Živjo punce in »dečkoti«!

Sem pred življenjsko odločitvijo in vas prosim za pomoč.

Na začetku moram priznati, da v svojem razmerju nisem nikoli bila najbolj srečna. Toliko let, kolikor sva skupaj sem bila pripravljena spakirat in oditi (seveda zadnja leta pogosteje). Skupaj sva že od mladosti, ko sva se bolj malo spraševala o življenjskih ciljih.

Zadnja leta sva živela vsak zase, pa vendar na istem naslovu. Jaz doma z otrokom in službo in študijem, s življ. ciljem: družina in srečno razmerje. On vsepovsod po svetu (takšna služba), doma ves živčen in nervozen. Razmišljal je le o sebi, kaj bo on počel, kam bo šel. Komunikacija na nuli, pomanjkanje zaupanja, zanesljivosti, spoštovanja, brez investiranja – da bi šli kam naprej – stanovanjski problem,..itd. Prosila sem ga za drugega otroka, pa je ostajal hladen in ravnodušen. Vedno je našel kakšen razlog.

Sedaj sem ga končno sprejela takšnega kot je, vem kaj ga osrečuje, v čem uživa in za kaj živi. Ne mislim se več spraševati, kaj je narobe z menoj in najinim otrokom, da ne najde inspiracije v njem.

In tukaj se začne preobrat. Začela sem iskati stanovanje. Mislim da imam z enim otrokom in pod 30 leti še malo možnosti za življenjsko srečo. Odločila sem se, da ne bom zaradi otroka ostala z nekom, ki me ne more osrečiti. Ne bom ena izmed tistih parov, ki samo skupaj živijo, po drugi strani pa se varajo ali zapijajo.

In tukaj se je obrnil tudi on. Najprej z ostrim napadom, ko pa je videl, ga gre zares in da sem totalno hladna do njega, pa z stokanjem in jokanjem. Odpovedal se je temu, za kar je prej živel – pa ne vem, če je sposoben živeti brez tega in ne želim, da mi bo kasneje metal pred oči čemu se je moral odpovedati zame. Je zelo dober človek, pa vendar kar se tiče razmerja in družine je pogrnil na celi črti. Nikoli mi ni bil na razpolago ko sem ga potrebovala, ni se udeleževal mojih življenjskih trenutkov, prav tako otrokovih.

Sedaj bi on imel otroka, takoj bi se poročil, na vrat na nos bi začel zidati hišo. Mene pa kar duši, ne prenesem njegovega dotika. Ne verjamem mu, da se je pripravljen tako spremeniti, in biti potem srečen v zanj povsem drugem načinu življenja.

Toliko, kot se je obrnil on sem se tudi jaz: ne želim se več poročiti (ne po vsem tem), ne želim si več z njim otroka, ne upam si z njim več naprej. Ne vidim prihodnosti za naju. Otroka imam rada bolj kot vse na svetu (seveda, saj mi je družina prva vrednota bila in bo), in vem če sem sposobna tvegat lastno srečo za njegovo?

Imam podporo (me razumejo, ker poznajo situacijo) sorodnikov in prijateljev, pa vendar mi vsi govorijo naj mu dam še eno priložnost, pa da naj premislim zaradi otroka. Ne vem, če sem mu sposobna vse oprostiti. In ne upam si imeti z njim še enega otroka. Ker se bojim da bom čez par let pakirala z obema in brez možnosti za srečo.

Ali bi tvegali svojo srečo za otroka, da bi ta lahko živel z očetom, čeprav veste, da z njim ne boste nikoli popolnoma srečne (čeprav ne veste, če tudi ste lahko s komerkoli), ker ne moreš pozabiti preteklo bolečino in ne upaš stopiti koraka naprej (drugi otrok)?

In na kupčku vsega sem srečala osebo, ob kateri me je zadela kemija z vso veličino in obsegom.

Ali je sreča in nesreča res tako črno ali bela? Ali je odvisno s katerega kota pogledaš? Ali samo jaz gledam tako s črnega kota? Ali pa sem samo odraščala v sanjskem razmerju med staršema, ki ga sedaj želim, ne želim – ZAHTEVAM tudi zase?

Ali sem realna ali ne? Ali je to, kar želim možno doseči? Ali zahtevam preveč?

Meni se zdi sporno že to, da si tudi sama, ljub težavam, ki jih navajaš, želela imeti še enega otroka. Saj pa otrok ne popravi razpadajočega partnerstva. Zdaj ima to željo on… Hm, verjamem, da je težko.

VENDAR bi se s takimi občutki, kot jih opisuješ sama, jaz odločila za odhod. Otroku ne narediš nobene usluge, če vztrajaš v slabem partnerstvu. Ločitev je sigurno težka, pa vendar lahko potem pridejo prav prijetni, tudi skupni trenutki. Če sta partnerja trezna in se ne maščujeta en drugemu preko otroka, lahko vsi zaživite na novo.

P.S.: Sama ne verjamem v to, da se nekdo lahko kar čez noč spremeni za 100{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465}.

Srečno!

Mislim, da si realna in da imaš vse možnosti, da si ponovno ustvariš družino, z novim partnerjem. In nikakor ne zahtevaš preveč.

Verjetno se ti (in otroku) sedanji partner ne bo mogel z ničemer na svetu oddolžiti za izgubljene trenutke.
Kar se otroka tiče, se strinjam z ŽN, otroku boš v slabem partnerstvu dala klavrno popotnico za naprej.

Želim ti srečno pot,
Nina

Mislim, da si sama sebi na koncu le odgovorila.

Če verjameš sama sebi in nekemu glasu v sebi popolnoma zaupaš in veš, da je to – to. Potem veš kaj moraš narediti.

In če verjameš, da je nov partner, ki si ga srečala popolno nasprotje prvega in je pripravlejna narediti vse zate in otroka in da ti bo 10000000{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} stal v vsej nesreči in sreči ob strani, potem veš kaj moraš narediti.

Moja življenjska izkušnja:
Največja izkušnja mi je bil “skok v neznano” – iti proč od starega življenja in skočiti v nekaj neznanega z upanjem na boljše – nič od tega pa mi ni bilo zagotovljeno.
Danes bi se po glavi tepla, če tega ne bi naredila.

in vedno se držim načela:
Vsak dobi to, kar sam sebi privošči.

Srečno tebi in malčku!

A.

Samo en stavek me je zmotil – srečala si osebo, ob kateri te je zadela ‘kemija’. Če je ne bi srečala, ne bi razmišljala tako, kot razmišljaš, ne bi si iskala stanovanja, ampak bi ‘trpela’ še naprej. Zato mislim, da tvoja odločitev ni dovolj trdna in da se tvoje razmerje še da zakrpati in da je še upanje. Si pomislila na to, da tudi ti najbrž nisi veliko vlagala v razmerje? Da si morda samo čakala, da te osreči on?
Ko se bo ‘kemični’ neznanec bodisi razkril z napakami ali te kakorkoli drugače razočaral, boš gledala na vse s čisto drugačnimi očmi. S selitvijo počakaj vsaj toliko časa.

Se podpisem pod She.

LP

Problem je v tem, da ne vem v kaj se spuščam. Kaj če mi bo kdaj žal? To si ne bi nikoli odpustila.

Kaj če ga ne prenesem samo trenutno, ko se mi je zagabil s svojim zavračanjem?
Kaj, če ga še ljubim, pa tega ne vem? Ali je to možno?

Pa ko se že odločim, mi vsak reče, naj temeljito premislim zaradi otroka. In to me ponovno potre. Kot da sem sedaj jaz tisti zmaj.

In dodatek za A. – nisem srečala novega partnerja. Nič ni med nama. Je pa vzbudil vulkan čustev v meni, ki se jih ne spomnim več.
In to, da sem se zagledala v nekoga drugega, ki bi lahko bil kdorkoli – to je dejstvo, da nisem čustveno navezana na svojega partnerja tako kot bi morala. To je dejstvo, ki me bode v oči.

NIKOLI ne boš vedela, kaj te čaka za naslednjimi vrati. Treba jih je le odpreti in pokukati v svet. Garancije ti ne more dati nihče.

Srečno!

Pojdi! Zaživi! Zakaj bi ti bilo žal?
KAR NAS NE UBIJE, NAS NAREDI MOČNEJŠE!!!!

Potem si moraš bolj odgovoriti na anslednje vprašanje:

Ali si sposobna takšna čustva gojiti do prvega partnerja?
in
Ali so njegova čustva do tebe resnično tako iskrena kot so sedaj ob “spreobrmenitvi”?

in najpomembnejše vprašanje:

npr. da ostaneš ob sedanjem partnerju in ali si ne boš čez 15 let očitala, ker nisi poskusila iti naprej…

lp
A.

jaz bi odšla.
Iščeš si stanovanje, torej boš finančno tudi zmogla.
Čustev ni več. Kaj bo imel otrok – srečno mamo, očeta tako ali tako že sedaj praktično ni imel.

glede na napisano bi se jaz odločila za odhod. Človek se ne more kar tako spremeniti to veš tudi sama. Ko bo dosegel svoje bo spet po starem tega pa si ne želiš.
Če mu je vsa ta leta tako življenje odgovarjalo in ni ugotovil da je nekaj narobe mu ni pomoči. Mislim da je totalni egoist te pa se nikoli ne spremenijo.
Zakaj mu bi dala še eno možnost ko jih je pa imel že sto. To je sama potuha in ni ne konca ne kraja ti pa trpiš.
Nihče ni vreden da drugi trpijo zaradi njega.

A.
da ostaneš ob sedanjem partnerju in ali si ne boš čez 15 let očitala, ker nisi poskusila iti naprej…

točno tega se bojim najbolj.

She. na žalost je tako, da največ razmerij razpade šele takrat, ko najdemo nekaj boljšega. Sicer pa vztrajamo – vsaj zaradi otrok.

Priznam, da je tudi moja krivda. Ampak bil je zaokrožen ciklus. Vsakih 14 dni je prinesel vsrane cote in bil razočaran ker se mu nisem vsa željna vrgla v objem. In tako je bilo prvo polovico leto.

Drugo polovico leta, ko je bil bolj doma, pa je bil ves živčen in nervozen. Otrok ga ni upošteval, mislil je le to: kam bo on šel in kaj bo on počel. Preveč smo živeli narazen, ni se bil sposoben prilagajat. Hotel je živet in uživat zase. In ne z družino.

Gospodinjskih del itak ni nikoli opravljal. Nikoli jih ni videl, večinoma živel v hotelih, kjer jih ni bilo, poleg tega je bil tudi vzgojen tako, da moški nič ne dela.

Ni vlagal, vsega se je bal kar je vključilo družino(skupnih financ, otroka). Na drugih področjih pa je bil brez meja.

Sedaj pravi, da se je ustrašil drugega otroka. Pa kaj sem mu storila tako hudega? Sam pravi, da boljše mamice ne bi mogel dobiti.

In kako naj vem, da se ne bo ustrašil spet?

Težka odločitev.

Kaže da si v seriji vprašanj na tem čveku nam napisala to kar te teži. Dejstvo je da opisuješ težave katerim smo podvrženi vsi dečkoti. Saj vemo-veste kakšni smo.Jaz za nekatere verjamem da se lahko spreobrnejo.Če se nakateri zasvojenci z ne vem čim, bi se lahko tudi on. Moti me le ko omenjaš njegovo stokanje in jokanje. Namesto da bi kot dec pripravljen za spremembo kaj naredil pa to.
Da se postavim na njegovo mesto. Takoj bi zamenjal službo.Tudi za manj denarja in da sem več z družino. Razmišljal bi o novi hiši in obenem čimbolj skušal spremeniti slog življenja. Mogoče bi kupil starejšo hišo na deželi in se ukvarjal tudi s tem , poleg družine, narave, športa. Seveda pa bi se čimveč pogovarjal s teboj in otrokom.

Glede drugega, ni tako sigurno, tudi tu se lahko opečeš. Zgoraj imaš same korajžne nasvete žensk ?!
Kdove kako bo sprejel tvojega otroka, kaj bo čez čas, kaj dejansko se skriva. Čemu je on še vedno sam in ga zanimaš ti………..
Predlagam ti zaenkrat varianto brez ljubimca in brez selitve. Preveri koliko in kaj je pripravljen narediti in spremeniti tvoj sedanji…….

Dečko

jaz bi ti pa rekla, da si vzemi čas zase. Verjamem, da te je strah: obe opciji imate svoje dobre in slabe strani, vprašanje je samo, katerih je več. Kaj pa, če bi se odselila od njega(če sem prav prebrala, si iščeš stanovanje?), in (fizično) ločena od njega v miru premislila. Ko bosta vsak na svojem, se bodo zmedene misli umirile, videla boš, kako bo sam funkcioniral in kako se boš ti počutila sama s sabo. Potem pa naprej…po lastnih občutkih.

v vsaki novi situaciji nam je kdaj žal, ko se pojavijo problemi, s sabo pa prinese tudi veliko lepega.
Moja družinica je razpadla pred nekaj leti zaradi podobnega razloga.. živeli na istem naslovu, le skupaj ne. Pa sem se trudila, le ignorirat stanja pa nisem morala in se sprijazniti z njim. Je težko, ampak tudi lepo. Predvsem pa sem se umirila, ne obremenjujem se več zaradi nekoga, ki bi naju z otrokom po moji logiki moral imeti rad, naju spoštovati, si želeti najine družbe. Verjamem, da je za naju z otrokom sedaj bolje. Verjetno pa bi kdo tule rekel, da sem se v to pač prepričala.. da mi ne bi bilo žal zaradi odločitve :)))
Nič ni črno-belo, vedno so nianse.
V spreminjanje karakterja pa ne verjamem, vsaj ne tako korenito in tako zelooo na hitro.
Lažje greš naprej z enim otrokom sedaj, kot pa z dvema čez 10 let.
Kakorkoli se boš odločila, bo prav, vendar misli nase. Otroku si lahko dobra mama le, če si zadovoljna s sabo, mirna, potrpežljiva.. Upoštevaj, da te potrebuje le prvih 15 ali malo več let, potem pa gre, svojemu življenju naproti.

Dečko!

Res je začel stokat in jokat: kako me ima rad,,… – pa kaj si lahko jaz pomagam s tem?

Njegova misel o hiši – to me duši, kot bi me nekdo privezal. Kar naenkrat hoče nadoknadit vse kaj je zamudil.

Poleg tega – dober človek je, vem za kaj živi in kaj ga osrečuje. In na tem področju je zelo uspešen (seveda, saj je zanemaril vsa ostala). Ne zahtevam od njega, da to pusti, ker ne verjamem da je sposoben biti srečen v povsem drugem načinu življenja.

pikapoloneza: ni slaba zamisel, ta fizična ločitev. Pa vendar je potem pomoje že prepozno. Z vsemi krediti in z prvimi dobrimi občutki biti na svojem, se verjetno ne bom vrnila.

Dečko,

še to moram dodati.

Nisem napisala da imam kakršnekoli namene s “kemično privlačnim”.

Selitev je zagotovo samo jaz in otrok in na svoje.

Zaenkrat mislim popolnoma razčistit to situacijo.

Čez čas pa bom zagotovo ponovno poskusila.

Kaj vse sem moral jaz spremeniti po hudi krizi, pa sem se odločil za otroke, ženo in naš mir, tudi na račun službe, prijateljev in sorodnikov
Končujem za danes.
Čau, primorka.

mislim, da si se pametno odločila. držim pesti zate!

Tudi sama sem bila v podobni situaciji. Partner je živel svoje življenje, sama pa sem bila vedno bolj nesrečna in tudi moja čustva so se povsem ohladila. Ko se je ponoči stisnil k meni, me je kar streslo. Prihajal je zvečer, včasih tudi pozno, saj se je ukvarjal s stvarmi, ki so ga zanimale in veselile, mene pa ne. Največji problem je bil ta, da se nisva mogla zmeniti, kje bi živela. On je želel, da pri njegovi mami, jaz pa tja nisem hotela, on pa nikamor drugam ne. Ko je bil najin otrok star 8 mesecev, mi je prekipelo in povedala sem mu, da bova z otrokom začela novo življenje, sama brez njega. Ko je spoznal, da mislim resno, je predlagal, da gremo na svoje in da se bo potrudil. Odločila sem se, da mu dam še eno priliko, saj sem globoko v sebi še zmeraj čutila ljubezen do njega. Minila so 4 leta, živimi v svoji hiški in od takrat je drug človek. Pravi, da je šele takrat spoznal, kaj mu največ pomeni in ni nama žal.

miserere

pa zakaj si tako dolgo čakal, da je nastala kriza?

Pa te je žena lahko vzljubila nazaj? Si prepričan?

V življenju je treba vedno tehtati. Dokler je plusev več kot minusov gre, ko pa začnejo minusi prevladovat, pa je čas za spremembo.

Vsedi se, razdeli list na pol in napiši vse dobre in vse slabe lastnosti trenutne situacije in enako za spremenjeno situacijo. Tako se boš poglobila in te negativna čustva, ki so posledica razočaranja ne bodo preplavila, saj boš poiskala tudi kakšno pozitivno.

Otrok je prav gotovo pomemben faktor, ki ga je pri taki odločitvi treba upoštevati. Praviš, da od očeta nima kaj dosti (seveda odvisno od pričakovanj, tudi materialna varnost navsezadnje ni zanemarljiva, čeprav pa daleč ni vse), mu bo morda brez njega bolje? Če je odgovor da, razmišljanje o spremembi ni iz trte zvito.

Kemija je nekaj čisto drugega, po definiciji zmeša glavo in okrni razsodnost. Je pa morda dober povod za spremembo. Da gre lažje.

Draga zelo zmedena, prav je, da prebereš čim več mnenj, odločiti pa se boš morala sama. Dobro premisli in upoštevaj, da se boš sama lažje prilagodila, več posledic lahko nosi tvoj otrok, ki pa je za vsako mamo najpomembnejša stvar na svetu. Vsako odločitev sprejmi tudi v imenu njegove sreče in občutka sprejetosti, ki je dobra popotnica za življenje.

Veliko sreče!

mislim, da se prav sprašuješ – če je nekdo uspel v tebi prebuditi tako močna čustva, kaj še čutiš do svojega…mislim, da ti na dolgi rok kaže slabo ob trenutnem moškem…tako odkrito zavedanje njegovih napak kaže predvsem na to, kako te motijo in vedno bolj te bodo…ne verjamem, da se bo bistveno spremenil, če samo razmišljam o otroku, ki ga imata – če ga prej ni iskreno “zanimal” ga pa kar nenkrat bo??!!in močna očetovska čustva – kar naenkrat??!! ne verjamem…
zanimiva je tale nova kemija, mogoče je res povzročila tvojo odločnost spremeniti zadeve, ampak tako je, vedno je nekaj vzrok in če je to vsaj občutek na nekaj novega, nek elan, energija…zakaj ne?
zaradi otroka ostat z njim?-se ne strinjam, če med vama ni prave ljubezni se bo vzorec “take ljubezni” prenesel na otroka in je vprašanje, kako bo sam razumel ljubezenska čustva, ko bo večji…
evo, moje mnenje, lp.

Ja ko sem brala sem vedela kaj bo tvoj predzadnji stavek…
…in sem srečala nekoga….

Ker žal nam šele srečanje nekoga—– da moč , da si pogledamo v oči in rečemo, da je dovolj.

Glede na to, da ne preneseš njegovih dotikov bi jaz šla. No sem šla, ko sem ugotovila, da po eno uro stojim v kopalnici pod tušem in čakam da mi ne bo treba se…..

Odločila sem se da grem naprej in danes mi nižal. Včasih pač ne moreš več oprostiti in verjeti v nekaj.

Zato je bolje da greš in pričneš na novo.