še zdaj se tresem …
kaj se ti vse ne pripeti. s tamalim sem bila v centru (LJ) na obisku pri sestri, ker je bil lep dan, sva se dolgo sprehajali, potem pa sli se enkrat k njej, da se je mali najedel in okoli 19h me je pospremila na trolo. lepo parkiram malega na prostor za vozicke in stojim zraven. sedeža poleg (tako da gledaš malega) sta bila nekaj časa zasedena, potem pa se je tja vsedel en iz ene vrste zadaj. sem malo cudno pogledala, ker sem se sama mislilia vsest tja, ampak dobro.
potem pa se je ta tip (star ok. 30 let) začel čudno obnašat, trest, grist roke, medtem pa je ves cas buljil tamalega (ki je na srečo spal). mi je bilo neprijetno, potem pa me je poklical en mlajši fant in zašepetal, naj umaknem otroka. sem ga nezaupljivo pogledala, potem pa mi je namignil, da je tip nor.
odbremzam voziček in grem sedet 2 sedeža naprej. vso pot sem tuhtala, kaj naj. na kateri postaji naj grem dol. naj koga prosim, naj me pospremi. in upala, da bosta oba tipa odšla dol prej, kot jaz. pa se je izkazalo, da je tisti, ki se je tresel, šel dol na isti postaji. ko je stopil dol, se je obrnil (ker je videl, da se odpravljam proti vratom) in me vprašal, če mi pomaga. pa sem rekla, da ne grem dol. in se je ful čudil, potem pač šel.
oni drugi (mlajši) pa je stopil k meni in rekel, da je ta tip pač malo nor, da je jedel preveč drog in zdaj podi otroke, jih suva in straši. pa da sedrugače zdravi na Polju. Na drugi postaji sem šla dol, ta mladi tip pa tudi, BBilo me je strah, da ima tudi on ka jza bregom, pa se je izkazalo, da je bil le prijazen.
sem pa tako šibala proti bloku. ne vem, kdaj bom upala spet naslednjič sama ven. ta tip stanuje v moji soseski. kaj naj storim? saj se tolažim, da morda le ni nevaren, če ne ga ne bi spustili iz bolnice. ali pač?
me je pa pošteno prestrašil. še zdaj se vsa tresem. moj pa še vedno v službi. f***!!!
Kot najstnici se mi je na avtobusu zgodilo nekaj podobnega. Tako sem se prestrašila, da sem potem celi mesec nosila nož zraven. Česa vsega se ne spomniš ob prebiranju postov.
Nasvet? Morda tečaj samoobrambe, morda bi ti mimoidoči pomagali, če bi bilo potrebno, morda hiter klic na 113, morda spray za samoobrambo,…
Če se ti bo zgodila kakšna gnjavaže, pokliči 113, več klicev kot bodo zabeležili, prej bodo ukrepali.
Poskusi se pomiriti in srečno!
a je tak malo bolj suh in kar velik?
ponavadi ima bolj umazane cote na sebi (jeans)
pa tako čudno frizuro, blond-rjave lase?
ta je res kreto!
velikokrat stoji na postaji pri magistratu in je ves živčen, pa še tam dol se velikokrat šlata
BLJAKAAAAK!
meni je tudi totalno antipatičen in me kar nek čudni strah obliva, če tam stoji, raje ne grem na tisti bus, ampak počakam drugega.
no, sem se že malo pomirila. sicer pa … ne vem, ali je res, kar je fant povedal. in najbrž nikoli ne bom vedela, kaj je bilo, kaj bi lahko bilo …
je pa res, da je najbolje, če na stvar čimprej pozabim. previdnost nikoli ni odveč, ampak, če si ves čas na trnih, pa nimaš tudi nič od lajfa.
hvala.
Tudi meni se je lani poleti zgodilo nekaj podobnega. S tamalim smo (jaz, moja mama in mali) bili na igrišču ob vrtcu v Zeleni jami, ko je zraven prišel en ful čuden tip (mlad, kakih 18 – 20 let), postavil se je nekaj metrov stran in je bulil v tamalega. Že takrat mi je bilo neprijetno, potem pa je pograbil en kamen in ga je “tehtal” v roki. Jaz sem kar se da hitro zgrabila malega, mamo sem kar za roko vlekla, ker ni bilo cajta za razlagati, pa smo leteli domov. Tistega tipa nisem več videla, ampak od takrat imam ful za nič občutek in sploh ne hodim več na tisto igrišče, če ni očka zraven.
Pa kaj ti je pravzaprav naredil?? Praviš,da se je tresel in grizel nohte – posledica bolezni – in gledal v malega (lahko da ga je občudoval). Potem ti je še ponudil pomoč in na koncu šel. Saj se ni nič zgodilo, videla si pač drugačnega človeka, ki ima verjetno veliko večje strahove kot jih imaš ti.
Ti pa odreagiraš tipično po slovensko: Kako grozno sem se prestrašila, ne pridem k sebi in podobne neumnosti. Če bi k tebi pristopil človek z Downovim sindromom (za nepoučene mongoloid) in pobožal otroka, bi verjetno dobila živčni zlom. Ti ljudje so del našega vsakdana, nič groznega nam nočejo, nismo mi žrtve, pač pa so oni žrtve naše ozkoglednosti in se morajo zaradi tega skrivati pred nami. Open your mind – dirtyMind pa boš videla, da drugačni ljudje niso tisto, s čimer jih obkladamo.
dragi greg, fanta z dawnovim sindromom smo imeli pri nas v bloku – bil je najprijaznejše bitje na svetu. in tudi ostalih prizadetih otrok in mladostnikov sem videla kar nekaj. to pa je bilo nekaj popolnoma drugega.
na troli se vcasih k meni prisede tudi en tak decko, drugacen bi rekli. in me vedno sprasuje, kako sem itd. pa se ga nic ne bojim.
tu pa je bila situacija drugacna. sploh pa je bila cudna celotna situacija in pa reakcija tistega drugega fanta, ki je prvega ocitno poznal.
pa saj ni važno. verjetno tudi ti ne bi reagiral bolj vzhodnjaško ali zahodnjaško, če bi bil prestrašen. bodi ti 45-kilska ženska z dojenckom, ki ji nekdo reče, naj umakne otroka, ker je v nevarnosti.
pa lep dan.
PS: ob priliki bi te prosila za spisek tipičnih slovenskih reakcij. da se jih bom v bodoče skušala otresti in postati bolj svetovljanska. 😉
To, da je otrok v nevarnosti, ti je rekel nekdo, ki ga ne poznaš. Kaj pa, če te je ta drugi tip hotel prestrašiti, prvi pa ti je v resnici hotel le pomagati? Sama praviš, da je bila predvsem reakcija drugega tipa čudna. Nagnjeni smo verjeti nekomu, ki izgleda “normalno” dosti bolj kot tistemu, ki je že na prvi pogled drugačen.
Jaz pa mislim, da imamo ljudje toliko zdrave pameti, da ločimo ‘normalno’ obnašanje od ‘nenormalnega’ in če ti je instinkt dal vedeti, da nekaj ni v redu, najbrž tudi ni bilo. Kako je luštno pametovati, dokler se ne zgodi tebi. Se še spomnim, kako sem se kot študentka vozila z vlakom in sem enkrat opazila, da je z mano izstopil en tip, ki me je že prej vso pot opazoval. Me je bilo strah, da sem se kar tresla. Na srečo so prišli pome. Tako da ti open your mind, Greg, stvari tudi niso zmeraj tako nedolžne in ne živimo v varnem svetu. Dandanes te posilijo že sredi belega dne sredi mesta. Uf, bolje da sploh ne pomislim.
Monstro
Draga Monstra, če pa nosiš v sebi neprestano strah pred vsemi, ki ne izgledajo čisto vsakdanje, je pa pozitivno ? Hotel sem samo reči, da ji tip pravzaprav ničesar ni naredil in tudi pokazal ni z ničimer, da ji hoče kaj slabega. Lahko si priznamo, da nas kdaj pa kdaj prestrašijo dogodki, ki tega niso vredni.Seveda se dogajajo tudi slabe stvari (ponavadi dobrim ljudem,ne), toda ali je rešitev ta, da se izogibamo in bojimo vsega, kar izstopa od povprečne vsakdanjosti?
In še nekaj: največ najbolj groznih kriminalnih dejanj naredijo čisto navadni ljudje, ki v ničemer ne izstopajo, ki se na zunaj čisto normalno obnašajo. Največ posilstev izvršijo ljudje, ki jih je žrtev dobro poznala in jim je zaupala.
Dragi Greg, ne govorim o strahu, pač pa o previdnosti. Pa se zavedaš, da vi moški drugače gledate na te stvari? Recimo: Jaz sem bolj majhne velikosti in precej šibka. Kako se bom ubranila? Moški znate vrniti, ženske ne in smo dobesedno prepuščene na milosti in nemilost. Izjema so redke posameznice, ki obvladajo samoobrambo. A ni potem logično, da drugače gledamo na sumljive osebke in se jih tudi bojimo? Poskusi se postaviti v našo kožo.
Lp, Monstro
Verjamem, ampak saj veš, da je strah v sredini votel, okoli ga pa nič ni. Hočem povedat samo to, da nas (ali če hočeš vas, ženske) je lahko bolj strah osebkov, ki čisto normalno izgledajo in so celo prijetni na pogled, v resnici pa naklepajo kaj zahrbtnega, kot tistih, pri katerih že na prvi pogled vidiš, da so reveži, bolniki ….