udarci, kajenje, nezdrava hrana
Živjo
Večkrat spremljam vaše debate na forumu kaj je prav in kaj ni prav pri vzgoji.
Pa sem izgubila nit, tako da začenjam znova.
Meni se zdi, da vzgajaš tako kot znaš. Tega smo se naučili od svojih staršev. Če si dobil kakšno po riti in si preživel in ti ni škodilo boš tudi svojemu dal kakšno. Bereš in bereš da ni to prav,ampak pri sebi to veš da ni, ker če se sppomneš kako se človek počuti ko jih faše, potem veš!
In če bi priznal, da udarci niso prav, potem bi moral priznati, da tudi sam nisi OK, ker si ti doživel in si jaz sedaj normalen človek.
Težko je to. Jaz sama nikoli nisem dobila udarca in ga tudi ne znam dati. Sem učiteljica otrok s posebnimi potrebami in doma imam triletnika. Vćasih mi pride čez mejo(kot ve rečete) pa ne poznam metode UDARCA. Ker nikoli nisem tega doživela niti ne vem zakaj bi udarila. Se razjezim, otroka odnesem v drugo sobo, včasih gremo domov, zapustimo trgovino..ampak na udarec še pomislim ne. Ne morem verjeti, da se lahko o tem tle pogovarjate.
Seveda eni ki so bili tako vzgajani, bodo udarce zagovarjali, tisti ki pa nismo bili, pa tega enostavno ne znamo. Kakšna čez rit mu ne bo škodila..tukaj pišete…kaj to poemni..da se zavesto odločiš da ga boš udaril..groza.
Prav tako je s kajenjem, nezdravo hrano…Če si navajen na okus svoje mame, potem boš tako kuhal tudi ti..itd….
Pa nisem nobena popolna mama…
rada sem z otrokom, rada kam grem brez njega
in še in še
Draga Minka,
mislim, da si kar lepo mimo usekala. Jaz sem bila doma deležna tudi kakšne po riti, pa svojega otročka nebi nikoli udarila, ravno iz razloga, ker vem kako se ob taki situaciji počutiš, pa tudi zato, ker mi zdrava pamat veleva, da se časi in ljudje speminjamo, da tisto, kaj je nekdaj delovala, ni nujno, da še velja, ali celo obstaja. Slediti je teba času in razvoju, ne pa starim navadam. Moje mnenje.
Lp,
T.
…pa še to…, moja mami je včasih skuhala zelenjavno juhico v 40 min, jaz jo pripravim v 10h, verjamam, da dosti bolj vitaminsko bogato….
Živjo
Mogoče sem preveč pospološevala.Priznam. Mislila sem bolj na točno določene osebe. Tisti, ki določeno stvar počnejo in zagovarjajo iz scojih izkušenj.
Se pa strinjam in celo teorija to navaja, da veliko staršev preneha s tepežem, ker se jim njim tako zameril ali iz pač drugih svojih razlogov.
V svoem mnenju pa predvsem ciljma na tiste ki pravijo
– tudi sam sem dobil kakšno pa mi škodilo
– soseda je kadila pa ima zravega otroka
-jedli smo knorr juhe celo mladost, pa sem zdrava
-kadim pa sem manj na bolniški od kolegice
itd…
Moja prijateljica kdaj pa kdaj udari svoja otroka, to celo zagovarja. Saj jih je ona tudi dobila in danes zagovarja, da jih je očitno rabila. Jaz pa se spomnem kako je trpela. Kako se je bala domov. Kolikokrat je ušla od doma…itd….
Minka, morda pozabljaš še na tiste, ki smo se odločili, da ne bomo prevzeli vzrocev doma. Ki smo bili denimo vzgajani z udarcem, pa smo ga nekaj časa (občasno in redko) uporabljali, ker smo mislili, da drugače ne gre, potem pa smo našli nove poti in ugotovili, da še kako gre drugače … Ki smo imeli doma vzorec destruktivnega razmerja, potem pa smo po iskanju, težavah, našli način, kako delovati kontruktivno in tako, da smo zvesti samemu sebi …
SAma tudi menim, da eni ljudje v sebi imajo impulz udarca, drugi pač ne, sama sem v svoji izvorni družini videla, da udarec “deluje”, ko ne zmoreš ničesar več. Toda v moji zdajšnji družini sem našla način, kako to spremeniti, kako najti način, da nenasilno deluješ naprej. Ker se mi zdi, da udarec ne reši ničesar. Imam pa v sebi impulz udarca in ga še vedno moram zavestno zavrniti, ko pride do situacije, ko moram reagirati. To je denimo razlika med tabo in mano. In menim, da nas je takih veliko. Tebi se zavestno, da NE boš udarila, ni treba odločati, tega v tebi ni. V meni pa je, zato se moram zavestno odločiti, da v jezi NE bom udarila. In ne udarim in tudi vse lažje je ta impulz povoziti, ga zavrniti. Ker sem v izvorni družini dobili nek vzorec, ga moram zdaj zavestno spreminjati in iskati načine komuniciranja, ki jih imaš morda ti že takoj pri roki.
Na svojo rast kot matere in ženske sem ponosna, ker sem prekinila nekaj, kar mi ni prinašalo zadovoljstva in je škodovalo moji družini.
Da pa nekaj prinesemo iz svoje prvobitne družine in tako tudi sami potem vzgajamo, pa je jasno – a se za vzgojo in načinom življenja naše izvorne družine po moje ne smemo skrivati zato, ker se nam ne da iskati novih možnosti. Če je to res tisto, za čemer stojimo, prav, take debate in razprave, kako in kaj so potem brezplodne, ker si prepričan v svoj prav, četudi ti 100 ljudi kaže, kako nimaš prav. Če pa ni, če čutimo, da tako ne gre, pa je po moje edino prav, da iščeš in poskušaš naprej … Ko odrasel človek prevzameš sam odgovornost za svoje dejanja in kot tak deluješ samostojno.
enako je potem – moj oče je bil alkoholik, zato sem jaz – ja, morda res, ampak to da je tvoj oče alkoholik, je žalostno in takega očeta si nisi mogel izbrati, da pa si ti, si pa si ti izbral. In kakšno mater si imel – če je delala kakšne stvari hudo narobe, je od tebe kot odraslega, ko imaš družino, odvisno, kako boš deloval – boš enak, boš čisto drugačen, boš našel neke vmesne poti …
Moj, tamičken pa všasih dobi po prstkih, riti (pa to ne smatram kot tepež), ker to je bolj neke vrste prijem ali kako bi se pravilno izrazila, kajti če nevem katerič, ne pomaga lepa beseda, ne to da ga odpelješ stran in zamotiš s čim drugim, pa se on vrne k isti zadevi in namenoma dela kar ne sme, potem včasih pride tudi do tega.
LP
pa smo spet pri popolnih, ki imate pravico in dolžnost kritizirat vse ostale, ki ravnajo drugače? pa zaradi kakršnihkoli razlogov že oz. na kakršnokoli temo že. Naj bodo to dopusti na morju ali potovanja, način vzgoje, izbrana prehrana, kajenje, sprehodi z otrokom zvečer…
In niti ni pomembno, kaj od omenjenega počnem jaz.
Vsak od nas pač dela kot najbolje ve in zna. In kot mu paše.
A se res ne morete nehat vtikat v druge in jim pamet solit. A bo spet kaka lunca?
Živite že svoje življenje in druge pustite, da živijo svojega.
Saj lahko veliko dobrega naredimo že s tem, da svetujemo in pomagamo, ko smo za to naprošeni.
Moji starši so bili strastni kadilci – jaz in moj brat se cigareta niti ne dotaknema, tako se mi gabi, ravno zaradi tega smradu, ki sem ga prenašala celo otroštvo.
Moja mama zna samo cvret zrezke in pečt pečenko. Zdaj je moj jedilnik bistveno drugačen. Nikoli nismo jedli pic v otroštvu, sedaj jih imam zelo rada.
Moja mama ima končano O.Š. – jaz faks. Nikoli nismo po TV gledali kakšnih dokumentarcev in podobno – sedaj če gledam TV, gledam več ali manj samo to.
Moj oče me je zelo pretepal in psihično mantretiral. Zaradi tega strahu, ki sem ga doživljala, sem mogoče malo preveč zaščitniška do mojega sineka, saj ne bom nikoli dovolila, da on bilokdaj občuti takšen strah in manjvrednost, še posebej ne v otroštvu.
Od mojega partnerja brat ni bil nikoli tepen ali kakorkoli maltretiran v otrštvu, živeli so kot povprečna delavska srečna družina, to kar pa on počne sedaj s svojimi otroci pa jaz že imenujem zloraba. Tudi njegovi starši pravijo, da ga sploh več ne poznajo.
N.
Čestimam Tinkara in tebi podobnim..
Verjamem da imajo najtežjo pot tisti, ki hočejo nekaj spremeniti. Tečko je, ampak četi uspe, potem si resničen zmagovalec ti in tvoja družina. kapo dol pred vami.
Meni je enostavno. Tega nisem poznala in ne rabim niti razmišljati. Prav imaš.
Danes imam očitno slab dan. Nihče me nezume kaj hočem povedati:)
V mojem postu sem želela izpostaviti tiste, ki druge prepričujejo da je udarec, nezdrava hrana itd…OK, zatoke so bili tudi sami tega deležni in z njimi ni nič narobe.
Tistim ki so proti temu( iz razloga da udariti ne znajo, so se odrekle temu načinu discipliniranja itd..) v debatah dodajajo neke superlative popolnih mam in se jim posmehujejo.
In ob tem omenjam prijateljico(jo imam zelo rada) ko udari svojega otroka pozablja da je trpela tudi sama ob udarcu. Da bi opravičila svoj vzgojni ukrep celo mene prepričujejo, kako njej udarci niso škodili. Ko ji povem, da se spomnem kako je trpela, pa mi reče…….sem jih že mogla dobiti, če sem se pa grozno obnašala.
V lasten prav izda celo sebe in laže prijateljici. Ali je res najtežje priznati da nimaš prav, lažje pa lagati, hinaviti, udarjati…itd
Petya
res je. Vtikam se tja kjer se ne smem. To sem že slišala. Pa kaj ko mi je tako hudo videti otroka, ko je tepen. Pa če jih dobi samo po riti. Najprej šok, bolečina, potem tisti pogled mami…potem pa še govor mame: tako se ba ne boš obnašal.
Jaz si pa mislim, kako se pa obnašaš ti mama???
Mama, ki mora otroka ščitit, varovat..uporablja takšne prijeme??
Bravo Tinkara, se popolnoma strinjam s teboj in imam isti problem. Vem kako težko je t.i. impulz udarca vsakič sproti težko povoziti. Pa vendarle, če se tako odločiš, potem ga pač lahko. Res je, da sem mama šele dobri dve leti in da me marsikaj še čaka pa vendarle – začetek je tu.
Sama sem dolgo časa govorila, da nočem imeti otrok in sem tako tudi resno mislila. Preprosto zato, ker nisem hotela biti taka mama, kot je bila moja in ker nisem hotela, da imajo moji otroci takega očeta, kot je bil moj. Kajti res je, naprej prenašaš tisto kar si se naučil in če so te kot otroka npr. doma tepli smatraš to kot normalno, ker drugega pač ne poznaš. Lahko pa zadevo predelaš, jo obrneš in iz nje potegneš nekaj dobrega. Potem razumeš zakaj nekaj ni v redu in potem lahko začneš graditi nekaj novega.
In nisem čisto nič slabša mama, kot tiste, ki so imele lepše otroštvo!
Tanči, saj to je najtežje, ukrepati moraš, pa vendar ne tako, kot ti prvi impulz narekuje, da se ustaviš in namesto udarca narediš nekaj, kar od tebe itak zahteva 20krat več energije, kot en udarec …. in včasih se ti ne da in tako naprej … jaz na otroka tudi zatulim, sem jezna tako kot vse tukaj, kar pa ne naredim več, pa prej sem – je udarec. Nisem tip matere, da bi otroka potem 3 dni mučila s tihim ignoriranjem, ne odrekam ljubezni, objemov, ne govorim, kako sem žalostna, če je poreden, ga tudi ne žalim, obkladam z imeni … sem pa resnično impulziven tip in reagiram takoj, razčistim situacijo … in se moram zato imeti mnogo bolj pod kontrolo, kot nekdo, ki morda ni tako bum tresk sistem človeka :))) in ker imam udarec v svojem “sistemu”, ga moram zavestno ustaviti.
Ti kar ukrepaj, bodi jezna, s tem ni nič narobe, to da si jezen na otroka, da mu to poveš, mu s tem pokažeš, da so čustva dovoljena, tudi jeza. A veš kolikokrat so otroci jezni na nas? Če jim ne dovolimo tega, jim ne delamo ravno usluge, ker jim zanikamo čustvo, do katerega imajo pravico. Pomembno je le, da jim pokažemo, kako z jezo delovati. Tako v teoriji, v praksi pa to pomeni, da sem včasih čisto prešvicana, preden se z malim zmeniva :))))
Minka,
vsak od nas se trudi po najboljših močeh.
In samo zato, ker kdo ravna drugače kot ti, še ne pomeni, da je kaj slabši človek od tebe in mu imaš zato pravico narekovat, kako naj živi. In bi te moral še upoštevat.
Samo za to gre, živi in pusti živeti.
Jasno, da so tisti, ki zlorabljajo otroke, čisto druga kategorija.
Vsi poskušamo odpraviti vse slabe navade, razvade, napačna reagiranja.. in bravo vsem nam, ki nam počasi uspeva.
Tale debata oz.teorija mi je pa zelo blizu. Tudi jaz imam impulz udarca, pa ne vem če bi lahko rekla da je privzgojen prej prirojen. Sama nisem bila deležna dosti udarcev, ne spomnim se jih mogoče kakšna klofuta, spomnim pa se( za 2x vem), ko je mama stopila proti meni in preden je ona pomislila, da bi me udarila sem bila jaz že v obrambi skoraj v napadu, to mi je ostalo zelo živo.
Pri vzgoji sem udarce odpisala že na začetku( zavestno) in se večkrat težko zadržala, parkrat pa mi ni uspelo, to me boli še po več letih in trudim se še bolj. Starejša hčerka tega impulza nima, mlajša pa zelo izrazitega, kljub temu, da ni videla tepeža, je zelo zgodaj ”obračunavala” z udarci, z veliko truda jo držimo nazaj, tudi sama se trudi pa vendar jo vidim, da je to v njej in nas veliko dela še čaka. Kakšen nasvet s tvoje strani prosim.
Lp, tanja
Sem že zgoraj napisala Tanči. Gre samo za moje mnenje – pri meni pač deluje. Narediti moraš nekaj drugega. Impulz pride praviloma takrat, ko ti že vse popusti in si resnično jezen. Ne vem, po moje morate najti neko alternativo, da takrat ko jo prime, da bi nekomu primazala klofuto npr. zacepeta z nogo, reče “pa saj se ni vredno ukvarjati s tem”, “pridem čez minuto nazaj” (tudi res odide in se vrne, ko se pomiri).
Ni dobro, da svojo jezo tlači, bo enkrat izbruhnila ali pa se obrnila proti njej.
Tema, ki obuja neljube spomine na otroštvo…Velikokrat se spomnim kako me je mama “lovila” s kuhalnico ali očetovim pasom in ko me je dobila…ni vredno pisati…boli me še danes. Pa ne na riti, zdaj boli v glavi…
Ne bom pozabila nekega kosila, ko smo sedeli za mizo in ne vem kaj sem rekla, da me je mama z vilico po licu…poznala se mi je še dolgo. Vem kako sem jokala ko me je tepla, naj me kar ubije, da mi bo potem bolje ko bom mrtva…žalostne besede za 10 ali 12 letno deklico.
Oče je tepel mamo, mama pa mene, ker si očeta ni upala…
Sedaj sem sama mama 13 letne deklice in ne bom pozabila nekega poletnega dne, ko smo bili na morju. Deklica je jezikala in roka mi je ušla in sem jo po ustih…..v tistem trenutku me je zmrazilo..planila sem v jok…Po glavi mi je rojilo samo eno..KAKO SEM LAHKO TAKO HUDOBNA KOT JE BILA MOJA MAMA…jokala sem skupaj z mojo malo. Srce se mi je trgalo ko me ni hotela ne pogledati in ne poslušati ko sem se hotela opravičiti. Čeprav sama vem, da za UDARCE NI OPRAVIČILA! Moji mami še do danes nisem oprostila. Nimam je rada..prav vseeno mi je zanjo…ko sem jo najbolj rabila je ni bilo zame, sedaj se sama ponuja zdaj pa je jaz nočem in ne potrebujem.
Saj mi je hudo po eni strani pa vidim le tisto mamo pred seboj s pasom ali kuhalnico v roki…Nočem da se moja mala boji tako kot sem se jaz mame…Hočem biti PRAVA MAMA…
Zato vsem polagam na srce: LJUBITE SVOJE MALE OTROČKE in težave rešite na drugačen način in ne s tepežem…
Ne verjamem, da kdo resnično misli, da je vzgoja z nasiljem prava vzgoja. Tisti, ki klofnejo otroka, ga klofnejo, ker jim popustijo zavore, odpove zdrava pamet in ne vedo, kaj bi še naredili, da bi prekinili otrokovo izzivanje. Vendar je tudi takih staršev vedno manj, velika večina se jih poskuša kontrolirati.
Mislim, da je dosti boj pereč problem kot pretepanje otrok danes ravno razvajenost le-teh. Saj vidimo, da se kar naprej pojavljajo teme kot: naš triletnik tepe, trmari, cepeta, grize, doma mu v vsem ustrežemo, ogromno se ukvarjamo z njim, nikoli ga nismo udarili….Napake take vzgoje, kjer se otroku v vsem popušča (da ne bi slučajno bil deležen trde vzgoje kot so jo bili starši sami) so danes veliko bolj pereče kot to, kar pišete vi. Taki otroci namreč zrastejo v nezadovoljne, nezainteresirane in neodgovorne mlade ljudi, ki jih ne zanima nič drugega kot oni sami. Ker so bili vse otroštvo alfa in omega družinskega življenja, vse se je prilagajalo njim, vse se je vrtelo okrog njih. Na koncu pa imamo razvajene mulce, ki so odvisni od staršev tudi v odraslosti. Ali je taka vzgoja boljša (za otroka) od tiste, kjer so jih vzgajali s trdo roko, je veliko vprašanje. Oboje pa je skrajnost. Na eni strani zelo trda, na drugi popolnoma mehka vzgoja. Jah, tisti prvi so bili vsaj odgovorni ljudje, bi jaz rekla, drugi bodo večni nebogljenčki in nezadovoljneži, nesposobni za samostojno odgovorno življenje.
Veš Minka je tudi tako. Ko sem bila majhna in me je udarila mama (zelo, zelo redko, ampak se je zgodilo mogoče 5 – krat v celem otroštvu), sem to čisto drugače sprejela in občutila kot takrat ko me je udaril oče, pa četudi je bil udarec iste stopnje.
Mami nisem nikoli zamerila ali ob udarcu občutila manjvrednost, strah… celo žal mi je bilo, ko sem spoznala, da sem jo pripravila tako daleč, da se je prekršila in zaradi tega udarca ona bolj trpela kot jaz. Ko pa me je udaril oče, sem bistveno bolj trpela, pa četudi ni tako bolel kot mamin. Predvsem zato, ker je imel v očeh tisti pogled, ki ga še danes pomnim. Pogled, ki mi je govoril da me nima rad, da me sovraži… Celo otroštvo sem se spraševala, zakaj me nima rad, zakaj sem mu odveč, zakaj mu grem na živce, če je z mano kaj narobe,… Mamin udarec ni nikoli tako bolel kot očetove besede, da sem zabita, debela, grda, da iz mene nikoli nič ne bo…Raje sto udarcev, kot spoznanje, da te oče nima rad. Še danes vem, da me nima rad, smo se odtujili. Mamini udarci me niso naredili nesamozavestno, temveč očetove besede. Imela sem takšne težave, da sem morala k psihiatru pred nekaj leti, seznam mojih psihičnih težav je dolg in to samo zaradi očetovih besed in tistih tipičnih sovražnih pogledov in ne toliko zaradi udarcev. Udarci mi niso pustili nobenih posledic, pri mojem malčku se znam zelo obvladovati, sicer pa še ni dorasel v najhujšo dobo.
Imejte rade svoje sončke in jim to tudi pokažite in povejte. To je bolj pomembno, kot pa debatiranja o tem kdo je boljši.
Lep pozdrav!
N.
Verjetno si odgovarjala meni; ponujam ji alternative ( jih upam vidi tudi pri meni in se zanašam da tudi vzgled deluje ). Je zelo impulzivna, potem pa ji je v trenutku žal ( ima 6 let), sicer zadnje čase jezo izraža z besedami na žalost celo z ”ubila te bom” kar mi ni niti slučajno všeč. Me čaka še veloko dela predvsem pa potrpljenja
hvala in srečno, Tanja
Naj vam povem zgodbo z mojega razreda.
en fant star 17 let(oseba s posbenimi potrebami) udari mamo. velik hallo. Tako je tudi prav. Mama joka. Timski sestanki. Skoraj pomirjevala-psihiater.
Grozna reakcija vseh strani.
Mine pol leta. isti mali udari sošolca. Pokličem njegovo mamo.
Mama pravi: Kaj je bilo pa prej. Moj fant pravi, da ga izzival. Da mu je rekel naj neha, pa ni hotel. Potem ga je pa moral udariti.
Jaz mamo pogledam in ji rečem ZA UDAREC NI IZGOVOROV. Ni prej ne potem…razen samobramba.
Pa jo opomnem zakaj bi moral udarec ničkrivega sošolca postati razumljiv, medtem, ko mi nje pred pol leta nismo spraševali. če ga je kaj izzivala, da si je zaslužila udarec?
Razumete poanto?
Vedno gre za razčlenjevanje udarcev ..ali je bilo OK da smo udarili ali ne. Jaz pa hočem povedati, da za udarec ni opravičila. Razen samoobramba.