Ali od otrok res ne smemo ničesar pričakovati?
Moram reči, da ste me kar malo presenetile s svojimi odgovori.
Skoraj vse ste se zapičile v to izobrazbo in me nekatere celo označile za egoistično, nastopaško, naduto, da hočem svoje ambicije izživeti pri otroku ipd. Čeprav sem imela v mislih samo spodbujanje otroka, da doseže sebi primerno izobrazbo, izbiro poklica pa želim prepustiti otroku, seveda sem mu pripravljena pri izbiri tudi svetovati, zadnja beseda pa bo vedno njegova (« Če ji učenje ne bo delalo preglavic, pričakujem, da bo imela vsaj srednjo izobrazbo in da se bomo razumeli in imeli radi tudi kasneje, ko odraste.«) Če malo pomislim bi bila vesela tudi poklicne izobrazbe svojega otroka, samo da bi le-ta bil srečen. Vsekakor pa pričakujem, da bo moj otrok neko šolo dokončal.
Skoraj ne morem verjeti, da nekateri izmed vas ničesar ne pričakujete od svojih otrok. Želite jim le srečo, zdravje, da bi bili pošteni do sebe, da bi spoštovali druge ljudi…. Ali mislite da jaz, ki pričakujem od otroka, da bo delaven, da mi bo pomagal, da bo dokončal šolo, da se bo enkrat osamosvojil in da se bom na stara leta kdaj pa kdaj lahko obrnila nanj, svojemu otroku ne želim sreče, zdravja, poštenosti, spoštovanja drugih itd. Dobila sem vtis, da je tisti, ki od svojih otrok nekaj pričakuje največji egoist, češ, od otrok pač ne smemo nič pričakovati, ker niso naša last. Tudi partnerji, dobri prijatelji in naši starši niso naša last, pa pričakujemo od njih pomoč, spoštovanje, sodelovanje ipd. Ogromno postov na tem forumu govori o razočaranju nad partnerji, starši, prijatelji, ker le-ti pač niso izpolnili naših pričakovanj.
Kako pa mislite vzgajati svoje otroke? Kako pa bo vaš otrok vedel, kakšne so njegove dolžnosti, kako se naj obnaša in kaj se od njega pričakuje, če mu vaših pričakovanj ne boste jasno pokazali oz. povedali.
Pa ne prosim zopet začet razpravljat o srčni kulturi in sreči zidarjev, doktorjev znanosti in ekonomskih tehnikov, ker to ni namen tega posta, niti ni bil namen včerajšnjega.
pričakuješ, da bo zdrav???
tole pa ne razumem.
in si potem razočaran, če ni.
naj te popravim: upaš, da bo zdrav. čim bolj pač.
in tudi ne pričakuješ, da bo pošten. vzgajaš ga lahko tako, da bo čim bolj pošten.
kako gre že tista pesmica —
da te bo mamica rada imela,
da bo rekel očka tvoj,
xy, ti si srček moj.
:)))))))))))))))
Afna, jaz te pa razumem. Sama si za svojega sina želim in tudi pričakujem, da bo diplomiral na fakuleteti, ki si jo bo sam izbral, če bo pri odločitvi potreboval pomoč, pa mu bom seveda na voljo. Zdaj je še majhen in ne morem reči, kakšen IQ ima, ampak glede na to, da je moj in možev otrok, bi lahko bil toliko pameten, da bi bil sposoben končati faks. In če se bo pokazalo, da imam prav, mu bom to dala tudi jasno vedeti. Ne me zdaj narobe razumet, ne mislim, da sva midva z možem nevemkaka genija. Sploh ne, ampak diplomirala sva pa brez problema (nikakor pa ne brez truda). Mislim, da gre človeku v življenju lažje, če ima višjo izobrazbo, manj je možnosti za brezposelnost in več izbire, nenazadnje pa tudi višja plača in tako malo udobnejše življenje. Zaradi vseh neštetih stvari je lahko človek tudi malo bolj zadovoljen z življenjem. Poznam namreč kar dosti ljudi, ki bi lahko diplomirali, saj so zadosti pametni, pa niso in so zato zagrenjeni. Za svojega sina si tega ne želim.
Seveda je to samo eno področje v življenju, ki ni povezano s sposobnostjo ljubiti in biti ljubljen, z diplomo tudi ne postaneš boljši človek (to so stvari, ki so mi v življenju najpomembnejše), vendar pa je eden izmed dejavnikov, ki lahko pripomore k temu, da je človek v življenju srečen.
Včeraj sem zastavila konkretno vprašanje, kaj pričakujete od svojih otrok. Dobila sem vtis, da ima beseda “pričakovati” nekakšen negativen predznak, da zaznamuje naš egoizem, da hočemo s tem otroka prisiliti, da naredi nekaj za našo kkorist in ne zaradi sebe in otrokove koristi. Na konkretno vprašanje sem dobila veliko odgovorov v stilu: ” Ničesar ne pričakujem, želim si samo, da bi bili otroci zdravi, srečni, pošteni,….
Tudi jaz si želim vse to za svojega otroka, ampak mislim, da z mano ni nič narobe, ker si ne samo želim, ampak to od svojega otroka tudi pričakujem! Seveda zdravja ne morem pričakovati, lahko pa si ga želim.
Upam, da je sedaj bolj jasno, kaj sem hotela povedati.
Pričakovati je tako širok pojem in poznam veliko teh negativih pričakovanj v stilu, če ne boš dokončal šole, nisi več moj. Če ne boš to, te ne poznam.
Pričakujem, da bomo naše(ga) otroka/e naučili, da bodo znali sprejemat in nosit odgovornost, da ne bodo večno otroci, ampak bodo tudi odrasli, se bodo zavedali svojih sposobnosti in svojih meja, bodo znali bit samostojni in ne bodo do 35. leta študirali in “viseli” na najinih/mojih ramah ter se šli “svobodne umetnike”. Da bo/do imel/i posluh tudi za druge, ne samo zase in da jim ne bo denar in zaslužek edini moto v življenju.
Jaz bi tudi lahko diplomirala glede na svoje “umske” sposobnosti, pa nisem. Nikoli mi ni bilo žal in tudi danes mi ni. Na sploh nisem tip, ki bi kar naprej nekaj objokoval in zvonil po toči. Kar je, je. Ni faks edina šola in edina možna izobrazba. So poti, po katerih se da naučit veliko več stvari, kot na faksih. Zato je faks in diploma, kakršnakoli, zadnja stvar, ki bi jo od svojega otroka ali otrok pričakovala. Vse drugo prej.
Od otrok lahko pričakujemo marsikaj. Če pričakujemo, da bodo postali srečni ljudje, so za moje pojme to najvišja možna pričakovanja. A bodo mesarji ali odvetniki, zdravniki ali čevljarji je pa tako zelo nepomembno, kot je nepomembno, a je človek črn ali bel. Po koži mislim.
Eno so sanje in želje, drugo pa so pričakovanja, med tem je velika razlika!
Pričakovati kaj od koga je skoraj isto kot zahtevati, to pa ni OK.
Vsak otrok zase je tako specifično bitje, da ga ne moreš kar vnaprej spredalčkati. Če ga boš ustrezno vzgojila in sicer tako, da mu boš privzgojila sistem vrednot in ga naučila ( z lastnim zgledom, ne z besedami!) poštenja, odkritosti, delavnosti, volje, vztrajnosti, se bo itak razvijal tako, kot je treba. Ne moreš pa mu začrtati poti, četudi veš, da je prava. Ker on bo šel po svoji poti.
V ilustracijo samo droben primer: sama sem natančna in redoljubna, moja hči ( in mož) pa pravo nasprotje tega. Moram priznati, da sem se trudila, kolikor se je dalo, da bi hčerki privzgojila redoljubnost, učila sem jo, kako se zlagajo oblačila, kako se skrbi za red v sobi, v omarah, predalih… Brezupno! Ko odprem njeno omaro, kamor zmeče vse, kar ji je na poti, me skoraj kap. Nič ni zaleglo, niti lastni zgled, niti prijazno prigovarjanjem, niti strogost. Ona pač ni redoljubna.
Zato – odreči se pričakovanjem, sploh pa tistim, kako bodo otroci na tvoja stara leta gledali nate. Bodo – ali pa ne.
Želim si, da se znajde v življenju. Poznam kar nekaj ljudi, ki imajo OŠ ali srednjo poklicno pa jim posel cveti in ne čutijo pomanjkanja.
Seveda pa bi mi bilo tudi všeč, če bi naredil kakšen faks, predvsem pa da bi študiral “redno”, ne tako kot jaz in ata, ko sva popravljala stare grehe in bentila kako je težko služba+študij+družina, ko se ti vse zgrne na glavo.
ko vas tako berem, še vedno menim isto:
od sina PRIČAKUJEM, da si bo našel pot, po kateri bo stopal svoboden in zadovoljen.
Ne pričakujem fakultete, če mu to ne bo dišalo, prav tako ne pričakujem, da bo veliki in slavni karkoli pač že. Denar pač ni vse, še najmanj pa sreča. Je pa eno, če se nekdo odloči, da bo pekel torte, ker mu to diši, ali pa je tam “pristal”. Pričakujem, da nikoli n bo nekje “pristal”, zato, ker se mu ne bo dalo več ali manj, pač pa zato, ker si je to želel.
Pričakujem, da bo znal trdo delati in se obnašati odgovorno – do vseh.
Kako pa bomo to naredili? Z vzgojo … pa tudi s tem, da ga bomo ob pravem času znali tudi postaviti pred vrata. Izkoriščanje starševskih denarnic še globoko v 30.leta …. sanjaj :), ne pri nas :))))
T.
biti srečen ni sam beseda … za tem stoji cel kup dejavnikov, ki človeka peljejo do tega, da je na koncu pač srečen … zadovoljen s svojim lajfom… sem spadajo vsi ti – da bo pridobil primerno (željeno) izobrazbo (službo) .. da bo srečen v svoji družini, da bo znal cenit svet okrog sebe in se ga znal veselit … to .. in še marsikaj drugega dela ljudi srečne …
sicer se pa strinjam z vsem kar si napisala …
B.
Meni je glagol pričakovati tudi ena taka čudna beseda… Res ne morem reči, da od otrok karkoli pričakujem, pa če sem zato še tako čudna. Jaz si samo želim. Kar pa seveda ne pomeni, da sedim na kavču, gledam v zrak in si močno mislim ŽELIMŽELIMŽELIMŽELIM. Ne! Kaj si želim zanju jima bom jasno povedala in pokazala, razložila in ponazorila – še vedno pa mi ne gre z jezika, da bi rekla, da karkoli od njiju pričakujem. Da pa pri 30. letih ne bosta domača zajedalca, pa tudi ne pričakujem, ampak enostavno vem. Ker jima ne bom dovolila. Je pa res, da je moj štiriletnik ravno pred kratkim izjavil, da BO hodil 18 let v šolo, da bo potem lahko prišel k meni v službo :-))).
Vsi pričakujemo nekaj od naših otrok. Vsaj jaz tako razumem vprašanja v stilu “Zakaj pri štirih še ne reče R”, “Zakaj pri trinajstih mesecih še ne hodi”, “Kako naj ga odvadim dude”, pa še milijon jih je. Pa če se spomnim nekaterih tem, kjer so starši razlagali, da so/bodo poimenovali otroke “z imeni, ki bodo v tujini lažje sprejeta, saj jim bo lažje, ko bodo npr. sklepali posle” in podobno. Svoja pričakovanja (pod to besedo razumem nekaj, kar naj bi otrok po našem mnenju bil/znal/dosegel/zmogel/…) dnevno “turimo” otrokom, pa če to hočemo ali nočemo. Nekatera so “normalna”, nekatera bolj visokoleteča, nekatera pretirana, nekatera brezveze, pa vseeno so še vedno – pričakovanja.
Če ne bi od otrok nečesa pričakovali nas gotovo ne bi skrbelo, če bi se metali po tleh v trgovinah, jih učili manir, vpisovali na glasbene, plesne, plavalne, jezikovne,… tečaje ipd.
In roko na srce, vse mame bomo “sekirale” otroke, naj pospravljajo sobo, umivajo roke, delajo domače naloge, torej bomo od njih nekaj pričakovale. Pa še kako bomo hude, če pričakovanj ne bodo izpolnili. :-))
No, meni se pa to ne zdijo neka jaka pričakovanja, ampak bolj kultivacija, da bo otrok sploh sposoben funkcionirati v družbi.
Meni se pa moj vsakdan zdi tako zatrpan s pokrivanjem osnovnih potreb, dolžnosti in vsakdanjimi nujnimi opravili, da dejansko sploh ne premišljujem o tem, kaj pričakujem od otrok.
Vpisala sem ju na telovadbo, vendar od te pričakujem le to, da se bosta zmigala in dobila kakšno mišico, ne pričakujem pa, da bo to začetek vrhunske športne poti. Hodita k angleščini, ampak nimam ambicij, da bi postala že drugo leto poliglota, imamo pač prijatelje v Angliji in je fino, da znata vsak kakšno besedico, pa še zelo rada hodita…. Tako daleč v prihodnost, kot je izbira poklica, sploh ne gledam.
Jaz pa od svojih otrok sedaj nekaj zahtevam, nekaj pričakujem in nekaj zanje želim. In prevsem tisto, kar sedaj od njih zahtevam, bo osnova za tisto kar potem lahko pričakujem. Želje pa niso prepovedane, sanje pa tudi ne. Ne moje in ne njihove.
Glede na to kar berem po teh forumih, nemoč ob nesprejemljivem vedenju in obnašanju otrok, opisi otrok, ki nočejo, ne ubogajo, grizejo in pretepajo starše in podobne zadeve (tega sploh ne morem razumet) pa bi rekla, da večina od svojih otrok veliko premalo zahteva, oziroma premalo odločna ukrepa, kadar je to potrebno…
Veš, otroci so tudi zelo različni. Nekateri brez posebnih pričakovanj in zahtev svojih staršev izpolnijo vsa njihova “skrita” pričakovanja, spet drugi pa lahko kljub temu, da ga starši vzpodbujajo in motivirajo na vse možne pozitivne načine, tudi z zgledom, ne izpolnijo tistih pričakovanj, ki bi si jih starši želeli.
Imam dve hčerki in vsaj skušam ju vzgajati tako, da sta obedve s strani naju s partnerjem obravnavani enako, pa vendarle sta kot NOČ IN DAN. Starejša je veliko bolj samostojna, da o karakterju sploh ne govorim. Pa tukaj ni zdaj tisto, da mlajši otrok vedno ostane mlajši in nezrel, pač pa smo si ljudje različni in prav je tako.
Sploh pa se ne sekirajte, če bo kateri od vaši otrok “samo” avtomehanik ali pa kakšen serviser, električar in podobno. Pravzaprav so ti poklici vedno bolj cenjeni, če le znaš delati v poklicu, za katerega si hodil v šolo.
Pred tednom dni smo potrebovali uslugo obrtnika, ker nam je nagajala napeljava pri avtomatiki centralne kurjave. Prijazen gospod je prišel, pogledal, popravil in opravil v cca 10-15 minutah in zaračunal 8.000 tolarjev.
Malce osupla sva seveda plačala in se zahvalalila za uslugo. Možakar pač ve kaj dela in midva sva ga potrebovala in sva pač plačala.
Mož ima 8. stopnjo izobrazbe v branži, ki je zdaj zelo iskana, pa ga je vrglo, ko je slišal za možakarjevo urno postavko, saj je sam niti slučajno ne dosega, je pa res, da dela v državni službi, tako da je tudi to ena skrb manj, pa vseeno.
Torej, drage mame in očetje. Najpomembneje v življenju se je znajti, pa če to priznavate ali ne. Seveda pa pričakujem od svojih otrok vsaj to, da bosta znali na pošten način poskrbeti zase in za svoje potrebe. To pa je tudi vse, vse ostalo je njuna skrb, ne moja.
Tudi sama sem proti podpiranju večnih študentov, ki se bližajo 30. letu in že vsaj nekaj let govorijo, da jim do diplome manjkata samo še 2 izpita.
Ko se bosta moji dve hčerki zaposlili in če bosta hoteli še vedno stanovati doma, bosta morali prispevati v gospodinjstvu, tako s svojim delom in tudi finančno, pa ni treba, da je to kakšna velika vsota. Za današnje razmere bi od njiju zahtevala vsaj po 15 tisočakov – seveda odvisno od dohodkov. Od nezaposlenega otroka tega ne moreš pričakovati, če nima. To pa je že druga tema.
Uf, brez zamere.
Mimika