INDIGO OTROCI
Nekaj je tudi na http://www.solski-razgledi.com (na forumu)
Indigomamo bi vprašala kaKo je označila svoje otroke.Le po člankih ali po čem globjem in bolj konkretnem.Zdi se mi, da je osebnost človeka več kot povzetek na nekaj straneh.Verjetno veste o tem več, da ste se tako odločila. Ali ne bi tudi dobra klasika imela te karakteristike ali pa to pomeni, da so malo bolj zanič-malo v šali.
bay
Oprosti za malo pozen odgovor…Nee, nisem se odločila po člankih…Imam pač dva zelo zahtevna otroka, tako fizično- hiperaktivna, nemirna, radovedna, kot tudi čustveno in senzibilno.Enostavno jih moram jemat kot odrasla, da sploh kaj dosežem. Res pa je, da sama nisem imela pojma, kaj to je, pa sem potem prebrala vse te članke o indigo otrocih ipd. in si torej mislim, da je verjetno nekaj res na tem. Kot ,, klasiko,, pa pojmujem mojo zlato srednjo punčko, ki je otroško otroška, že od dojenčka naprej, raste z igračami- kar dva nista hotela, z otroškimi pesmicami in knjigicami, kar dva nista hotela, gleda risanke, onadva pa najraje računalnik…zanimivo ane? Pa vse tri enako vzgajam. Vse skupaj jemljem mal za hec…To moram povedat. Če pogledam naju z možem, mislim da sva tudi midva ena prvih generacij indigo, ha ha…Po pripovedovanju mam seveda.
aja, se to.
vem da obstaja v sloveniji psihologinja, ki predava starsem in vzgojiteljem sirom po sloveniji, kako ravnati z indigo otroci.
sicer pa za natancneze… indigo otroke sedaj zamenjujejo kristalni in mavricni otroci.
indigovci so sedaj ze vecinoma zrasli v najstnike.
za indigo otroke je bila znacilna “hiperaktivnost”, sorry za neprimeren izraz, a sedaj prihajajo prav tako senzibilni otroci le da ni so vec tako aktivni…
storkljice tudi organizirajo predavanja, ki so brezplacna na to temo, le da imajo zelo luskan izraz zanje, se ne spomnim vec kateri.
papa
ja sem bila na njenem predavanju. 6000 za 3 ure – brez zveze. Shana ali nekaj takega ji je ime, predava pa v nizkem poslovnem objektu ob celovški v lj. nasproti hipermarketa mercator. zdaj sta menda 2 predavanji vsako po 6000 sit. Pri nas je vsaj tretjino časa govorila o horoskopih. Res je bilo brez zveze. Več izveš iz člankov.
DANES SEM SI VZELA ČAS ZA INDIGO OTROKE ALI PA SO GA ONI VZELI MENI
NAJVEČ ČASA SEM SE ZADRŽALA NA FORUMU ŠOLSKIH RAZGLEDOV. PREBRANE VSEBINE SO BILE PODOBNE Z ZAČETNIMI VLJUDNIMI STAVKI IN NATO S PONAVLJAJOČIMI POVZETKI POVZETKOV RAZLIČNIH AVTORJEV. TO ME JE VSPODBUDILO V RAZMIŠLJANJE.
SEM ODPRTA OSEBNOST IN SPREJEMLJIVA ZA VSE STVARI. VSAKA STVAR PA IMA MINUS IN PLUS.
OTROKE PREDALČKAMO, MENE PA ZANIMA KAJ POLEG PONAVLJAJOČIH ZNAČILNOSTI ŠE SODI V PREDAL Z INDIGO OTROCI.
KO SE POGOVARJAM S STARŠI, VEČKRAT REČEJO – JA TUDI MI IMAMO ENEGA NORMALNEGA PA ENEGA MALO ČUDNEGA. SPRAŠUJEM SE ALI GRE RES ZA INDIGO OTROKE ALI LE ZA OTROKE Z IZRAZITIM EGOM, KI JIM STARŠI NISO VEČ KOS ZARADI ZGLEDOV LASTNE VZGOJE IN KOT RADI SAMI REČEJO- DANAŠNJI OTROCI SO NAM ZRASTLI ČEZ GLAVO.
Z NAŠIMI OTROCI PREŽIVIMO V PRIMERJAVI Z VZGOJITELJI IN UČITELJI LE TRETJINO BUDNEGA STANJA OTROK. MOGOČE TI DRUGI POMEMBNI ZA OTROKE RAVNO ZATO LAŽJE VZGAJAJO NAŠE OTROKE.
ŽE BOTER MESEČEK JE REKEL KAZEN MORA BITI. KAZEN MORA BITI VZGOJNA.IN ZVEZDICO JE TREŠČILO NARAVNOST NA ZEMLJO. KO SE JE VRNILA JE BILA KOT VSE OSTALE ZVEZDE. TUDI INDIGO OTROCI SO LE PREDHODNIKI MAVRIČNIH IN KAJ VEM ŠE KAKŠNIH OTROK, KI VSAK PO SVOJE ŽELIJO SPREMENITI SVOJ SVET NA BOLJŠE . AMPAK ALI NISMO TUDI MI ŽE SPREMINJALI SVETA.
PREMALO PIŠE O INDIGO OTROCIH ,KI SO SE ŽE USPELI PREBITI SKOZI HUDA LETA DOZOREVANJA. KAJ POČNO IN KAKO SO SE ZNAŠLI V ŽIVLJENJU.
PREVEČ SE MEŠA HIPERAKTIVNOST KOT MOTNJA IN DEJSTVO, DA ŽIVAHNIH OTROK VELIKO STARŠEV NI SPOSOBNO VEČ VZGAJATI.VČASIH REČEMO KROTITI, PA BO KDO REKEL , DA GOVORIMO LE O OTROCIH IN NE O MALIH ŽVALCAH.
MED ZANIMIVIM KARAKTERIZIRANJEM SE POJAVLJAJO PRIMERI OTROK Z BOLJ IN MAJ IZRAZITIMI PSIHIČNIMI MOTNAJMI. NEHOTE SE POLEG VSILJUJEJO STAVKI, DA SO STARŠI TEH OTROK KONČNO UGOTOVILI, DA IMAJO LE INDIGO OTROKA. TU BI ME PRAV ZANIMALO TUDI MNENJE OTROŠKIH PSIHOLOGOV, PROF. PRAPERJA, GOSPE DIVJAK IN MOGOČE TUDI PRIZNANEGA STROKOVNJAKA GOSPODA BOGDANA ŽORŽA.
OJOJ CEL ROMAN. AMPAK NEKAM SEM MOGLA ODLOŽITI TOLIKO MISLI. NAJ SI VSAK MALO VZAME
NI RITIKA AMPAK IZKLJUČNO MOJE RAZMIŠLJANJE O SVETU KJER BOM MOGOČE PRETEGOVALA SVOJE STARE KOSTI IN S KAKŠNE KLOPCE OPAZOVALA OTROČKE IN SI REKLA- NA MLADIH SVET STOJI- IN TO ŽE OD NEKDAJ.
BAY
Meni se pa zdi, da je tale opredelitev tolažba za starše, ki so malo “kiksnili” v vzgoji. Če otroka v vzgajaš kot sebi enakega, ne pa kot da si ti avtoriteta, bo otrok imel hude težave v razl. institucijah. Šolski sistem temelji na tem, da je učitelj avtoriteta, učenec pa naj bi to avtoriteto upošteval. In kaj se zgodi z otroki, ki pridejo v šolo (ali vrtec), niso pa navajeni na upoštevanje avtoritete? Taki otroci imajo velike probleme, saj mislijo, da zanje pravila ne veljajo in menijo, da jim nihče ne sme govoriti, kaj naj delajo. In starši se tolažijo s tem, da je njihov otrok pač indigo otrok, ne pa da je bila njihova vzgoja malo napačna.
Indigo mislim, da to ni noben kiks! Ali ne razumete, da je določen procent otrok tako,tako zelo drugačen od vašega!
Mislim, da je velika verjetnost, da imamo indigo starši indigo otroke! Pač nismo povprečni! Izstopamo in se tega tudi zavedamo! Ampak zakaj naj bi bil to kiks? Zato, ker mojega otroka ne zanimajo pravljice in ji zato berem članke iz časopisov, verjetno nisem normalna zate? Zato, ker moj otrok ne gre spat po risanki, kot večina, sem slaba mama???
To, da je prva stvar, ki jo opaziš (in se še leta opiraš na njo) otrokova DRUGAČNOST v primerjavi z drugimi, je največja napaka, ki jo lahko narediš. Da ne rečem oslarija! Seveda so vsi otroci med seboj različni in ne moremo jih vzgajati in pripravljati za življenje po istem kopitu.
Razmišljanje o hiperaktivnosti, hipersenzibilnosti, silni inteligenci itd. je zgolj slepljenje in prikrivanje lastne nemoči pri vzgoji. Moja kolegica psihologinja trdi, da starši, ki prisegajo na “indigo teorijo” vzgajajo razvajene, samozadostne, nastopaške in bleferske otroke.
Redko pišem, bolj berem, ampak tokrat pa si ne morem kaj – se povsem strinjam z Ingom.
Poznam mamo, ki svojega otroka imenuje “iskriv” otrok – po prebranem se mi zdi, da sta izraza kar nekako blizu.
Pa žal njen otrok ni nič posebnega, razen tega, da je nevzgojen 7- letnik, ki ne pozna nobenih pravil, zanj ni nobenih mej. Je neverjetno grob otrok, tako do mlajšega brata, kot tudi do družinskega psa in na sploh do vsakega, ki se v tistem trenutku, ko si pač on tako zaželi, 100{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} ne posveti njemu. Brez težav potisne bratca, ščipa psa, mu tišči prste v oči, ga tepe ali udari odraslega človeka. Staršem se to ne zdi narobe – njihov otrok je pač “iskriv” otrok.
Zadeva je prišla celo tako daleč, da so lansko leto, ko bi moral v šolo, prosili za eno leto “odloga”, ker deček ni sposoben funkcionirati v večji skupini otrok.
Nikakor nočem posploševati in si svojega mnenja nisem ustvarila na podlagi samo tega primera. Žal v šoli večkrat videvam zelo podobne otroke. Velike egoiste, ki se jim sploh ne sanja, kaj je to avtoriteta, ki ne sprejemajo, da je treba določene stvari narediti, ker je pač treba (kljub dolgi razlagi, zakaj je temu tako), kjer so starši res “kiksnili pri vzgoji” (kot pravi Ingo). Otroke, ki v razredu ne morejo oz. še bolje nočejo poslušati učitelja, pa tudi sošolcev oz. sploh koga drugega razen sebe. V glavnem se dogaja, da oni pa že ne bodo poslušali pri pouku, ne bodo naredili domače naloge, po pločniku ne bodo hodili v vrsti, zanje seveda ne veljajo pravila o “nepretepanju”, o prijaznem pogovoru… Starši pa vse skupaj zagovarjajo, češ, naš otrok je tako poseben, tako zelo čustven, zelo dojemljiv, zelo pameten in mu je pri vsaki stvari zato hitro dolgčas in še milijon drugih odgovorov.
n.
Pozdravljene,
delno se strinjam z vami.
Najprej naj definiram pogoje: govorim o otrocih, ki so jih starši sami označili za… Otroci, ki imajo potrjene diagnoze, niso predmet moje razprave.
“Drugačnost” je izgovor za sprejemanje nevzgojenosti. Doma imamo nevzgojenega 10 letnika. Zelo nevzgojenega. Prebiram knjigo z naslovom Eksplozivni otrok. Prijemi delujejo. In ko nekaj deluje, mi je čisto vseeno ali po eni ali drugi psihološki teoriji. Glavno da deluje.
V knjigi najdem zelo dober primer: Če pred stopnicami srečamo invalida mu pomagamo tako, da čakamo, da bo stopnice prehodil ali sprejmemo njegovo drugačnost in iščemo druge metode.
Lahko seveda analiziramo nesrečo, ki je do invalidnosti pripeljala in ga obsojamo ali pomilujemo. Kot lahko za nevzgojenost krivimo slabo vzgojo ali pa poiščemo razno razne sindrome in specifične motnje.
Pomembno pa je le kako pomagati. In nič drugega.
lp
Alenka
Scarlet, meni so bili indigo otroci predstavljeni približno tako, ko je napisano v zgornjem linku – to pomeni:
– So zelo senzibilni.
– Ne vedo, kam z energijo.
– Hitro se dolgočasijo, videti je, kot bi imeli majhen razpon pozornosti.
– Potrebujejo čustveno stabilne in zanesljive odrasle ob sebi.
– Upirajo se avtoriteti, če ta ni demokratična.
– Določenim učnim metodam dajejo prednost, zlasti pri branju in matematiki.
– Hitro so frustrirani, ker imajo velike ideje, ne pa tudi sredstev ali ljudi, ki bi jim jih pomagali uresničiti.
– Učijo se z lastnim raziskovanjem, upirajo se čisti miselni akrobatiki ali golemu poslušanju.
– Ne morejo sedeti pri miru.
– Močno sočustvujejo, strah jih je mnogih stvari, smrti in izgube ljubljenih ljudi.
– Če zgodaj izkusijo neuspehe, obupajo in razvijejo trajne učne blokade.
(Pa še veliko drugega, ampak nima ravno smisla vsega tukaj pisati, ker je predolgo).
Ali to ni to in obstaja kak drug “opis” oz. razlaga?
nuška
Strinjam se z Nuško, Gedeonovo in še katero. Tudi mi imamo doma tako “indigo”, “iskrivo”, … deklico. Oz. tako imamo doma, v vrtcu je nimajo…
In da je taka smo krivi sami, ker smo jo predolgo pustili, da je bila ona komandant v družini. Zelo, zelo pomaga odločnost in vztrajanje. Primer kot pravi Alenka: mimogrede je kar naprej ščipala, porivala ipd. mlajšo sestrico z ledenohladnim izrazom na obrazu. Ko mi je po dveh letih !!!!!!!!! (pazi to trapasto mamo) prekipelo, sem jo prijela, dala na stol in ji rekla, da bla, bla, bla… Ene dvajsetkrat je šla s stola dol, pa nazaj, jokali sva že obe, ampak na koncu je ostala, SE UMIRILA! – in tako naprej do naslednjič. Moram povedat, da je že veliko manj “indigo” otrok, kot je bila. In ja, če je ne bomo držali, nam bo zbezljala in naredila štalo v družini. Žal mi je, da nam je to potegnilo šele sedaj, ko je stara že pet let in smo se za brez veze z njo “mučili” toliko časa. Otroku je treba postaviti meje takoj na začetku, pa bo za vse veliko lažje. Je pa res, da je to veliko težje pri otrocih, ki imajo močnejši karakter…
