Ali Babina zgodbica: STRES ZARADI NESTRESA
Nekaj za popestritev deževvnega dne;
Ali Babina zgodbica: STRES ZARADI NESTRESA
Priznam. Zadnje časa sem pod zelo močnim stresom. In to zaradi najbolj čudnega dejavnika – zaradi nestresa.
Pa saj ga vsi poznate.
Če malo pobrskam po spominu nazaj sem svoj prvi stres zaradi nestresa doživela skupaj z ljubim razbojnikom, ko je naša mala starejša razbojnica pri svojem dopolnjenem prvem mesecu prespala celo noč. In če se spomnim tistega prvega jutra, sva najprej oba mežikala, če je kdo zunaj na balkonu pustil prižgano luč, nato sva se spogledala in drug drugega vprašala ali sva preslišala zaradi utrujenosti lastnega otroka, ko (če) je tulil sredi noči za hrano, nakar sva se še z večjim strahom spogledala in odrvela k posteljici, kjer je nadvse spokojno spala najina prvorojenka. Nato sva ji še potipala pulz, pogledala če še diha in v stresu zaradi nestresa ugotovila, da smo v rekordnem času prespali celo noč. Bila sva dobesedno blažena – ja in z njo in z njenim spanjem ni bilo nikoli problemov.
Vsi trije smo bili do prihoda drugorojenke kot ena velika medvedja družina, ki spi zimsko spanje.
Pa če močno zavrtim kazalce naprej, oziroma manlenkost nazaj. Pred dobre pol leta sva z ljubim razbojnikom doživela svoj drugi stres zaradi nestresa – in to takšen intenziven – kar dvakrat v enem dnevu!!! Premočno za najini telesi, kaj šele duha.
S prihodom prvorojenke in drugorojenke smo se skupaj v avtomobilu vozili po naslednjem klasičnem družinskem principu; ljubi razbojnik pilot, na sovoznikovem sedežu je kraljevala v lupinici mlajša razbojnica na zadnjih sedežih v avtostolčku pa starejša razbojnica in zraven moja malenkost, ki je opravljala zraven kar dve funkciji:
– ljubemu razbojniku funkcijo kopilotke in navigatorke, malima razbojnicama pa funkcijo stevardese. In če danes pomislim, koliko so bile včasih takšne vožnje naporne, lahko mirno priznam, da so bile najboljši stretching – sama sebi sem se čudila kako daleč lahko seže moja roka za dudo ali ropotuljico, da o hkratnem dvojnem serviranju sploh ne govorim. Ja, bile so res odlične raztezevalne vaje.
In potem je mlajša razbojnica dopolnila svoje prvo leto, prerasla lupinico in tako smo prišli do drugega avtostolčka. Najprej sva ga doma sicer oba z ljubim razbojnikom samo gledala… in ugotavljala stopnjo zrelosti najmlajše, kako bo sedaj prenašala s svojo sestrico vožnjo v dvoje na zadnjem sedežu.
Pa je prišel dan D in tisto sobotno jutro.
Vsi štirje smo se zbasali v avto, mali dve zadaj v avtostolčkih, ljubi razbojnik je vozil in sama sem dobesedno po dolgem času spet »človeško« sedla na sovoznikov sedež, se še bolj človeško pripela in – katastrofa – sedaj nisem vedela kam naj gledam in kaj naj z rokami!!! Ja, po dveh letih in pol sem prvič v naši skupni vožnji sedela spredaj. Vožnja do mesta je minila več kot lagodno, saj je mlajša razbojnica ugotovila da s svojega novega položaja mnogo več vidi, starejša pa je tudi na nek način dobila družbo… In verjeli ali ne, tisti dan sem po mestu hodila kot na kakšnem oblaku. In še isti dan sva nato oba z ljubim razbojnikom doživela drugi stres zaradi nestresa.
Po sprehodu mesta smo se prvič odpravili v neko znano restavracijo na robu mesta – in seveda bili nekako pripravljena na vse – tudi na to, da je pač za otroke poskrbljeno v stilu najnujnešega – enega polrazpadajočega trip-trap stolčka. Pa sva se uštela. Pred nama se je pokazala mala četica različnih stolčkov za otroke, da o odličnem igralnem kotičku sploh ne govorim. Mlajši dve sta se zapodili med igrače, nekje vmes sva ju še poleg sebe uspela malenkost nahraniti in mali razbojnici sta bili za najina pojma kar ukrotljivi. Ljubi razbojnik je potem še prinesel dve odlični kavi in verjeli ali ne – celih božjih deset minut sva kavo pila v miru. Vsake toliko časa je še vsak od naju poškilil čez mini zid v kotiček, če je z najinima frčafelama vse v redu. Ja in to je bila najina prva kava z otroci v miru, ne da bi mogla za katero od najinih razbojnic letati in ju loviti.
Zvečer sva bila oba tako v stresu zaradi nestresa, da sva še kar premlevala ta dogodka. In nekje ugotovila, da verjetno jih bo sedaj vedno več in se morava na to kar pripraviti. In verjetno bo kar hudo. Sploh pa ko se ti tak stres zgodi ko najmanj pričakuješ.
In če zaključim ter zaokrožim zgodbico. In končam tam kjer sem začela – pri spanju:
Z mlajšo razbojnico pri spanju nismo imeli sreče. Še mesec dni nazaj se je prebujala tudi do petkrat na noč. In da bi bila noč še bolj pestra, je spila zraven še ogromno mleka – tudi do dva litra!!! Sem včasih razmišljala ali ne bi bilo bolje, ko bi v naš atrij privezali kakšno kravo molznico.
Potem nas (me) je malo zbrihtala naša pediatrinja, pa tudi zobozdravnica. Nočno mleko smo nadomestili z vodo – posledica je bilo tuljenje kakšne 4 noči zaporedoma. Posledično, ker voda ni več tako dobra, je bilo tudi spanje boljše in pred slabim tednom sva posteljico mlajše razbojnice premaknila v njeno lastno sobico. Tudi tu je zalegel recept pediatrinje kako ravnati ob nočnem joku otroka. Prvič je jokala samo enkrat, pa smo jo malo pobožali, pa ponudili stekleničko, in je zaspala nazaj. In nekje se je tako dogajalo naslednje tri do štiri dni, ko sva se pred dnevi z ljubim razbojnikom ponovno zbudila sama v lastni postelji in spalnici, se ponovno spogledala, drug drugega vprašala, če je kdo od naju tolažil otroka ob nočnem joku, potem se je iz sosednje sobe že zaslišal droben glasek mlajše razbojnice, ki je vriskala: »Mamiiiii, oooooočiiiiiii!!! Bila je živa in midva sva ponovno dočakala prespano noč, pardon tokrat vsi štirje. In spet sva bila midva pod stresom zaradi nestresa.
In sedaj (spet) najbolj uživam ob večerih – verjeli ali ne – zelo zgodaj se spravim v posteljo z dobro knjigo v roki in lahko pri luči berem, brez strahu, da bi zbudila otroka ob sebi v posteljici. In tudi to je stres. ležati v svoji postelji v tišini in v miru brati knjigo. Ampak bom ta stres kaj hitro ukrotila.
Kasneje se mi v postelji še pridruži ljubi razbojnik in zadnjič je dejal: “Ljubica, saj mi je kar čudno in nelagodno biti sama v dvoje v spalnici!” (kakršnikoli swingerski namigi so tu seveda popolnoma izvzeti.)
Tokrat vas prosim zgolj naslednje:
Verjetno bo naslednji stres zaradi nestresa, ko bodo naše frčafelce obe brez pleničk. Pa vas vseeno vljudno prosim, če me vsaj malo še opozorite na podobne zadeve, ki naju še z ljubim razbojnikom čakajo. Čisto tako – prijateljsko, pa dobronamerno.
Pa čim manj tudi stresa zaradi (ne)stresa!
Vaša Ali Baba + 3 razbojniki
Odlično!
Pri nas je zelo podobna situacija in kaj naj rečem: aaahh. otroci rastejo! In z vsakim dnem je lažje. In manj komplicirano. In vsakič rabiš manj stvari s seboj. Če samo pomislim, kakšno pakiranje je bilo, pa čeprav smo šli samo v Tivoli popoldne. Za obe pijača, kakšen keks, rezervna obleka, plenice, robčki… pa še kaj bi se našlo. Vedno sem tovorila s seboj kot osliček. Medtem je situacija tudi pri nas že tako daleč, da obe sedita zadaj, imata celo zabavo med vožnjo, in ker sta obe brez plenic, se samo skopljemo v avto in adijooooo. Spita tudi celo noč, v restavracijah z njima ni težav. Res pa izbiramo take, ki so otrokom prijazne.
V glavnem, Ali baba, kot sem rekla, otroci rastejo. Ti pa verjamem, da si v stresu zaradi nestresa, saj si najbrž ne predstavljaš več, kakšno je življenje, ne da bi bilo treba kar naprej enega servisirati.
Lep pozdrav tvoji družinici in imejte se lepo!
K.
Midva ga tudi doživljava.
Nekaj plastičnih zgledov:
– vsak (8 in 3 leta) dobi za večerjo svojo skodelico mislijev v mleku in čez 15 min prideta povedat, da sta pojedla in da bi si šla umit zobe, da bosta lahko šla spat. Midva pa tistih 15 minut čakava, kdaj se bo zaslišalo “pridi pomagaaaat” – in se ne zasliši.
– tamauček izjavi grem lulat, gre, dvigne desko na stranišču, se polula, pride nazaj in pove, da je že. Pred 14 dnevi je bil še v plenicah.
– tavelka gre v KG na enotedensko poletno šolo angleščine, tamauček pa za 3 dni k noni – praznik. Nobenga, ki bi kričal ali zahteval pozornost. Hm…
Se ti bodo pa začeli dogajat drugi stresi, ne skrbi. Če ne bi blo dolgčas. Tako pa ni nič bolj zabavnega od izjave drugošolarke, da ona pa včeraj ni naredila naloge. Ob 7.50.
Bye, Kitty
🙂
Tudi jaz sem se spomnila, kako sem mislila, da je starejši kar umrl, ko smo prvič prespali celo noč.
Pa tudi to, da sem mami ponosno razlagala, kako je naša mlajša spala celo noč, za mano je pa mož delal strašne face in frise, ko se je drl, da je mama spala celo noč, hči je pa veselo medtem pojedla svoj nočni obrok po steklenički. GROZA:-)!
Poleg “klasičnih” reči bi jaz omenila najin izum, imenovan predzajtrk.
Fanta sta toliko zrasla, da si sama umijeta zobke, sama gresta lulat, sama se preoblečeta.
Vendar pa – ker sta huda jedca – sta zjutraj laaaaačnaaaaa.
Potem pa kronično neprespana mami in ati izumita predzajtrk.
To je nekaj za jest, kar počaka od prejšnjega večera na mizi in je hkrati pripravljeno v taki obliki, da si mala lakotnika lahko s tem postrežeta sama.
Stres zaradi nestresa: ko se zbudiš nekega sobotnega dopoldneva okoli 9:30 (!!!) in ugotoviš, da se dva oblečena, umita in sita otroka čisto mirno igrata v svoji sobici. :-)))))
Ufff, jaz bi tisti prvi ne-stres: se zbudiš -zjutraj!!!- in otrok spi V SVOJI POSTELJI :oooooo
Odlično napisano.
Khm, mislim, da je skrajni čas za tretjo razbojnico/tretjega razbojnika, preden čist padeta dol od ne-stresa ;))))