raziskava o partnerstvu
Prej, ko se razpišem, moram povedati, da ne tuhtam tri dni in ne sestavljam odgovorov, gužva pač.:)
Hop Cefizelj.
Oba se morata truditi, praviš. Ko ne vemo, kako funkcioniramo, lahko gledamo zadevo kot na pol prazen kozarec ali na pol poln. Vprašanje, na katerega ne vemo odgovora, je, zakaj mislimo tako kot mislimo in zakaj čutimo tako kot čutimo. Ne gre za odkrivanje tabletke proti staranju in s tem komercialnega motiva, zato pač bolj malo vemo in je resnično težko biti konstruktiven.
Pol prazen kozarec: oba partnerja se zaradi stalne konfliktne situacije čutita nerazumljena, nesprejeta in kaj že pravi tisti pater, neljubljena? Da strast in feromoni izginejo, to je pa že menda znanstveno dokazano. Feromone lahko vzdržuješ s trdno vero, jaz ji pravim sugestija, sam sebe prepričaš, da je tako prav.
Pol poln kozarec: oba se trudita, popuščata, odpuščata, dajeta, sprejemata, verjameta in rata.
Samskih moških je res bolj malo, a so. Imam občutek, da so moški veliko bolj odvisni od odnosov kot ženske. Vsaj dva razloga sta: ženske smo močnejše, moški dobijo doma zastonj seks.
Zakon kot gotovost: če nekaj dobiš, moraš nekaj dati, daš svojo svobodo, težje se izvlečeš iz zakona, če kaj ne štima, po moji oceni večkrat kot bi si bili ljudje v sanjah pripravljeni priznati.
Strelca.
S prvim delom se strinjam. Praviš: Kadar govorimo o družini kot osnovni celici družbe, govorimo o dobrih medčloveških odnosih, stabilnosti, spoštovanju, sodelovanju, sobivanju, ljubezni. Govorim o funkcioniranju posameznikov na mikro nivoju (družini). Družba teži k takšnim odnosom na makro nivoju, torej v širši skupnosti, državi.
Težiti bi bilo treba k takim odnosom, a se bojim, da tega ne delamo na pravi način. Pretekle generacije so bile naučene skrivanja prepirov, stisk pred otroki, pred družbo in duhovnikom. Tega navodila se seveda niso vsi držali, a veliko jih morda misli, da izhajajo iz srečnih družin, ker se starši nikoli ne kregajo pred njimi. Ne prenesem skrivanja, bojazni pred izpostavljanjem in podobnega. Družina lahko funkcionira le, če jo bomo dobro preučili, ne jaz in ne vi, država je odgovorna za ustvarjanje pogojev, v kar spadajo osnovna znanja o partnerstvih. Tu dalje bi lahko napisala ohoho, ne bom, rekla bom le: halo, država, posnetek stanja, …. !!
Otroci kot razlog za obstoj nesrečnega zakona? Ne, iz takih zakonov pridejo psihični invalidi, ne naučijo se, kaj bi naj bila vloga matere in očeta in podobnega, temveč so vrh vsega še krivci, da sta ati in mami trpela, se žrtvovala zanj. Tem otrokom bi bilo treba povedati, da to sploh ni res, to je le krasen izgovor za strah staršev pred posledicami ločitve.
Krdelo je tudi meni blizu kot zelo verjetna varianta za srečo. Je najbolj naravno. Z upoštevanjem družbenih vplivov je pa verjetno najbolj smiselna varianta, ki jo vidim kot trenutno najbolj primerno, da se že enkrat pove ljudem, da jim ni treba ljubiti, če želijo ohraniti svoj stil življenja, da pa se morajo o tem s partnerjem pogovoriti, skleniti neki konsenz in se potem držati dogovorjenega. Resnica, resnica in še enkrat resnica. To je mene držalo gor, govorila sem si, ko bom na smrtni postelji, bom imela čisto vest.
Draga Kiki.
Ta nesrečen rešilni jopič. Hotela sem biti slikovita, vidim, da je bilo mimo, sorry. Mislila sem predvsem na to, da znaš ceniti, kar imaš, če tega v preteklosti nisi imel.
Kdo potrebuje družine? Zaradi mene bi lahko moški imeli otroke polovico časa, ženske polovico, če bi želeli dobiti seks, bi se morali potruditi,………..:)))
Po mojem vedenju strast umre najkasneje do šestega leta, varianta je tudi, da sta starša skupaj, dokler ju ne mine do seksa, potem pa gresta iskat vsak svojo srečo dalje. Ali pa ostaneta skupaj, če jima uspe živeti srečno in zadovoljno dalje. Ne vem, gotovo pa je, da tudi jaz nisem sociologinja, psihologinja, psihiatrinja,…, da en človek ne more dati odgovora o najoptimalnejšem načinu življenja, znanost še ne pozna pravih odgovorov, mogoče bi podatki o realnem stanju, ki je porazno, spodbudili prave politike, da bi namenili še več denarja v tovrstne raziskave. Zdaj pa vsak par, dokler se ne loči, skriva, da je kaj narobe, ko se loči, tega ne razglaša okoli, zdi se mi, da se ljudje tega sramujejo. Politiki ne poznajo oz. si zakrivajo oči pred problemi partnerstev, potem se pa čudijo nizki rodnosti.
Misliš knjige alla pet korakov do srečnega zakona? Zakaj misliš, da so bile napisane? Ker grejo v promet, piše se to, kar se proda, vsak si želi uspešnega zakona, ne vem pa, zakaj potem ni haska? Po moje, ker je zakon nenaravna združba. Če bi v teh knjigah pisalo podredite se, ti zagotavljam, da bi imeli srečne zakone. Pes je človekov najboljši prijatelj, knjiga prijateljica, jaz sem pa dobila idejo za bestseller:)))))))))))))))))
Nisem (še) šla v kako poglobljeno analizo, pri roki nimam nobenih statističnih podatkov, mislim, da sem tega o polovici razpadov zakonov pobrala tu na forumu, mogoče na tv, ne vem. Ne vem, če so vsebovani podatki o razpadu koruzništev, tistih, ki so prijavljeni na različnih naslovih (ne samo zaradi kvazi samohranilk), tudi če jih je tretjina, pa tretjina nesrečnih, jih ostane le tretjina srečnih. Dovolj alarmantno?
Analizo bi lahko dal nekdo, ki je živel od začetka zakonov?! Ustno izročilo, pisno, tehnika, tehnologija,…, znanost oz. za to usposobljeni ljudje bi lahko naredili popolno analizo zakonov, ni mi čisto jasno, kaj si hotela s tem reči.
Sprevračanje besed. Jaz sem na enem bregu, ti na drugem, z lahkoto lahko pride do tovrstnih obtožb. Tu si lahko še najbolje predstavljaš, kako hitro pride do tovrstnih obtoževanj med dvema partnerjema, ki tudi sedita vsak na svojem bregu.
Zadnji odstavek, bravo, to ves čas trdim, napumpani z vsemi mogočimi happy endi v mladosti obljubimo nekaj, za kar najmanj ne vemo, če bomo lahko obljubo držali, po mojem mnenju pa je ne moremo držati. Z molkom ljudi, z neaktivnostjo politike oz. denarja, z blagoslovom cerkve mlade silimo v obljubljanje nečesa, česar ne morejo izpolniti.
Rakica, čestitam, seveda pa imam cel kup dokazov, da ne kvariš moje teze.:)))
Izjeme potrjujejo pravilo.
Odgovor Dragi Kiki o rešilnem jopiču, mogoče bi se pa morali poročati šele v drugo, najprej živeti z nekom, videti, se učiti, analizirati in potem izbrati, kar nam najbolj odgovarja.:)))
Počakaj še par let, zdaj si pri tistih usodnih šestih letih.
Po mojih izkušnjah so srečni tisti, ki varajo, so podrejeni ali verni v smislu sugestij o ljubezni. Si čisto ziher, da ni vsaj en od vaju kaj od tega?
Sosedova Micka!
Zaslužiš si klicaj. Jaz še nikomur nisem napisala, naj ne teži. Seveda hočem pomagati v prvi vrsti sama sebi in svojemu potomstvu, posredno boš imela pa tudi ti korist in tvoje potomstvo. Mislim, da je prav, da se napiše kaj tudi o odnosu med atijem in mamo, tako na splošno, vsak dan znova berem o nepospravljanju, varanju, težavah pri seksu, taščah, ko ati mamo pusti na cedilu,…, ugotovila sem, da velikokrat sploh ne vem, kaj bi odgovorila, mame se ponavadi postavijo na stran avtorice, če bi se oglasil mož, bi napisal tako, da bi njemu verjele, da ne pospravlja, ker je utrujen, ker mora delati cele dneve, ker njegova žena zapravi veliko denarja za cunjice, mobitel,… Pogovori so vedno parcialni, obravnavamo posamezna drevesa, resnica, resnica,…………………
Kiki, tale tvoj ex zakon te pa hudo gloda, ni kaj. Sama se ti sploh ne bi oglasila, če ne bi v tvojih (tudi preteklih) pisarijah že pred časom odkrila cel kup grenkobe, ki jo (po mojrm mnrnju in v mojih očeh) zlivaš ven, da bi nekako opravičila vse, kar se ti je dogajalo oziroma dobila potrditev, da si vse storila prav. Kar se tega zadnjega tiče, vsekakor upam, da si se odločila najbolje, kar se je dalo, ampak skozi neskončno polemiziranje in iskanje nečesa nenormalnega v nekaterih (resnično) srečnih zakonih, ki vendarle še obstajajo na tem planetu (ali v naši Kuri recimo), pa svoje sreče pač ne boš našla.
Zdaj pa k “tvojim” zakonom. Ja, se strinjam, da je zakon nekaj umetnega. Sama se recimo ne bi nikoli poročila, če ne bi k temu pritiskala žlahta, ampak pustimo to. V preteklosti so menda zakon uvedli zato, da so zaščitili predvsem (takrat nemočne in nezmožne preživljati sebe in otrok) ženske, da se jih moški ne bi kar tako odkrižali – recimo takrat, ko po porodu postane neprivlačna, zoprna, utrujena, skratka ne-poskočna kobilica za moči polnega vranca …
Strast – je lahko prisotna vedno. Jasno, da ne 24/7, ampak ni nujno, da z leti izgine, res pa je, da se vse začne v glavi in če vidiš svojega partnerja izključno kot vrečo kosti, mišic in špeha, ki nosi domov smrdljive gate in štumfe, in osebo, ki ti povzroča le goro srajc za zlikat – ma ja, takega se še pritaknem ne, kaj šele, da bi do njega čutila kanček strasti.
To isto vrečo lahko skozi nekoliko drugačna očala vidiš kot neskončno seksi osebo, ki ti izpod temnih obrvi zna poslati pogled, ob katerem te zaščemijo mravljinci čez hrbtenico, tam pod popkom zaplešejo metuljčki in s koščkom misli, ki še ne pobezljajo, razmišljaš samo še o tem, kako hitro bi lahko spravila mularijo v pančolandijo …
>če nekaj dobiš, moraš nekaj dati, daš svojo svobodo
Ne, lahko daš le svojo ljubezen in svoje zaupanje – v katerikoli zvezi, ne samo v zakonu. V momentu, ko na zvezo gledaš kot nekaj utesnjujočega, je zveza obsojena na propad – sorry, tako je. Pa če že daš svojo svobodo, se moraš zavedati, da po drugi strani v zamenu tudi pričakuješ svobodo, torej v isti sapi svobodo tudi vzameš – najbrž.
Pa kakšno svobodo neki? Kaj pa ti misliš pod SVOBODO? To, da ne seksaš več z drugimi? Ja no, meni sploh ni do tega. Če bi imela željo seksati z vsem, kar leze in gre, se pač ne bi vezala z enim – pri tem me nihče ne omejuje. Zato, ker mi ustreza biti samo z enim, sem z njim, a ne.
Ne vem no, ničemur drugemu se zaradi zveze z (enim) moškim nisem odpovedala, če govorimo o zakonu samem. Sem se sem in tja čemu odpovedala na račun otrok, ampak to je bila spet moja osebna izbira in otroci s samim institutom zakona v osnovi nimajo ničesar skupnega, tu gre že za družino in mojo osebno starševsko presojo.
Ma o tvojih razmišljanjih bi lahko pisala ure, pa ni časa. Želela sem ti v bistvu napisati le to, da smo za svojo srečo in nesrečo v parterstvu v vseh obdobjih odgovorni izključno sami. Pa ne zdaj poskočit, da ne moreš pomagat, če je partner prasec po karakterju. LAHKO! Ne izbereš si takega partnerja, pa je. Oziroma, ko ugotoviš, da je tak, ga zamenjaš – to vedno lahko in zato ti še ni treba neskončno opravičevati svoje izbire. Če si šel/šla na vrat na nos v zakon z nekom, ki ga nisi poznal/a … ja no, kdo je spet odgovoren za tole? Tisti, ki si je žlahtne prstane in poročne ceremonije izmislil, sigurno ne.
Ljudje smo družabna bitja in če si se odločila, da imaš partnerstva z moškimi za vse večne čase dovolj, je to tvoja osebna odločitev. OK, živi tako, kot si se odločila, tako kot ti paše, pazi le, da svojim otrokom (za katere verjamem, da jim želiš vse najboljše) z morebitnimi izjavami (ki jih mogoče niti ne opaziš, pa se jim nabirajo, ker otroci vendarle SLIŠIJO), ne zaserješ odraslega življenja še preden bodo odrasli in se bodo smeli sami odločati komu in v kaj bodo zaupali.
LPM
Samo to: Tisto kriznem sedmem letu zakona sem že večkrat slišala in ravno v tem letu sva midva. In res, strast je začela pojenjati oziroma moj libido je bil na psu. Toda ker nisem nekdo, ki bi se kar sprijaznil in vrgel puško v koruzo (prej sem imela zelo visik libido), sem pač prišla do spoznanja, da so krive tabletke (o tem je bilo že veliko govora). Vrgla sem jih v kanto, nabavila kondome in moram reči, da je razlika 200 {04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465}. Mogoče bom celo odprla posebno temo na to ‘temo’. Toliko o pojenjanju stasti. Pojenja, če to dovoliš. Glede tistega, da mora partner prevzeti polovico skrbi za otroka – ma, se ne bi mogla strinjati bolj in mislim, da se tukaj skriva en ključek za uspešen zakon. Če mu seveda dopušča služba. Mojemu dopušča in tako sva si tudi razdelila dopust za nego otroka. Aja, sem šla brat še enkrat in očitno si hotela povedati, da naj bi jih polovico časa rojevali? Ne vem, a je to zate rešitev?
“Mogoče bi se pa morali poročati šele v drugo, najprej živeti z nekom, videti, se učiti, analizirati in potem izbrati, kar nam najbolj odgovarja.:)))”
Ni slaba rešitev. Po mojih izkušnjah se obnese. Na napakah se učimo, žal.
“Počakaj še par let, zdaj si pri tistih usodnih šestih letih.
Po mojih izkušnjah so srečni tisti, ki varajo, so podrejeni ali verni v smislu sugestij o ljubezni. Si čisto ziher, da ni vsaj en od vaju kaj od tega?”
Sem ziher, ja. Srečni pa niso samo tisti, ki si jih neštela. Žalosten bi bil naš svet, če bi bilo res tako. Pa ni žalosten, vsaj za moje pojme ne.
Mateja, kje vidiš zagrenjenost v mojem pisanju? Morda kakšen stavek, odstavek? Nekoga izven tega foruma bi vprašala, če je avtorica zagrenjena oseba.
Vem, da ti moje pisanje ni všeč, morda mi boš dala kdaj prav, morda jaz tebi, vem, da ne vem. Se ti tudi tega zavedaš, da veš, da ne veš, kaj je (partner) in kaj še bo? Obsojati drugače misleče je mimo, včasih so tudi mislili, da je zemlja ravna.:)))
Mislila sem svobodo v smislu v smislu obljube dokler naju smrt ne loči. S tem ne postaneš le zavezan k seksu z eno osebo, postaneš tudi odgovoren za njene čustvene potrebe. Če se ločiš, jo prizadeneš, če želiš svobodo, jo lahko dobiš le na račun drugega. Da ne omenjam tudi otrok, ki so prepričani, da se bosta ati in mami imela rada celo življenje, saj sta si to vendar obljubila, vse pravljice govorijo o poroki in ljubezni za vse večne čase, tu in tam sicer vidijo, da imajo njihovi starši, starši sovrstnikov, starši otrok na tv,… težave, ampak ločitev se njim po njihovo ne more zgoditi, radi imajo starša, zaupajo jima, verjamejo, da sta normalna, da se ljubita, saj tako bi naj bilo prav.:(((( Hočem reči, da se na veliko slepimo.
Partnerstva bi naj imela dovolj? Nisi vsega prebrala, pravim, da bi ga drugače zastavila.
Draga Kiki.
Polovico časa rojevali? Nisem mislila tako, mislila sem, da bi si skrb za otroka lahko pravično razdelili.
Kakšen je svet?:)))) Ko smo dobre volje, krasen, ko smo slabe volje, manj.:)))
Kiki, celotno tvoje pisanje vidim grenko – žal 🙁
> Mislila sem svobodo v smislu v smislu obljube dokler naju smrt
> ne loči.
No vidiš, tega jaz nisem NIKOLI obljubila. Že pred samo poroko sva se zmenila, da ostaneva skupaj, dokler nama bo šlo in zaenkrat gre …
> postaneš tudi odgovoren za njene čustvene potrebe.
Ja, si, če tako misliš. Če pa partnerstvo sprejmeš v smislu, da se lahko dva dopolnjujeta, ne nadvladujeta, pa tvoja teza odpade.
> Če se ločiš, jo prizadeneš,
Če se ne, pa še bolj. Zakaj si ne priznaš, da te tale tvoja ločitev strašno boli?
>če želiš svobodo, jo lahko dobiš le na račun drugega
Sem ti že zgoraj napisala “Pa če že daš svojo svobodo, se moraš zavedati, da po drugi strani v zamenu tudi pričakuješ svobodo, torej v isti sapi svobodo tudi vzameš”. Če misliš, da v zvezi kot oseba nisi svoboden, se raje nikoli več ne veži z nikomer, ker boš vedno pogorela kot del para.
> Da ne omenjam tudi otrok, ki so prepričani, da se bosta ati in mami imela rada celo življenje
Ja, če jih vzgajaš v pravljicah in jim nisi sposoben realno pokazati življenja. Moji otroci vejo, da se imajo normalni ljudje radi, da se kregajo, da so nekateri skupaj, nekateri ne, da obstajajo enostarševske družine, pa da imajo enkateri 2 mamici in 2 očka in ne boš verjela, tudi najine prepire slišijo – ker si ne mečeva krožnikov v glavo in ne zbujava celega naselja, se pa skregava, ker sva normalna, misliva vsak s svojo glavo, imava občasno na določene stvari vsak svoje poglede in veva, da jih morava za dobro družine in najinega odnosa nekako uskladiti. To, da je skupno življenje s komerkoli stvar nenehnih prilagajanj in usklajevanj vseh želja, pa je že druga zgodba, ki je nekateri tudi ne poznajo, potem pa krivijo vse drugo, samo sebe ne …
In ne boš verjela, naju je najstarejši nekoč po nekem prepiru vprašal, če se bova midva kdaj ločila. Midva sva se samo spogledala, se zasmejala in mu povedala, da če bo kdaj prišlo do tega, da se ne bova marala več, defitnitivno, ampak trenutno se imava kljub prestanemu prepiru še noro rada. To, da sva se skregala, je pa povsem normalno – on se s svojim bratom na smrt skrega najmanj 5x na dan, čez pol ure se imata pa najraje pod soncem.
Vedno bolj se mi zdi, da si vzgojena v prepričanju, da bi z nekom morala ostati “’till death do us part” – ne vem od kod bi sicer vlekla vse te trditve o vsesplošnem slepljenju. Ma ne vem no, prav nič ni narobe, če si drugačen. Ja, tudi jaz ne vem, kakšen bo moj partner čez 5 let, ampak to bo čez 5 let. Če bo takrat drugačen, ga bom grdo gledala takrat, zakaj bi si življenje s tem grenila danes, ko se imava (že precej več let) čist OK? Najbrž je res težko vzpostaviti ponovno zaupanje v nekaj, kar se ti je enkrat pokazalo za neresnično, ampak če ne boš ponovno zaupala, pa tega resnično nikoli več ne boš dobila. A zato je treba vsem ostalim, ki niso tako črnogledi in so življenju pripravljeni dati še kakšno šanso, da se jim pokaže v lepši luči, dat štirk za vrat.
Dej no, življenje je lahko prav lepo.
>Vem, da ti moje pisanje ni všeč
Ne bi rekla čist tko. Ni mi všeč tvoje prepričanje. Ajde, bodi prepričana v nekaj, ampak pusti drugim, da so prepričani tudi drugače. V bistvu te sama nočem prepričevati v svoj prav, konec koncev ne vem, kako bi se obnašala, če bi imela za sabo tvojo izkušnjo, bi ti pa rada pokazala, da obstaja tudi drugačna zgodba. Sicer pa v tvojih razlagah dobesedno uživam – končno nekaj “z možgani”.
LPM
Kiki, celotno tvoje pisanje vidim grenko – žal 🙁
Stereotip, ljudi strašiš: vsi samski so osamljeni in nesrečni, čudovit razlog za obstanek v nesrečni zvezi.
> Mislila sem svobodo v smislu v smislu obljube dokler naju smrt
> ne loči.
No vidiš, tega jaz nisem NIKOLI obljubila. Že pred samo poroko sva se zmenila, da ostaneva skupaj, dokler nama bo šlo in zaenkrat gre …
Super, čestitam! Je kaj narobe, če jaz to napišem, da se bo morda še kakšen par to zmenil in upal povedati naprej?
> postaneš tudi odgovoren za njene čustvene potrebe.
Ja, si, če tako misliš. Če pa partnerstvo sprejmeš v smislu, da se lahko dva dopolnjujeta, ne nadvladujeta, pa tvoja teza odpade.
Lahko se dopolnjujeta, dokler se ljubita, ko se ne ljubita več, se zaradi pritiska lastnega ega in s tem povezanih stalnih konfliktov borita, dokler eden ne nadvlada drugega.
> Če se ločiš, jo prizadeneš,
Če se ne, pa še bolj. Zakaj si ne priznaš, da te tale tvoja ločitev strašno boli?
Eno drevo ali cel gozd? Eno drevo je zbolelo, zdaj boli, razlog je ta pa ta. Gozda pri tem ne upoštevajmo, ker bi lahko ugotovili, da je bolnih večina dreves in se nam bo zrušila teorija o srečnih družinah, kjer sta partnerja enakovredna in se dopolnjujeta.:((( Kaj praviš na vse ločitve, nasilje v vsaki drugi družini, … , če si brala prejšnje poste, veš, da ne govorim o sebi, zanima me vaše mišljenje o poraznih podatkih in skrivanju le teh. To vodi v sufliranje k novim nesrečnim zakonom.
>če želiš svobodo, jo lahko dobiš le na račun drugega
Sem ti že zgoraj napisala “Pa če že daš svojo svobodo, se moraš zavedati, da po drugi strani v zamenu tudi pričakuješ svobodo, torej v isti sapi svobodo tudi vzameš”. Če misliš, da v zvezi kot oseba nisi svoboden, se raje nikoli več ne veži z nikomer, ker boš vedno pogorela kot del para.
Mislila sem, če se želiš ločiti in s tem pridobiti svobodo, prizadeneš drugega partnerja, ki računa, da ga boš ljubila celo življenje, to je na račun drugega, drugi je prizadet. Seveda mi ni všeč tudi del, ko si z nekom in nisi svoboden, ampak če ljubiš, gre. S svobodo mislim to, da moraš nekomu polagati račune, kje si bil, s kom, kaj si delal, samo tako je lahko partner miren in ti zaupa, če že seksa s tabo, da se ne bo česa okužil. Vem, da če partnerju vse poveš, še nima garancije, da nisi česa ven spustil, a partner ima pravico vedeti, kaj delaš.
> Da ne omenjam tudi otrok, ki so prepričani, da se bosta ati in mami imela rada celo življenje
Ja, če jih vzgajaš v pravljicah in jim nisi sposoben realno pokazati življenja. Moji otroci vejo, da se imajo normalni ljudje radi, da se kregajo, da so nekateri skupaj, nekateri ne, da obstajajo enostarševske družine, pa da imajo enkateri 2 mamici in 2 očka in ne boš verjela, tudi najine prepire slišijo – ker si ne mečeva krožnikov v glavo in ne zbujava celega naselja, se pa skregava, ker sva normalna, misliva vsak s svojo glavo, imava občasno na določene stvari vsak svoje poglede in veva, da jih morava za dobro družine in najinega odnosa nekako uskladiti. To, da je skupno življenje s komerkoli stvar nenehnih prilagajanj in usklajevanj vseh želja, pa je že druga zgodba, ki je nekateri tudi ne poznajo, potem pa krivijo vse drugo, samo sebe ne …
In ne boš verjela, naju je najstarejši nekoč po nekem prepiru vprašal, če se bova midva kdaj ločila. Midva sva se samo spogledala, se zasmejala in mu povedala, da če bo kdaj prišlo do tega, da se ne bova marala več, defitnitivno, ampak trenutno se imava kljub prestanemu prepiru še noro rada. To, da sva se skregala, je pa povsem normalno – on se s svojim bratom na smrt skrega najmanj 5x na dan, čez pol ure se imata pa najraje pod soncem.
Dobro si jim povedala, tu bi zdaj lahko še pa še, ti si ti, drugi so drugo, govorila sem o drugih, ki jih je po moji presoji večina. Pravljice, zaobljube,………….
Vedno bolj se mi zdi, da si vzgojena v prepričanju, da bi z nekom morala ostati “’till death do us part” – ne vem od kod bi sicer vlekla vse te trditve o vsesplošnem slepljenju. Ma ne vem no, prav nič ni narobe, če si drugačen. Ja, tudi jaz ne vem, kakšen bo moj partner čez 5 let, ampak to bo čez 5 let. Če bo takrat drugačen, ga bom grdo gledala takrat, zakaj bi si življenje s tem grenila danes, ko se imava (že precej več let) čist OK? Najbrž je res težko vzpostaviti ponovno zaupanje v nekaj, kar se ti je enkrat pokazalo za neresnično, ampak če ne boš ponovno zaupala, pa tega resnično nikoli več ne boš dobila. A zato je treba vsem ostalim, ki niso tako črnogledi in so življenju pripravljeni dati še kakšno šanso, da se jim pokaže v lepši luči, dat štirk za vrat.
Kako sem vzgojena, ni važno, zdaj razmišljam s svojo glavo, pogovarjamo se o zdaj. Vsesplošno slepljenje – zakaj vsi (dobro, večina) mladih misli, da je dobro, lepo in prav, da ljubiš celo življenje? Če se kdo loči je kriv alkohol, en partner se zaljubi v drugega, nasilje, zapravljivost, brezposelnost,…, nikoli se ne pove, da je ljubezen šla pa pa. Pravi razlog za ločitev, to je, da ljubezen zgine, se nikoli ne omenja, vedno se iščejo drugi razlogi, ki so v bistvu le povodi, posledica pomanjkanja ljubezni.
Dej no, življenje je lahko prav lepo.
Odgovor: zadnji odstavek prejšnjega posta.
>Vem, da ti moje pisanje ni všeč
Ne bi rekla čist tko. Ni mi všeč tvoje prepričanje. Ajde, bodi prepričana v nekaj, ampak pusti drugim, da so prepričani tudi drugače. V bistvu te sama nočem prepričevati v svoj prav, konec koncev ne vem, kako bi se obnašala, če bi imela za sabo tvojo izkušnjo, bi ti pa rada pokazala, da obstaja tudi drugačna zgodba. Sicer pa v tvojih razlagah dobesedno uživam – končno nekaj “z možgani”.
Naj pustim drugim, da mislijo drugače? Praskam se po glavi, ne vem, kaj ti naj rečem. Tu smo ljudje z različnimi prepričanji v različnih zadevah. Napišeš kdaj komu, ki mu je všeč druga kuhinja kot tebi, naj pusti drugim, da misli drugače? Si zadovoljna z odgovorom, razumeš poanto?
In tudi tebi:
LPM
Mateja, ko si zgoraj pisala o še eni šansi ljubezni :))) …
glih eno knjigo sem prebrala in v njej je bil stavek, ki je šel nekako takole…. “… ali bi morala biti slepa, ker lahko vidim v življenju tudi gorje….”
Pa še nekaj me je špiknilo ;))))))
midva sva si obljubila, da ostaneva za zmeraj skupaj…. o tej obljubi takrat sploh debatirala nisva, samoumevna se nama je zdela 🙂
jap, pa pride tisto krizno (peto, sedmo al katero že) leto in stvari se obrnejo na glavo…. en sam stavek pa je v naju nekaj premaknil, dojela sva da vsa različna…. svetlobna leta daleč po razumevanju sveta in naju, pa sva sprejela to drugačnost (bohpomagej… ženske smo res z venere in govorimo različen jezik ;))) in zdaj se imava boljš kot v začetku zakona….
Kiki, tebi pa velik sreče pri novi ljubezni…
nekateri delajo samo kariero… višk izliva čustev je podelitev diplome, bojijo se zaljubit, rodit, vzgajat, tvegat… na koncu imajo eno samo sterilno belo čustveno praznino..