Med.Over.Net

Starši in otroci

Odgovarjajo: Mirjana Frankovič, transkacijski analitik - psihoterapevtka, doktorandka SFU Dunaj

Za naše navihance je potrebno biti iznajdljiv, domiseln, ustvarjalen, igriv, vesel, nasmejan, iskren, vztrajen, včasih zaskrbljen ... Preberite izkušnje in zaupajte svoje.

Mirjana Frankovič , transkacijski analitik - psihoterapevtka, doktorandka SFU Dunaj

MirjanaFrankovic

trma dveletnice

Default avatar

Poletna

Pozdravljene,

veliko je bilo ze govora o ravnanju s trmastimi dveletniki, ampak jaz naši ne pridem do konca na noben način. Iz simpatične in prijazne punčke se je spremenila v trmasto jokavko, ki tepe (zlasti mene), kriči, še dere, vse mora biti po njeno, včasih še sama ne ve, kaj bi rada in ker pač ni tistega, je strašno jezna... Če recimo hoče, da jo nesem (kar počnem prepogosto), pa ji rečem, da naj spleza na prvo ali drugo stopnico, da jo bom laže nesla, to sicer naredi, ampak ob prvi priliki gre NAZAJ tja, kjer je hotela, da jo dvignem in tam tuli, da naj jo nesem.

Poskušam s pogovorom, ampak v tem dretju se zapre pred mano in noče nič slišati. Poskušam počakati, da jo mine, ampak tuli lahko tudi dve uri skupaj (nismo še poskusili), pa nič ne pomaga, če se seveda ne uklonimo njeni volji, kar pa se ne moremo vedno. Glede pretepanja sem pač proti in ko jo mož karikirano udari nazaj, kadar ga poskuša tepsti, je stvar čisto neproduktivna, saj to pomeni, da se bomo samo mlatili med sabo. Tudi preusmeritev pozornosti ne pomaga vedno, ko se dere, se dere in ni je stvari, ki bi jo izbezala ven. Poskusili smo z odmorom, ampak pride za mano in se dere ali pa me hoče tepsti, skratka, čisto NIČ zaenkrat ne pomaga.

Meni se seveda meša, prav groza me je ostati s hčerkico doma sama, ker vem, da se bom spet drla nanjo, ker je ne tepem, poskušam pozornost privleči z glasnim ploskanjem, ampak ona ima več potrpljenja od mene, tako da sem čisto na tleh.

Saj vem, da je to najbrž faza, ki bo čez nekaj časa minila, ampak malo tolažbe bi mi pa prav prišlo, saj sem brala, da vas ima kar nekaj zahtevne otroke.

Pozdrav
P.
Default avatar

meti

Živjo
razumem tvojo zagato, saj sem tudi sama mamica triletnega fantka in sedaj še ne 5-mesečne deklice. Tudi mi se od časa do časa srečamo z raznimi izpadi trme in jokom, ki preglasi vse. takrat poskušam ohraniti mirni kri, saj imam občutek, da moja nejevolja in jeza otroka le še podkurita. Povem mu, da mi njegovo vedenje ni všeč in da ga ne bom gledala ter da nič ne pomaga če se dere in brca. To lahko počne v spalnici ali predsobi, ko pa se bo umiril naj pride k meni in se bova igrala (ali počela kaj drugega) naprej. eveda ne odide prostovoljno - tja ga posrpremim ali odsenesm in ponavadio manj kot v petih minutah pride nazaj in pove, da se je že umiril. Potem nič ne pogrevamo prejšnjega in "ne solimo pameti".
Poskusi tudi ti, vendar se zavedaj, da moraš biti pri vzgoji dosledna če rečeš, da naj se dere v sobi kolikor časa ji paše, ji (jo) moraš to tudi pustiti. Tudi če bo trmasta 1 uro, a se bo verjentno prej ohladila. Tamala bo kmalu ugotovila, da te ne more več vrteti in izsiljevati z jokom, kot to počne sedaj.

Pa srečno!

Meta
Default avatar

irena **

Nasa je tudi dveletnica in zlasti trmoglavi, ko je treba iti spat. Vse si izmisli, da ji ne bi bilo treba iti, tudi to, kako mene vreci na razne finte, da bi ji sledila do njenih zelja. Pocasi sem dojela, da so to finte, ker lahko v sekundi neha jokat, ce je treba.
Ugotovila sem, da nasi pomaga tole: vedno ji moram razloziti umirjeno in ljubece (da ji je jasna slika, kako zgleda njeno vedenje), da mi ni vsec njeno vedenje, zakaj mi in in kaj bi si jaz zelo mocno zelela od nje (sicer se dere in je videti, da so besede bob ob steno, ampak verjemi, da registrira). Potem jo pustim, da joka. Umaknem se iz prostora, kjer je ona in ji dam vedeti, da lahko gre kamor hoce in dela kar hoce, ampak naj gre SAMA. Ko se joka, ji obcasno umirjeno recem, da kje sem, da jo cakam, da bom zelo vesela, ce pride k meni. Ko se utrudi, pride sama k meni, kot da se ni nic zgodilo. To je bilo vceraj.
Zadnjic, ko mi je metala stvari po tleh, sem ji pobrala dvakrat in ji povedala, da ne sme, bla, bla. Potem ko ni nic zaleglo, sem se naredila, da sem zalostna in da bom jokala. To je pomagalo. V sekundi je vse pospravila natancno, ampak ne bom vec, ker ne maram izsiljevati otrok.

Lp
Default avatar

TinkaraC*

Kdaj je največ napadov trme? Si kdaj morda delala tako analizo? Je to zjutraj, ko se vam mudi vsem? Ali pa zvečer, ko ste že vsi utrujeni? Ej, otroci znajo najti natanko tiste trenutke, ko si že itak čisto na koncu...
To pa da se bojiš biti z njo sama doma, mi je pa znana - sama sem se vsak večer ob 20.00 bala, da bo prišla deveta, ko bo treba juniorja dati spat - kar je pri nas totalno nemogoča naloga...

Nekaj možnih variant sem opisala že spodaj pri postu Trma, seveda je vse stvar dolgega roka. Ni ga recepta, ki bi zadevo končal v 3 dneh.

Predvsem pa - pomiri se, ne pusti, da te iz tira vrže, še preden začne trmariti. Tako je v hipu ona nad tabo in dirigira vso tvoje razpoloženje.

Morda ti bo pomagala Pantleyeva, če je še nisi prebrala, ker je zelo konkretna, sicer pa predvsem hladna glava, pomirjenost, štetje do 100 tisoč in čas. Hvala bogu za slednje.

aja, pa ne karikirajte tepeža nazaj. Kot si ugotovil to ni smiselno. Morda recite - dokler me boš tepla, se s teboj ne bom ukvarjala. Zveni kruto? Vprašanje: kako se bo do človeka, ki nenehno tepe, obnašal svet? Izločil ga bo, ker tako obnašanje ni zaželeno. Zakaj pa bi bilo doma? Enako je s kričanjem in cepetanjem - dokler se ne pomiri, se jaz odstranim in mu dam obenem vedeti, da lahko takoj pride, ko se misli mirno pogovarjati z mano.

Vzdrži! Kot mi pravijo prijateljice, ki imajo že najstnike - dvoletna trma je izi, kaj nas šele potem čaka :)))
T.
Default avatar

NatašaZ

naša je stara16 mesecev in se meče na tla, dere po eno uro skupaj, ne smeš je pogledati, nič- Tako nartedi kjerkolki, na javnem kraju, doma.....


Že ponaravi imam bolj slabe živce, takrat jo pač pustim. In slej ko prej odneha, in se začne pridno igrati.
Default avatar

Aja

Pri nas smo iz najhujšega sicer že ven (sedaj ima 2,5 let), jo pa še občasno pograbi. Takrat tudi jaz uporabim 'izložitev' (ni mi všeč (ne maram) da me tepeš, to me boli. Se bom kar stran obrnila). Sedaj to deluje (najprej jok, potem pa takoj obljubi, da ne bo več, in se že objemava), pri dveh letih pa ni. Takrat je pač kričala.

Imam pa občutek, da to počne proti svoji volji ali pa vsaj ne čisto po svoji volji. Prva puberteta, hormoni. Drugače je zlat otrok, kakršnega si lahko le želiš. Kooperativna, željna pomagati in sodelovati, nikdar sitna. In iz takega otroka se je parkrat na dan v sekundi prelevila v kričača, ki je tulil:
- GREM DOL S POSTLE!!!!!
- no, pa pejd.
- NE, NE GREM!
- no, pol pa ne.
- DOL GREM S POSTLE!!
- v redu, kar dol.
- NEEEEE, NE GREM.
- pa gor ostani.
- NEEEE, DOOOL GREEEM!!!
...

Nisem vedela, ali naj se smejem, ali naj se mi smili. Hvala bogu je mimo.
lp aja
Default avatar

skrbna

Naš 11mesečnik zna zelo dobro uveljavljati svojo voljo, še posebej zdaj, ko je bolan. Ko česa ne doseže je "surla do Pakistana", dretje pa tako, da po mojem sosedje mislijo, da mu jermene iz hrbta režemo. V sekundi, ko mu ponudiš tisto kar hoče (pri 39 vročine ga pač ne moreš pustit tulit!), je joka konec, kot bi pritisnil na gumb. No, vročine danes ni več, je pa osvojil princip dretja in se za vsak cucek dere kot zverina. Običajno zaleže ignoranca, se pravi, da ga niti pogledava ne in se delava, kot da ga ni. Ko to opazi, hitro utihne in se primaje k nama, dobrikajoč se, kot majhen muc. To je užgalo že prej, če ga je popadla trma, ga enostavno pustiš pri miru. Kmalu se skuja in prileze nazaj.

Tepež je pa hujša zadeva, svojih izkušenj (še) nimam, vem samo, da ga ne smeš dovoliti. Prijateljica je imela sina, ki je grizel kot kak hudoben pudeljček, in to še pri dveh letih. Vsakega, tudi kar na počez brez vzroka. Nobene besede, prepričevanje, tudi kazni niso nič zalegle, dokler ga ni enkrat v sveti jezi, ko jo je sredi ulice ugriznil v stegno, da so se ji vsi zobje poznali (skozi kavbojke!!) na nogi, popokala in z isto ostrino ugriznila nazaj. Od takrat dalje ni nikdar in nikoli več nikogar ugriznil. Malo kruto, pa vendar?
Default avatar

Poletna

Hvala za vzpodbudne besede in nasvete, predvsem sem vesela, da razumete, kako je to, če se ti otrok meče po tleh zunaj, pa se dere in to, saj imam občutek, da vsi mimoidoči že razmišljajo, kje je najbližji CSD, da bi jih obvestili o tej hudi zlorabi :)

Razmišljala sem, kdaj naša princeza najbolj trmari, pa moram reči, da zaenkrat vzorca še nisem uspela pogruntati, saj se je zadeva hudo zaostrila šele v zadnjih 14 dnevih, ko sem bila naprej bolna in doma jaz, potem pa še tamala. Trmasta je edino z nama, res izjemoma pri drugih samo, če je res hudoi utrujena. Doma pa jo popade čisto iznenada, lahko že zjutraj v posteljici, ker nisem dovolj hitro prišibala do nje, ali ker ji nisem oblekla določene obleke, ali ker sem jo hotela previti, pa še ni bila pripravljena. Lahko pri zajtrku, lahko dopoldne, ko nočem z njo še 100x gledati iste knjige ali se igrati s kockami ali pač hočem iti na WC. Ni pravil, kadarkoli in kjerkoli, ampak samo z nama (mož in jaz), do drugih varušk je še vedno vzorna.

Res pa je, da sem se zelo našla v postu Skrbne, saj se zelo hudo ravno zadnji teden, ko je bolna in otroka z 38 ali 39 vročine res ne morem pustiti, da tuli, ne? Ampak res ne vem, kako naj izveden izločanje, saj imamo zelo majhno stanovanje in pač hodi za mano in me poskuša tepsti ali me vleče za nogo ali kaj podobnega, me pa res spravi ob živce. Mogoče moram poskusiti s štetjem.

Ampak težava je v tem, da imava z možem različne poglede na stvar, mogoče je to tudi že ugotovila, jaz sem namreč proti pretepanju v celoti, možu pa se zdi, da bi s tem, da bi jo ob trmi udaril po riti, ustavil. Glede tega imava pač različni mnenji in misli, da sem jaz nerazumna, ampak se zavoljo mene res brzda, ampak, ko mu tamala skače po živcih, me je dvojno groza: najprej, da bo mene razpočilo od jeze in drugič, da bo njega in bo popenil in jo bo (preveč) udaril. Res sem v stiski zaradi tega in mi je zato še težje. Sva se pogovorila o tem, čeprav se ne strinja z mano, to spoštuje, ampak, ko je človek "sprovociran" pač ne more biti vedno povsem pod kontrolo, zato me je strah.

Uh, sem se razpisala, no, še enkrat hvala, zdaj grem pa še prebrat spodnji post od Tinkare o trmi.
LP
P.
Default avatar

jazika

Z udarcem dvomim,da boste kaj rešili.

Pri nas imamo pri takšnih izpadih posteljo.Na postelji mora ostat dokler se ne pomiri.Prakticiramo jo ene 4 mesece (2 letnik) in moram reči,da je izpadov vedno manj,če pa so že ,so pa vedno krajši.Vendar pa je treba biti dosleden.Prvič je jokal (kričal)ene 45 minut,mami pa v kopalnici tud polne oči solz ampak smo zdržali:)))

Moderatorji

Mirjana Frankovič , transkacijski analitik - psihoterapevtka, doktorandka SFU Dunaj
MirjanaFrankovic