Že dlje časa iščem načine, kako bi spodbudila mojo najmlajšo ( 31 mesecev), da bi bila bolj ješča. Skoraj vsak dan namreč najde kakšno novo stvar, ki je nima rada… predvsem zelenjavo, seveda.
Zdaj, med dopustom, ko imam več časa, iščem različne jedi, ki bi ustrezale njej, seveda pa tudi mojima starejšima otrokoma. Pa me velikokrat preseneti… jed ali živilo, ki ga je pred kratkim “oboževala” nima več rada, ali ji ni všeč, ali ne bom “probala”…. Skratka, spisek NE jedi je vedno daljši.
Trudim se, da pred kosilom ne polni trebuščka z “antiapetitnimi stvarmi”, da ne jemo takoj ko se zbudi in je še vsa zaspana, da so pogrinjki zanimivi, spodbujam jo, da mi pomaga pri pripravi jedi in mize… Je ne silim, le predlagam, da poskusi… občasno to stori, pa isti hip že da iz ust, ker ji ni dobro…. Vem, da bo kljub izbirčnosti zrasla, pa se vseeno sprašujem, kje je vzrok.
Hkrati primerjam otroke, ki prihajajo v šolo – tudi tu je vedno več neješčih, izbirčnih otrok. Ker jih ne silimo s hrano, le spodbujamo, jih vedno več odnaša polne ali le delno prazne krožnike :-((( In dalje razmišljam, da so starši prepričani, da je njihov otrok pojedel zdrav obrok ( ki so ga plačali) in da marsikdo doma nima še enega kosila.
Skratka – iščem vzroke in rešitve…, pa se vrtim v slepi ulici

In se spomnim svojih začetkov v vrtcu…. še preden sem rodila tri moje “učitelje” oz. krotitelje… prepričana sem namreč bila, da so slabe prehrambene navade staršev vzrok, da otroci ne jedo vsega oz. da ne jedo tistega, kar doma nikoli ne kuhajo.;-)))))…in potem sem postala mamica….ki ima zelo rada zelenjavo …. ki jo vsakodnevno pripravljam in jem…. in se kesam za vse tiste misli …

Pa dober tek majda

Mene so pa moji trije (zlasti starejša dva) navadili predvsem to, da kljub temu, da kakšne hrane ne marajo (zlasti zelenjavne jedi) jo kljub temu pripravim. Poleg je seveda še kaj takega kar radi jedo, da vsaj imajo nekaj od kosila. In potem mine leto ali dva in vidim kako z veseljem počistita krožnik z blitvo in krompirjem, pri filani papriki se prav oblizujeta tudi po “olupku” in ne le po v vsebini….
Tako da se pri najmlajšem sploh ne obremenjujem, ker pri svojih 3 letih ne mara določenih okusov. Po mojem gre res za navade oziroma vzorce nas staršev, ki jih otroci počasi osvajajo.

Pri nas je žal zelo podobno. Naš fant – junija je upihnil 3 svečke – bi doma jedel samo turbo hrano: palačinke, puding-celo je lahko domači, sladoled, pico, makarončke na 100 in 1 način, ipd. Kuhana zelenjava, zelenjavne mineštre, ki jih vsi obožujemo – bljak. Na srečo ima rad surovo zelenjavo in pa solate, tako da tam poje, kar je treba. Sadje-ima rad samo še gozdne jagode, pa kakšno domačo tudi še poje, maline, borovnice, včeraj me je presenetil z željo po banani. Včasih krhelj jabolka. In to je vse. Pri varuški – je vse kot po tekočem traku, kuha pa tradicionalno, se pravi da je vmes veliko zelenjave. kako bo v vrtcu, pojma nimam. Najbrž bi štrajkal. Ampak to bo drugo leto.

S hčero je bilo v njegovih letih čisto enako. V vrtcu ni jedla, v šoli ni jedla, doma pa je začela jesti vse po spisku. Žal šele z 10. letom, ko smo jo prepričali, da bo debela, če ne bo jedla minešter in druge zelenjave. Po parih letih mislim da zdaj je z užitkom kake zelenjavne jedi, ampak ne čisto vseh, npr. cvetačin narastek ali bučke kakorkoli že, ji prav smrdi. V šoli pa smo čisto opustili misel na prehranjevanje. Pa bi b tistih dneh, ko ima pouk do 3 popoldan, kosilo še kako prav prišlo.

Majd@, pri nas je starejša hčerka začela jesti marsikatero hrano, ki jih prej niti poskusiti ni želela (npr pizza je bila vedno bljak), ko je videla, kako jo ima mlajša enoletna sestrica rada. Dolgo časa je bila edinka in smo kuhali stvari, ki jih je jedla – čez vikend, med tednom pa sva z možem jedla po svojih okusih. Grah se ji je enkrat tako zameril (nekje je jedla takšnega, že malo skaljenega), da ga 4 leta niti poskusiti ni želela. Od nekdaj je bila neješča. Zakaj tako? Sama pri sebi že najdem kup vzrokov – ne morem pa jih nikjer preveriti in biti prepričana, da imam prav.

V šoli ima zdaj kosila. Kolikor vem, med sabo tile tamali kar tekmujejo, kdo se bo bolj spakoval nad hrano in med kosilom razlagal bolj ogabne stvari, da bodo vsi odložili žlice in prenehali jesti.
Tašča, ki je pred delala v šoli je občasno bila pri kosilih prisotna, ker je skrbela za jedilnike. Otroci so se od vedno zmrdovali nad hrano in je bilo pogosto treba otroke malo manj kot prisiliti, da so pojedli. Jih je zanimalo vse drugo kot tisto kosilo. To so bili otroci, ki danes štejejo 25-35 let.

Midve s sestrično sva v času osnovne šole jedli kosila pri babici. Še danes jo vidim, kako je bila razočarana, užaljena in besna, če ni bilo mesa. Preverila je, če babica ghleda stran in potem počela s hrano vse mogoče… Špinačo in pire krompir je zmešala skupaj v eno gosto zmes, jo dala v usta in potem počasi spravila iz ust, da je izgledalo vse skupaj kot en dr** na krožniku. Režali sva se tako, da sva včasih kar s stolov pod mizo zlezli. Seveda sva na koncu nekaj pojedli, ker sva bili pač lačni in drugega ni bilo na voljo. Babica nama nikoli ni dovolila piti med obroki, pa tudi nobenih sladic ali česa podobnega pred obroki ni bilo. Sadni sok? Šele po kosilu.

Jaz nisem bila izbirčna, pojedla sem, pa če je bilo še tako ogabno, samo da mi ni nihče težil :-))) Zdaj najraje kar z žlico iz kilogramskega pakiranja sport muslije jem, pa jih kot majhen otrok nisem nikoli dobila na krožnik. Najmlajša je usekana na ovsene kosmiče in zato jih zdaj z veseljem mlati tudi moja starejša punca. Še do pred kratkim “bljaki zajtrk od tamale” kuham zdaj v dvojni porciji, ki včasih ne zadostuje 🙂

Okusi se spreminjajo, navade tudi. Bistveno je, kaj je na krožniku, ne količina pojedenega. Siljenje s hrano? Sem odločno proti in se povsem strinjam s tabo. Trudim se, da gremo vsi istočasno od mize – če kdo ne poje vsega, bo pač počakal do konca kosila ob bolj ali manj polnem krožniku. Včasih ne gre, ker mala petarda začne preveč nagajati…Gotovo pa otrok ne bo sedel 15 minut za mizo, ne da bi si premislil in še kake žlice naložil, pa čeprav mu jed ni všeč. Razne zgodbice o lačnih otrocih so pa itak strel v prazno.

Včasih mi pomaga kuhati, ima že 9 let. Gleda v lonec in sumničavo sprašuje:”Mami, a j tole po receptu? Videti je bolj zanič. Meni boš dala čisto malo na krožnik.” Ko je kuhano, naložim čisto malo. In potem še enkrat čisto malo, če je še lačna, pride pa še tretjič po čisto malo ;-)) Po njenem prepričanju zanič sestavine ustvarijo zanič jed – počasi to svoje mnenje spreminja.

Te popolnoma razumem, moj 20. mesečni sin je tudi grozno izbirčen. Ko je bil dojenček 8,9,10,11 mesecev star, je rad jedel čisto vse – zelenjavo, sadje, krompir, proseno, ajdovo kašo, polento, stročnice, mlečne izdelke, kruh, testenine, riž, meso itd. – res čisto vse, pol pa naenkrat mu hrani ni bila več zanimiva, tako da se pošteno namatramo, da spol kej poje, tudi pit noče…dali skozi miljon preiskav, vse je ok, samo meni se to ne zdi normalno, vsak zdrav človek rad je in pije, tale naš pobalinko pa ne. Sicer se normalno razvija (razen kg, ki jih ima samo 9), je vesel in sploh zlat otroček. Kako me skrbi ti sploh ne znam povedat. Upam, da bo kdaj bolje.

Lp, T.

Mi imamo pa obraten problem. Pri nas pa moramo hrano že skoraj skrivat, drugače bi mali (20 m) non stop jedel. Vsakih 10 minut gre v hladilnik občudovat dobrote in mi jih nosi. Jaz pa jih vztrajno pospravljam nazaj. Varovalo za hladilnik smo kupili, pa je bilo nameščeno natanko 5 minut, potem ga je pa odpulil. :(((

Tako da …. saj ne vem, kaj je huje.

Mlajši ne poje nič kar je mlečnega izvora, jajc………….samo juho, minuštro z klobaso in seveda meso.

Starejši ne mara jajc, zelenjave………..

Oba ne marata smetane, sladoleda in gaziranih pijač ( za to zadnje nisem prav nič huda ) te ne jesta toric ampak samo navadno jogurtovo pecivo.

O zelenjavi in sadju ne bi razpravljala – skratka MORA. ( Kot dojenčka sta seveda jedla vse )

Še najvažnejše naj povem. K zdravniku gremo enkrat letno samo na sistematski pregled. Že pet let nista bila bolna in to mi je najvažnejše.