Stanovanje se bilo podarjeno s strani staršev, ki imajo dosmrtno pravico uporabe (in spreminjanja !!!) stanovanja.
In sedaj si predstavljajte, da si na izletu, pa dobiš klic na mobi iz SVOJEGA stanovanja. Brez najave, da bi kdo od staršev imel namen priti na obisk.
Ali: prideš z dopusta in ugotoviš, da so vsi časopisi v kuhinji na mizi, čeprav si se s prijateljem dogovoril, da jih odnese k sebi (ker je imel samo ključ od nabiralnika).
Jah, smo bili ravno v Ljubljani, pa smo vam še časopise pospravili.

Največji problem je pravzaprav mož, ki ne razume, da ne moremo funkcionirat, če smo takole podrejeni. Enostavno ne moreš suvereno odločati o SVOJEM življenju. Hvala za takšno darilo. Meni se zdi zanka okoli vratu, čeravno ne poceni.
Ker imam tako zelo dovolj, sem mu sedaj jasno povedala, da sem tu še največ 2 leti. Potem grem. Z njim, ali brez. Na žalost razume samo takšen ultimat. No, in menda gremo skupaj.
Odneslo mi je pokrovko. Morala sem nekje tole napisat in morala bi pošizit že davno.

Se strinjam, da ti je neprijetno. Tudi midva živiva v stanovanju, ki je taščino. Ampak NIKOLI se še ni zgodilo, da bi bila v stanovanju brez povabila. Tudi ključa nima. Dobi ga takrat, ko greva na dopust. Pa tudi če bi ga imela, ne bi hodila v stanovanje. Enostavno ni tak tip človeka. In tudi nikoli ne omenja, da je stanovanje njeno.
Vsekakor bi se mož moral pogovoriti s starši. Mogoče se jim bo potem posvetilo. V tvoje dobro upam, da res.

Te čisto razumem. Če ne drugega, bi pričakovala obzirnost staršev, da ne hodijo po stanovanju v katerem ne živijo.
Jaz se ravno zaradi tega nisem hotela preselit v babičino hišo. Je že takoj rekla, da bi ona prišla vsake toliko malo vrt obdelovat (pa ziher bi po hiši hodila, ker vem, da je taka). Mene pa take zadeve tudi spravijo s tira, ker ne maram, da si ljudje odpirajo sami s ključem kot sem doma ali pa ko me ni. Pa čeprav je podarjeno.

Na žalost na eni strani pridobiš, na drugi pa izgubiš.

Upam, da se bodo stvari v roku dveh let uredile ali pa da bo vsaj mož videl, da te zadeva res moti in bo kaj rekel.

Imas prav, da si slabe volje, zaradi tega pa jaz ze ne bi zapuscala moza.
Lepo razlozi starsem, da te morajo pac obvestiti, ce hodijo noter. Najpreprostejsa resitev? ZAMENJAJ KLJUCAVNICO!!! POcasi bo ze vklopilo.

Nam je tast hodil v stanovanje(ki smo si ga sami brez kakršnekoli pomoči kupili) ko smo bili na dopustu.(ključ je imel rezervni, za primer če midva izgubiva, ali če smo kje in pride do nevemčesa, da ga pokličemo).
Pokrovko mi je pa enkrat dvignilo, ko sem bila na porodniški sem se doma igrala z nečakom.Kar naenkrat en začne odklepati stanovanje in sem mislila da me bo kap!!!!!!!!!!!Prikaže se tast in mi reče, kaj pa ti doma?A nisi v službi?Še tisti dan je mogel ključe vrnit možu, njegov užaljen komentar pa je bil, na tkaj maš,……… pa njena zasebnost.Grrrrrrrr…..Ne predstavljam si, da bi bila tist trenutek pod tušem ali si pa celo brila kak bikini………

Brez besed.
Reci možu, da nimajo nenajavljeni kaj delat pri vas in naj TAKOJ vrnejo ključe.Če tega mož ni zmožen pa brez komentarjev zamenjajte ključavnico.

Ker imajo do smrti pravico uporabe in spreminjanja stanovanja nimaš pravice zamenjave ključavnice.Ker v primiru sodbe dobijo oni.Predlagam ti da na lep način objasnita da vas to moti .Mogoče bo pa zaleglo. Beseda ni konj.

Ne vem, po moje gledaš preozko. Če imajo pravico dosmrtne uporabe, imajo pravico dosmrtne UPORABE. (Kar verjetno v praksi pomeni tudi kakšen obisk?). Daleč najboljša rešitev se mi zdi prijazen pogovor, v katerem pojasniš svoja stališča. (Čeprav je ob “pravici uporabe” malo težko zahtevati striktno napoved).

Morda se motim, verjetno so v stanovanju starši živeli že prej in, ko pridejo, se pač počutijo doma (spomnite se lastnih občutkov, ko pridete domov); ko prideš domov, pač pobereš pošto, zaliješ rože in se javiš…

Pozdrav!
Nina

ja vem. Ne moreva nič proti temi, ker je na papirju. Spreminjanja sicer niso uveljavljali, ampak… Kaj pa, če začnejo vseeno? Mož pravi: pa saj ne bodo. Ampak zakaj so pa tako formulirali darilno pogodbo. Kar tako že ne. Poleg tega uporaba ni nič časovno opredeljena ali omejena. Praktično se lahko eden ali oba od staršev odločita, da bosta tu živela (malo karikiram sicer). Kaj veš, kaj se začne v glavah starejših ljudi dogajat. Zgodbe so različne.
Kot sem že napisala, je pravzaprav ključni problem moj mož. Kajti njega to nič ne moti (ali pa tega ne prizna, ker se počuti zaradi darila tako dolžnega).
Mene pa ne razume. Jaz sem se odločila, da imam tega dovolj. Povedala sem, kaj jaz hočem in da tako ne mislim preživeti ostanek svojega življenja.
Navsezadnje sem zaradi tega tudi nesrečna in jezna na moža… Če ne greva odtod se bova sigurno ločila. Nezadovoljstvo kar naprej, razpoke se večajo… enkrat sigurno poči.
Stanovanje bova pa oddajala. Mož je sicer ža rekel, kdo bo pa hotel tako stanovnje najeti. Me prav malo briga. Bodo pa samo stroške pokrivali.
A midva pa lahko to prenašava??? Ne, hvala. Jaz imam dovolj.

Drži se pogodbe, ki si jo tudi sama podpisala. Torej da imajo moževi starši pravico uporabe stanovanja.
Saj vem, ko sta ga z možem dobila, sta veselo pristala na darilo z obremenitvijo, zdej pa vama ni dovolj tisto kar sta že dobila in bi rada še več.

Mož ni noben problem. Glavni problem si ti, ker si se naenkrat spomnila kršit pogodbo. Mož ima že itak problem s starši (enak kot ti) in pa še dodatno s tabo, ki si mu namesto da bi mu stala ob strani zapičila nož v hrbet in mu še groziš z odhodom.

Bodi vesela, da sta dobila stanovanje za ceno nekaj nenajavljenih obiskov.

Pa jih ne bi mogla prosit, da naj se vsaj najavijo oz. pozvonijo?
Res je “hudič” s temi stvarmi, vendar podpisala sta si svojo obsodbo.

Tudi midva z možem imava pri najinem lastništvu prepoved odtujitve in obremenitve na najinem deležu brez soglasja staršev, vendar zaenkrat to še ni bil problem. Kreditov ne potrebujeva, prodajala pa menda ne bova polovico hiše.

LP
Mimika

Starše čisto razumem. Pravice jim tudi ne nameravam kratiti. Navsezadnje imajo materialno in pravzaprav tudi moralno pravico to stanovanje tako uporabljati.
AMPAK JAZ NE BOM TAKO ŽIVELA. Pika.
Ker ne morem, ker ne želim, ker potrebujem SVOJ dom. V katerem sem suverena, kjer zaprem vrata, in spustim vanj tistega in takrat, kadar JAZ želim. Kjer lahko visi seksi perilo na obešalniku, pa mi zato ni nerodno, ker je lahko gora posode v kujinji, pa je nihče ne vidi (razen nas)….
Mogoče koga drugega to ne moti, mene pa.
Jaz hočem svoj dom, v katerem se bom počutila dobro. Ne pa, da me minejo vse želje tudi do moža (ker sem tako jezna) še za 14 dni pred in 14 dni po “obisku” .
Kar naprej pišem JAZ. Najbrž zato, ker sem končno ugotovila, da sem za svoje življenje SAMA odgovorna.
Kar oddahnilo mi je.

Jaz pa na to gledam drugače. Moji starši imajo ključ od našega stanovanja, tako za vsak slučaj. Od časa do časa se mama spomni, pa pride že dopoldan, skuha kosilo, pa kaj pospravi – za presenečenje. In smo vsi ful veseli, ko pridemo domov – nikogar ne moti, da se ne najavi- pa ni njeno stanovanje.

Pravzaprav sta očitno za pogoje vedela PREDNO sta podpisala takšno pogodbo. Zakaj je takrat to ustrezalo, zdaj ne? Sta stara starša bolj vsiljiva, kot sta vidva smatrala, da bosta? Kakorkoli – očitno se zavedaš kaj sta podpisala. Ampak, glej – starši NISO DOLŽNI svojim otrokom zapustiti nepremičnin in ostalega premoženja. Potemtakem sta vidva profitirala, čeprav ne na način, kakršnega si si želela. Saj pa je čisto enostavno – če kaj ne paše, popokaj kufre in pojdite.

Mi smo živeli v hiši njegovih staršev. Ko je stanje postalo nevzdržno, sva enostavno spokala kufre in se odselila v najemniško stanovanje. Na kraj pameti mi ni padlo, da bi jaz diktirala drugim, kako bodo živeli v njihovi lastnini. Je drago, so stroški najemnine in še kaj, ampak po drugi strani pa s tem plačujemo KAKOVOSTNO bivanje. In na tvojem mestu bi se spet odločila isto. Ampak ne z ultimatom možu, pač pa z normalnim pogovorom.

Pa še nekaj – ultimat si postavila za 2 leti… Kaj pa bo takrat, da ravno čez 2 leti?! Če nekaj ne funkcionira, je treba spremeniti TAKOJ – drugače se res zna zgoditi, da boš takrat odhajala sama, brez moža. Naj razdor ne pripelje tako daleč.

Srečno!

Popolnoma te razumem, čeprav sem drugačna (podobno kot Simi in me tudi slučajno ne moti, če v moje stanovanje zahajajo sorodniki.)
v tvojem primeru je selitev najverjetneje edini možni izhod. Starši ob stanovanju, v katerem so živeli, verjetno čutijo podobno kot ti (najtežje, če sploh mogoče, pa se je boriti proti čustvom).
O morebitnem oddajanju pa se boste morali dogovoriti skupaj.
Lep pozdrav!
Nina

Zaradi take stvari zapustiti moža? Jaz mislim, da še kaj drugega škriplje v zakonu. Če bi bilo samo to, bi lahko skupaj poiskala rešitev, ne pa da mu groziš z odhodom in ločitvijo.

Predlagam…ce je stanovanje od starsev, ga vzemita V NAJEM. Placujta
najemnino, tako lahko zahtevata, da se nihce ne ‘sprehaja’ po njem.

Penasta, popolnoma te razumem.
Starša mojega sta se preselila, zato sta ponudila možnost, da se midva vseliva v njihovo stanovanje. Stanovanje je njihova last, vendar ga lahko uporabljava, spreminjava in v njem živiva po svojih željah. Imamo se krasno.

Ni pa vedno bilo tako. Kakšni dve leti po priselitvi, sta njegova mama in sestra zelo radi hodili k nam v vizito, ko naju ni bilo doma (??) 🙂
Pa sta enkrat odnesli cel kup najinih disket in jih gladko malo porabili zase – brez besed. Sva prišla domov, pa je manjkalo pol pekača biskvita, ki sva ga spekla, ker je sestri pač zapasalo… pa saj me je motilo, ampak najbolj pa to, da sta lahko cel dan brskali po najinih stvareh. Saj vsi vemo, da imamo kaj intimnega, česar zagotovo ne želimo deliti z žlahto 😉

Nekaj časa sva se pričkala, moj (ki je vedno za diplomacijo) jasno ni želel nikomur nič očitat, zato je lepega dne predlagal, da zamenjava ključavnico. In sva jo res (hmm, si predstavljaš kakšen je bil pogled, ko ključ ni pasal?). Kupila sva tisto, za katero potrebuješ certifikat, če želiš, da ti ga duplicirajo. Na zalogi sva imela izgovor, da sva ključavnico zamenjala pač preventivno zato, ker sva izgubila ključe in ker danes nikoli ne veš… Nihče nama k sreči nikoli ni nič omenil, ker tudi poprej nikoli nista povedali, da sta bili pri nama 😉

In od takrat imamo mir in je naš dom zares samo naš. Ko pa smo doma, so dobrodošli vsi!

Če se mož strinja, pač zamenjajta ključavnico in če vaju kdo kaj vpraša, sta izgubila ključe 😉 Če bodo hoteli svoj ključ, ga bosta že enkrat naredila…. kdaj? Jaaaaaa, ko se bo našel čas………….. 😉

*****Ampak zakaj so pa tako formulirali darilno pogodbo. Kar tako že ne.***

Zato ker ste se tako dogovorili in si jo ti podpisala in s podpisom potrdila, da se z njo strinjaš. Kapito?

*****Kot sem že napisala, je pravzaprav ključni problem moj mož. Kajti njega to nič ne moti (ali pa tega ne prizna, ker se počuti zaradi darila tako dolžnega). ********

Ključni problem nikakor ni tvoj mož. On je v isti barki kot ti. Ključni problem si ti, ki se po nekaj letih nočeš več držati tistega, kar ste se dogovorili in kar si podpisala.

Naj ti tvoji starši podarijo stanovanje brez podobnih klavzul v pogodbi, pa bo tudi mož zadovoljen. Da pa bi mož moral zaradi tvojih kapric plačevati nekomu najemnino, ker te moti nekaj nenajavljenih dobronamernih obiskov na leto se mu pa najbrž zdi neumno.
Pa tudi plačat nekaj 100 evrov samo za to, da ti ne bo treba redno pomivat posode in pospravljat za sabo se mu tudi gotovo zdi neumno.

če ima nekdo pravico uporabe stanovanja…ga pač lahko uporablja, se ti ne zdi? kje vidiš kakšno klavzulo, da stanovanja ne sme uporabljati, če vas ni noter?

lepo je dobiti zastonj stanovanje, malo manj lepo izpolniti svoj del pogodbe…torej tistega, da staršem dovoliš uporabo. saj si vendar vedela, kaj podpisuješ?!! zakaj ti je bilo takrat ok (na hitro brez stroškov v stanovanje) zdaj pa ne več (a si mislila, da jih nikoli ne bo?).

niti pizditi nimaš pravice. lahko jim kvečjemu razložiš, lepo prijazno, da ti ni ok, če hodijo po stanovanju, ko vas ni noter.

ključavnice ne smeš menjati, ne da njim ne bi dala ključa, ker s tem ti kršiš pogodbo! ne moreš onemogočati dostopa, če si podpisala, da ga dovoljuješ.

drugače pa – na svoje. tam daš lahko na vrata tudi verigo, če ti paše, pa ne bojo smeli piskniti.

Sem pozabila dodati še to, da mi nimamo sklenjene nobene pogodbe. Stanovanje so nama starši dali na uporabo. Z nimi se sicer zelo dobro razumemo, le s tem se nisva mogla sprijazniti, da bi kdo gostoval takrat, ko naju ni doma.

Sicer ne razumem zakaj bi nekdo želel pravico do uporabe stanovanja, ki vam ga je podaril, a ljudje smo različni…

Misliš, da bi zahtevali ključe, če bi zamenjala ključavnico? Midva bi gotovo poskusila. Saj, če bi težili, jim lahko še vedno dasta tisti ključ. Samo vzamita si čaaaaaaaaas predno ga naredita 😉 Uporabita malo izgovorov, morda jih želja vmes mine…

Srečno!

Kjučni problem je moj mož.
Ker je ON podpisal takšno darilno pogodbo, ki sem jo videla šele po podpisu. Želela sem sicer, da se situacija okrog lastništva uredi, ker sva stanovanje obnavljala še v času lastništva staršev. Raje pa bi videla, da bi denar namenila za SVOJE stanovanje..
Absolutno se strinjam, da starši svojim otrokom niso dolžni ničesar podarjati.
Ko bom jaz svojemu otroku podarila stanovanje, ga bom takrat, ko mu ga bom lahko brezpogojno. In mu ga tudi bom. Če ga ne bom mogla tako, mu ga raje ne bom.
JAZ zanj nisem hvaležna, pa čeprav bi po mnenju nekaterih morala biti.
Dovoljenja za vmešavanje v MOJE življenje nisem nikomur dala in ga še vedno ne bi, tudi za 16 milijonov ne, kolikor je bila takrat njegova tržna cena.
Raje sem v garsonjeri, ampak na svojem.

Hm, za podarjeno stanovanje bi marsikdo naredil marsikaj…

Tudi pospravil nepredvideno razmetan časopis

pravica do uporabe stanovanja ne pomeni, da lahko prideš nenajavljeno na obisk, ampak, da če moževima staršema kdaj zagusti v življenju, imata pravico, da se vselita v to stanovanje.

Jaz bi menjala ključavnico, pa jim to lepo ozbrazložila, da me moti, da nekdo nenajavljen hodi po stanovanju, kliče na mobitel na moje stroške in podobno.

Jaz ti pa dam prav, da si se tako odločila, toda zakaj šele čez dve leti?
So ljudje, ki te tu kritizirajo, ker se jim gre le za denar. Sem raje revna in na svojem v Zasebnosti, kot pa bogata in pri tašči!

*****Raje pa bi videla, da bi denar namenila za SVOJE stanovanje.. *****
Pa sta takrat imela denar za svoje stanovanje?

*****Ko bom jaz svojemu otroku podarila stanovanje, ga bom takrat, ko mu ga bom lahko brezpogojno. In mu ga tudi bom. Če ga ne bom mogla tako, mu ga raje ne bom. *****

Lahko bo podarjati nekaj, kar si tudi sama dobila podarjeno. Sicer pa do takrat ko se bo to zgodilo imaš še dovolj časa, da o pogojih še temeljito razmisliš. Bolj verjetno se mi zdi da boš takrat rekla: podarjam pod pogojem takim in takim, saj sem tudi jaz imela take in take pogoje.

*****Dovoljenja za vmešavanje v MOJE življenje nisem nikomur dala in ga še vedno ne bi, tudi za 16 milijonov ne, kolikor je bila takrat njegova tržna cena******

Koliko je pa njegova tržna vrednost danes?

***Raje sem v garsonjeri, ampak na svojem.*****
saj s takom odnosom, kot ga imaš do moža boš tam prav kmalu, ampak brez njega, mogoče tudi brez otrok.
Z grožnjami, postavljanjem dvoletnih rokov in ultimatov boš situacijo samo še poslabšala. Namesto da bi stala možu ob strani v dobrem in slabem, ga pa zajeb*vaš še ti. Pa saj je on čisto na istem kot ti.