Forum.Over.Net

Starševski čvek

športna vzgoja ...

Default avatar

barbara*

poslušam na radiu o športni vzgoji ... kako so otroci vedno manj pripravljeni športati, starši jim celo pišejo opravičila za športno vzgojo .. itd.

no ... mi doma sicer nismo aktivni športniki ... zelo radi pa smo v naravi in veliko hodimo naokrog ... mali in očka pa veliko tud prelaufata in igrata nogomet skupaj ... sine še ful rad kolesari, pa rola, pa skejta, pa laufa pa v šoli ima 3 športne krožke in ful rad športa ... če se jaz spomnim sebe v šoli sem tudi imela zelo rada telovadbo ...

počitnice si vedno izbiramo tako ... da zraven še veliko vidimo, doživimo in seveda da je tako .. se moramo kar fino fizično potrudit preden uživamo cilje :)


kolk pa vi in vaši otroci daste na to? .. me ful zanima :)

B.
Default avatar

Piki Miki

Naš plava, smuča, rola, kolesari, zdaj pa ima še judo.Si pa blazno želi trenirat še nogomet, samo zdaj nimamo časa, je preveč vsega. Drugo leto pa bo verjetno tudi to, namesto smučanja, ker je vedno bolj drago.
Na izlete pa ne hodimo, ker imamo težave zaradi hipotonije in nam je tudi zdravnica rekla, da nič hudega, da naj se posvečamo drugim športom.
Na morju dva meseca pa plava in letos je začel tudi kolesarit.
Default avatar

sonček je*

Naš 2,5 letnik pa vsaj 2krat tedensko kolesari (s tricikom) do knjižnice in nazaj (tam je še igralnica), vedno ko smo na igrišču se zapodi na plezala (čeprav ima zadnje čase obdobje gugalnic), rad hodi (najrajši po lužah ali po klancu navzdol :)). Je športnik.
Drugače pa sva tudi starša "še kar" športnika ("še kar" zato ,ker so žal minili časi, ko si lahko šel, športal kolkor si mogel in imel časa in potem padel v posteljo) in ga spodbujava k različnim aktivnostim. Bom pa zelo vesela, če se bo, ko bo npr. v šoli aktivno ukvarjal s kakšnim (ne predragim :)) športom.
Default avatar

mijaka

Ah ta športna vzgoja, men je šla tud vedno na živce. Sem pač malo bolj štoraste sorte in mi nič ni šlo tako kot bi bilo treba. Na živce mi je šlo, da si moral tečt kot črna živina potem si pa dobil mu, čeprav si se trudil. Jaz sem tudi iskala vse možne načine, da ne bi telovadila, ker mi tek in gimnastika nista šla - to je bilo vse kar smo počeli. Kaj pa joga, aerobika, ipd...? tega ni bilo, pa bi se z veseljem lotila.
tako da ni vse črno belo, kot pišejo novinarji (sem brala v dnevniku). Saj ni nujno, da so vsi oh in sploh atleti in košaraši - telovadba je lahko tudi sprehod oz. pohod, joga, ....
Default avatar

Nina P

Na žalost so stvari še bolj črne, kot pišejo novinarji. Otroci, mladostniki in odrasli so bistveno premalo telesno aktivni ( in, žal, je vedno več otrok in mladostnikov tudi pretežkih, da ne govorimo o odraslih).
Različne oblike gibanja (skakanje, tek, plezanje, ipd.) so nujno potrebne za razvoj otrokove mišičnine.
Osebno gibanje pri otrocih spodbujam od malega. Otrok nismo nikoli nosili (razen takrat, ko še niso hodili), v hribe, na pohode in na smučanje smo jih vodili od dojenčkove dobe dalje. Najstarejša hči se ukvarja z atletiko, srednja je alpska smučarka, sin pa nogometaš (obiskuje tudi sabljanje, alpsko šolo in motoriko z žogo). Če le najdejo čas, vsi trije igrajo pred blokom nogomet.
Tudi mi izbiramo aktivne počitnice: planinarjenje, smučanje, kopanje v povezavi s planinarjenjem. Letos poleti smo v dobrih treh tednih poleg smučarskih nabrali okoli 250 pohodnih kilometrov. Pri nas pomeni "premagati napor", oziroma doseči "zadani cilj" veliko vrednoto.
Lep pozdrav!
Nina
Nina Pirnat, dr.med., spec.epid.
Default avatar

labella*

Pri nas so fantje še kolikor toliko radi telovadli...punce pa ne. Pa so drgač tut kej športale izven...samo med poukom k si itak čist out ti niti slučajno ne paše...ker si pol še bolj out :))))
Default avatar

dora

No ja...kakor komu paše. Jaz bi rekla, da so otroci tudi predvsem premalo ustvarjalni in ves čas definitvno ne bi zabijala samo za športanje. Nekaj srednjega, toliko da se nadihajo.

Sicer pa naj imajo predvsem čas za igro, potem pa za slikanje, risanje, glasbo, karkoli ustvarjalnega, kar pač želijo. Spodbujanje kreativnosti mi je neizmerno bolj pomembno kot pa razvijanje mišic. Slednje le toliko, da je koristno za zdravje oz.če pač otrok sam želi.

Šolska telovadba je pa itak katastrofa...komu ustreza, komu pa zagreni življenje do konca. Tek na štopanje, ocenjevanje sposobnosti, siljenje v nekaj, česar nočeš...dajte no. To nima nobene zveze z rekreacijo. In dejansko obstajajo ljudje, ki se jim gonjenje za žogo v telovadnici zdi butasto že od malega in tega ne marajo, šole pa ne nudijo nobenih alternativ, oz. mogoče v skoraj nični meri. Vztrajajo na šabloniranju in maltretiranju otrok in ne upoštevajo individualnih razlik ter tega, da niso vsi usmerjeni v tekmovalnost - kar šport je!

Gibanje je širok pojem, šole pa zaenkrat še vedno zelo ozkogledne. In nekateri starši tudi. Počasi se bo pogled na te stvari začel spreminjati, upam in bo šola dojela, da ne gre vse otroke v en koš metati in da ni najpomembneje, da zna mulo skočit čez kozo ali preteči toliko in toliko metrov v tolikih in tolikih sekundah ali s svojim teamom zmagati v fuzbalu. Bedarije.

Jaz vem, da mi je šolska telovadba priskutila gibanje v času vsega mladostništva, šele na koncu faksa sem odkrila druge oblike gibanja in v njem neizmerno uživam. Zaradi šolske telovadbe sem pa celo mladost mislila, da "pač gibanje ni zame", kar ni res. Samo takšno gibanje, kot ga propagira šola - to pa definitvno ni zame in še za marsikoga ne.

LP
Default avatar

Majuška

Dora, se strinjam s tabo. Jaz sem telovadbo v šoli sovražla, in če se je le dalo sem si nekaj zmislila. Največkrat sem pustila opremo kar doma in še dobro da telovadna učiteljica ni vedla, da sem doma v bloku , ki meji na šolo.

Lp, Maja
Default avatar

barbara*

vsako mnenje je dobrodošlo :) ti odkrije še drug kot ane :)

sicer sem imela v mislih tisto zadevo ... zdrav duh v zdravem telesu :)) pa mislim da če ti starši šport in gibanje telesa pozitivno predstavijo pol ni panike da bi ga sovražil :) ... seveda jaz tko mislim.

itak me je tudi zanimalo kaj skupaj z otroki počnete ... tako ... fizično utrujajočega :)


ja ja ... ustvarjalna žilica pa tudi mora bit ... in otroci ... kolikor jih jaz poznam ... imajo ustvarjalnost prirojeno ... pa spet odvisno od staršev kako jo razvijajo dalje.

lep dan :)

B.
Default avatar

Miss

Se popolnoma in v vsem strinjam z doro. Športna vzgoja v šoli ja, ali še raje gibalna ura, ki pa nikakor ne bi smela biti ocenjena. Nismo vsi nadarjeni in vsega se ne da priučit, niti otrokom približat do te mere, da bodo vzljubili. In žal je veliko otrok v šoli zafrustriranih in nepriljubljenih zaradi športne vzgoje ( mene npr. niso nikoli marali pri odbojki - je ne maram in ko nas je učitelj delil na dve skupini, so me vedno grdo gledali. Je kar hudo).
Default avatar

Micika

Jaz pa sem kar se utrujena od danasnjega pohoda na Primoz na Kamnikom. Kaksno je stanje duha v nasi familji: najstniska hci je doma kao kuhala, mi trije s sinetom (26 mesecev) pa na Primoza. Hci je treba prav prepricati, da se kaj zmiga. Zaenkrat se se nisem vdala, je pa tezko.

M.
Default avatar

krtek

Dora, to si pa super napisala. Podpisem.

Sicer pa nasi deklici hodita ena k baletu in druga k ritmicni gimnastiki, sta hoteli se vec gibalnih reci, pa smo rekli stop. So se razni krozki v soli in nekaj casa zase pa za nas vse skupaj mora bit. Tako lahko gremo popoldan s kolesi ali rolarji okrog, pa med vikendi na izlete in sprehode.
Sva pa midva z mozem premalo sportna (pa zato bolj ustvarjalna na drugih podorocjih - ha, ha, kisla tolazba).
Default avatar

Lidija25

Se popolnoma strinjam. Ne morem povedat kako sem sovražila telovadbo v šoli in kako mi je zagrenila otroštvo, saj sem vedno že prejšnji dan stokala in jokala in se bala kaj bomo delali pri telovadbi takega, kar jaz seveda ne bom zmogla. Na faksu pa smo imeli na izbiro tudi aerobiko in šele takrat sem spoznala, da le nisem totalno out za športe oz. gibanje in da je lahko tudi športna vzgoja prav prijetna, brez prisile in celo zelo dobrodošla. Tudi hčerka (7 let ) je bolj "po meni" in jo moram prav silit da se vsede na kolo. Rolarji, kotalke .. pa sploh ne pridejo v poštev. Potem pa si mislim pa zakaj bi jo silila gremo lepo na sprehod peš pa smo vsi zadovoljni. Pač ni tip ki bi prekolesarila cele popoldane, zelo rada pa sedi zunaj pod češnjo in ustvarja z raznoraznimi barvami. Vsak ima svojo smer in veselje v življenju in ni prav da to vsiljujemo drugim.
Default avatar

t.t.

Moj mož uči športno vzgojo na OŠ. In lahko rečem, da v mojih časih pri telovadbi ni bilo četrt toliko opravičil, kolikor jih otroci dandanes prinašajo v šolo.
Od tega, da je otrok imel pred 14 dnevi vročino in naj še vsaj dober teden ne telovadi, do tega, da se je prejšnji večer slabo počutil, pa naj za vsak slučaj danes ne sodeluje pri pouku ŠV, pa da se mu vnema koža okoli nohta in se boji, da bi mu padla žoga na prst in bi bilo potem lahko slabše (mimogrede pa otrok med odmori prav veselo dirka po šolskih hodnikih) in še in še.
Da imajo deklice tudi po štirinajst dni menstruacijo, mi je tudi povsem nov podatek - še bolj je presenetljivo to, da vseh 14 dni niso sposobne telovaditi (pa se najde več takih v razredu).
Pozabljanje opreme je pa tako ali tako konstanta. ;))

Reči moram, da imajo sicer zelo kvalitetno športno vzgojo - zelo dobro opremo v telovadnici, različne športe (od atletike, nogometa, košarke, odbojke, športnega plezanja, "hokeja", plesa, gimnastike, namiznega tenisa, badmintona...) - povsem drugače kot je bilo to pri meni tako v OŠ kot SŠ - pri nas je bila na sporedu bolj ali manj vedno odbojka.

In rezultat vseh teh opravičil?
Marsikateri otrok v 4. ali 5. razredu ni sposoben narediti niti prevala. Ker doma cele dneve sedi pred TV-jem ali računalnikom, v šoli mu ni treba telovaditi, ker starši pridno pišejo opravičila, kaj pa je šport, pa ve otrok tako ali tako samo zato, ker vsake toliko časa vidi kakšno tekmovanje na TV-ju.
Koliko pa je to dobro za zdravje... hja, se mi zdi, da starši bolj malo razmišljajo o tem (nikakor nočem metati vseh staršev v isti koš, res pa je, da je takih vedno več).

t.t.
Default avatar

jązzz

Babe

lene ste bile in lene otroke vzgajate!!!

Ne se zgovarjat na sistem in na učitelje, zdaj ste menda že zrelejše... Ali pač ne. Aktivnost lastnega telesa je edino, kar se vidi samo na tebi. Zato svoje rezultate uzrite v ogledalu, laboratoriju (krvne slika) in še kje.

Želim vam zdravega duha v zdravem telesu, če že ni prepozno...
Default avatar

mamyy

t.t. dve vprašanji za tvojega moža !

1. sin je otrok s posebnimi potrebami (MCD, hipotonija, uspešno operirana srčna napaka). Po navodilu zdravnikov je telovadba priporočljiva. Poškodbe so pri njem stalnica. Običajno gre za zvine manjših sklepov. No, problem je v tem, da se ga učitelji telovadbe bojijo. Do sedaj so ga trije postavili k kraju. Dali so mu neko nenevarno zaposlitev, ostali otroci so vadili reden program. Letos je v srednji šoli, učitelj je že zaprosil za opravičilo. Menda dijak mora opraviti program, ki ga naš ne bo zmogel. Kaj naj naredim ? Kaj bi naredil vaš mož? Sin rad telovadi.

2.hčera je večja in težja od sošolcev v 6. razredu (ops,7 devetletke). Taka sem bila v njenih letih tudi jaz, zelo dobro se še spominjam kako so zafrkavali mene. Plešem še vedno slabo, ker so bili vsi plesni učitelji manjši, da o sošolcih ne govorim. Sem pa aktivno igrala košarko in dobro tekla daljše proge. Ko so na sporedu igre z žogo še nekako gre ( pade sicer kaka zmerljivka zato, ker ji sošolci ne morejo parirati pri rokometu in košarki ), gimnastika, ritmika je živ obup. Njene mere enostavno niso združljive z orodji ( 175 cm, 68 kg ). Smejijo se ji vsi, učitelj jo sicer ščiti, vendar vstraja, da je potrebno zahtevano znanje osvojiti. Punca se trudi, vendar že dobiva bolečine v trebuhu, se zmišljuje poškodbe....Kaj naj naredim ? Kaj bi naredil vaš mož?

Vesela bom odgovora !
Default avatar

t.t.

mamyy,

odgovor sporočim, ko bova z možem oba doma in bo tvoj post lahko prebral. Žal pred večerom ne bo šlo.

Upam, da bo tako OK.

Lep pozdrav,

t.t.
Default avatar

aika

Jaz nisem imela rada ŠV, ker sem bila v štartu pri bolj nerodnih in zato v nemilosti pri sošolcih in tudi pri (nekaterih) učiteljicah. Premakni že to debelo rit! pač ni stavek, ki bi mi pomagal, da bi ŠV vzljubila.
Tudi moja hči ni ravno biser kar se spretnosti tiče, imamo pa veliko srečo z učitelji v šoli, tako da je ŠV celo njen najljubši predmet (čeprav ne obvlada vsega najbolje) in en krožek je telovadni. Na lastno željo hodi tudi k skavtom, tam bodo pa menda tudi kaj migali...
Default avatar

Miša

Ja- v tej debati sta se pokazala dva pola. Ene za športno vzgojo in gibanje in tiste proti, ki so (bile) pri tem manj uspešne.
Zakaj pa ne ocen pri športni vzgoji? Potem je tudi pri matematiki ne potrebujemo-jaz sem matematiko sovražila, sem pa oboževala športno vzgojo....
Da človek lahko razvija svoje umske sposobnosti, mora biti zdrav in telesno dobro pripravljen. To pa je lahko, če veliko giblje in pridno telovadi.
Lansko leto so starši, ki so "proti" športni vzgoji na "zagovor" pred svet staršev poklicali naše športne učitelje. Ti so na vsa vprašanja odgovarjali argumentirano, tako da so starši kmalu ostali brez besed. Ko so ti učitelji zapustili zbornico, pa so spet začeli "blebetati" in obtoževati "teror", oziroma red, ki so ga učitelji pri svojem predmetu zahtevali. Mi je počil film, pa sem jim še jaz povedla svoje (bila sem aktivna športnica in trenerka in cela moja družina se ukvarja s športom).
Otroci, ki so gibalno manj sposobni, bi morali še več delati na tem, da se stanje izboljša, ne pa da podporo dobivajo pri svojih starših. Ravno tako, kot se morajo otroci, ki imajo težave pri matematiki, temu pač bolj posvetiti...
Pa še to povem. Ko sem študirala, sem si baterije napolnila ravno s treningi in tako sem bila uspešna na obeh področjih. In uspešna sem še danes, tako da svoje otroke "učim" tako, kot so moji sarši učili mene. Pa še nekaj vam povem. Ena od pomembnejših postavk pri sprejemu na zahtevna delovana mesta postaja tudi "ukvarjanje s športom" in kandidati, ki to izpostavijo, imajo prednost pred tistimi, ki se s športom niso in se ne ukvarjajo - jasno je, da ne gre za vrhunski šport. Pa malo razmislite tudi o tem... Gre za to, da za športnike velja, da so navajeni rednega dela, planiranja, sistematskega dela, discipline in tudi odrekanj...
Default avatar

t.t.

Mammy,
mož je odgovoril nekako tako (žal sem ga dobila "na levi nogi", pa ni bil najbolj pri volji za odgovarjanje).

1.
Najverjetneje so zdravniki "predpisali" kaj sme sin pri telovadbi delati oz. odsvetovali določene športe. Pogovor z učiteljem športne vzgoje in pojasnilo, da je telovadba sicer zaželjena, določenih stvari pač sin ne sme delati (če sin določenih vaj ne sme/more izvajati, bo sinov osebni zdravnik najbrž brez težav napisal opravičilo, če ga učitelj že zahteva).
Kar se pa tiče tega, da sin ne bo zmogel programa, ki naj bi ga dijak opravil - kdo je "ugotovil", da otrok ne bo zmogel tega? Sicer pa se pri športni vzgoji ne ocenjuje samo tega, ali otrok doseže neke cm, sekunde... temveč je zelo pomemben napredek otroka.
V najsabšem primeru (če bi bil učitelj res čisto brez razumevanja), bo otrok pač imel športno vzgojo manj uspešno - pa kaj? Če rad telovadi, mu (pa tudi vam) ocena ne bi smela biti najpomembnejša.

2.
Hja, tu so se pa mojemu možičku naredile kar rdeče pikice pred očmi.
Trdi, da "mer, nezdružljivih z gimnastičnimi orodji" NI. Odgovoril je, da če lahko on pri 188 cm in dobrimi 80 kg na dvovišinski bradlji naredi vajo, ki jo morajo opraviti študentke na Fakulteti za šport pri gimastiki za izpit, potem 175 cm niti približno ne sme biti ovira za hčerko (kaj dosti več od vzmika pri ŠV ne zahtevajo). Enako velja za gred - pri poskokih in obratih cm (pa tudi kg) nikakor niso ovira. Mogoče deklica pač ne bo tako elegantna kot kakšna manjša sošolka, ampak vajo lahko opravi brez težav.
Če pa že njena mama omenja, da je bila v njenih letih enaka, da nečesa ni zmogla (in je potem povsem "sprejemljivo", če hčerka ne zmore podobnih stvari), potem pa se ne gre čuditi, da jo boli trebuh... Nikakor ne hčerki "vcepljati" ideje, da ni primerna za določene športe (oz. da je za kaj prevelika, pretežka).
Otroka je treba naučiti, da se za vsako stvar potrudi, četudi ne bo potem najbolj uspešen. Pač graditi na samozavesti, pohvaliti trud, vloženo voljo, čas...


Evo, tako nekako je včeraj odgovoril moj mož.
Upam, da ti bo odgovor v pomoč.

Lep pozdrav,
t.t.