Smisel življenja
Vsi pravijo, da ni dovolj, da te osrečujejo samo otroci (no, tisti ki nimajo otrok), vsi hočejo več in več… a jaz sem srečna že zaradi otrok in kaj več niti ne pogrešam…
Je to normalno? Vem, da bojo enkrat šli, pa bom znala potem zapolnit čas? Ali je tu še kdo, ki so mu otroci smisel življenja?
LP; MOJCA
Prelepo.
Seveda je normalno. Ker sedaj ti osrečuješ otroke, bodo tvoji otroci osrečevali tebe tako, da bodo skupaj s tvojimi vnuki zapolnjevali tvoj prosti čas.
Običajno se primeri tako, da se lepo z lepim vrača.
Uživaj vsak trenutek posebej in uživaj dolgo.
PS: Malo, malo je še žensk te vrste. Ali skačejo čez plot ali neumorno delajo kariero do poznih ur ali se zapijajo ali se “sproščajo”na Cheappendales -ih ali…Res si rariteta. Ostani taka še naprej.
Lp
Ja Mojca, tako kot pravi že derseto – otroci so del smisla mojega življenja. Ni pa moje izključno poslanstvo to, da sem mami. Že zato, da sem jim lahko dobra mami, si moram privoščiti tudi to, da sem poleg mame tudi ženska, ljubica (ajde, žena), prijateljica, uspešna in zadovoljna v svojem poklicu, športnica (kadar uspem), čveka … (še gora drugih “smislov”, ki se med seboj ne izključujejo).
Vse to MORAM biti, da sem lahko dobra mami. Res pa je, da če bi morala izbrati eno samo poslanstvo v življenju (če multitasking ne bi bil možen, pa na srečo je :))), bi vsekakor izbrala otroke. So na prvem mestu dolgega spiska.
Žoži – skulirej se!!!!!
LPM
Zozi, dekleta imajo prav, ko pravijo, da so otroci sestavni del smisla zivljenja.
V zivljenju marsikdaj nanese tako ali drugace. Hcerka s vojo druzino zivi zelo dalec. Ce bi bilo tako, kot ti razmisljas, bi sedaj lahko samo zdolgocaseno sedela in tozila, da sem osamljena, kako krivicno je zivljenje,
nimam jih ob sebi…
In ravno zato, ker v zivljenju nisem stavila vsega samo na eno karto, lahko danes zivim se vedno bogato zivljenje.
Z mozem sva samostojna, znava poskrbeti zase in nisva v breme.
Rada jih pa imava neskoncno. Ob snidenjih so ternutki srece polni obojestranskega veselja:)
Lep dan Babi
Ja, tako je, kot pravi derseto. In tudi mora biti tako, za dobro vseh. To ne pomeni, da imaš otroka premalo rad. To pomeni, da se ne pripelješ do tega, da bi bil za vse odvisen samo od svojih otrok , saj jim lahko konec koncev postaneš tudi breme. Vsak otrok ima rad samostojne starše, s svojimi interesi: več kot te zanima na svetu, več kot ciljev, želja in interesov imaš, bogatejši si in otroku lahko nudiš več in si mu dober zgled- – –
Ne predstavljam si, da bi me zanimal samo in izključno moj otrok: pa ga obožujem, seveda. Samo mislim, da bi otopela, izgubila stik s svetom in nekega dne mogoče od otroka celo zahtevala, da skrbi zame, kot sem zanj skrbela (pretirano) jaz. To pa ne pelje nikamor.
Pridružujem se večinskemu mnenju, da je otrok del smisla življenja, ne pa smisel sam. Otrok je po nekaterih definicijah del življenskih naravnih potreb žensk. Če so življenske potrebe izpolnjene, ljudje težimo k izpolnjevanju duhovnih potreb. Torej tebi izpolnjena naravna potreba pomeni smisel življenja.
Če je tebi otrok smisel življenja, potem si ga našla in lahko mirno živiš. Si mirna? Če si, si po večinskem mnenju premalo ambiciozna. Zaradi mene si lahko takšna kot si, privoščim ti. Ostali smo pa obsojeni na večno vprašanje, kaj je smisel življenja.
Una1, imam teto, ki je počela ravno to, česar ne sme početi nobena ženska. Živela je samo za svojega otroka. Oče jo je zapustil, nezakonska mati, zato se je s sinom preselila na drugi konec Slovenije in začela znova. Ker jo je življenje razočaralo, je dala vso svojo ljubezen edinemu, ki ga je imela – sinu. V zgodnjih letih je bila najbrž idealna mati. Sina je povsod jemala s sabo, prepotepala sta se po vsej Sloveniji. Toda prišla sta do točke, ko ga je začela s svojo ljubeznijo dušiti. V puberteti je še šlo, do razkola je prišlo pa, ko je ta sin spoznal punco in se hotel z njo poročiti. A si predstavljate to grozo? Njen ljubi sinko kar naenkrat ni bil več njen, marveč je pripadal drugi ženski. Nje ni več potreboval. Ker je želela sina še naprej pripenjati nase in jo blatila snaho na vseh koncih in krajih ter ji nagajala, je bila situacija seveda nevzdržna in enkrat je počilo. Teta je bila postavljena pred vrata. Ne dobesedno, ker je imela svoje stanovanje. Dobila je prepoved stikov tako s sinom kot z dvema vnukinjama. Zbolela je na živcih in se v obupu obrnila na druge sorodnike, utemeljajoč svoj prav. Saj smo ji vsi kimali, ker kdor ji ni, je bil njen smrtni sovražnik in jo je želel spraviti v grob. Toda vsi smo vedeli, da je napako delala že v otroštvu, ko si ni poiskala samo svojih interesov in ni živela tudi zase, ne samo za otroka. Zdaj je živčna razvajalina in čustveni kripelj. Trudi se sicer znova vzpostaviti stike, vendar ji dela težave komunikacija. Njej v prid govori dejstvo, da ima veliko pod palcem. Žalostno, toda resnično. Ah, v koga je zrasel ta njen zlati sinko…
Mojca, ne razumi me narobe, tole ne leti nate, spomnila sem se pač, ker govorimo o tem. Meni se zdi lepo, da zdajle živiš za svoje otroke in te to osrečuje. Domnevam, da so še majhni, ne? Jaz sicer ne, toda ljudje smo različni, ne? Toda na dolgi rok zdravo prav gotovo ni.
Lp, Monstro
Mojca,
meni pa se zdi krasno, da si srečna že samo zaradi otrok.
Smisel življenja? Ali lahko smisel življenja delimo na dele? Vsaka ga poskuša najti. Srečni otroci staršev, ki jim pomenijo smisel življenja, kajti po moje taki starši v starševstvu uživajo in jih izpoljnjuje. Zakaj pa ne tudi poleg kariere?
Smisel življenja je ležanje na plaži,
z možgani na off in chiuauo na straži.
Visenje v mreži med dvemi drevesi,
slalom v ravnini z zarjavelimi kolesi,
Smisel življenja je jahanje oblakov,
pihanje v sonce in lomljenje korakov,
sanjanje parnika na modrem ogledalu,
piknik z mravljico in luknje v sandalu.
(Zmelkow)
Mislim, da je lepo, če so ti otroci ogromno, če je biti mati dimenzija, ki te osrečuje, menim pa, da ni prav, če je to edina stvar, za katero želiš živeti. Dejstvo, da otroku (ali otrokom) na pleča polagamo pričakovanje, da nas bo kot edini mogoči element izpolnjeval, je zanj preveliko in predvsem nepošteno breme.
Pa naj bo to še tako podzavestno, češ, saj so oni meni smisel življenja. Pa sploh veš, kaj je smisel življenja, to je nekaj, kar nas povsem izpolnjuje in bogati, zadovoljuje in osrečuje, smisel izhaja iz nas, ne iz drugih.
Biti mati je čudovito, ampak je to edino, s čimer se identificiram z zadovoljstvom?
Kot piše Babi, otroci so lahko velik del smisla in usmeritve v življenju, a če so edini, kaj se zgodi, ko tega smisla naenkrat ni večv našem dosegu, če se otrok odseli, odraste?
Biti nekomu smisel je lahko breme, ker to pomeni, da nekdo pričakuje od tebe nenehno blaženost in zapolnjevanje. Fiksacija na eno samo stvar, pa naj bo to družina, otroci, partner, služba, ni nikoli zdravo. Ljudje, tudi otroci, namreč niso popolni, znajo razočarati, prizadeti … kaj se bo zgodilo, ko te smisel življenja razočara? Kaj bi bilo, če bi bilo vprašanje nekoliko drugačno – smisel življenja je moj mož?
Ne pijem, ne kadim, moški striptiz mi je smešen, delam 8 ur na dan in kako čez vikend /je pa res, da v službi uživam, to me lahko ustrelite/…
Ljudje imamo zelo različne poglede na starševstvo in zdi se mi, da to ni povezano s tem, kaj počnemo, kje smo zaposleni in kakšno kariero delamo.
Kariera je v mojem vrednostnem sistemu kar na visokem mestu. Veliko energije porabim zanjo in iz nje je tudi veliko črpam. Hobije tudi poskušam ne zanemarjati. Pa vendar so mi otroci najpomembnejša stvar v življenju in, če hočete, smisel.
Spadava pač med tisto vrsto staršev, ki ne more na počitnice brez otrok, ker to za njiju niso počitnice. Počutje otrok je prioriteta, ki ji nobena stvar ne seže niti do kolen. Kako naj uživam npr. na smučanju ali morju, če tega užitka ne morem deliti s svojimi otroci?
Se pa ne strinjam, da naj bi oni imeli odgovornosti biti moj smisel in me izpoljnjevati. Preprosto, uživam v ponujanju kvalitetnega življenja otrokom, da bodo pridobili kar največ izkušenj in se obogatili, da bodo s to popotnico nekoč lažje zapustili gnezdo. Razumete? Smisel niso otroci, kot bitja, temveč najin odnos in poslanstvo ponuditi jim življenje na tak način, da ga bodo vzljubili in znali živeti. In odnosi imajo pri tem pomembno mesto. Odnosi pa po definiciji zahtevajo prisotnost staršev.
Saj otroci res vse preživijo, tudi travme odsotnsoti staršev in zapušenosti, ki je v zgodnjem obdobju ne morejo razumeti kot nekaj začasnega, kratkotrajnega. Vsi mi smo preživeli, “pa nam nič ne manjka” pravijo mnogi. Na “srečo” duševne rane niso vidne in ne v zavesti posameznika.
Pa vendar bi želela še enkrat povedati. Nikogar ne obsojam, vsak ima pravico ravnati po svoji vesti in verjamem, da z najboljšimi nameni. Ampak otroci so majhni samo nekaj let, popotnico teh let pa nosijo s seboj vse življenje.
Enja, saj se pravzaprav strinjava. Mojco sem le razumela nekoliko drugače kot svoje življenje opisuješ ti.
Midva z možem se kdaj odpraviva kam sama, ker sva šla skozi trenutke, ko bi skoraj izgubila drug drugega, ker sem bila jaz predvsem mama, on pa me je nenehno le bezal ven iz ene same vloge, ki sem jo kar naenkrat znala živeti in me je obenem tako nemogoče okupitala, da sploh nisem bila več jaz za druge. In ko sva ugotovila, da lahko kot zadovoljna starša nudiva otroku največ, da če poskrbiva, da živi v okolju, v katerem so vsi odnosi urejeni in ni nihče na stranskem titu, potem sva našla ravnotežje. Verjamem namreč, da je popotnica, ki jo da družina otroku (kot jo opisuješ ti) tudi sestavljena iz popotnice, ki jo otroku data starša v vlogi zakoncev. Ko otrok čuti, da je zelo pomemben, pa vendar da je mami pomemben tudi njegov oče, da sva pomembna midva, da je potem lahko on na varnem. MIDVA morava biti zadovoljna, da mu lahko kot starša dava vse, kar potrebuje. In da, smo različni, jaz potrebujem enkrat mesečni ženski čvek in izhod v gledališče ali kino, sredine joga urice, mož potrebuje svoj tek in fitnes, jaz konec koncev potrebujem službene izzive, da sem uresničujem še na tistem področju, da potem, ko smo skupaj, skupaj neizmerno uživamo v vseh trenutkih, ki so nam dani. Ne mi mogla biti mama, ki je doma in ne hodi v službo. MOja prijateljica pa je, denimo, in ona pravi, da se le tako počuti izpolnjeno (ker je prej živela življenje poslovne ženske). Krasno in zanjo sem zelo vesela, ampak jaz pač ne bi mogla.
Mojco pa sem razumela malce drugače kot ti. Glede na njen prejšnji post o prijateljih (ki jih nima), se mi je zdelo, da vse svoje veselje črpa iz otrok. In to se mi zdi malce problematično (glede odgovornosti za srečo). POznam kar nekaj takih mam, ki živijo le za otroke. To se mi ne zdi prav. To se mi d otrok ne zdi pošteno. Lahko pa da sem jo res narobe razumela.
SEveda pa smo si različni.
T.
Pred prvo nosečnostjo sem imela super službo, ampak za cel dan. Živela sem pravzaprav za njo, pa za moža, pa za hišo, ki sva jo urejala.
Po prvem otroku sem šla v službo za 8 ur in to dejstvo je bilo edino, kar je bilo dobrega od te službe. Ni mi bilo všeč delo, ne sodelavci, le ob 3h sem pač lahko šla domov. Bila sem sitna kot hudič in sama sebi odveč.
Po drugem otroku sem spet zamenjala službo in našla nekaj krasnega, nekaj takega, da se v ponedeljek veselim, da grem od doma. Uživam v delu, med sodelavci sem zelo lepo sprejeta – še nikoli se nisem počutila tako (res nas je bolj malo žensk, a kljub vsemu), skratka, služba mi je dala neko novo dimenzijo. Sem na tekočem, sem finančno neodvisna, še vedno pa imam zelo zelo rada svoja miškota. Res je, da pridem domov in ju pač nahranim, kaj pospravim, se malo igramo, potem pa risanka in spat – ampak, da bi bila cel dan doma in da bi mi bila otroka edini smisel – ne morem.
Rada grem z možem na pico, pa na Oliverjev koncert, rada grem na smučanje, pa zvečer se malo zapit z najinima najboljšima prijateljema. Dostikrat se spomnim, kako sva se po svoje imela fino, ko sva bila sama, čeprav vem, da bi bila grozno nesrečna, če bi bila sama še vedno.
Tako – hotela sem le napisati, da mi tudi drugeb stvari veliko veliko pomenijo, morda celo več, kot sem sama sebi priznala v času porodniške, ko sta me moja otroka pač najbolj rabila in sem sama sebi privoščila bolj malo.
Pa še nekaj bi napisala: za najino razumevanje je bistvenega pomena, da si kakšno urico ukradeva res samo zase. To tako pomaga…
Babi, drago mi je prebrati, da je radost ob snidenjih obojestranska. Dostikrat odidejo otroci daleč od svojih staršev, da jih nikoli več ne vidijo. Tebi ostanejo vsaj topli kontakti in lepi spomini. Nekateri jih želijo čimprej pozabiti. Tako starši kot otroci.
Le kako bi neka Babi vedela kako jaz razmišljam?
Lep večer želim.
Zozi, tvoj zadnji stavek z vprasajem… Res, ne morem vedeti, kako razmisljas.
Napisala sem samo to, da mora v zivljenju clovek crpati se iz cesa drugega, ne samo iz otrok. Tudi ti, Zozi ne mores vedeti, kako je bilo meni, ko sta hcerka in dete odsla.
Vem, da bi hcerko zelo bremenila, ce bi morala razmisljati o tem, kako sta starsa osamljena in zivita z obcutkom, da sta za kaj prikrajsana. Tega ne bi nikoli zelela. Niti tega, da nama mora biti za vse, kar sva ji na njeni poti odrascanja dala, biti hvalezna in nama to ob vsaki priliki kazati.
Moj poklic – delo z otroki- mi je dal veliko. Tudi uzivala sem in se vedno uzivam v druzbi otrok . Da, tudi oni so bili smisel zivlejna.
Imas prav, ko pravis, da se dobro z dobrim vraca. Vnuk pri naju preprosto uziva in hcerka se pusti se vedno crkljati, njena soba je se vedno njena; in zet se ne drzi ob strani.
In kaj je tisto dobro? Zavest, da sem otroku dala velikooo, sem pa zelela
se kaj. In ravno ” ta se kaj” mi je pomagal, da sem lahko sprejela tudi to, da zivimo tako dalec narazen.
Ko mi je vnuk napisal: Imam te rad od X do Y in se nazaj, sem si rekla:
Res se dobro z dobrim vraca.
Upam, da si razumela. Lep pozdrav Babi
Zjutraj vstanem vsa pomečkana od bolečih kosti. Naporna služba in dom.Ko zagledam po stanovanju ves nered zatrobim, da se blok strese. Če je blizu mož, bo tudi on pokasiral svoje.
Potem pa se vsedem za računalnik in med tem, ko vam pišem tole pogledam skozi odprto okno. Sonček že prijetno greje, kosilo se kuha, slišim ptičke, ki se osvajajo, črna mačka pogleduje pod avtomobili, če je kje blizu kakšen kosmati mačo. mož bere, po televizijo je risanka Tom in njegov maček.
To je smisel življenja. Rada ga živim. Jutri bo nov dan , lep ali otožen. Ni važno, saj za njim pride nov.
srečno