Spodnja tema me je spodbudila, da izrazim svoje mišljenje, kaj mi Bog ( z veliko začetnico) daje, kaj ob njem čutim, kdaj ga zaprosim za pomoč,… Upam, da se mi boste vernice pridružile v razmišljanju, ker me resnično zanima tudi vaš odnos.

Sama sem vzgajana v veri v Boga, imam zakramente, cerkveno poroko. Bila sem aktivna v cerkvenem življenju nekako do srednje šole, ko sem stik s cerkvijo kot inštitucijo in tudi z Bogom, kot predmet verovanja nekako izgubila. Starši so me z vero seznanili, skozi osnovno šolo pozitivno spodbujali, potem pa mojo odločitev spoštovali.

Potem pa je prišlo do prvih tragičnih dogodkov v življenju. Umre teta, ki mi je bila kot babica – in glej ga čudo. Vsa ljubezen do vere, do verovanja v Boga se mi je rodila znova. In skozi trpljenje, izgubo mi je bilo lažje. Verovati, da je teta angel, ki me varuje in da je nisem popolnoma izgubila. Da skozi molitev ostajamo skupaj. Enako potem ob izgubi babice. Bilo je lažje.

V resnici sem pa začutila prisotnost Boga ob bolezni otroka, ko sem se bala za njegovo življenje. Takrat so se začele molitve za bližnje, ki so vrele iz mene in menim, da mi je Bog resnično pomagal in me uslišal.

Kljub temu, da še vedno ne hodim v Cerkev, živi Bog v moji duši, ga želim, da me spremlja, ker imam občutek, da nisem sama, čeprav vse drugo odpove. In hvaležna sem staršem, da sta mi dala to priložnost.

Ja, marsikdo ga še taji…žal

Odkar sem hodila na karizmatične maše (kjer se poje, itd), se je meni življenje zelo spremenilo.

Pa še ena stvar se mi je začela dogajat…vedno ko sem bila na molitvi, sem začutila da mi v levo roko gre neka toplota….prav toplo sem začutila…zanimivo…

Pa recimo sedaj ko meditiram (zaprem oči in se skoncentriram na kotiček med obrvmi-tretje oko), zopet začutim toploto ki prihaja v roke….

Res zanimivo.

Pa zanositev je bila v tem času, itd…skratka vse lepo.

Je pa res, da moraš ostati na tleh, biti dober…nikakor ne opravljati (negativne misli širiš na druge in tako škodiš vesolju), moraš hodit v službo, bit delaven, seveda pa je najpomembnejše, da brez fanatizma ljudiš svoje bližnje, pomagaš drugim, itd, itd.

Tudi sama imam vse zakramente, a boga in vere starši mi niso dali oz. ga predstavili. Poiskala sem si ga sama toliko, kolikor sem mislila, da je v mejah normale, brez fanatizma. Do spoznanja, da bi bil Bog, še nisem prišla, pa roko dam na srce, prav posebno se trudila tudi nisem, ampak, vem, da nekaj je, je nekaj nad menoj, temu lahko rečem tudi neka nevidna sila. Do tega sem prišla v zadnjih 10-letih. Bilo je že nekajkrat, ko bi bilo treba kam it, po določeni cesti, na določeno srečanje, ali nekaj iskat, ali karkoli, pa sem že skoraj zaklepala vhodna vrata in mi je desna noga zastala in omrtvila za minuto, dve. Odhod sem preložila na druge dneve. Ampak še isti večer, ali naslednje jutro sem izvedela, da je bila na tisti poti nesreča, v disku, v katerega ssmo bili namenjeni, so se pretepali … . Torej nekaj je močnejšega od mene, tudi na zakon narave sem pomislila, vem, da ga ne more nihče prinesti naokoli, pa usoda ima tudi svoje poglavje v našem življenju. Ne vem, vernica, si mi pa dala mislit, LP

Meni je tudi zanimivo predvsem to, da sem začutila potrebo po njegovi bližini v trenutku, ko smo bili vsi ostali nemočni. Le on je lahko pomagal.

Absolutno pa – delati moramo dobro.

Vernica jaz sem tudi kot otrok hodila k verouku, imam vse zakramente, vendar sem vso vero in zaupanje v Boga vedno bolj izgubljala, ko mi je vzel vse najdražje. Najprej sem izgubila strica, nato dedka, vendar takrat sem bila še mlajša. Nato še babica. Popolnoma pa se mi je sesul svet in zaupanje v Boga, ko mi je umrl stari ata (bil mi je kot oče, z njim sem živela, pravi oče ni živel z nami), čez štirinajst sni še prijateljica in sestrična (prometna nesreča), kmalu zatem še mami (nepričakovano). Od takrat pa se sprašujem: “Če Bog res obstaja, zakaj je tako krut, da mi je vzel vse najbližje”?

Bilo je toliko nesreč in nenadnih smrti, (nisem vseh naštela)da enostavno v Boga ne verjamem več, saj vendar ne more biti tako krut. Ali pač?

Kaj pa vem. Mene je dolgotrajna bolezen tete, ki je bila kar nekaj časa priklenjena na bolniško posteljo naučila, da je smrt odrešitev.

Vendar verjamem, da če je tega preveč, začneš dvomiti. Je pa zagotovo, da si bili tvoji sorodniki zelo dobri ljudje, te Bog najprej pokliče k sebi, zelo milostno. In sedaj pazijo na tebe, na tvoje otroke. Kaj več si žlovek še lahko želi, kot obilo angelčkov, ki skrbijo samo za te.

Veš tudi o prekletstvu je marsikaj napisanega…oziroma ali karmični zakoni…

Predlagam ti, da si prebereš knjigo Karmična diagnostika od Marjana Ogorevca…marsikaj ti bo jasno…

Bog ma z vsakim svoje načrte…mogoče si za tvoj razvoj to potrebovala…

Mogoče pa res. Predvsem sem dobila trdo kožo. Ampak ob takih dogodkih se človek res zamisli, kaj je slabega storil, da se mu dogaja samo slabo.

kaj več si človek lahko želi, kot obilo angelčkov…?

hm,…

taiste ljudi žive ob sebi,bi rekla.

Se strinjam!

……….zadnje čase vse manj verjamem v Boga!.Žal…………….

Čisto po pravici:
Kot otrok sem bila zelo verna – z varuško sva hodili k maši skoraj vedno, kadar je bila popoldne, skupaj sva molili, prosili …
Kasneje, ko sem začela razmišljati, pa se mi je podrl svet. Meni enostavno ni bilo jasno, kako sem lahko verjela v nekaj, kar ni otipljivo. Sedaj imam svojo teorijo. Sicer se še vedno obračam nanj, kadar mi je hudo, to pa verjetno zato, da bi se počutila bolje.

Dokončno pa sem nehala verovati v nekaj “dobrega”, kar naj bi Bog bil, ko mi je 5 dni pred 16im rojstnim dnem umrla varuška, 5 dni po rojstnem dnevu, ko sem bila zdoma na zabavi, pa še oče. V desetih dnevih se mi je sesul svet, ki sem ga poznala, imela neskončno rada.
Pa naj mi še nekdo reče, da je nekdo tam, da te ima rad, da ti želi vse najboljše in da te bo tudi kaznoval, če ne bo po njegovem. Mene je kaznoval kar preveč, zato nisva več “prijatelja”.

Večina predstav o bogu je milo rečeno otročjih. Ljudje pač nikoli ne presežejo infantilne potrebe, da jih nekdo čuva, je z njimi, povedano na kratko: če nihče več ne bo z mano, bo pa bog. To občutje se potem izriše kot neka imaginarno bitje, ki naj bi dejansko nekje bivalo (nekje onkraj, seveda) in se blazno zanimalo za nas. Če to ni konkretno bog, so pa anglečki ali pa vodniki ali pa pač karkoli.
Vse to so samo izmikanja temu, da bi sprejeli lastno samost (pravim samost, ne osamljenost). Ne znamo in ne upamo si stati trdno na svojih nogah, ne znam biti sami, zato svojo potrebo po neodraščanju (ker le to prinaša velike odgovornosti) projiciramo na izmišljena bitja. Tudi nanj projiciramo vse potrebe po utehi, po razlagi stvari, ki si jih ne znamo razložiti itd. Smo kot otroci, ki verjamejo v pravljice in predvsem v njihove srečne konce.

Bog ni nekje onkraj, ni neko bitje tam nekje, še manj pa je štacuna, ki naj zadovolji vse tvoje potrebe, če boš ti zadovoljil njegove standarde, se pravi da boš “dober”. Odnos do boga je v tem primeru kot odnos do avtoritete, ki ti mora dati to, kar ti misliš, da si zaslužiš.

To so zelo infantilna pojmovanja.

Zanimivo mi je to, kako veliko vas to božjo prisotnost ali neprisotnost pojmuje glede na to,kako ste šli preko hudih dogodkov oz konkretno izgub bližnjih.
Eni ste v tem našli še večjo vero, ker ste kakor občutili božjo prisotnost.
Ja, ko vam je bilo odvzeto to, česar ste se najbolj oklepali, kar vam je največ pomenilo, se je v vas ustvarila določena praznina, ki vam je pravzaprav prvič dala občutje vas samih. Dokler ni izgube, se pravzaprav niti ne občutimo, ker se bolj ali manj istovetimo z drugim, s svojim odnosom do drugega. Ko tega ni več, nastane zev – kjer lahko pravzaprav zares občutimo sebe, kdo smo, ko smo sami, edino mi. Ja, ta samota, to bitje je tisto, po čemer hrepenimo, kar želimo odkriti, natikamo mu pa razna imena in ga projiciramo ven. V bistvu človek hrepeni po spoznanju lastne božanskosti, ki pa jo išče odzunaj, v vseh možnih projekcijah, nihče pa pogleda ne obrne navznot.

Trenutki velikih izgub so takšne priložnosti, ker tisto, kar nam je odzunaj jemalo pozornost, je zdaj nepreklicno odšlo. Samo kot vidim, ljudje zelo hitijo to uokviriti že v svoje dane vzroce in temu rečejo, da je bog prišel k njim ali karkoli…spet pozabijo nase, na to, da v teh blaženih trenutkih miru in tišine, spokojnosti, doživljajo svoje lastno sebstvo, ter le-to sprojicirajo ven.

Nasprotno so ljudje, ki se ob izgubah hudujejo na boga in ga imajo za zlobneža, ki jih kaznuje po krivici.
Življenje je! Je samo po sebi, nihče ga ne uravnava, samo mi v svoji otročji projekciji, ki se je še nismo znebili, mislimo, da sta nad nami nek ata in mama, ki vse vesta. To je stanje otroka. In dokler se oklepaš takih projekcij, ne odrasteš. Bog ni nekdo, ki izpolnjuje tvoje želje ali ti jih odvzame, če nisi priden, to je popolnoma infantilna projekcija, ki ne seže dlje od primitvnega gledanja skozi prizmo nagrade/kazni, zaslužim/ne zaslužim.

Ob izgubah je priložnost (govorim iz lastnih izkušenj), da se znebiš oklepanj, da spustiš stvari, da nisi odvisen več od nikogar, ampak da dobiš uvid v svojo bistvo, ki je vedo s tabo, neodvisno od zunanjih vplivov, samo ga ne vidimo, ker nam zunanje stvari (odnosi, svet, v katerem živimo z vsem veseljem in žalostjo) popolnoma pritegnejo pozornost. Izguba stvari oz.osebe, ki je bila najbližja je težka, a je priložnost za obrat navznoter in uvid, da si sam sebi duhovno dovolj. Vsr to, kar iščemo in čemur rečemo bog, smo mi sami. Odkitje tega je odkritje lastne božanskosti, blaženosti.

Da se ne bomo spet narobe razumeli: biti neodvisen ne pomeni, da si sam zase, izoliran, ampak to, da stojiš na svojih nogah in znaš v sebi poiskati vir, ne pa da ga iščeš pri drugih.

Vprašanje je samo, kako človek to sprejme v tistem trenutku: ali sploh začuti to, in če začuti ali takoj hiti temu nadevati neka imena in spet projicirati v boga in angele ali kdovekaj; ali pa je užaljen in zagrenjen, ker se mu zdi, da mu življenje jemlje to, kar misli, da mu pripada. Oba zgrešita. Čas izgube je lahko čas uvida v svojo samost, v svoje bistvo, duha, v vir,ki je v tebi – samo če se tega zavedaš.

No, to je bil moj pisker:)

Vsebina Fridinega piskra je zelo po mojem okusu…. 🙂 Nekako tako jaz razmišljam…. in čutim.

Frida, sama sem zelo odrasla in tudi odgovorna. Lepo sem napisala, da ZAČUTIM, da moram Boga PROSITI za pomoč v trenutkih, ko tuzemci odpovemo in dohtarji in zdravniki in ne vem kaj še vse.

Svojega razmišljanja nikomur ne vsiljujem. Je samo moje.

Me pa zanima, kako otroku razložite smrt neverniki, kam sta šla babica in dedek. To me zanima.

Frida, kapo dol pred teboj, lepo si napisala. To je to. Ta post pa bo šel v mojo beležko, morda bo kdaj komu še prav prišel. Hvala! Rakica

Živijo naprej v naših pogovorih, spominih, skupnih slikah. Ker so na pogrebu pa konkretno vidijo kam …v zemljo jih položijo ali v krsti ali v žari. Pogovori, pogovori, pogovori…tako o življenju kot o bolezni ali smrti.
In še nekaj je zelo zelo pomembno…nikoli ne pozabiti dati tudi otroku priložnost, da se poslovi od umirajočega ali vsaj od pokojnika. Največkrat radi rečemo, pa saj je še premajhen. Tudi otroci naj bodo udeleženi v dogajanjih ter pogovorih. Na njemu razumljiv način. To je dobra popotnica za vnaprej.

LP

Frida!

Ja res, kapo dol, kot je dejala Rakica.

Rakica!

Včeraj sem kupila AVRO, revija za duhovni razvoj, mejna področja znanega in zdravje, nisem jo še v celoti prebrala. V tej reviji je marsikaj, tudi vernici bi prav prišla. Jaz jo kupim vsak mesec, ta je že oktoberska, kar potruditi se moram, da ni razprodana, draga pa je, 990 sit stane, pa drugje prihraniš.

Jo tudi ve kupujete?

LEP POZDRAV!

PRABABI

“Vsr to, kar iščemo in čemur rečemo bog, smo mi sami. Odkitje tega je odkritje lastne božanskosti, blaženosti.”

O tem sem govorila s sedanjim škofom Andrejem Glavanom, ob pripravi na mojo poroko.
Vendar, da sem povedala to, kar piše Frida v zgornjem stavku oz. dveh, sem jaz potrebovala kakšnih 15 minut monologa.

Glavan se mi je nasmehnil in mi brez besed pritrdil…….

In to JE BOG!!!!! Vsak, ki najde samega sebe in ki najde v sočloveku človeka, ta je našel BOGA!

Nataša

In kako mu razložiti, da je moral umreti otrok? Da to bog želi?

Sprašujem se tudi kakšen bog dopušča toliko gorja, toliko lačnih otroških ust, toliko vojnih sirot? A bog tudi lahko zaspi, kadar bi moral poskrbeti za lačne v Afriki?

frida, post sem sprintala, da si ga bom zvečer v miru prebrala še enkrat. Hvala zanj.

Hvala, Frida.
N.

Ne razlagam, “da bi kam šla”. Nehalo jima je biti srce in kri se je prenehala pretakati po njunih žilah. Preprosto – umrla sta in ni ju več. In ju nikoli več ne bo. Seveda pa se ju spominjamo. In gledamo njune slike. To je vse.
Nina

NatašaH

Prav si zapisala.

Ko boš našla v sebi, sebe in v sočloveku človeka, pa veliko dobrega in ljubezni do sebe in drugih, boš našla BOGA v sebi.

Vsak gospod, ti ne bi odgovoril tako, kot ti je Glavan.

Ne hodim v cerkev, verujem po svoje, pa veliko nas je takih, vsak naj se odloča po svoje.

Na hudobe se pa ne oziram, tudi ti se ni treba.

Lep pozdrav!

PRABABI

Jaz se sprašujem kaj zaboga sem naredila, da mi je v tako kratkem času vzel toliko najbližjih. Pa ko bi se vsaj lahko poslovila od njih. Vsi so odšli nepričakovano. Pravijo, da bog vzame k sebi dobre ljudi. Ampak te dobre ljudi potrebujem jaz ob sebi.

Vsekakor je verujočim lažje. Imajo vsaj nekaj – vero. Tako lahko razumem, ostarele (z leti se vera samo še poglablja), bolne, često osamljene. V teh primerih je vera pomoč, tolažba mogoče celo upanje. Kaj preostane npr. na smrt bolnemu razen verovanja v posmrtno življenje? In to je to, kar RKC tako uspešno trži skozi stoletja in zaradi česar se je sploh obdržala. Konec vseh koncev. Tudi naš. Verujočih in neverujočih. Ne vem o čem bom razmišljala, ko bo prišla zadnja ura. Morda bom enako kot verujoči sklenila roke in prosila še za kakšen dan ali pa hiter in neboleč odhod. Težko verjamem, da bi klicala svojega personalnega patologa ali pa Darwina.
Sicer ima pa vsaj svojega boga, samo imenujemo in častimo jih drugače. Ubogi ta, ki ga nima.

Z vero ni pravzaprav nič narobe. Narobe je z ljudmi, ki nam vero prodajajo. Rečemo jim božjo poslanci na zemlji.

LP