Ali naj otrok ustvarja samostojno ali naj pomagajo starši
Živjo,
vprašanje bom postavila kar sem ker je tale forum najbolj obiskan, čeprav morda bolj sodi na kakšen drug forum.
Hčerka, 2r./9 je morala za domačo nalogo napisati zgodbico. Kakor je meni ona povedala, naj bi zgodbico sestavila in napisala sama.
Napisala je torej zgodbico, ki je za moje pojme imela rep in glavo, dolga je bila približno eno stran. Jaz se namenoma nisem vtikala v njeno delo, ker potem, vsaj po moje, to ne bi bila več njena ampak moja zgodbica.
Do sem je vse O.K., potem pa pride iz šole in mi pove da naj bi zgodbico napisala še enkrat, ker da je njena prekratka in da so drugi otroci naredili zgodbo v obliki knjige, s po petimi in več stranmi in podobno.
Mene sedaj zanima, ker močno dvomim, da so otroci, kar sami prišli do tako dolgih zgodbic in v taki obliki, kaj vi menite ali naj pustim hčerki da še naprej sama dela in ustvarja, naj povem da je verbalno kar precej razvita in tudi ima veselje do takih ustavrjalnih nalog, ali pa naj vmes posežem jaz, in z idejami odrasle osebe spremenim njeno delo oz. vplivam nanj. Tako bi tudi ona prinesla v šolo tak izdelek, ki bi mu ploskali ostali učenci. Kaj vem glede na to da so nekateri pri delu uporabljali računalnik, bi pa mi mogoče lahko naslednjič eno power point prezentacijo pripravili.
hvala in lep pozdrav
jana
ne, po moje si naredila prav.
drži se reka, ki gre nekako tako
dobra mama riše z otrokom, še boljša mama mu ponudi platno, barve in čopič in otrok riše sam
naš si je želel na začetku šolskega leta sam napisati nalepke za zvezke in delovnike in sem mu dovolila, saj so njegovi, čeprav sem videla, da ima pol razreda natisnjene nalepke na tiskalnik (tudi jaz bi to znala narediti, ampak sem raje spoštovala njegovo željo
lpNAtaša
Po moje je prav, da otrok dela nalogo sam, da mu jo pregledaš seveda, ampak, da je zamisel njegova. Žal pa danes v šoli ni več tako kot je bilo. Učiteljice tudi po naših izkušnjah (imamo tudi otroka 2.r/9) gleda končni izdelek in pohvali samo tistega, kpri katerem se že na daleč vidi, da je rezultat staršev oziroma kogarkoli starejšega, ne pa drugošolca. Npr. pri nas imamo večkrat za DN izdelati lutko. Za drugorazrednika je to kar težavna naloga, se verjetno strinjaš. Jaz otroku pomagam pri izdelavi, vendar pa je zamisel vedno otrokova in posledično je lutka “bolj enostavna”, ampak OTROKOVA. Predstavljaj si, kakšne izdelke nosijo v šolo otroci, ki jim izdelek naredijo starši v celoti (se vidi da otrok ne sam). Žal pa so pohvaljeni le tisti, ki imajo oh in sploh izdelek. Ravno sedaj pa bodo za starše pripravili eno predstavo s temi lutkami, ampak ne vsi (moj otrok ni med “srečneži”), na žalost le tisti, ki imajo najlepše lutke, pa čeprav niso njihovi “avtoriji”.
Menim, da je otroku treba pustiti, da sam opravlja naloge, sicer ocene, pa čeprav opisne niso merilo o uspešnosti otrok.
Tudi mi smo v 2r/9 in tako v prvem razredu, kot do sedaj, sem pustila, da je zgodbice vedno oblikovala in pripovedovala sama.
Da je vse skupaj gladko teklo, ker še ne pišejo tako hitro, sem ji jaz po pripovedovanju zgodbico sproti zapisovala, ampak točno tako, kot je pripovedovala. V njenih stavkih, pa čeprav niso bili najbolj posrečeni oz. je bil čar ravno v tem, da so prišli ven stavki kot npr. ‘Pokazali so nam sobo, v kateri so bile same omare. V omarah je bilo polno papirja. Mi smo samo stali in gledali koliko papirja imajo. Spoznali smo, da na svetu obstaja veliko več papirja, kot si mislimo: manjši, večji, še malo večji…’ :))
Pomagam ji le toliko, da ji povedano zapišem, da se sama lahko osredotoči na zgodbo, se vživi in jo tako lahko gladko pove. Potem ji vse skupaj preberem in skupaj poiščeva morebitne narečne besede, ki jih zamenjava s knjižnimi. Potem zgodbico sama prepiše.
Naši so zgodbice v obliki knjigice delali že v prvem razredu. Prepognili so tri A4 papirje, jih posredi zašili in potem naredili naslovnico, notri pa na vsako stran narisali risbice, ki so se navezovale na zgodbico. Zgodbico so potem po delih dopisali k risbicam.
Predlagam, da se držita zgodbice, ki jo je že napisala. Hčerko pohvali, da je napisala krasno zgodbico. Vendar pa zgodbice dobijo poseben čar, če so zraven še slikice, zato naj izdela še knjigico, če so jo morali vsi. Morda je sama pozabila. Ob risanju ji preberi pravljico, ki jo bo morda s kakšnim stavkom še dopolnila.
Hehehe, tale s Power Pointom je dobra, ja. Nič ne imej slabe vesti. Prav si se odločila, ko si hčeri dovolila, da ustvarja in misli s svojo glavo. Več bo odnesla kot ostali, katerim so zgodbice pisali starši.
Je pa res, da se še niso vsi otroci sposobni tako dobro in jasno verbalno izražati, zato je v takih primerih spodbuda staršev dobrodošla. Vendar pa nikakor to ni izgovor za to, da si dajo potem starši duška in spišejo roman namesto otroka.
Držita se, na pravi poti sta!
Lp,
Z.
Se strinjam z vsem povedanim, jaz se ne vtikam, pustim, da je to njen izdelek, to sem na govorilnih urah učiteljici tudi povedala. Pomagam edino v tej smeri, da mi najprej pove kaj in kako bo napisala, potem pa skušava malo skupaj oblikovat in skrajšat stavke. V bistvu se učiva na kratko napisat bistvo-moj otrok je namreč nagnjen k “dolgovezenju” in vse bi povedala na dolgo in široko, to pa posledično zahteva več truda in koncentracije, ko zadevo piše na papir in je včasih malo naporno. Ampak midve malo podebatirava, kako bi to še lahko napisala, potem pa jo vseeno pustim, da sama napiše. Konec koncev sem jaz drugi razred že naredila….
Morda bi se v tej smeri malo pogovorila z učiteljico, da je izdelek v celoti otrokov, in da bi jo za trud lahko malo pohvalila. In konec koncev bi učiteljica morala videti razliko.
To je moje mnenje.
LP
K.
Razmisljam kot dolgoletna uciteljica prsvosolckov.
Ne vem ( 14 let ze v pokoju), ali so se razmere v soli spremenile; glede zahtev do starsev, se mi zdi, da so se.
Sama sem vedno zelo cenila otrokovo ustvarjalnost in delo. Doma narejene naloge…vedno sem vedela, kaj je v pretezni meri produkt starsev. Izogibala sem se ocenjevanja domacih izdelkov, ceprav sem redno pregledovala. Tudi domace naloge so bile take in s takimi navodili, da je otrok lahko sam naredil. O tem sem se s starsi temeljito pogovorila. Zahtevnejse naloge smo vedno delali v soli; pazila sem, da so bila navodila jasna, tudi moja pomoc oziroma vzpodbuda je bila prisotna, ce se je kje zataknilo. Za samostojno zgodbico smo si vzeli dovolj casa, tudi dve uri s pripravo vred.
Nekateri so napisali eno stran, drugi vec, nekateri risbice v stilu stripa… In vsi izdelki so bili res njihovi. Tudi opremili smo v soli, da je nastala knjigica.
Je pa sosedov decek lani v drugem razredu nesel v solo doma narejeno barko z jadri ( oce naredil…otrok samo jadro pobarval) … Zanjo je dobil posebno priznanje.
Vzpodbude, da…slediti otrokovi zamisli, da… se o tem z njim pogovoriti,
mogoce kak razvlecen stavek malo skrciti…, opozoriti na napacno napisano besedo…Edino to sem pricakovala od starsev, pa se to ni bilo nujno. Raje sem sama z otrokom popravila.
Plakate, projekte in zahtevnejse reci smo vedno delali v soli, bodisi individualno ali v skupinah.
Iz prakse vem, da na tej stopnji otrok rad vztraja pri svoji zamisli. Imela sem jih priliko opazovati pri likovnem pouku. Vsak je videl in naredil po svoje. Kot mama vem, da se je hcerka vedno znervirala, ce sem svetovala, da bi bilo mogoce bolje drugace. Pa napravi ti, je bil njen zakljucek.
Ideja, ki jo otrok ima, naj jo realizira. To je ustvarjalnost.
Lep pozdrav Babi
Spomnim se, ko sem sama hodila v drugi razred (seveda še osemletke :)))))
Za nalogo smo morali narisati domačo hišo. Stanovali smo v bloku in sem narisala blok – popolnoma sama.
Učiteljica mi je risbico prečrtala in z rdečim svinčnikom napisala RIŠI SAMA!!!!
Kar na jok mi je šlo!!!!
Očitno so se časi spremenili. Starši morajo (-mo) pisati domače naloge, verjetno se je treba tudi učiti namesto otroka in sigurno mora biti eden od staršev tudi prisoten, ko je v šoli preverjanje znanja.
Toda Bog ne daj, da bi se kdo od staršev “vtaknil” v učne metode.
Kdo je v takšnem primeru pedagog – starši ali učitelj???
In kakšna je sploh naloga učitelja v današnjem sistemu?
Zavedam se, da učiteljem ob današnjih svoboščinah učencev ni lahko. Toda učitelj naj bi bil nekdo, ki otroke UČI, kajne in ne nekdo, ki podaja snov, ki se jo morajo otroci naučiti sami, oziroma morajo (-mo) otroke naučiti starši.
Razsvetlite me prosim!!!!
Nataša
Hvala za vaša mnenja, pri takih zadevh, ki se tičejo otrok in šole res včasih težko presodiš ali je reakcija preveč čustvena ali ne.
Se strinjam, da se je z otrokom treba veliko pogovarjati, ga čimbolj vključiti v vsakdanja opravila kot so npr. delo na vrtu, kuhanje pa tudi beljenje kopalnice itd, tako se, vsaj po moje največ nauči, pa seveda pomagati takrat, ko meniš da otrok pomoč potrebuje.
Bom pa na naslednjih govorilnih urah povedala moje mnenje o tem učiteljici.
Glede na to, da je drugače zelo dobra učiteljica in se mi zdi njeno delo uspešno, ni vrag, da e bi mogli priti do enega pametnega dogovora.
Lep dan vam želim.
Jana
To kar pravi NatašaH, se je meni tudi zgodilo. In še danes, ko se spomnim, mi tista prfoksa ne gre z glave.
Smo imeli za narisat eno žival, ki živi v gozdu. In sem jo, eno lepo žolno, bila je velika za celo stran zvezka, risala in barvala sem jo celo popoldne. Tako sem not padla, da ko je prišel moj oče domov – zvečer, sem ga komaj opazila. Ko pa sem prišla v šolo, so me najprej napadli sošolci, da tega nisem narisala jaz, nato pa še učiteljica. Koza. :)))
Mnenja sem, da otrok mora stvari narediti sam, saj se skozi svoje delo uči, tudi če naredi napake, vsaj ve da jih je in potem naslednjič naredi boljše.
Imam pa prijateljico, kateri je vse naloge, sploh če je bilo kaj za risati naredil oče. In zdaj ko ima sama svojega otroka pove, kako je ona to sovražila.
Otrok mora ustvarjati sam!!!
lp, tulip.
Jaz bi se malo pogovorila z učiteljico, če so naloge za otroke (kar je moje prepričanje) ali za starše.
Se pa spomnim, da smo tudi mi v drugem razredu naredili knjigico. Jaz sem jo naredila o našem psu. Zgodbe ni bilo več kot za eno stran. Knjigo sem izrezala v obliki psa, na vsako stran napisala kake tri stavke in zraven narisala risbico. Nikakor ni šlo za 5 strani teksta.
Pa če mi zamerite ali ne….vse tole je bolj kot ne slepomišenje. če mama sedi z otrokom in mu POMAGA oblikovati izdelek to več ni otrokov izdelek. (sem sama mnogokrat storila tako). dokler ni ocen je pomoč morda v mejah normale, ko pa se zadeva prične ocenjevati (čemur seveda stroka nasprotuje) pa je konec z ustvarjalnostjo naših otrok. in pika. krivi pa smo starši sami. saj otroci hočejo delati sami. le nam srce ne da, da bi naš ne bil najboljši, najbolj izviren ipd.
lp
alenka