Že odkar pomnim, mi grejo rojstnodnevna praznovanja na živce. Še ko sem bila v OŠ in smo praznovale s sošolkami, se mi je to zdelo bolj kot ne brezveze.
Pri nas doma nikoli nismo ne vem koliko dali na rojstni dan. Meni se pač ves tisti šunder okrog mene zdi nepotreben, pa da vsi rinejo vate.

In letos sem se odločila, da rojstnega dneva (29) ne bom praznovala. (v službi smo to navado na srečo tudi že opustili) Drugo leto, ko jih bom 30, bom že “morala” kaj pripraviti, potem pa spet do 40 nič. :))

Zdaj pa je moj partner skočil v luft, da sem nesramna, kako se obnašam, pa kaj mislim, itd. Problem je namreč v tem, da sem darilo od staršev že dobila (sofinancirala sta mi popravilo avtomobila, ca. 30 jurjev). Partner pravi, da moram že zaradi tega narediti fešto. Jaz mu dopovedujem, da lahko staršem “vrnem” oz. “poplačam” tudi na kakšen drug način.
In potem je tu še njegova žlahta, ki je pa dobesedno mahnjena na vse vrste praznovanj. Pri njih kar naprej pečejo na žaru, imajo polno špajzo piškotov, mesa, pijače, skratka…. čisto nasprotje. (drugače se zelo dobro razumemo, ampak imajo pač čisto svoj stil okrog teh zadev)

Mene pa kar srce boli, ko zraven pomislim še na stroške. Poleg vsega mi konec meseca še poteče pogodba in grem na zavod in mislim, da se mi trenutno res ni treba spuščati v nepotrebne stroške. Pa nisem škrta in tudi rada vidim, da kdo pride na obisk, ne me narobe razumet. Samo…. ne vem. Pri 29 letih si pač želim in zaslužim svoj rojtni dan prvič v življenju preživeti tako kot sama želim – doma v miru, z dobro knjigo v eni roki in šalico pravega čaja v drugi.
Partner pravi, da sem čudna. A sem res?

Jaz sem tudi take sorte kot ti 🙂

No, potem sva pa že dve čudni. :)))))

Oj,

to je TVOJ rojstni dan in lepo bi bilo, če bi ti vsi privoščili tisto, kar si sama najbolj želiš, torej tudi to, da si ga želiš preživeti v miru, kot si opisala.

Pač ne mara(m)jo vsi hrupnih praznovanj. Ti si čudna za njih, oni pa zate, torej ni nihče čuden, le različni ste.

LP

Res si čudna, predvsem zaradi svojih (ne)načelnosti
hmmm…zdej te pa tukaj res ne razumem zakaj ne praznuješ RD in kaj hočeš povedati, navedla si tolk razlogov nepraznovanja in raznih trditev :
-ker pač izhajaš iz družine, kjer niste dajali posebne pozornosti na RD,
-ker te moti ves džumbus šunder okoli RD
-potem zarad stroškov
-potem praviš da boš morala 30 letnico praznovati (kdo te sili da moraš)
-potem te moti če drugi praznujejo in pri tem dobro jejo in pijejo na prostem
-če ti nekdo plača popravilo avta, za mene ni to nobeno darilo ampak denarna pomoč staršev (to pa lahko poveš svojemu možu)

Skratka odloči se enkrat ali boš praznovala RD ali ne oz. na kakšen način boš praznovala svoj RD in se tega potem tudi striktno drži, pa bo vse v redu in te ne bo imel noben za čudno. Če se pa vseskozi oziraš na mnenja drugih, kaj bo kdo rekel in ven vlečeš vse čudne razloge, potem res ni čudno, da te imajo za čudakinjo, celo tvoj mož te ima za čudakinjo.

Ne nisi čudna.

Pri meni je enako. Ravno tako sem pred kratkim dopolnila 29 in nisem praznovala (ne doma, ne v službi). Darila od domačih pa sem ravno tako dobila.

Vsi me razumejo, nihče iz tega ne dela scene.

LP

Jaz rada praznujem rojstni dan, samo bolj inmtimno, ne da vabim celo žlato. Če ti ni do praznovanja pojdita ti in fant na kakšno večerjico ob svečkah in se imela lepo. Že tako ali tako je premalo dnevov ko se posvetimo sebi, zakaj ne bi tega izkoristila.

Jaz bi na tvojem mestu s fantom šla na lepo večerjico in uživala v drobnih pozornostih. Staršem pa bi čez vikend nesla torto, ko bi šla na kosilo.

Pri nas je pa ravno obratno, tako da se tudi midva kdaj spičiva zaradi tega.

Jaz pa v tem uživam 100 na uro! In po pravici povedano skoraj vse naredim sama in z ljubeznijo, tako da tudi tista utrujenost mi prinese določeno zadoščenje.
Pri mojem dragem pa to ni bilo v navadi in se je kar nekako moral privaditi tem našim običajem. Itak skoraj vse naredim sama, mogoče ga pošljem po pijačo, tako da jaz tvojega v bistvu razumem.

Če pa ti res ni do tega, pač ne naredi, zakaj bi mučila samo sebe. Moraš pa vedeti, da te potem tudi nihče drug ni dolžan povabiti, čeprav v sorodstvu do takšnih zamer ne bi smelo priti, vsaj pri nas mislim da jih ne bi bilo. Sploh pa če nimaš dovolj denarja za te zadeve.

LP
m

Mi imamo tudi eno tako v sorodu, pa me nič ne moti, ker nas ne povabi na svoj rojstni dan, moti pa me to, da kadarkoli pa drugi praznujemo pa je med prvimi gosti in se potem zmrduje nad vsem. To me pa moti, najbolj fer je, da potem ostane doma.

Res pa je, da če bi bili vsi taki, potem se s sorodniki sploh nikoli ne bi srečali, saj je tempo življenja tak, da kar bežimo drug mimo drugega in se sploh ne ustavimo. Tako pa so rojstni dnevi vsaj ena priložnost, da se srečamo s svojimi bližnjimi. Jaz rada pripravim zabavo za svoj rojstni dan in sem zelo zadovoljna, ker so obiskovalci veseli in da se sploh srečamo.

Neja, to si zelo lepo napisala in ne bi se mogla bolj strinjati s teboj, le da pri nas zaenkrat ni nobenega takšnega v tistem krogu žlahte, ki jo pač povabim. Nas je pa tistih najožjih okoli 20, pa mi zares ni težko.

Za prijatelje pripravim praznovanje posebej, tako da imam v bistvu vedno dvakrat delo, pa mi ni odveč, ker to delam z veseljem.

LP
m

pri nas je mož isti, s tem, da pa okoli sinovega RD vedno naredimo žurko, ker mu to pač nekaj pomeni, za lastni RD pa nič. MOja družina je podobna kot od tvojega moža – nenehno neki pikniki, žurke itd. Možu pa ni do tega, tako sem pač velikokrat sama s sinom, pa se s tem ne obremenjujem. Mož svoje RD v službi sploh je praznuje, doma pa v zelo majhni postavi (jaz, sine, morda starši in brat), velikih žurk nismo nikoli imeli, niti za 30 ne. Jaz sem imela za 30 žurko v službi in tudi doma piknik.

Mislim, da je način, kako praznuješ RD ti, tvoja stvar – in če bi te vsi res tako imeli radi, kot trdijo, bi ti dali mir. Če pa minimaliziraš pomen RD drugih, pa seveda tudi ni prav. Tudi ti, kot imaš sama pravico do svojega načina praznovanja, moraš spoštovati želje drugih, da praznujejo bolj bučno.

T.

Pri nas smo v zadnjih letih opustili rojstnodnevna praznovanja z vsem pompom. Za domače (4 osebe) naredim kosilo. Potem sem pa doma. Pravi prijatelji vedo kdaj imam rojstni dan in pridejo čestitat, drugih pa ne rabim. Na zalogi pa imam samo pijačo in piškote za obiske. In so se take čestitke včasih lepo razvile v prijetno druženje.

Lp, Ela S

Evo še ena takšna……to je moj dan in počnem kar si želim in sem s tistimi, s katerimi želim biti. S partnerjem in otroci!

Se strinjam z lojzetom. Iz napisanega sklepam, da sama ne veš, kaj bi rada.

Jaz spoštujem želje ljudi. Ko človek ve, kaj hoče mi ni nič čudno. Čudno mi je, ko se odrasli in zreli (naj bi bili) ne znajo in ne morejo odločiti kaj bi radi in potem iščejo vsemogoče izgovore. Kot otroci.

Odloči se kaj želiš in to je to.

Lep dan.

Še ena taka. Le kako naj se veselim dejstva, da sem vsako leto starejša. Praznujem v krogu najožje družine (otroka in partner) in ta dan je namenjen samo nam. Odpravimo se na družinski izlet in se imamo fino.
Kako pa praznujejo drugi sorodniki, je pa njihova stvar. Če me povabijo prav, če ne, pa tudi prav.
Lp.

Pa še to bi dodal.

K taki osebi, ki z veseljem pripravi in povabi ljudi za svoj RD, je prav prijetno iti in je na praznovanju tudi vedno sproščeno fino vzdušje.
Nekdo, ki pa pač praznuje, ker pač “mora” in vidi vse v tem samo stroške, je pa bolje, da nikogar ne povabi, ker tudi vzdušje na “praznovanju RD” ni ta pravo, je vse nekam čudno prisiljeno in imaš občutek, da najraj vidi, da prideš, prineseš darilo, čestitaš in čim hitreje odideš.

Ni pa nič narobe, če kdo nikoli ne praznuje RD-ja ali pa ga praznuje na svoj način. Le sam pri sebi moraš kaj želiš in se tega držati. Ne pa vseskozi jamrat, uhhh zdej pa moram praznovati, pa tega ali onega povabiti, spet bodo sami stroški….komaj čakam da bo mim…
Je pa res da taki, ki nikoli recimo v službi ne pripravijo tiste okrogle obletnice, ki je samo enkrat, običajno ne manjkajo na nobeni sodelavčevi zabavi in so vedno prvi pri mizi in opazno najbolj mečejo hrano vase :)))

Mi praznujemo rojstne dneve, praznike, skratka dneve, ki si jih sami določimo v krogu družine.Ko praznujemo smo sami kot družina ali so zraven tudi res dobri prijatelji-ce, sorodniki naše družine.

Nikoli pa mi ni bilo všeč, ko ljudje delajo razna slavja in na to povabijo skoraj vse, sosede, znance, ljudi, ki jih konec koncev sploh ne poznajo.Sorodnike, ki jim sploh niso blizu…Meni je to mimo, jaz ob osebnih praznikih ali osebnih dogodkih želim imeti ob sebi le ljudi, ki so nam dragi, blizu in hvala bogu tako razmišlja vsa moja družina, zato, ko že imamo slavje, takrat res uživamo, ker smo si vzeli čas za ljudi, ki so nam blizu!

Ko sem zandjič dejala, da jaz okroglo obletnico ne bom praznovala v slogu veselice za celo vas in ne vem koga še, ampak bomo z družino odpotovali čez vikend v Pariz in uživali, je bil tudi velik pomp od druge žlahte, le kako morem, pa sem samo dejala vsak po svoje in sem šla! Veš kaj, nekoč sem delala kar so želeli in pričakovali drugi, potem sem spoznala, da tako ne gre več, naj drugi živijo in komandirajo svoja življenja, jaz pa bom svojega in od takrat sem res marsikomu trn v peti, čeprav sem prijazna z vsemi, ampak imam svoj mir, izborila sem si ga in briga me kaj si mislijo drugi!

Ne sekiraj se draga slavljenka, če ti ne paše, ne bo žurke, in kot si dejala, na zavod greš, mislim, da res ne boš imela volje se smejati in trošiti denar za druge! Svoje starše lahko povabiš na nedeljsko kosilo, če te bo kdo razumel, te bodo sigurno oni, zakaj letos ne bo slavja! Mož se bo pa tudi pomiril, ne skrbi, saj te ljubi;)).

he-he nisi še ena taka, ti nisi čudna, ona pa je!

Hmmm…ali ti povabiš nekoga samo zato, da bo potem on tebe povabil?

Dolžnost??!!

:))
LP

Hej,

mislim, da sta z lojzetom narobe razumela:)

Ona se je ODLOČILA! Ona ve, kaj hoče! Le da je potem partner skočil v luft in jo označil za čudno. Ona pa zdaj sprašuje še za druga mnenja. Ki pa so itak, kot vedno, deljena.

LP

Tudi jaz nisem pristaš nevem kakega rompompoma. Pri nas je v navadi, da na sam rojstni dan zvoni telefon, prihajajo sms-ji, tudi kakšen telegram, vendar takrat obiskov ni, ker praznujemo v najožjem krogu, se obdarujemo, polupčkamo, odpremo penino in gremo ven na kosilo ali večerjo. Naslednje dni pa pridejo mama, sestra, nečakinji, prijatelji. Vendar nikogar ne vabim, razen če se dogovorimo za družinsko kosilo ali kak piknik. Tudi okrogle obletnice praznujemo podobno, brez velikih fešt, s pač pa s tistimi, ki jih imamo radi. No, otroški rojstni dnevni so pač drugačni, tam mora biti veselo, razigrano. Menim, da se pač svak odloči po svoje, kakor mu najbolj paše. In to velja tudi zate.

pač nimamo vsi takih sorodnikov kot ti…ko grdo gledajo tistega, ki ne povabi.
Pri nas povabi tisti, ki z velikim veseljem organizira praznovanje kakšne obletnice, ne pa iz obveznosti do katerega drugega sorodnika in nobeden nobenga ne gleda zaradi tega grdo. Pridejo pa vsi, če le morejo, tudi tisti, ki nikoli niso praznovali, pa to nobenega ne moti. Bistvo je da se vsakih nekaj let ali tudi bolj pogosto srečamo, kakšno rečemo tudi z oddaljenimi (glede kraja) sorodniki. In to so ljudje, čeprav kakšnega ne vidim niti 5 let, ga lahko kadarkoli pokličem in mi bo pripravljen vedno pomagat po svojih močeh.

Saj ti ni potrebno narediti zabave. Povabi jih na kavico zraven pa postrezi kakšno pecivo. Tisti, ki te imajo radi ti bodo tako ali tako prišli voščit, tako da ne rabiš posebej vabit, na mizo pa je le dobro nekaj dat.

Ona me je že prav razumela, ti anotherone napačno razumeš,
Sej se je slavljenka v bistvu nekje v sebi odločila, to je že res. Samo njena dejanja pa niso v skladu z njeno odločitvijo!
Zato jo imajo za čudakinjo, kar tudi je!

V družini mojega očeta so se vedno dobivali za vsak rojstni dan – to prakticiramo še sedaj. Ni važno ali prznuje otrok ali odrasel. Vsi skupaj se zberemo in se imamo res ful luštno. Pri mojemu možu te navade ni bilo, oz. je bila občasna. Pa zdaj pravi, da mu je to ful všeč, je pa res, da paše v našo družino, kot bi bil že prvotno čisto naš. :)))

Tako da – ja, tudi svoj rojstni dan prznujem. Ponavadi gremo tudi s kolegicami na pijačo, prej, ko sem bila še ledig pa smo hodili žurati.

LP