Na morje? Zakaj že?
Evo, udarimo še drugo plat spodnje hribovske debate. Torej: koliko nas je, ki nam je čisto vseeno, če par let sploh ne vidimo plaže, ne slišimo valov, ne vohamo soli? Jaz sem se po koncu srednje šole, ko je odpadlo obvezno letovanje s starši, zavedla, da me na morje pravzaprav sploh ne vleče, da me rutina plaža-tuš-prikolica-plaža neskončno dolgočasi in da lahko berem tudi doma, med počitnicami pa hočem vsekakor početi kaj drugega. Tako sem vrgla nahrbtnik na ramo in se podala v svet spoznavat pisano vrsto homo sapiens. Naslednjič sem šla v pravem smislu na morje šele čez sedem let, ko sem bila noseča. Zdaj hodim pač zaradi otroka, prava stvar pa to ni. Sama bližina morja mi je drugače všeč – obožujem sredozemsko kulturo in kuhinjo, pa pristaniška mesta, ki so vedno nekoliko odbita in posebna. Čim se mi obeta par dni plaže, pa me popade malodušje. A me kdo razume?
Popolnoma te razumem.
Letos sem šla z družino po 4 letih spet na morje in moram reč, da smo se neverjetno fino imeli. Nad pričakovanji.
Mir, večerni ribolov in večerno posedanje na plaži brez gužve in vročine.
Še mož je dejal, da je letos brez problema preživljal dopustniške dni. Običajno se je po 4 dneh že vsega naveličal.
Lp.
Tule že ena!
Ne maram vročine, ne maram sonca, ne soncim se, kopam se lahko v bazenu… Na morje grem na izletek jeseni ali pomladi, čeprav je za naše bolezni dihalnih poti morje kar priporočljivo, se ga izogibam predvsem v času, ko se ostali tam cvrejo.
Moj dopust – lani recimo terme Banovci, bilo je super predvsem zato, ker je bilo morje za enoletnika premrzlo.
Letos – če bo po sreči – eno potovanje z avtom, da preverimo kako se mali obnese na počitnicah kot so všeč meni. Italija Gardaland par dni, kampiranje, potem pa naprej po Italiji ali v provanso z bicikli na strehi… tako nekako.
T
Midva z možem obožujeva morje in si ne predstavljava dopusta brez 14 dni kampiranja. Malčka zaenkrat še uživata z nama, saj ima življenje v kampu svoj čar. Kako bo, ko bosta večja pa bo prinesel čas.
Glede izletov in potepanj je pa pri nas tako, da smo čez teden malo skupaj (služba, vrtec gradimo hišo,..), zato pa vse nedelje (poleti in pozimi, spomladi ter jeseni) izkoristimo za nas.
Komaj čakava, da bosta toliko velika, da bomo lahko šli na kakšno daljšo kolesarsko turo (mogoče po Brdih ali Kozjanskem), čeprav se ne pritožujem, nad njuno starostjo (madostjo):-)))) Vsako otroško obdobje im asvoj čar,
Nike
Seveda razumem.
Ko smo bili majhni nismo videli morja tja do šole v naravi v 4 razredu. Enkrat nas je oče peljal z vlakom v Reko, smo debelo gledali ladje in morje.
Nato tam do konca srednje šole nič.
Za kopati smo imeli s kolesi potok cca 6 km stran. Koliko nismo malavarili pri hiši in pomagali pospravljanti seno in pobirati krompir sosedom.
Morje je bil po 18 letu nato čudežen kraj za počitek in osvajanje deklet.
Nato je bil v kombinaciji ali morje ali hribi ali oboje vsako leto.
Sedaj, sedaj se mi pa ne da , ampak so otroci tako neučakani………. Da zopet moram.
Morje zato,ker se mi zdi,da samo tam zares počivam.
Nobenega hitenja in tisoč obveznosti.Če bolj dolgo spimo gremo pač pozneje na plažo,al pa tudi ne gremo.
Sine uživa,ker je zelo malo omejitev,ves ljubi dan semu kaj dogaja.
Tako kot mami in oči obožuje vodo…..
Če grem v bazen,obvezno fašem vnetje,v morju nikoli.Kadarkoli sem šla na dopust tako,da sem hotela še kaj videt….sem po vrnitvi rabila še en teden,da sem se spočila:)))
Dokler sva bila z možem sama (še koruznika), sva skočila na morje nekajkrat za vikend, dopust pa sva v celoti prihranila za potovanja. Hribe sva tudi obdelovala za vikende. “Ko bova velika”, bova spet več časa posvetila potovanjem.
Zdaj, ko imava trop mulčkov, ki jih dnevno preverjam, če nimajo slučajno plavalne kožice med prsti, mi srce ne dovoli, da bi jih prikrajšala za morske užitke. Dokler so še tako majhni, bi bilo potovanje, kakršna sva si organizirala midva, zanje še prevelika muka, kar se hribov tiče, pa itak vsako leto počitnice razdelimo na pol – malo morja, malo hribov, pa smo vsi zadovoljni.
Pa če konkretno odgovorim na vprašanje “Na morje? Zakaj že?” – izključno zaradi mulčkov. Sem neskončno zadovoljna, ko opazujem kako uživajo v vodi. Lepo življenje je le vprašanje pametnih kompromisov.
LPM
Mi imamo morje kot morje radi. Tako da se dostikrat (tudi zaradi otrok) zadržujemo v bližini.
Vendar v tisto plažasto rutino (tovorjenje petih kubikov zjutraj tja in zvečer nazaj) nikdar nismo padli. Vedno najdemo prostor blizu plaže, gremo namočit rite (štiri osebe v kopalkah in ena velika brisača), potem pa nazaj v senčko pred šotor.
Že zdaj paševa med tista “ubrisana” starša, ki male vlačita povsod. Bili smo na Siciliji, po Grčiji, letos gremo na Korziko. V najhujšem obdobju (ko ravno shodijo) pa smo bili ves dopust izjemoma na enem mestu (Lopar na Rabu, kjer sva si tudi midva malo oddahnila, saj se tam mulcu nima praktično kaj zgoditi).
Ko bodo babice v penziji, bodo družinske počitnice tudi na drugih, niti malo morskih destinacijah. Takrat bosta šla na morje (vse tisto čofotanje, ki ga rabita) lahko z babicami, midva zraven za kakšen vikend, družinsko pa se bomo klatili drugje (k Baltiku nas vleče, pa na Češko, pa….)
Kdo pa pravi, da je treba ležat pod vročim soncem na plaži od zore do mraka? To je grozno dolgočasno, pa še vroče je in skrajno nezdravo.
Morje pa je zelo zelo je fajn,
če po njem ploveš z raznimi plovili,
ali pa deskaš ali skratka počneš kaj, kar je izziv.
Morje je še bolj fajn, če so veliki valovi na mivkasti plaži in da ima voda temperaturo 28 stopinj, da lahko loviš velove in deskaš po njih.
Fajn je tudi pogledat pod vodo na kakšnem neokrnjenem koralnem grebenu, kjer srečaš take barve, da ti vzame sapo in se te ribe sploh ne bojijo. Naprimer Tajska – Ko Tao – noro lepo in sploh ne drago.
Morje je fajn, če se z njim igraš zabavne igre:
Ujeti veter.
Gledati iz oči v oči z barakudo in tekmovati katera bo prej odmaknila pogled. Praviloma zmaga barakuda.
Zajahati val.
Splašiti trop ribic (so “tropske” zato, ker živijo v tropih ali so tropske zato, ker živijo v tropu?).
S podvodnim fotoaparatom za enkratno uporabo posneti serijo nagajivih fotografij.
No? Se to še vedno sliši dolgočasno?
N:)
Se strinjam z zgoraj napisanim. Sem bila planinski fanatik, ko sem spoznala sedanjega moža, ki mi je prikazal morje z druge plati: jadranje, surfanje, raziskovanje osamljenih otočkov, ribarjenje z domačini…
In ko so prišli še otroci je seveda lažje z njimi iskati kamenčke in školjkice, kot pa osvajati vršace. Edini minus – ker hodimo vedno v višku sezone (šola pač) ni nikjer več miru in samote, da se psihično odpočijem, saj do fizičnega počitka mi pravzaprav ni.
V hribih pa je še vedno, kljub trumam, ki lazijo na Trigla, dovolj neobljudenih poti in edinstvenih kotičkov v naših gorah, ki me pomirjajo in navdihujejo hkrati.
Še vedno bi izbrala GORE, če bi morala izbirati…
zakaj?? Zato ker je v mojem sanjskem zalivu na jugu dalmacije samo ena hiška… in prelepa peščena plaža. Ker ko pridemo tja in se počasi po kolovozni poti zapeljemo proti zalivu takkkkkooooooooooo zadiši po origanu, pelinu, lavandi, borovcih… po morju……ker so tam ponoči zvezde tako svetle, tako blizu kot niker drugje,…….ker smo tam samo mi, nobene gužve, nobenega troganja plastike na plažo, nič televizije, časopisov, no še elektrike ne.Ker se tam čas ustavi. Pa kar je najvažnejše….. tam imamo čas samo za nas…. za najine otroke.
uh…komaj čakam…
Hm, mi smo lani še iz morja naredili potepuških 14 dni.
Otroka (lani stara 3 in 1 leto) nista bila navdušena nad vodo (kao premrzla), nama pa je to ful ustrezalo, saj nisva plaža-tipa.
In ker do lani še nikoli nisva bila v Dalmaciji (razen nekaj malega na jadranju), smo si vsak dan izbrali eno točko za izlet. Tako smo se potepali po slapovih Krke, si ogledovali bližnja mesta, jedli sladoled na stopnicah … podobno, kot sva včasih sama počela na potovanjih. Le da smo tokrat skočili vmes še nekam za pol ure na plažo (tamalčka na igro s kamenčki, midva na osvežitev v vodi) in se ustaviljali tudi na otroških igriščih.
Podoben dopust imamo v planu tudi letos, drugo leto pa lahko izkoristimo že za kakšno daljšo turo.
Jaz sem doma v Kopru. Natančneje v Žusterni. Ko sem bila majhna, naju je s sestro stara mama vodila na lokalno plažo. 5 minut peš. S starši smo običajno šli do Bleda, Kranjske gore, …… Potem se je stara mama postarala, medve sva pa zrasli in sva na lokalno plažo začeli hodit sami. V družbo. V srednji šoli sem zamenjala plažo (domača nikakor ni bila več ‘kul’) in se vsak dan odbiciklirala v San Simon ali pod Belvedere. V družbo. V senco. Moji starši so mi že nehali verjeti, da res hodim na plažo, saj sem domov prihajala vsak dan bolj bela 🙂 Morja sem se redko dotaknila.
Potem sem začela s poletnimi deli in se mi nikakor ni dalo popoldne odtrogati še na plažo. S prvim poletnim delom sem zaslužila tudi za prvo potovanje – izbrala sem Firence. In sem bila pečena. Naslednja leta sem poleti delala samo še za to, da bom lahko kam šla. Plaža je šla v drugi plan, kar je bilo pa itak vseeno, ker nisem skoraj nikoli stopila v vodo ali se pražila na soncu.
Potem sem, po naključju, prvič v življenju šla ‘na morje’ (prikolica) pa še to samo za tri dni in samo obiskati prijateljico, ki je bila v nekem kampu. In me ni čisto nič posebej prevzelo.
Potem sem nekaj let spet potovala. Severna Evropa, Avstralija….
Nekaj let kasneje se je zgodilo moje drugo ‘morje’ (šotor) v življenju, ki me spet ni kaj posebej prevzelo, razen tistih trenutkov, ko smo šli z družbo raziskovat kak kraj v bližini.
Potem so spet prišla na vrsto potovanja po Evropi. Nato je bil tu najprej prvi otrok, letos bo drugi, tako da sva malo izpregla. Oz. samo odložila na prihodnje leto.
Z možem sva dogovorjena – na morje ne več, vse, kar ga rabimo, ga dobimo pri mojih starših doma, če sedimo za hišo v senci imamo ves Koprski zaliv pod sabo.
Drugo leto je že v planu Grčija, čeprav bosta otroka stara 2,5 in eno leto. Potem pa naprej, tako nekako, kot je pisala majav. Sicilija, Rim, Amsterdam, London, Irska, …. tako kot bosta otroka zmogla.
Zakaj na morje? Ne vem. Tudi jaz raje prečitam knjigo v svoji domači senci.
Ne vem, zakaj bi morala, ko sem na morju, ležati na plaži. Mi tega skoraj nikoli ne počnemo.
Kaj je zame užitek na morju:
– ko se zbudiš in stopiš iz prikolice, s polnimi pljuči zajameš vonj borovcev;
– s čolnom raziskuješ še “neodkrite” zalivčke, kamor se brez čolna ne da priti;
– kot je že rekla “andreja 30”, zvezde so na morju tako svetle in tako blizu, da bi jih lahko zgrabil z rokami;
– nočni ribolov, ko naš starejši razgrajač z očmi kot novoletne lučke komaj čaka, da z očijem natovorita vse v čoln in s prižgano lučjo izplujeta in se vrneta šele pozno ponoči;
– obiski pri domačih ribičih, ko kljub najlepšim namenom, moja dva moška ne uspeta ujeti niti ene same samcate ribice in moramo v šoping;
– ko kljub dežju oblečemo dežne plašče in obujemo škornje ter skačemo po lužah;
– in na koncu, poletne nevihte na morju so enkratne! (seveda pod pogojem, da si na varnem).
LP in uživajte, kjerkoli že boste preživljale počitnice!
Ena, ki počitnic na morju ne zamenja za nič drugega
Obožujem morsko vodo, morske vonjave, morske valove, petje škržatov, morske noči…Na morje ne hodim, da bi poležavala in brala, ker lahko to počnem bolj udobno doma. V bazensko vodo se mi gabi stopit, ker pač nisem ljubitelj tujih telesnih izločkov. Na morju delam “maratone” v plavanju, preizkušam kulinariko okoliških gostiln, se vozim z barko, posedam zvečer v lokalih, raziščem kraj bivanja do podrobnosti…Skratka rada imam morje, rada imam tuje dežele, rada imam hribe, edino toplice si hranim za leta ko bom preko osemdeset.