Forum.Over.Net

Starševski čvek

Postavite nemogoče vprašanje in dobili boste neverjetne odgovore! Anonimno in brez registracije. Največje slovensko virtualno mesto. Če ni objavljeno v tem forumu, se ni zgodilo!

Otroci ločenih staršev

Default avatar

Majči

Kakšne izkušnje imate? Ste sami otrok ločenih staršev in kakšen pečat je to pustilo na vas? So vas v očkovi ali mamini novi družini sprejeli odprtih rok ali ste se počutili kot peto kolo?

Ali pa ste si ustvarili novo družino in s tem hočeš nočeš morali sprejeti tudi otroke partnerja iz prejšnjega zakona? Kako sprejemati te otroke? Jih imate radi? Imate probleme z njimi ali zaradi njih?
Default avatar

dora

moja starša sta se ločila februarja eltos, na meni ni pustilo posebnega pečata...živim pri mami oz. no ja saj me skoraj ni doma ker sem večinoma skoraj skos pri fantu, pri očetu sem včasih skoraj trikrat na teden včasih pa tudi po en mesec ne kakor je...v bistvu mi je še lepše zdaj ko sta ločena
lp
Default avatar

Chiara

Sem otrok ločenih staršev in to sigurno pusti pečat, včasih še sama ne vem kakšen, če ne drugo si sam želiš popolno družino. Poleg tega , ko sem si sama ustvarila družino, nisem imela točne predstave kaj je vloga očeta (živela sem z mamo, ki si novega partnerja ni poiskala). Peto kolo nisem bila pa nikoli, ker je bila pač mama super.
Default avatar

špelca

Tud jest sem od ločencev.
Morem reč, da je bil moj problem kako se navadit živet z moškim in se prilagajat, ker je doma imela glavno besedo mama.
Je pa na bratu pustilo drugačne posledice saj se ne zna obnašat do žensk in misli da morajo delat vse po njegov ker je pač dec in doma ni imel vzora o družini oče-mama. Ljudje pravijo da se mu pozna da ni imel doma moške roke haha.
drgač pa so ljudje na začetku zelo slabo to sprejel, ko sem bila še v OŠ me je bilo sram, danes pa je itak že vsak drug ločen in ne gledajo več na to - med njimi tud brat.

Drugače pa menim, da mi je bilo bolje tako, saj mi ni bilo potrebno prenašat kreganja in tud materialno smo se bolje znašli, saj se očetu ni zdelo potrud za malo več denarja, pa še kakšen kozarec je preveč zvrnil.
Vedno smo se nekako zmenili in uredili življenje po svoje.
Je pa res da z očetom nisem imela prav pogostih stikov saj ga nismo preveč zanimal ( mogoče 2x letno) in tud kmalu se je odselil k drugi!!

Sedaj ko gledam sodelavke ločenke znajo ene zelo eleganto to izvest da otroci nič ne trpijo imajo stike z obema in tud one imajo nove partnerje in otroke. Sam pomoje morata bit za tak način oba "normalna".
Default avatar

špelca

Joj sory sem odgovorila na zadnji post, samo bolj je to za Majči, ne nanaša se na Chiaro, da ne bo kakšne zamere. Preveč hit klikam :-))
Default avatar

Asja

Mojadva sta se ločila, ko sem bila še v OŠ. Kregala sta se tako zelo, da sem si večkrat prav želela, da se ločita. In sta se! Seveda nisem bila vesela, ker se mi je življenje spremenilo za 180 stopinj, sanje o perfektni družini so se čisto razbile. Leto in pol sem se morala vozit z busom v OŠ, prej pa sem živela tako blizu, da sem videla učiteljico v razedu! V razredu so me vsi pomiljivo gledali, mislim, da sem bila edina, katerih starši so se ločili. Grozno. Celo učitelji so me "čudno" gledali.
Bila pa sem vesela, da so me vprašali s kom želim živeti. Odločila sem se za očeta (ker sem bila od nekdaj bolj navezana nanj in sem šla vsepovsod z njim), brat, ki je mlajši, pa je ostal pri mami. Njemu je ločitev pustila kar nekaj posledic, zelo podobno kot Špelinemu. In vedno je bil mnenja (in tako je še zdaj), da se mi zato, ker sem odšla z očetom, lepše godi v življenju kot njemu. Ima velike probleme s spremembami in jih sovraži. Najbrž ravno zaradi sprememb, ki so se zgodile z ločitvijo.

Da je pa pri nas še bolj veselo, sta se starša, ki se prej niti po telefonu nista mogla normalno pogovarjat, pred nekaj leti spet "našla". Sicer živita vsak v svojem stanovanju, vendar sta prijatelja in hodita skupaj vsepovsod.

Včasih se je reklo: kdo bi razumel starejše. Zdaj, ko sem starejša, jih še vedno skoraj nič ne razumem :))
Default avatar

*zvezdica**

Majči, ti pa imaš danes dan, vidim....

Moja starša sta se ločila, ko sem bila še dojenček. Dodeljena sem bila jasno mami. Hvala sodnici ;)
Ločitve se ne spomnim, se pa spomnim raznih kolobocij, ki so dogajale kasneje med počitnicami pri očetu (pumpanje, ščuvanje...) in nato po vrnitvi nazaj k mami... razcepljenost, občutki krivde nažirajo, zato starci, prosim vas, pamet v roke! Ne lajšajte si duše pred otroci, ne perite svoje duše!

Ločitev vedno žigosa otrokovo dušo, pa naj si starši še mislijo, da ne. Predvsem od staršev pa je odvisno ali bo žig sčasoma obledel, ali pa bo doživljenski skeleč občutek.

V mamini novi družini so me dobro sprejeli, pa vendar sem se včasih znotraj naše družine počutila rezervno kolo. Za to je odgovorna izključno mama, ne okolica.

Otrok iz prejšnjih zvez nimava, zato ti na vprašanja iz zadnjega odstavka ne morem odgovoriti. Bi si pa vsekakor želela, da bi me partnerjev otrok sprejel za svojo in da bi mi dovolil, da bi ga imela rada kot svojega. Ustvarjanje različnih pogojev in tretiranj ne bi dopuščala sebi, ne moji družini!
Default avatar

niki5

zvezdica,
če ni preveč osebno vprašanje.. zakaj si se počutila kot rezervno kolo, kako je mama k temo pripomogla?
Default avatar

*zvezdica**

Niki5, v to temo se ne bi globje spuščala, če boš tako zadovoljna. Ne gre za otroško tekmovalnost oz. boj za mamino ljubezen ali razvajenost... gre za več stvari, precej globje, pa ne bi o tem, če tvoja radovednost ne bo preveč trpela :))

Ne pravim, da je bila ona vzrok za občutke 'rezervnega kolesa' (ampak tale opis se mi tako dopade, čisto pravi je:)), vendar je bila odgovornost izključno njena. Mama je k vsemu pripomogla s svojo neodločnostjo, s popuščanjem in zatiskanjem oči, s tem, da se za svojega otroka ni postavila kot bi se mama morala oz. kot bi se danes sama za svojega. Mama je svojemu otroku dolžna zagotoviti varno in breskrbno otroštvo, drži?

Mamo imam zelo rada, vendar mi je njena starševska odgovornost tuja.
Default avatar

Asja

Da dokončam: oče si je hitro našel prijateljico, ločenko z dvemi otroki. Jaz sem bila ljubosumna, čeprav smo se dobro razumeli. Počutila sem se odrinjeno oz. bila sem kar nesrečna, ker se mi je zdelo, da mi ga bodo vzeli. Veza se ni dolgo obnesla, najbrž zaradi velike oddaljenosti (drugi konec Slo).

Sama nisem ločena, močno upam, da do tega ne pride. Bom pa se sigurno zelo potrudila rešiti zakon, če ne zaradi drugega, zaradi dveh otrok, ki ju imava. Seveda pa ne bi NIKOLI ostala v mrtvem zakonu zaradi otrok.

Upam, da nimaš težav in da si samo firbčna :)).
Default avatar

Sapramiška

Sem otrok 20 let prepozno ločenih staršev in to še zdaj, pri 33., mami zamerim.
Default avatar

niki5

zvezdica, vem da so to težke stvari zato hvala za odgovor. Želela sem vedeti, ker me je strah da sama ne bi storila kakšnih podobnih napak.
Default avatar

Piki Miki

Sem otrok ločenih staršev, prav tako partner. Name kakšnih hudih posledic ni naredilo, saj smo šele takrat zadihali in naši dnevi in noči niso bili polni vpitja in nasilja. Kako je to vplivalo na partnerja točno nevem, ker se o tem nisva nikoli pogovarjala, mislim pa, da je ravno to vzrok, da se zelo veliko ukvarja z otroci (zdaj zlasti bolj s starejšim (7), ker je drugi dopolnil komaj leto dni). Vem pa, da bi bil zadnji korak, da bi se razšla, ker bi bili v tem primeru dve dušici hudo hudo ranjeni. Seveda pa zagovarjam ločitev v primeru nasilja, saj od take družine otrok nima oziroma se mu godi še slabše. Priznam, da si ne morem zamisliti kakšni moški so tisti, ki se odtujijo od svojega otroka. Moj se zagotovo ne bi, tudi v primeru ločitve.
Default avatar

luba

Zanimivo, kolikokrat slišiš, da se otrok razbite družine nikoli ne nauči, kaj je to partnerstvo, kakšno vlogo ima oče, otroci pogrešajo moški lik,...

Jaz bi z veseljem pogrešila izkušnjo spoznavanja očeta, funkcioniranja partnerstva,...., potem zdaj ne bi videla v vsakem moškem potencijalne nevarnosti, izkoriščevalca, -,-,-,-,-,-,......

Verjetno otroci ločenih staršev pogrešajo drugega, ker si o njem ustvarijo idealno predstavo, ljubijo starša, ki ga vzdržuje, ta starš ljubi njih, enako pričakujejo tudi od drugega starša. Po moje je kriva za vse te občutke tudi želja po idealni družini, ena zgoraj je rekla popolni družini, torej po srečni družini iz tv-reklam.

Jaz sem ločena. Vem, da se starši ne bi smeli pucati na otrocih. Vseeno pa vedno povem, odkrito in brez dlake na jeziku, če kaj ni prav. Uf, kako sem jezna, ko pomislim s kakšnim butcem imam otroke. Pravi, da ogromno plačuje za preživnino. Jaz sem nato otrokom lepo razložila, koliko več bi moral, da bi prispeval svojo polovico, kako bi ravnale ve?

Pravzaprav iščem nasvet, kako rešiti raznorazne očitke, naj razložim otrokom, da oče nima prav ali naj bom tiho in bodo mislili, da ima oče prav?
Default avatar

*zvezdica**

Luba, verjamem ti, da si jezna. Al je besna bojša beseda? :))

V bistvu ni prav, da otrokom očeta povzdiguješ v nebesa, če ni nebeški... povej, razloži, če te vprašajo, nikar pa jim sama od sebe ne razlagaj. Ne obremenjuj jih s tem, ker jim ni potrebno vsega vedet. Tudi o preživnini se meni zdi, da ni na otrocih, da vedo. Povej, npr. oči je prispeval h zvezkom, mi bomo pa dokupili še knjige, barvice, torbo....

Naj pa raje o njem mislijo lepše, kot pa, da je butec. To bodo sčasoma spoznali sami :))
Jaz bi jim vedno odgovarjala otrokom primerno, ne tako, kot če bi se pogovarjala s tabo ;) Rajši se znajdi, pa otroku povej le polovico, ne prepričuj jih ali ima oče prav ali ne.. pusti jim, naj razmišljajo sami, če bodo želeli. Največkrat pa je tako, da to pozabijo kmalu za tem, ko so vprašali. Tebe pa grize...

Itak ločitev lažje prenesejo tisti starejši otroci, katerih starši se ločijo veliko kasneje, zato največkrat tudi opišejo, da so jim po svoje hvaležni, da so se razšli, ker so tako končno našli nek mir oz. so zadihali ;)
Ne vem koliko stare otroke imaš... Pri meni je bilo drugače, zato bi morda morala za nasvet vprašat še koga - kot starejšega otroka ločencev.

Tolaži se s tem, da za vsakega palica v grmu raste. Za vsakega prav poseben kaliber :)) in verjami, da je temu res tako.

Kar pa se tiče dediščine, ki si jo odneseš iz izkušnje.. jaz sem bila bolj previdna pri izbiri, ampak nisem po defoltu v vsakem iskala izkoriščevalske žilice. Sej veš, da si lahko še tako previden, pa se nasankaš. Nekatere so pravi magnet za luzerje :((

Nič, drži se, pa pusti bimbotu, naj dela kakor hoče, ti pa se mu ne daj provocirat, pa bo... pravjo, da gre vedno na boljš, torej si na dobri poti :))))))))))))