Forum.Over.Net

Starševski čvek

Čudni občutki ob zaklj.vrtca

Default avatar

Miha

Hčerka letos zaključ.vrtec in gre jeseni v 1.9. Pa imam neke čudne, nedefinirane občutke, ne slabe, neke čdne. Da bi jo kar še malo imela v vrtcu, bi jo kar malo pomanjšala za eno leto. To je moje mišljenje oz. občutenje. Čeprav vem, da je otrok zrel za šolo in se je veseli. Z njo na videz seje veselim tudi jaz, me pa preganjajo kar neki čudni občutki, pa se jih ne morem znebiti, pa kar nekaj tuhtam. Sama nase sem jezna. Mogoče, ker sem preveč sama doma-na porod.s tamalim, pa mož je ogromno odsoten. Kaj pa vaši občutki? Hvala za spodbud.besede in lp!
Default avatar

Smrkla

Ja tudi mi zaključujemo z vrtcem in to že čez 14 dni! Kar na jok mi gre ko se spomnim koliko lepega je tukaj doživel. Zdaj pa kar naenkrat odrasti in v šolo. Pa kaj hočemo. Enostavno je tako in drugače pač ne gre. Jaz bi tudi raje videla, če bi trajalo vsaj še eno leto.

Ni druge kot da se sprijaznimo s tem in ne kažemo otrokom kako nam je hudo ob vstopu v šolo in v neko drugo življenjsko obdobje. Jaz se veliko z njim pogovarjam in razlagam o šoli itd. Bomo videli. Se mi pa zdi, da je staršem velikokrat težje ob teh prehodih kot otrokom samim.

Lep pozdrav in veliko užitkov v šoli
Default avatar

.

Nič dosti ne premišljuj v 1. razredu devetletke se itak samo igrajo, pogovarjajo in veliko hodijo ven, skratka uživajo, kot v vrtcu. Pa počasi spoznavajo velike tiskane črke ampak res počasi.
Default avatar

majav

Ja, hitro smo zrasli ti naši čmrlji. :-))))

Midva spadava med tiste "taubrisane starše", ker otroka, rojenega na začetku januarja, "tiščiva v šolo".

Mali se tako neizmerno veseli šole, midva pa z njim, da nam preskok ne predstavlja nečesa "strašnega". V vrtcu jih zelo lepo navajajo in pripravljajo, sam je pripravljen, midva pa tudi. Ko pa malo tuhtaš "a že" pa res kar malo stisne pri srčku. Jah, ti naši otroci pač rastejo. Že po hlačah se vidi - se mi zdi, da je vsak mesec treba nove nabavljat, ker so vse prekratke. :-)

Šola je en ogromeeeeen mejnik, zdaj se je ne bodo "rešili" en lep čas. Pa vendar - nudi nove dogodivščine, nove izkušnje, znanje (ki ga je naš nadebudnež tako željan), nove prijateljčke, pa torbico (komaj jo čaka :-))))) Paše zraven - je pač del življenja, kot še marsikaj drugega.

In verjemi - staršem je bistveno težje, kot njim. :-))))
******************************************

Izgubljen je dan, ko se nisi smejal.
Default avatar

XX

Sem mamica prvošolčka. Samo to bi te opozorila, Miha, da ne pokažo hčerkici, da je tebe strah, ker malčki tako prekleto dobro vejo, kako se mi počutimo... In bo še njo. Čisto brez potrebe. Pri nas ni bilo tako grozno drugače od vrtca. Se še spomnit male šole? Precej podobno (no, vsaj pri nas).

Čudni občutki... mogoče ker naši otročki odraščajo? To po moje doleti vsako mamico ob kakšni prelomnici. In prehod iz vrtca v šolo to je. Čeprav priznam, naš mulček tega ni niti občutil. Kljub temu, da je spremenil okolje tik pred vstopom v šolo in ni tukaj nikogar poznal, je tole leto opravil kot pravi "taveliki".
Default avatar

BEJBA

Jaz sem imela pred dvemi leti tudi take čudne občutke.Mogoče mi je bilo še težje,ker sta oba otroka vstopila v šolo iztočasno-eden v 1.r osemletke,eden pa v 1.r devetletke.Ti povem,da mi je bilo tako hudo prvi dan šole,ko so imeli samo predstavitev,da sem se kar zjokala.

Lep pozdrav
Default avatar

zut

Evo še ene 'nesrečnice'.
Je pa res, da otrok čuti naše strahove, zato sedaj tudi jaz poskušam s tem, da ji šolo prikazujem kot nekaj kar je čisto ok.
Nikakor pa ne želim pretiravati, češ kako je tam fino in fajn, saj bi potem na daljši rok izgubila zaupanje pri hčeri.
Enostavno ji povem pluse in minuse ( seveda v omiljeni obliki).
In vidim, da tudi sama sam začetek šole pričakuje z mešanimi občutki, torej pripravljena tudi na tisto slabše ( redno zgodnje vstajanje), ter v veselem pričakovanju tistega lepega.
Ne vem no, ampak jaz poskušam imeti do hčere res odkrit odnos, zato ji ničesar nikoli ne prikazujem le v lepi luči, saj bi potem kmalu doživela, da mi hči ne bi več verjela.

Torej, držim z vami... prvega septembra se pa lahko dobimo na kavi, saj mislim da nobena od nas ne bo zmožna delati.
Default avatar

Meti

Naša devetletnica letos zaključuje 3.razred devetletke.
Pri nas je bilo takole: dve leti je hodila v vrtec z odporom, katastrofa vsak dan posebej, pred kosilom obvezno domov. strah me je bilo ko ne vem kaj kako bo v šoli-menjava okolja, menjava kroga prijateljic, drugačen način dela. Kaj naj rečem, da so bili vsi strahovi odveč. V šoli se odlično počuti že od prvega dne, kar hitro po začetku v 1. razredu bi ona ostala v varstvu do konca, skratka nismo mogli verjeti. Kaj naj vam rečem? Pustite se presenetiti in presenečeni boste, da šola sploh ni tako slaba. Pa še varstvo imajo (vsaj pri nas) boljše urejeno kot v vrtcu (popoldan do 16:45, zjutraj pa tudi že pred 7.00).
Default avatar

silvy

Še ena, ki ji je tesno pri srcu. Pa v bistvu sploh ne vem zakaj.
Še najtežje se bom poslovila od vzgojiteljice, ki je bila vsa ta leta ista in to res ženska na mestu.
Default avatar

Babi

Hej!

Kar je v zvezi s solo, me seveda pritegne in sem vse z zanimanjem prabrala.

Razumem vase obcutke. Kot elementarka sem z velikim veseljem opazala, da se otroci veselijo sole; po nekaj letih vrtca, je sola nekaj novega, nekaj, kar jim vzbuja pricakovanja...isto se ponovi, ko zapuscajo osnovno solo. Hcerka ni videla ure, da bo koncno zapustila ustanovo, kjer je gulila klopi osem let. To so mejniki.

Se pa nekaj sprasujem...
Sama sem v solo zakorakala z nepolnimi sestimi leti ( Italija); kar nekaj je bilo treba pesaciti. Spremstvo? Nekoliko starejsi sosedovi otroci. Vem, bili so drugacni casi in zivela sem na podezelju. Se vedno se spominjam te poti in raznih dozivetij:)

V razredu samo uciteljica... in vendar sem brez posebnega napora ob koncu solskega leta bila popolnoma opismenjena - tako pri jeziku kot pri matematiki. In z mano tudi sosolci.
Gladko sem brala in pisala povedi v italijanscini in v slovenscini ( materin jezik); V obsegu do 20 smo obladali vse 4 racunske operacije.

Vcasih imam obcutek, da pri nasih otrocih nekaj zamujamo. Ne vem.

Pa ne vzemite tega kot kritiko.

Lep pozdrav... veliko lepega vasim prvosolckom in vam:) Babi
Default avatar

jazzi

Konec je nekega obdobja in zdaj gre zares, prej ste se lahko kombinirali in je bil otrok v vrtcu ali ne, šola pa je neka obveza-nuja in lagala bi, če bi ti dejala, vse bo kot prej. Ampak vsi smo se navadili, vsi gremo cez to in hitro je spet utečeno.Najlepše je, ko vidis otroka, ki z veseljem hodi v šolo, zato naj ti bo v prvi vrsti, da mu daješ spodbudo do šole, da bo srečen in videl da je šola nekaj lepega za vse vas...
SIgurno ti ni lahko, saj otrok raste, tudi meni je šlo kar na jok, joj, konec nekega obdobja, pa sem spoznala de je prisel se lepsi, bolj poln, bolj zrel in sedaj uživamo v tem, uživajte tudi vi, nič ni hudega, ne boj se, če ti pa kaj zaškripa smo pa tu;))-srečno!
Default avatar

Enja

Mi pa komaj čakamo, da se vrtca "rešimo". Na zaključku sem imela občutek, da je vrtec resnično prerasel, saj tisti medvedki in kužki in bu bu bu v pesmicah niso več zanj. On bi bil rad velik in ne bi več rad počival v vrtcu in bi se pogovarjal o "resnih " stvareh (kot je Vojna zezd in vesolje npr. ;)). Se kar narežimo in srčno upamo, da si septembra ne bo premislil oz. da ga bo šola prepričala, da je imel prav.
Upam, da mu bo v šoli kdo imel voljo razlagiati vsak dan, zakaj imamo ljudje kri in zakaj ne valimo jajc, pa če osa piči ali ugrizne.
Default avatar

Miha

Ko sem to prebrala, sem še bolj žalostna. Pa kdaj bo bolje in bo teh občutkov konec??? Resnično me zanima. Pri nas je 1.razred 9-letke v vrtcu, sicer v drugem, kot je punči sedaj. Bo pa gotovo bolj vrtčevsko ozračje. Pa kaj mi res je in kako naj si pomagam. Od ljubezni do otrok bi kar,... ne vem kaj. kot bi bila mal čudna od tega tuhtanja. Pa hvala bogu, da imam otroke, kaj če jih ne bi mogla imeti, pa da so zdravi. Pa da manj tuhtam, septembra bomo že na novo zalaufali, pa bodo tudi občutki umirjeni in mogoče dober priokus o šoli in utečen red. Joj, pa še vedno se ne morem pomiriti, kar solzne oči imam, pa tuhtam in sem žalostna.

Občutki mamic, ki so tako krizo preživljale recimo lani, pa so se do sedaj seveda že pomirile?Kako ste preživele krizo, koliko časa je trajalo?

Lp! in hvala!
Default avatar

tana1

Miha, ne vem sicer, če te bom lahko kaj potolažila, a vseeno bom povedala svoja opažanja. Delam v šoli, v OPB in sem torej vsakodnevno v stiku z malčki iz 1.r/9. To so največji frajerji na naši šoli! Na začetku smo jih malo razvajali, ker so TAKOOO MAJHNI, zdaj pa so že pravi šolarji.

Več kot prvo polovico šol. leta sem imela občutek, da so se samo igrali in sploh niso imeli občutka, da so v šoli, zdaj pa, ko se zraven številk učijo se črk, so pa postali pomembni. Od 25-ih ni niti enega, ki mu v šoli ne bi bilo všeč.

Pogovarjajta se o šoli, pogejta si učilnico (če je to mogoče) in držim pesti, da bo prehod čim manj "boleč". Prepričana pa sem, da bo tako kot vedno - kriza bo pri mamici in ne pri otročku.

Javi, kako kaj bo in lep, sončen jutranji pozdrav!
Default avatar

TinkaraC

naš se šole zelo veseli, mami pa kar ne dojema, kako velik je že ta moj gusar. Ja, končuje se eno obdobje popolne brezskrbnosti. Toda, mislim, da so že tako veliki, da znajo na svoja majhna ramenca vzeti tudi kakšno breme, kajne? Sploh tako prijetno breme kot je znanje, odgovornost za naloge ... meni so to prijetna bremena, zakaj? Ker človeka potegnejo v svet, kjer je toliko nerazkritega, da je vsak dan kot na novo napisan. ja, saj vem, samo čez nekaj let bomo stokali o preobremenjenosti. Ampak za zdaj mislim samo dobro o tem novem obdobju. V ŠOLO GRE! Hudo, a se ne sliši kar skoraj noro, kako malo je minilo od trenutka, ko je pokukal na svet! PO drugi strani pa je tega že 5.5 let, kako je zrasel ta moj vitez z veliko žepi na hlačah (kjer vsakič pred pranjem najdem pol kamnoloma) ... uf, evo, pa mam solzne oči.

Mi imamo že naslednji teden 1. roditeljski sestanek, naš učitelj 1. razreda bo moški, to zna biti prav zanimivo :)
T.