Pri telovadbi. Spodaj je ena omenila, pa se mi zdi primerno za novo temo. Že od nekdaj se pri telovadbi postavljajo v vrsto po velikosti. Mene pa zanima zakaj? Resnično ne razumem v čem je štos, da se morajo otroci vsako uro telovadbe postrojiti kot pri vojakih in to po višini. Tako gre nenhno za poniževanja, slabo počutje glede na majhnost in poudarjanje vizualnih razlik. Kaj pa ve mislite? Je to normalno, je to prav? Potem druga stvar, ki me zanima je, ali se morajo otroci v osnovni šoli še vedno vstati, ko stopi učitelj v razred? Tudi to mi je že preživeto. Vstati, kot da je predsednik, za moje pojme gre za poniževanje otrok. Saj lahko lepo pozdravijo, ne vem zakaj bi moglo biti naučeno. Tretja stvar pa so športni kartoni. Ko se na veliko piše teža… Ne vem, to bi po moje moglo biti malo bolj oesbno, ne pa da se na glas govori koliko kdo tehta, ker mislim, da vsak pedagog ve, kako zakompleksani so otroci, s tem pa to še poudarjajo. So te stvari res nekaj, kar mora biti, ali so samo zato, ker nihče ni rekel STOP. Pretiravam?

postavljanje v vrsto: nimam mnenje

vstajanja: se mi zdi ok, ker se s tem vsak postavi na svoje mesto, ucenci se umirijo in ko enkrat sedejo, se zacne ura

teza na kartonih: se strinjam s tabo. poleg teze je za moje pojme sporno tudi merjenje kozne gube. to naj opravi zdravnik.

Postavljanje v vrsto: tega pri nas ni – ne v OŠ, ne v gimnaziji

postavljanje v vrsto: tudi meni se to zdi mimo;
vstajanja: ne vem če še to delajo, v visjih razredih, se mi pa tudi zdi kot nek sistem za umiritev, otroci v prvi triadi imajo jutranji krog v ta namen.
teža na kartonih: jao, še dobro da nas v službi ne tehtajo. Tisto merjenje kožne gube je pa še bolj mimo. Mojemu malemu okostnjaku so celo nekaj namerili 🙂

Hmm, meni se pa zdi, da nek red mora biti. In ce se pac postavijo po velikosti, kaj potem… Lahko bi se po abecedi ali kako drugace. Ampak…eno drugo vprasanje se mi postavlja. Zakaj bi bilo pa kaj narobe s tem, ce je kdo majhen? Ali velik? Morda imajo celo vec tezav tisti najvisji 🙂
Sama sem bila vedno zadnja v vrsti, torej najmanjsa. Pa se zaradi tega nisem nic manjvredno pocutila. Mogoce se pa obcutek manjvrednosti ravno s tem vzbuja, ko naj bi se majhnost skrivalo oziroma se je naj ne bi poudarjalo.

Vstajanje ob prihodu ucitelja v razred…ali je to se?:)

No, vsekakor boljse, kot pa ce ucenci sploh ne opazijo, da je ucitelj ze zacel s poukom:)

Omenjanje teze…tu je podobno kot pri velikosti, le da na telesno tezo morda lahko vplivas, na velikost pac ne. Torej, ce je koga sram, da je pretezek, naj se potrudi in shujsa (ponavadi ravno tisti s previsoko tezo ne marajo telovadbe, ko bi jo najbolj potrebovali).

LP

Postavljanje v vrsto:Če bi jih po abecedi bi pa spet komu ne bilo prav:))
Vstajanje:Ne vem,če še prakticirajo.
Teža:A mislite,da otroci ne vidijo,če je kdo debel?Močno dvomim,da dobi otrok kompleks zaradi tega,ker je učitelj na glas povedal težo.

Postavljanje v vrsto: nimam mnenja
Ustajanje: se mi zdi čist OK, v višjih razredih
Športni karton: ni prav, itak pa ni obvezen, otroke se meri samo, če se straši s tem strinjajo in dajo PISMENO soglasje

Postavljanje v vrsto – dediščina “Sokolov” – meni je vseeno, če se postavijo po abecedi, po spolu, po barvah majic, kakorkoli, samo da so na kupu in poslušajo navodila.

Vstajanje ob prihodu učitelja – čisto OK, nekoč izkaz spoštovanja, sedaj pa minuta za zbranost, umiritev.

Športni karton – nepotrebna statistika – za sodelovanje morajo pridobiti dovoljenje staršev, torej komur kaj ni všeč, se lahko izreče proti.

Vseh osem let sem bila v redovalnici prva napisana – in posledično tudi prva na vrsti za spraševanje pri nekaterih učiteljih. In komu naj bi se pritožila, ker smo v redovalnico vpisani po abecedi in ne po nekem drugem kriteriju? Toliko za šalo. Sedaj pa zares:
1. postavljanje v vrsto pri telovadbi po velikosti: pojma nimam, kako je danes. Letos je vstopil v šolo še moj tretji otrok, pa se še nikoli nismo pogovarjali o tem, kako se postavljalo v vrsto. Če bi jih to motilo, bi mi že povedali.
2. vstajanje – tudi tega ne vem, pa se mi ne zdi napačno. Mislim, da se otroci veliko prej umirijo.
3. športni karton: tudi tu ne vidim kaj posebej spornega. Saj otroci tudi poznajo ocene svojih sošolcev, pa njihovo velikost, običajno pa vsaj približno tudi težo (saj imajo oči).
Mislim, da je največji problem današnje šole preveč zaščitniško obnašanje staršev. Ok, če bi bilo nekaj hudo narobe, bi tudi jaz šla v šolo in se pogovorila, pri manjših zadevah pa prepuščam otrokom, da sami uredijo.

OK, vsak razmišlja po svoje. Se mi pa zdi, da s(m)o starši vse preveč zaščitniški do svojih otrok. Svet je krut in prej ko se navadijo, bolje zanje. Ja, zveni grozno, ampak je res. Madona, če bo mulc zafrustriran zaradi teže v kartonu, ptem res ne vem, kaj bo še kasneje v življenju ….

Sicer pa – tudi mi, ki smo hodili v OŠ že pred 30 leti, smo normalno preživeli postavljanje v vrsto, vstajanje in športne kartone, pa še marsikaj. Pa zaradi tega nisem nič trpela – pa nisem bila ultra velika, extra suha …. en čist povprečen otrok.

Mah, se mi ne da pisat.

Otroci se morajo soočiti sami s seboj in z življenjem v družbi, ki je zelo kruto! Kaj boš šla s svojim odraslim otrokom v službo in ga ščitila pred zvijačnimi in hinavskimi sodelavci ? Ali pa boš prepovedala ko bo otrok zaljubljen, da ga partner prevara ali zapusti ?
Sama sem težko gledala kako se morata moja otroka soočati z neprijetnostmi izven doma. Toda tako sta se kalila. Danes sta odrasla in sta kos raznim neprijetnostim iz okolja. Meni se zdi glavni uspeh vzgoje, da usposobiš otroka za življenje v današnjem svetu.

No no, naj ne postane to spet tema o zaščitnosti staršev, ker sama še nimam otrok. Sprašujem le za vaše mnenje, poskusite se vživeti v vlogo otrok, NE STARŠEV! Po možnosti, takih majhnih, močnejših in tako dalje. Ne vem zakaj odgovarjate iz stališča staršev, če pa vas sprašujem o otrocih. Prvih nekaj odgovorov je bilo odgovor na vprašanje, zadnje pa ponavljate ena za drugo o tem, kako starši pretiravamo. Lp 😉

po mojem se v vrsto postavljajo otroci zaradi tega, ker se jih pri večini športnih ur razdeli v dve skupini – saj se spomnite štetja prvi, drugi, prvi,drugi,….. tako da je v bistvu razdelitev med skupinama bolj enakomerna 1, 3, 5, 7….. po velikosti so skupaj, pa 2, 4, 6, 8,….
tako je lažje učiteljem, ker imajo v vsaki skupini velike in majhne otroke. da bi pa karteri otrok zaradi postavljanja v vrsto imel duševne probleme, pa še nisem slišala.

Za otroka, ki nima kompleksov ni postavljanje v vrsto nobena muka.Teža ni skrivnost ampak dejstvo, ki ga vidijo vsi. Torej šola je šola in ne more se prilagoditi vsakemu značaju posebej. Vsi smo hodili v šolo ali pa hodite in menda veste, da šola ni psihiatrična klinika.

Moje izkušnje: vseh osem razredov v osnovni šoli sem bila največja, do šestega razreda tudi (posledično) najtežja. Stalno so pri tehtanju padale pripombe (npr.:a tooooolk, jaz mam pa samo 28 kg), pa tudi slučajno nisem bila debela. Sem pa dobila občutek, da sem. Pa še nekaj, kar je bilo še huje kot tehtanje v šoli – tehtanje in merjenje pri zdravniku. Vsi v spodnjem perilu v čakalnici, pa na tehtnico, sestra pa na ves glas pove višino in težo – moja nočna mora do 14. leta.
Zdaj se je to v šoli spremenilo, morajo namreč dobiti podpis staršev za te šporne kartone in jaz svoje otroke vedno vprašam, če dovolijo, da to podpišem.
Pri zdravniku je pa še vedno enako.

Pa še ena majhna se javi. Sem bila vedno tam čisto pri tazadnjih. In nikoli se ni pri telovadbi postavilo, kar tako… Vsako uro so me tiščale nazaj, češ da sem najmanjša. Pa stalno so se merile, pa spraševale: A sem večja od te in te, pa sem itak vedla, da sem manjša in sem se vedno počutila, ko najmanjši drek, ker je vsaka, ki se je nalašč merila na meni, sebi povečala ego. Ja tako je to. Tako mi je bilo nerodno. Prav tiščale so s evečje v ospredje in če druga ne, takrat pri tistem merjenju se je že oblikovalo neko nepotrebno poniževanje.

Tudi jaz sem bila najmanjša od 4. razreda do 3. letnika SŠ – pa se ne spomnim nobenih travm zaradi tega. Sem se pač postavila na konec vrste in ne spomnim se, da bi bilo med nami kdaj kako tekmovanje v tem, katera je večja. Pa tudi o teži nismo preveč razpravljali.
Pomembneje je bilo, da nekaterim že “poganjajo prsi”, da imajo druge že menstruacijo… Torej stvari, ki nimajo veze s postopki šole. Zato mislim, da niti postavljenje v vrsto po velikosti, niti merjenje teže ni tako grozno žaljivo do otrok. Res pa se čai spreminjajo in vse več pripomb je povsod na težo – zato bi mogoče to res naredili malce bolj intimno.
Vstajanje ob prihodu učitelja – se mi zdi OK.

Otroci (razredna stopnja) se pri meni postavijo v vrsto pri telovadbi kot želijo. Ko pa pride do prepirov kdo bo prvi in kdo zadnji (vsi bi radi bili ali prvi ali zadnji), sama določim vrstni red. Stojijo po abecedi, s tem, da gre prvi naslednji teden na zadnje mesto in je prvi v vrsti tisti, ki je bil prejšnji teden drugi… Skratka, prvi gre začetek tedna na zadnje mesto in tako krožijo; volk sit, koza cela.

Vstajanje: ne vstajajo, obvezno pa se par minut pred začetkom pripravijo na pouk tako, da pripravijo potrebščine in se usedejo na svoja mesta.

Karton: starši lahko odklonite sodelovanje. Ko pa učence tehtam, pišem sama težo in je ne govorim naglas.

Vem, kako hudo je, ko si pretežak. Lahko je govorit, da naj se otrok sprijazni in da je tak kot je, vendar zakaj ga še dodatno izpostavljat zasmehovanju? Že itak pokasira dovolj ker ne uspe viset na bradlji, splezat na drog, naredit prevala… Pa hudo je to, da otrok ni sam kriv, krivi so starši, ki se po možnosti tolažijo, da ima otrok to v genih. Potem ti pa pove, da je jedel za večerjo čips in tortico…

Strinjam se s telovadbo. Otroke naucimo spostovanja s svojim zgledom. Tako je pri vseh stvareh, zakaj bi bilo v soli drugace ? Odnos ucitelj/profesor v nasem solstvu je popolnoma zastarel. To vam lahko pove vsak, ki je enkrat pomolil nos v kaksno solo v tujini. Jaz sem.
Odnos bi moral biti enakovreden, spostljiv. Ce ucitelji ne spostujejo ucencev, jih ustrahujejo, se jim posmehujejo, ne morejo pricakovati pravega uspeha. Niti pri uspehu niti pri obnasanju. Otroci potrebujejo vzpodbudo, da ze v najrosnejsih letih pridobijo samozavest in zeljo po znanju.
Kako je pri nas pa povedo posti, ki se tukajle dnevno pojavljajo odkar se je zacela sola.
Najbolj zalostno pa je, da nekateri starsi ne pripomorejo k temu, da bi se stvari izboljsale. Kot naprimer zgornji posti, ki napadajo “telovadbo”, da se sploh vtika v te stvari…..res zalostno.

Jaz sem bila v OŠ zmeraj med manjšimi. Najprej tretja najmanjša, potem druga, ko sem prišla pa na zadnje mesto, se mi je podrl svet. Mogoče zato, ker sem na vseh drugih področjih blestela, bila odličnjakinja, veliko nastopala, se javljala, spraševala, samo pri telovadbi sem bila na repu. In to je bolelo, ker sem bila vajena odličnosti. Biti zadnji pa ni prav fino. In ko enkrat dobiš kompleks, ti ostane za dolgo dolgo časa. Sem absolutno proti, da se otroke razvršča po kakršnihkoli reglcih, na katere nimajo vpliva. Kje piše, da mora biti otrok zato, ker se piše na A, zmeraj prvi vprašan? A ni kretensko, da se učitelji poslužujejo tega načina? Čeprav je po svoje bolje, ker takrat še toliko snovi, haha. Hec. In zakaj se pri telovadbi otroci ne bi smeli po staviti v vrsto, kakor kdo pride? Kaj je narobe s tem? Zakaj smo tako prekleto okosteneli?

Hej, pa saj “biti zadnji” v vrsti ne pomeni biti zadnji pri telovadbi. Biti zadnji pri telovadbi pomeni cisto nekaj drugega…ne telovaditi, ne truditi se za doseganje vsaj povprecja…

Kompleksi pridejo iz notranjosti…ne more ti nekdo nabiti kompleksov s tem, da ti rece: boljsi sem od tebe, ker sem vecji…

Saj vendar mislis s svojo glavo in ves, da je to, kar je tale izrekel, bedarija.

Sploh pa…zakaj je tisti, ki je najmanjsi, zadnji? Ce malo bolje pogledas, je lahko prvi! Pac prvi v vrsti. Kje pa pise, da se vrsta zacne pri najvecjemu?:))

LP

AnotherOne, v praksi žal ni tako. Pri nas smo se postavljali v vrsto samo, kadar smo šli teč po okolici. In takrat je bil tisti, ki je bil najmanjši, zadnji, tudi če ni bil najpočasnejši. In vsi so videli, da je zadnji. o kompleksih sicer razmišljaš zelo odraslo in mi nisi povedala nič novega, toda govorimo o otrocih, ki so zelo dovzetni za negativna mnenja. Da ne govorim o tem, da jih rada povzemajo. Pa nikjer drugje nisem imela težav zaradi svoje majhnosti, ker sem se znala že zelo zgodaj postaviti zase (hvala, mama, oče), samo ta klinčeva telovadba!

AnotherOne,

>Kompleksi pridejo iz notranjosti…ne more ti nekdo nabiti kompleksov
> s tem, da ti rece: boljsi sem od tebe, ker sem vecji…
>
>Saj vendar mislis s svojo glavo in ves, da je to, kar je tale
>izrekel, bedarija.

Oprosti, ampak to ni res. Poznam kar nekaj krasnih ljudi, ki mislijo, da so neumni, nesposobni,… ker so jim starsi to vbijali v glavo. Ljudje nismo otoki sami zase. Ce dobivas feedback od okolja, da si slab, se bos prej ali slej tudi pocutil kot slab.

jazika, definitvno otrok poglobi svoj kompleks zaradi kil, če se naglas pove njegova teža!! Jaz sem bila med okroglimi in je bilo tehtanje vedno muka, ker se otroci naslajajo nad tem, da bajske potem še bolj zbadajo ali pa si milsijo svoje. Brez skrbi, da se že 9-letnice ukvarjajo s tem, ali imajo kilco preveč ali ne, kaj šele če je kdo bolj konkretno pretežek.

Imam osebno te izkušnje in tudi od takrat, ko sem učila – neko bolj okroglo deklico je ena frklja stalno spraševala koliko tehta in verjemi, da je tej, nekoliko pretežki deklici, bilo to zelo neprijetno in jo je prizadelo.

To so osebni, intimni podatki – nimajo se kaj objavljati javno, pa če je teža, višina ali karkoli idealna ali ne. Tudi otrok ima pravico do zasebnosti!!!

Lahko povem le glede postavljanja v vrsto: sama se še vedno spomnim tega iz prvih razredov OŠ (uh, koliko let je že preteklo…). In kako mi je bilo težko in me je bilo sram, da sem kar skupaj lezla 🙁 Ker sem bila najmlajša, ampak najvišja. Zato sem se tudi “puklasto” držala in imam še vedno posledice –> težave s hrbtenico. In šele ob polnoletnosti sem se sprijaznila s svojo višino ter postala ponosna nanjo.

čao