Otroka že od 10. meseca navajam, da je sam, zraven pa ga hranim še jaz. In sicer mu dajem na mizo koščke hrane, da jih sam nosi v usta. Seveda kakšnega korenja, brokoli in ostalo zelenjavo ni šans, da nese v usta, kruh in kakšne knedeljne in štruklje pa se ful “baše”. Ko mu dam kakšen krompir in zgoraj navedeno zelenjavo začne tako stiskati koščke, da dobesedno sčežani, da kar teče po mizi, po tleh, po sebi, po stolčku in velikokrat mu rata, da to nese tudi v lase, tako, da ga moram ornk celega umit in preoblečt. Ali pa košče meče okoli in to tako, da jih nese kar daleč. Da o pomivanju ostalega ne govorim. Pa vse lepo in prav. Brala sem, da otrok tako spoznava hrano, se uči. Zanima pa me, koliko časa to traja, saj pri nas to traja že kakšne štiri mesece in se mi zdi, da bi moral že narediti korak naprej. V roke mu dam tudi žličko in vilice, pa samo meče okoli. Kaj mislite oz. koliko časa je to trajalo pri vas in kakšen je korak naprej? To, da bo sam jedel z žlico ali kaj. Še to: če mu dam koščke hrane na plastični krožnik, takoj obrne krožnik, da vse leti. Tako mu dam košče kar na mizo. Prosim vas za kakšen nasvet! Hvala!lp

Mislim, da ne gre drugače, kot počakati.
Je pa odvisno od otroka.
Prva je pri nas kar lepo jedla že okoli 14m, drugi po 18.mesecu.
Res pa je prva tudi prej začela, pri drugem pa je bilo malo manj časa za vsakokratno preoblačenje in umivanje in je manjkrat dobil šanso za učenje.

Ne zavidam ti tega obdobja. A verjemi – lahko se v enem mesecu ful spremeni (se mi zdi, da ko zakapirajo in dobijo interes… gre nato kar na brzino na bolje).

Tudi pri nas je podobno in če nimam volje za takšno hranjenje je pred kakimi 14 dnevi začela močno protestirati – obvezno mora imeti svojo žličko in zajemati iz lončka. Pralni stroj je precej aktiven ;-)) Kuhinjska tla pa bomo menda od pomivanja še izrabili.

Pri 11 mesecih je začela z žličko nositi v usta hrano, vendar: nekaj pade mimo, nekaj se zmečka v pesti, nekaj se obvezno mora razmazati po mizi. Kaj pa tudi res pristane tam, kjer mora. Zelo je nagajiva in z veliiiiiikim užitkom packa. Včasih je res naporno, ko njena hrana pristaja na naših krožnikih za mizo, ko vstaneš od mize, da bi si natočil kozarec vode, pa stopiš direktno na strokovno parkiran krompir na tleh…

Tudi mi že čakamo, da volja do packanja poide, vendar še nič ne kaže, da bo to kmalu.

Naša še sedaj pri skoraj dveh leti packa, ko je. Sicer poje vse sama in kar veliko, vendar žal najraje je z rokami. Z možem jo stalno opozarjava. Dokler sva na preži kot dva sokola, je v redu, ko pa ne dajeva pripomb, je kaj kmalu okrog vse popackano. Danes sem jo nalašč pustila samo jesti testenine z omako. Pojedla je vse, vendar sta bila miza in stolica neprepoznavna, da ne govorimo o njenih laseh. Mi gre na živce in upam, da bo kmalu konec.

Ijoj, punce, vam je še čist fletn.

Moja najstnica, ki ne je mesa, nam vsakič ko imamo na mizi al govejo župco, ali pa meso, začne govorit: uboga liska, uboga kravca…

tko, da…tudi meni stojijo lasje pokonci :-)))

sicer pa, verjemite, kmalu bo bolš.

Naš dveinpolletnik doma še vedno packa, medtem, ko v vrtcu sam lepo poje vso hrano.

Heh, če bi naš (27 mes) moral preživet od tega, kar sam vase zbaše, bi zagotovo spet imeli manj kot 7 kil. Packa, seveda packa, ampak zdaj vsaj je za razliko od prej, ko je SAMO packal :))

V tolažbo – moj sin bo star pet let, njegov del mize je umazan tudi s spodnje strani, vsak dan je pod njegovim stolom treba pomiti. Slinčka pa nima več, vsaj to.

Jaz metanja okrog nikoli nisem dovolila. Ko je bilo vsaj pribljižno na poti proti ustam, vredu, hrane pa se NE meče okrog. Mislim, da mu je vse skupaj že precej zabava od katere ga boš težko odvadila.

No ja, med packanjem in metanje hrane okrog je vseeno precejšnja razlika. Packanje pomeni, da na poti od krožnika do ust še marsikaj pade z žlice ali vilce – glede na to, da je že sicer malo zadaj s to spretnostjo, zdaj “težimo” s priborom. In pade – pljoc, sploh bolj tekoče zadeve. Metanja hrane in načrtnega “izživljanja” nad njo pa nismo dovolili – mogoče je pa zato za vrstniki :o?