Zakonska zveza-počemu?
Dule, ki mi gre drugače na jetra, je danes eno pametno povedal. Orel, ki je živel s kokošmi, je samo skomignil z rameni, ko je prvič videl orla visoko na nebu in je nekdo rekel, da je to kralj neba.
Moramo se poznati, da bi se lahko odločili, kaj hočemo.
Preden se odločimo za zakon, bi morali vedeti, kdo smo, če smo sposobni in voljni izpolniti zakonsko prisego. Polovica Slovencev, ki se loči, očitno ne pozna same sebe dovolj in obljubijo nekaj, česar ne morejo izpolniti. Zadnja desetletja so tukaj še vsi koruzniki. Torej večina bi se ali se loči.
Sestavljam mozaik, nekaj kamenčkov mi še manjka, mi pomagate, prosim?
Mi lahko poveste, kje piše kaj o zgodovini zakonskih zvez, s čigavim interesom oz. zakaj je ta inštitucija nastala? Muslimani lahko imajo več žen, budisti ženske zaradi dote ubijajo, zahod pa pozna zvestobo do groba, ki je ne izpolnjuje. Nekaj je hudo narobe.
Nadalje me zanima, če poveste partnerju oz. obelodanite okolici, da vam ni več do seksa s partnerjem, da ni več strasti, da opravljate le zakonsko dolžnost. Zakaj to počnete in ali se kdaj počutite prevarantsko? Za odgovore prosim le tiste, ki imajo vsaj desetletno zgodovino zakona. Te iste ženske sprašujem, če nimajo občutka, da seksajo na zahtevo, se jim zdi, da je mogoče zakon uspešen, ker so dovzetne sugestijam, ker so podrejene ali nadrejene v zakonu ali gre za kaj drugega, mogoče pozitivnega?
Ja, za menoj je neuspel zakon, jezna sem na sebe, ker se dolga leta seksala, čeprav mi ni bilo do tega, počutim se kot prostitutka. Če bi prej vedela, kar vem zdaj, tega ne bi počela, tako kot bi se večina ljudi v Vezuvu rešila, če bi vedela, kaj je to ognjeniški izbruh. Prosim, da ste iskrene same do sebe, če bomo še dalje lagali, kako se je v zakonu treba truditi, potem je gotovo uspešen, potem smo zgrešili namen mojega vprašanja.
Se poznamo dovolj?
Oprosti, ampak se mi zdi, da želiš krivdo za svoj lasten neuspeh prevaliti na inštitucijo zakona, ki je tukaj še najmanj kriv. Za vse, kar si naštela, da si počela v imenu zakona, nosiš krivdo ti in izključno samo ti. Ne se zdaj prosim poglabljat v zgodovino zakona, ki ti ni nič naredil, ampak se poglobi sama vase, da v prihodnje ne boš ponavljala starih napak. Mislim pa, da je bil osnoven problem v tem, da si se imela premalo rada in si podlegala nekim zahtevam. Toda ponavljam, krivdo za to nosiš izključno ti. Jaz nisem poročena, zato ‘zakonu’ pavim partnerstvo in karkoli počnem v imenu partnerstva ali za partnerstvo, nosim odgovornost in posledice sama, skupaj s partnerjem. In ko oziroma če bo šlo kaj pozlu, za to sigurno ne bom krivila partnerstva kot takega. Problem je v ljudeh.
Lp, Monstro
Živjo!
Sicer ne spadam še v tvoj rang žena. Poročena sem šele 7 let. Lahko ti potrdim, da je uspeh zakona res odvisen najprej od tega, da sam sebe poznaš, da veš kdo si in, da si sam trden steber. Isto velja za moža. Če oba stojita pokončno, potem tudi zakon lahko stoji. Ko se eden pobesi, je zakon že majav. Za neuspehe večine zakonov je veliko kriva tudi družba, ki ne vzgaja za zakon. Učijo nas vsega. V šolo hodimo za poklic skoraj 20 let, za zakon, ki naj bi nas izpolnjeval, delal še bolj polne, ustvarjal nove generacije, pa nas nihče ne uči. Seveda se je treba v zakonu tudi kdaj potrudit in potrpet…pa to ne pomeni v postelji. Kjerkoli sta dva, so potrebna usklajevanja. Zakon naj bi bil pečat in večna zaobljuba dveh popolnoma odraslih in sebe zavedujočih oseb…ki se imata neskončno rada.
Da ne bo izpadlo, da sebe hvalim—mislim, da sem sama stopila v zakon za zavedanjem sebe in partnerja. Z ljubeznijo in ne zaljubljenostjo in ne, v postelji nikoli ne potrpim. In ja, če je le možno, predno sonce zaide z možem razčistiva, če nama tisti dan kaj ni šlo po načrtih, če sva se skregala… Ja, tudi skregat se je treba naučit. Prepir ni nič napačnega, če znaš iz njega prit ven še bogatejši… Punce…v vsem skupaj pa je tudi en velik del vere, da verjameš v to, kar živiš in počneš…lahko se temu reče tudi samozavest. Meni je vseeno.
Hudo mi je, ko sploh zadnje čase, prebiram na tem forumu čedalje več žalostnih zgodbic… Kdo je kriv in kdo ni kriv sploh ni pomembno. Oba sta šibka, to je krivo. Zato se ponavadi tudi večina zgodbic v drugo, v tretje…podobno konča.
Želim vam veliko časa in energije za odkrivanje samega sebe. Še posebej želim to našim otrokom. Da bodo ”svobodneje” in bolj polno zakorakali v ta zmeden svet in, da bodo korajžni in sposobni v poplavi plavati proti toku in svoji ljubezni tudi pred vsem svetom reči: ljubil te bom do konca svojih dni. Pa, da jim bo to tudi pomenilo največ…
Malo sem se razpisala. Morda zato, ker živim in verjamem v to, kar sem napisala in si želim, da bi bilo takih čim več.
Lep dan, vsak dan.
meni se zdi, da isces sotrpine, bolj kot odgovore na splosna vprasanja, saj vsak clovek je individualist, in ne gre posplosevati….
nisem porocena 10 let,
porocena sem 3 mesece, a moja veza je dolga 10 let in 2 meseca, hecno ne…
konkretno o sexu, ker ze sprasujes, ceprav mislim, da nisi nicesar zgubila ker si leta in leta sexala, bolje, da isces vzroke za razpad zveze drugje…razen, ce te je silil v to….
brala sem knjigo, oz jo se berem velikokrat, Don Miguel Ruiz- Mojstrstvo Ljubezni,
on detajlno predstavlja problem samozanikanja, laganja sebi in okolici o tem kaj smo in kaj bi radi bili,
in zakaj potem nosimo posledice, kot jih…
vsak potegne iz knjige tisto, kar mu najbolje osvetli situacijo v kateri se trenutno nahaja, ta situacija bo lahko cez nekaj dni popolnoma drugacna…
pri naju je bilo tudi ze tako,
ene 5 krat je moral prosit, pa je enkrat “dobil blizu”, tudi meni je bilo bed, on pa se je pocutil zavrnjenega, razumljivo
potem sem zacela razmisljat o tem, kaj si zelim, in sem se spomnila preteklosti, najstniskih let, prvih trenutkov z njim, takrat sem si zelo zelela spolnosti, kjerkoli, kadarkoli, bilo nama je lepo, brez predsodkov in skrivanj
vprasala sem se, kam je to izginilo, saj sem se vedno ista oseba,
pa sem ugotovila, da se vedno sanjam o cudovitem sexu, neplaniranem, norih polozajih ipd,
a zdaj sem po druzbenih “pravilih” prevzela vlogo matere in zene, ki ves dan gara in ji po defoltu zmanjka casa za partnerja, ali pa je preutrujena, ali pa jo bili glava, da bi sexala
in ugotovila, da ni nic od tega res, da imam cas, da si moza in sexa zelo zelim,
zacela sem dajat pobudo,
zdaj vcasih sexava 2 krat na dan, kar se ni zgodilo ze… ohoho let…,
tudi, ce sem zvecer preutujena in mu to povem, bova pac sexala zjutraj, ali tokom naslednjega dne,
vazno je le, da sem ugotovila cesa si zelim in da le tako lahko funkcionirava, ce sva kar sva….
in za enkrat se SVA
tudi pri ostalih stvareh
lp
y
Bi ti razložila v detajle, pa ne pašem zraven. Kljub dobrim 16 letom s sedanjim možičkom sva dolga leta parala živce žlahti s koruzništvom in nezakonsko mularijo – mam premalo staža v zakonu, da bi bila po tvoje poklicana za konkretne pripombe.
Ja, seksam pa ne, če mi ne paše – čist preprosto.
Pa še to. Za razpad tvoje zveze ni kriv zahod z ne-zvestobo do groba, niti budisti, kriva sta vidva z bivšim možem, kakorkoli obrneš zadevo. Več kot z brskanjem po zgodovini boš naredila s poglobitvijo vase – tam lahko vse spremeniš, v zgodovini pa ničesar več.
LPM
Ja,zame je zakon odnos med dvema in ne prstan.Sem koruznica in sem s tem zelo zadovoljna.Imava dva otročka(8,5 let in 3 mesece).Je pa res,da sem v vseh letih,kar sva skupaj(16 let),prešla iz najstnice v malo čez 30.Pa to ne samo vizualno,ampak tudi v glavi.Tako sem si z leti postavila svojo ceno in kolikor se ceniš,toliko tudi veljaš.Pa sexam tudi ne,če mi ni po volji.A sem z leti ugotovila,da sex najini vezi celo koristi in ne škodi,zato ne tiščim nog več skupaj….Lep dan
Ne sprašujem za krivdo. Lažje je reči, ti si sama kriva, kot pa odgovoriti, zakaj seksamo, če ne čutimo poželenja, zakaj čutimo dolžnost, da seksamo le z enim, če je ljubezen minila, ker se je izkazalo, da nisva znala, kar bi po splošnem družbenem prepričanju morala.
Zakon, izvenzakonska zveza, je dogovor, dva, ki skleneta to pogodbo, izpadeta luzerja, ko se ločita, ker nista izpolnila tega, čemur sta se zavezala.
Potemtakem smo vsi ločenci sami krivi. Malo preveč nas je, da bi to lahko tako lahkotno trdili.
Dobro, kriva sem, konec debate o tem, prebrala bi rada odgovore na moja vprašanja, ne tega, česar ne sprašujem.
Če jih ne bom dobila, se bo pa vsaj vsaka pri sebi malo zamislila, kaj slabega se iz tega ne more izcimiti.
ih, pa kaj bi rada?
V zakonu se je treba truditi, ne čez sebe, pač pa zaradi tega, kar veš, da imaš in bi rad imel še naprej. Ampak to še ni zagotovilo, da bo zakon deloval, po moje pa je predpogoj, da sploh lahko deluje.
To ni laž, to je dejstvo. Da pa se toliko ljudi vrže v zakon, ko sploh ne ve, kaj pravzaprav počne in kaj lahko pričakuje, pa zadnja leta pretresa tudi mene.
pomembno pa je:
– da si zadovoljen s seboj in se v prvi vrsti predvsem trudiš, da si ti izpolnjen (šele potem lahko partnerju in družini sploh kaj nudiš)
– da ne seksaš, ko ti ni (ker to je neke vrsta nasilje, ki ga sam dovoliš)
– da ne lažeš, skrivaš in se pretvarjaš zaradi ljubega miru
Moj zakonski staž je 8 let, razmerje imava z možem 9 let, TODA v zakon sva oba šla smrkava (jaz 22 let, on 27) in sva lekcijo, kako živeti zakon, da deluje ali ne, dala skozi iz prve roke. Kar jaz govorim, draga analiti-čarka, ni laž, je MOJA resnica. Za druge je lahko kje drugje.
Ej sorry, ampak za razpad tvoje zveze ni kriv nihče drug kot samo vidva s partnerjem. Pa komu bi rada zdaj naprtila krivdo? Pa tudi “kriva” lahko prebereš kot “zaslužna”. Kot si sama rekla, je zakon zveza dveh in tudi ločitev je razveza dveh – moža in žene. Kdo pa naj bi bil po tvoje “kriv” za razvezo?
Pa če si seksala zato, ker si mislila da “moraš” – ja luba duša, kdo ti je kriv za to? Vse ostale ženske, ki se tudi mučijo na ta način, ali mogoče tiste, ki tega ne počnemo? Ali so mogoče za to krivi moški, ki so menda vsi po vrsti pujsi (po postih preteklega tedna), ali po tvoje različne religije?
Mislim, da imaš največjo težavo v tem, da se počutiš v vsem skupaj kot “luzer” in ne kot zmagovalec. Če bi gledala na ločitev kot sposobnost dveh, da ugotovita, da en drugemu samo grenita življenje in je za njuno dobro (da o mulariji ne govorim) bolje, da gresta narazen in začneta jovo na novo, bi se takoj počutila bolje.
Zame osebno ločenci niso nobeni luzerji. V bistvu jih občudujem, da so sposobni toliko samokritičnosti in realnega mišljenja, da se postavijo na tla, si priznajo da tako ne gre več in poskusijo živeti drugače. Luzerji so zame tisti, ki v obupnem življenju vztrajajo, jamrajo, pa nič ne naredijo, da bi jim bilo kaj bolje. Zato ti pa pravim, da spremeni sebe in se končno odloči kaj hočeš – zase.
LPM
Rada bi, da mi izdate skrivni recept za večno ljubezen:-).
Zakaj ene ljubijo kljubtemu, da je mož ljubusumen, jih ima za služkinjo, pretepa,… Ko govorijo z njim, vedno pazijo, da ga ne razburijo, on si privošči tenis, zabavo, ona dela doma, skrbi za otroke,… Imam občutek, da je poleg vseh ostalih razlogov, da taki pari ostanejo skupaj, preveč prisoten faktor avtosugestije, družbene norme, nekaj obljubiš, potem pa ne izpolniš,… da ne govorim o tem, da je lažje ostati v nesrečnem zakonu kot ločiti se. Žena ima moža in obratno na družinskih srečanjih, ob praznikih, na dopustu, na družinskih izletih,…..
Ne bi naštevala vseh primerov zakonov, ki so takšni kot sem zgoraj opisala, da me še kdo ne prepozna. V vseh ni pretepanja, mogoče občasno, v vseh pa je močno prisoten faktor podrejenosti enega od partnerjev, ve se, kdo nosi hlače. Zanimivo pa je, da so vsi srečni, da vozijo skupaj, da so se sprijaznili s svojim položajem,…. Po mojih ocenah je takšnih zakonov tričetrt, če pa bi morala stati za tem, bi pa rekla polovica, za te sem prepričana in imam dokaze.
Nimam srca, da jim rečem, tega si jaz ne bi dovolila. Itak bi dobila nazaj servirano, ne govori, nimaš pojma, kaj je potrebno za uspešen zakon, za ljubezen, ti si ločenka, midva se pa super razumeva.
Ni to bežanje pred resnico, če hočete laž?
Ne pišem, da bi se kregala, le sprašujem, tiste, ki bi se rade kregale, naj se vprašajo, zakaj, odgovarjala jim ne bom.
>Mi lahko poveste, kje piše kaj o zgodovini zakonskih zvez, s čigavim >interesom oz. zakaj je ta inštitucija nastala? Muslimani lahko imajo več >žen, budisti ženske zaradi dote ubijajo, zahod pa pozna zvestobo do >groba, ki je ne izpolnjuje. Nekaj je hudo narobe.
Obstaja vec teorij, kako je institucija zakona nastala, vsebovala pa naj bi jo vsaka kultura oz. druzba, se pa oblike med seboj razlikujejo (kot se ze sama nastela nekaj primerov).
Ena izmed teorij je, da je institucija zakona nastala zaradi prenosa premozenja med generacijami, potem obstaja teorija, da je institucija zakona nastala zaradi problema ocetovstva (kar je vprasljivo zaradi tega, ker zakon in prepoved spolnosti zunaj njega nista nujno povezana). Potem je tukaj teorija, da se zakon povezuje s pojavom eksogamije (to je porocanje zunaj primarne skupine), kjer gre za menjavo zena med skupinami in s tem za sklepanje zaveznistev – pride po pojava svastva.
Podrejenemu je smisel življenja izven njega samega – v partnerju in družini. Svojo vrednost v lastnih očeh si dviga z velikostjo žrtvovanega. In zdaj mu reci, da ima zafuran odnos in družino. Kaj mu še pa preostane!?
Pa saj so stvari jasne in že ničkolikokrat premlete.
Če v zvezo vstopita dve polni samozavedajoči se osebi, to storita odgovorno in drugače! Če ob vstopu v zvezo osebi še nista taki, imata vse možnosti, da skupaj rasteta po tej poti. Zavestno govorim v DVOJINI!
Zveze so take in drugačne. Imam občutek, da je kar nekaj zavedajočih se. Ta ocena seveda ni kritična, saj na to vpliva kaj iščeš, gledaš in vidiš.
Ne obtožujem ljudi, ki ne živijo polno, ki so podrejeni,ki se ne zavedajo… Sem nehala, nimam pravice…
Vsem, ki pa se zavedajo in vidijo te pomankljivosti pa toplo priporočam, da rastejo iz te izkušnje. To je šola, ki je res stala, a ti da fantastično možnost za v nadalje. Tega ne izkoristiti, to se mi zdi že veliko bolj neodgovorno do sebe in okolice na katero ima to neposreden vpliv.
Sem odraščala v družini, kot je omenjena zgoraj in iz tega potegnila zavedanje o sebi. Pa je bilo veliko dela treba vložiti. Pa sem imela napačne zveze, ki so peljale že skoraj v zakon… Neskončno sem hvaležna možnosti študija izven domačega okolja in opažanja, da je pa drugače tudi možno. Tako, o čemer sem sanjala vso otroštvo!
Lepo, polno in zavedajoče življenje ti želim.
čakaj, ej, halo, a zdaj pa naj jaz, ki se res super razumem z možem, ki sva skupaj pobrala vse koščke nerealnih pričakovanj in sva jih s trudom sestavila skupaj v dober zakon, rečem, joj, veste, pa saj se tako lepo niti nimamo. Si lažemo, se pretvarjamo? Niti pod razno, ne zato, da bi se ti bolje počutila.
Sama sem tip človeka, ki bi za ljubezen naredila vse, pa vendar sem skozi leta zakona odrasla in so stvari, na katere bi morda pred 10 leti pristala, dandanes pa nikoli več!
Zakaj bi se ločila brezpogojno?
– če bi bil v najinem zakonu prisoten alkohol (ali kaka druga odvisnost)
– če bi bilo v najinem zakonu prisotno nasilje (tako fizično kot psihično)
– če bi me mož prevaral (jaz njega že iz principa ne bom, raje grem stran, če ljubezni ne bi bilo več)
Veš, kaj mi zdaj ni jasno, obnašaš se tako kot da smo tisti, ki živimo kakovostno življenje, za nekaj krivi!
Tvoj zakon, kakršnega si imela, je tak kot sta ga naredila oba, ti s popuščanjem, on z vsiljevanjem (če prav razumem tvoje namige).
Jaz imam mamo ločenko, ki si je 8 let po ločitvi naredila življenje, v katerem uživa in ga polno živi, novo razmerje, nova služba, vse kot si zasluži. Občudovala sem jo, kako pogumno se je po 25 petih zakona spopadla s samostojnim življenjem. Ločenci zame niso niti pod razno kaj manj vredni, vsak, ki se odloči, da bo zaživel svoje življenje kot si želi in si ga zasluži, je občudovanja vreden. In ne šteje le razmerje, pač pa pogum živeti. Sam ali v paru, to je konec koncev vseeno. Problem je v tem, da bi nekateri za življenje v paru žrtvovali sebe, samo da ne bi bili sami.
“Zakaj ene ljubijo kljubtemu, da je mož ljubusumen, jih ima za služkinjo, pretepa,… Ko govorijo z njim, vedno pazijo, da ga ne razburijo, on si privošči tenis, zabavo, ona dela doma, skrbi za otroke”
Zame to ni ljubezen in dvomim, da te ženske (in moški) iskreno ljubijo. To je le navada, odvisnost, nimajo kam iti,… V bistvu ne ljubijo sebe, se ne cenijo in spoštujejo – kako naj jih potem spoštuje kdo drug?
Ti temu praviš sreča? Daj no, kako pa zgleda življenje znotraj 4 sten? In za čigavo korist? Da na zunaj zgleda fino, da so jim drugi fouš, kaj vse imajo in kako se imajo fajn? Lepo te prosim. Slej ko prej v življenju pride trenutek, ko ugotoviš, da je cena, ki jo tvoja psiha in duševni mir plačujeta za to “srečo” previsoka in greš dalje – zlepa ali zgrda. Ti si do tega k sreči že prišla, drugi pa še bodo, ali pa tudi ne. In glede na to, da imamo veliko preveč stvari za spucat sami pri sebi, se nima smisla ukvarjati s tujo “svinjarijo”. Itak jo mora spucat vsak sam.
“Rada bi, da mi izdate skrivni recept za večno ljubezen:-)”
Ga ni – ker vsak vsakega ljubi drugače, vsaka zveza je drugačna. Vska mora zase pogruntat, kaj mu paše, kaj hoče, kaj potrebuje in potem delat na tem, da vse to da in posledično dobi.
Dejstvo je, da sta za razpad zveze (koruzništva ali zakona) VEDNO kriva OBA! Zaradi kakršnih koli razlogov že. Tudi jaz ločencev nimam za luzerje, temveč za zmagovalce, ki se imajo toliko radi, da so sposobni reči NE svoji dotedanji zvezi in iti naprej. Ponavadi v negotovost, a imajo jajca vsaj poskusiti!
Srečno,T