Ojdipov kompleks
Prekopirano iz Lolinega linka!
3. Ojdipov kompleks ( 4. in 5. leto)
Gre za razmerje otrok – mati – oče. Ni več “midva z materjo in oče”, pač pa gre že za popolno ločitev od matere. Otrok je močno navezan na mater, oče pa je rival (nanj je ljubosumen), vendar je otrok tudi čustveno navezan na očeta. Gre za diametralna čustva: ljubosumnost na očeta in navezanost nanj.
To se lahko razreši, če se otrok uspe identificirati z očetom (z normami, ideali, ki jih oče predstavlja).Ta tip simbolne identifikacije daje otroku spoznanje, da obstajajo pravila, ki jih morajo spoštovati oče, mati in otrok. To omogoča osamosvojitev od matere in odkritost do zunanjega sveta. Oče je glasnik zunanjega sveta. Pride do notranjega žiroskopa (vrtavka, ki je vrtljiva okoli treh, med seboj pravokotnih osi).
Za to je zelo pomemben očetov lik – biti mora avtoriteta, ki norme dokazuje sam na sebi, ne pa da otroka ustrahuje. Pravila igre naj ne bi bila izraz očetove samovolje. Nujnost upoštevanja pravil kaže sam na sebi.
Otrok ni več odvisen od njegovih kapric, ampak sprejme pravila igre.
Če pa do tega ne pride, lahko pride do nerazložitve Ojdipovega kompleksa.
1.7 NE/RAZREŠITEV OJDIPOVEGA KOMPLEKSA
1) simbolna identifikacija z očetovskim Idealom – jaza (navznoter usmerjen tip osebnosti)
Otrok se je z očetom poistovetil. Oče je vzor samokontrole, z načinom življenja dokazuje norme. Gre za topel, ljubeč odnos, ki je hkrati nepopustljiv, ker starši otroku postavijo meje. Otrok razširi socialne stike, ni več navezan le na mater. Praper pravi, da je problematična vzgoja, ki ni usmerjena na otrokove potrebe, ampak na potrebe drugih: pretirano discipliniranje, pretirano zaščitniška, nestimulativna vzgoja (ni čustvenih kontaktov).
2) imaginarna identifikacija z materinskim nadjazom (patološki narcis)
Če ni lika avtoritete, pridemo do patološkega narcisa. Otrok ostane v odvisnosti do matere, vedno mu nekdo drug predstavlja smernice delovanja. Otrok ostaja v fazi identifikacije z materinskim nadjazom. Največji problem je permisivna vzgoja.
3) imaginarna identifikacija z očetovskim nadjazom (apostolski tip avtoritete)
Ta je nasprotna prejšnjemu tipu vzgoje. Tu prevladuje klasična represivna avtoriteta očeta, ni avtoriteta s svojimi dejanji (Ne glej, kaj počnem, glej kaj govorim). Otrok se lahko identificira z očetom na nivoju podobnosti.
4) simbolna identifikacija z materinskim Idealom – jaza (cankarjanski tip matere)
Mati se odpoveduje zadovoljevanju svojih potreb, otroku daje ljubezen, toda otrok ima občutek, da materi ves čas nekaj dolguje.
FREUDOV TIP OSEBNOSTI
ID=nagonsko
EGO=razumsko
SUPEREGO=socialno-moralno
Razlika med Idealom-jaza in nadjazom je v tem, koliko je socialno-moralno ponotranjeno.
(Vse to je osnova za razdelanje tez za seminarje.)
Tisti, ki Ojdipov kompleks navajajo izrecno kot seksualno povezanost matere z otrokom in to kot navajajo kot »Ojdipov kompleks«:
prvič: ne vedo, kaj res pomeni izraz Ojdipov kompleks
drugič: menijo da je Ojdipov kompleks nadvlada matere nad otrokom
tretjič: pozabljajo na manj znani Elektrin kompleks
Ojdipov in Elektrin kompleks sta izraza, ki ju spoznajo mnogi ljudje že kot otroci a razumejo šele mnogo pozneje. Ponavadi takrat, ko se v njihovem življenju pojavijo težave, ko se jim zdi, da so izgubili svoj jaz, ko neuspešno iščejo lastno identiteto in živijo z občutkom razdvojenosti.
Utemeljitelj Ojdipovega kompleksa je S. Freud. Na žalost pa se dogaja, da Freuda zlorabljajo za svojo argumentacijo prav tisti, ki o Freudu in njegovi ‘nihilistični obsedenosti s spolnostjo’ ničesar ne vedo. Freud je prvi pokazal na vlogo empiričnega očeta v duševnem razvoju otroka. Opozorila bi tudi na razloček med psihoanalizo in psihologijo, ki jo površni razlagalci Freuda in raznih kompleksov pogosto zamenjujejo! Redukcija Ojdipovega kompleksa iz odnosov na simbolni ravni v izključno biološka razmerja je diletantska vulgarnost.
Ojdipov in Elektrin kompleks ni samo odnos mati-otrok ampak je odnos mati – otrok – oče. Osnovni princip je, da si deček zaželi mamo, oče pa mu predstavlja oviro. Ker je oče premočen nasprotnik, otrok razvije strah pred kastracijo. Zaradi strahu pred kastracijo, otrok razvije obrambno vedenje potlačevanja in izbere introjekcijo (prevzame očetove lastnosti, da bi zmanjšal nevarnost).
Sigmund Freud mite razlaga kot “rezultat kolektivnih sanj človeštva, ki se nahaja v stanju nepretrgane nevroze zaradi potlačitve in nemožnosti seksualne zadovoljitve”. Za Freuda je, na primer, celotna grška mitologija prikaz iracionalnega izražanja konkretnih kompleksov in travm. Po njegovem dojemanju obstaja mitska zgodovina – imaginarna predzgodovina, v središču katere je lik junaka, ki ubije svojega očeta. Prav to je tema grškega mita o Titanu Kronosu, ki mu mati Gea pomaga ubiti očeta Urana. (Na tem seksualnem rivalstvu bogov temelji tudi “Ojdipov kompleks”, ki ga Freud izpelje iz grškega mita o Ojdipu.) V tem mitu Freud najde simboliko seksualnega nagnjenja sina do matere in sovraštva do očeta.
To se lahko razreši, če se otrok uspe identificirati z očetom (z normami, ideali, ki jih oče predstavlja).Ta tip simbolne identifikacije daje otroku spoznanje, da obstajajo pravila, ki jih morajo spoštovati oče, mati in otrok. To omogoča osamosvojitev od matere in odkritost do zunanjega sveta. Oče je glasnik zunanjega sveta. Za to je zelo pomemben očetov lik – biti mora avtoriteta, ki norme dokazuje sam na sebi, ne pa da otroka ustrahuje. Pravila igre naj ne bi bila izraz očetove samovolje. Nujnost upoštevanja pravil kaže sam na sebi. Otrok ni več odvisen od njegovih kapric, ampak sprejme pravila igre. Če pa do tega ne pride, lahko pride do nerazložitve Ojdipovega kompleksa. Otrok se je z očetom poistovetil. Oče je vzor samokontrole, z načinom življenja dokazuje norme. Gre za topel, ljubeč odnos, ki je hkrati nepopustljiv, ker starši otroku postavijo meje. Otrok razširi socialne stike, ni več navezan le na mater.
Keks, naj citiram tvojo izjavo spodaj:
“Moški ne bi smel sodelovati pri negi in hranjenju otroka, ker bi moral biti avtoriteta, ki otroka ljubi le pogojno – na ta način bi otrok pravilno razrešil Ojdipov kompleks.”
Avtoriteta da. Vendar ne na način, kot jo razumeš ti. Ampak s toplim, ljubečim in dejavnim sodelovanjem očeta. Ponovno: očetov lik mora avtoriteta, ki norme dokazuje sam na sebi, ne pa da otroka ustrahuje. Pravila igre naj ne bi bila izraz očetove samovolje.
keks, glede tvoje izjave: jaz pa mislim, da moški ravno z nego in hranjenjem otroka (pa uspavanjem, crkljanjem) vzpostavlja zdrav odnos s sinom, ker mu kaže, kakšen spekter čustev in načinov obnašanja moški lahko ima. S svojim vzgledom mu kaže, kako moški funkcionira. In če je ta vzgled negativen, hladen, pogojen …
Elektra, hvala, krasno branje za današnji dan.
Elektra,
točno tako! Pravila igre naj ne bi bila izraz očetove samovolje, ampak taka, da se točno ve: oče me bo imel rad, če bom dober, priden, ne bom lagal, kradel… skratka če bom upošteval moralne imperative, ki jih upošteva tudi oče in ki so nad njim. Gre za pogojno ljubezen. Če pa oče briše ritko in hrani in carta kar tako kot mama, potem ni več isto.