Nevoscljive opazke zafrustriranih ljudi
A se vam je ze kdaj zgodilo, da vam je nekdo rekel:
”Ej, ti morem povedat, da ti tole pa prov nic ne pase…” (pred tem te npr.: vsi strasno hvalijo)…
ALI PA:
”Dej nehi – te roze ti je poslal samo zato, ker ma neki za bregom…” (jaz pa npr.: roz strasansko vesela).
ALI PA:
”Joj, kolk mas pa ti grdo kozo… a ne znas nobene kreme kupit”
ALI PA:
”Sej nimas nobene barve. A si sploh bila na morju???…” (pridobljena barva je vec kot ocitna)…
ALI PA:
”Ma bejs, a mislis, da so te res v sluzbo vzel, ker naj bi bil tolk pameten…”
Te zg. navedeni primeri se niso dejansko zgodili meni. No, morda kaksen.
Vcasih, ko dobim kaksen tak odgovor pomislim… Bog ti pomagaj, ker jaz ti ne morem – se se enkrat pogledam v spegu in ugotovim, da mi nic ne manjka :))) No, vcasih pa vseeno zaboli in pomislim, da bi tudi jaz povedala kaj vse mi gre na zivce na sogovorniku… poiskala vse prave napake (da je predebel/presuh, pa da ima cudne ideje, pa da je oblecen kot kmet brez zemlje…). No, tega potem ne naredim…
Kako pa ve odreagirate?
Sloncek
Jaz imam eno tako kolegico, ki je oooh in sploooh, vse kar ona dela je vredno nobelove nagrade, njej vse tako super paše, ona ima tako zahtevno delo, da je kaj, pa na čiisto vse se spozna… pa…
medtem, ko imam jaz itak čisto simpl delo, da ne govorim o tem, kar mi je včeraj rekla, da ona si res lahko kupi hlače v eni trgovini, tiste, ki mamo pa malo več, pa tam že skoraj nimajo kaj za iskat, pa….
eh, jaz se zarad nje sploh ne sekiram več. če ti tako misliš, ti kar, in ne komentiram njenih odgovorov v tem stilu.
pa bolj na stranskem tiru jo imam.
Včasih mi gre kakšna taka opazka skozi eno uho noter, skozi drugo pa ven. Včasih pa mi ni vseeno, celo sekiram se potem…
Konec koncev ni vseeno KDO ti določeno opazko izreče, niti ni vseeno na KAKŠEN NAČIN. Sama osebno sem vesela, če mi to reče nekdo, ki mu zaupam (verjamem njegovi presoji) in to na način, da ni kot kritika, ampak kot dobronameren nasvet.
Včasih bi za kakšno stvar celo sama prosila za nasvet, a takrat ni nikjer nikogar, ki bi mi lahko svetoval. Noben se ne spozna na to stvar…
Delo. Zdi se mi, da je tisto, da se “dobro delo samo hvali” skoraj nesamozavestna izjava. Zakaj? Ker očitno nekateri mislijo, da je dobro, pomembno,… samo tisto, kar oni NAPIHNEJO – pa še to je potrebno znati, a ne? A ste že kdaj poskusili kakšno stvar, ki ste jo naredili z minimalnim delom, napihniti: kako težka, zahtevna in dolgotrajna je bila? Pa pojamrati, kako ste utrujeni, čeprav sploh niste? Zanimivo, kako te ljudje takrat drugače pogledajo. Če rečeš, da si utrujen, te potem sploh ne prosijo za pomoč…
Ne vem, za to moraš biti tak karakter in konec. Jaz nisem… Na srečo drugih… in sebe.
Pred nekaj leti sem omenila prijateljici, da se je nekdo z menoj na avtobusu tako dolgo spogledoval, da sem temeljito zardela….
Prijateljičin komentar je bil: “Prepričana sem, da te je zamenjal zame!!!!”
Res je, da sva si bili kar malo podobni, vendar sem tistega tipa videla takrat edinkrat – torej niti iz našega kraja ni bil in nje sigurno ni poznal!!!!
ja, kakšna taka cvetka se tut najde. Včasih me prizadene, mislim pa na splošno o tem tako, kot vodnarka*.
Sama opažam zadnje čase, da se ljudje (nekateri) na splošno preveč ukvarjajo z drugimi. Pa ta je tak, un je tak, ta dela vse stvari čist narobe, un je hipohonder… Zato skušam delat na sebi, da bi si glede tega mal dvignila samozavest in se tudi sama ne več ukvarjala s takimi bedastočami. Jaz sem jaz, moja familja je samo moja in pika. Je pa težko.
… če vas prizadenejo opazke ljudi na tem forumu, ker pač ene so res napisane pod pasom :(((
jaz sem se z leti tolk vzgojila, da se ne sekiram več zaradi ljudi, ki čvekajo vse sorte tukaj gor… priznam pa, da sem v začetku, ko sem dobila kakšno pod nos, ki mi ni bila preveč všeč…. resnično prizadeta in sem v mislih tuhtala, kaj vse bi lahko nazaj grdega napisala in bila še jaz tako zelo podla in brezobzirna :))
hja, pa se mi zdi, da me je forum naučil, da ima vsak pravico do svojega mišljenja…. zato jaz svojega povem (če ga folk sprejme prav, če pa ne, pa tudi ;)), drugih pa ne maram (več) spreminjat in vzgajat… naj se sami, če se hočejo ;))
ker se je v živo veliko lažje zmenit in pogovorit, tukaj se moraš pa prav v roke vzet in si dopovedat, da drugih pač ne moreš spremenit, če se sami nočejo 🙂
in očitno nam ta komunikacija še vedno dela preglavice, zato se pa tko težko razvije kakšna dobra debata polna nasprotnih argumentov, ki bi bila prez prepiranja in žaljenja….
hja, v začetku smo se itak vsi kar spoznali…. no, ja skoraj vsi :))
in je bilo tko prijateljsko in prijazno… pa same krasne debate, pol je pa vse več ljudi prihajalo in jaz sem pač kar naivno mislila, da bodo vsi prijazni in taki…
mal sem se razvadila in nisem pričakovala, da so nekateri lahko resnično hudobni, da kar napišejo in nič ne pomislijo, da tudi besede od čisto neznanega človeka lahko močno zabolijo….
Ja, poznam nekaj takih, ki kar trosijo take opazke okrog, pri tem pa zelo uživajo, če vidijo, da te to prizadene. Jaz sem se kar zdresirala, moram rečt, da se ob takih samo še nasmehnem, saj vedno znova dobim potrditev, da so to hudobe in primitivci in se na njihov nivo ne spuščam.
Pa še kar primer: ko sem začela nosit leče namesto očal (nosila sem jih kar nekaj let), je bila to za okolico kar sprememba. Nekateri so mi povedali, da bodo pač rabili nekja časa, da se me bodo navadili, drugi so me pohvalili, ampak tole je bilo pa iz ust moje svakinje – moram povedat, da prvič sploh ni nič komentirala, ob drugem srečanju pa: a ti maš pa zdaj leče al kaj?! Pa so ti očala bolj pasala, zdaj se ti pa vse gube vidijo! Jaz pa (smeje): js pa res nimam gub, ona pa nazaj: o, maš, maš! (njen ton je bil pa tisti “taprav”!). Al pa še en: z možem sva adaptirala staro hiško, res z ljubeznijo in veseljem, saj sem jo podedovala po mojih starših. Iz izpadlo je super, radovedneži in iskreni prijatelji ob obiskih niso mogli prehvalit. Pa se najde moj svak: “tole kuhinjo ti je pa mizar dobr spravu skup, morm rečt, ma dobre ideje.” Jaz: “ja, res je dobr naredu, ampak ideja je bila pa čist moja, sem mu js zrisala.” On: ” o madonca, kok si ti pametna! Dobr, ta ne ne ukradejo!”
…. o madonca, zdaj pa že nakladam …. lep dan, zuni je pa soooončeeeek!
ja, nuškabuška – prav tak primer kot si ga ti opisala z lečami imam jaz v mislih….
Take komentarje tako težko prenesem… Bi včasih najraje zabrusila nazaj: ” Pa kaj naj naredim, če ti ne zgledaš tako dobro kot jaz!”
Pa da se razume – ne mislim, da sem superlepotica ali kaj podobnega. Da te pa ljudje namenoma kritizirajo ko bi te v bistvu morali pohvalit – pa dokazuje verjetno samo to da so zelo zelo nezadovoljni s seboj.
Sloncek
Najbolj tipičen primer se meni zdi: najprej:”Ja, tebi je pa porodu kar nekaj kg ostalo!! Joj, pa kakšen trebuh še imaš! (pazi-pred eno uro sem prišla iz porodnišnice!!!)”
Potem shujšaš: “Joj, si suha! Zdaj je pa preveč! Na, jej malo.” Ona pa v isti sapi razlaga, kako ji gre hujšanje krasno, pri tem, da nima pa res nobene potrebe po hujšanju. Zdaj je pa odvisnica, ki si niti piškota pri kavi je upa pojest. Mislm…