Moram reči, da sem bila precej začudena nad razpravo o tem ali bi pustile otroka popoldan k prijatelju iz vrtca ali ne.

Razprava sem mi zdi super, da lahko vidim tudi drugo stran, vendar razen nekih pavšalnih razlogov, zakaj ne bi pustile otroka na obisk, konkretnih razlogov nisem zasledila.
In zdaj me res zanima ZAKAJ NE, konkretno, ne odgovorov, ker ne poznam staršev, ker je premajhen … Kaj se lahko na obisku pri prijatelju iz vrtca zgodi vašemu otroku, da ga prikrajšate za uro ali dve prijetne igre s prijateljem?

Jaz bi svojo pustila oz. jo pustim. Seveda se z drugo mamico dogovorimo za vse podrobnosti glede prevoza in avtosedeža, časa obiska, kaj bodo počeli …
Drugače pa kakšnih drugih zadržkov nimam. Še najmanj, da vsaj nos pomoliš v stanovanje, da vidiš v kakšnih razmerah živijo. A če nam ni všeč, se pa obrnemo in gremo?

Dejstvo je, da imamo odrasli vedno manj časa in energije za druženje in spoznavanje novih ljudi. In, ker si mi ne vzamemo časa, da bi spoznali starše prijateljev naših otrok, se zdaj naši otroci ne morejo več družiti s svojimi prijatelji?
Sama vzamem po vrtcu z veseljem kakšno hčerino prijateljico na obisk, njena mama ali oče, pa sta mi iskreno povedano odveč. Ker je mučno, če se s človekom nimaš kaj pogovarjat, ker je ponavadi, ko pridemo iz službe domov v stanovanju še vedno bomba od zjutraj, ker bi enostavno rada imela mir, prebrala časopis, obesila perilo, pospravila posodo iz stroja … To vse lahko počnem, če ima hči na obisku prijateljice, če pa so zraven še starši pa enostavno ne gre.

A zakaj ga ne bi? Če staršev ne poznam, jim ne zaupam. Pika. Načeloma vse drži, da gre pač za igro dveh vrstnikov, ampak želim vsaj bežno poznat ljudi, h katerim moj otrok (hipotetično) gre. Ne zanima me, a imajo pospravljeno in opremljeno po zadnji modi, zaradi mene imajo lahko zelo “švoh” pospravljeno, pa 30 let staro pohištvo. Nočem pa, da imajo zakajeno, da je v stanovanju mačka, da se preklinja na počez, recimo. Pa tudi tisti strah, da bi mu kdo kaj naredil, ga odpeljal, zlorabil nikoli povsem ne izgine, če ljudi ne poznam, pa mi kar na veliko vabijo otroka.

Jaz bi pač vsaj 1. obvezno prišla z njim, za pol ure, nič več. Potem bi tamali lahko ostal, recimo. Otrok pač ni paket in mene bi skrbelo.

Ker ne poznam staršev je konkreten in ne pavšalen razlog. Tudi tvoji dogovori za vse podrobnosti kot jih naštevaš so nek zadržek in razlog, zakaj ne otroka takoj odpeljati na dom prijatelja ampak se prej z njegovimi starši dogovarjaš… Seveda ni potrebno spoznati starše do obisti, jih spraševati o EMŠO, teži in višini, plači ipd., ampak na grobo oceniti človeka, videti, kam bo tvojega otroka odpeljal (torej njihov dom) – ne verjamem namreč, če mi nekdo samo po ulici pokaže “vidite, v tisti hiši pa živimo…” Zatorej rajši prvič otroka sama odpeljem in seveda ni potrebe tam ostati v breme staršev…

Dogaja se namreč preveč grdih stvari na tem svetu da bi slepo zaupala, žal! Vsaj v mestih je tako…

Predno nekomu zaupas svojega otroka, menda se bos pozanimal kaksen clovek je to, šele potem ni problem peljati otroka tja na igranje ali zabavo, pa se to sem prvic rada nekaj casa tam, da vidim v kaksno okolje je prisel moj otrok, pa ceprav ni vec malcek.Tujcu zaupat otroka, pa cetudi z tvojim otrokom skupaj obiskujeta vrtec ali solo al ne vem kaj, to ni najbolj pametno.V danasnjem casu res nikoli ne ves kaj se nekje dogaja za zaprtimi vrati, pa zamera gor ali dol, nism neka smotka,tecna..le ko se gre za mojega otroka sm se bolj previdna..bojim se za njega! Ko bo vecji pa bom želela spoznati njegovo druzbo, krog v katerem se giblje..ne bom dusila svojega otroka, le zelela bom vedeti kaj se z njim dogaja , s kom je.

Ne vem, no. Saj vas razumem, AMPAK. Jaz verjetno tudi ne bi pustila otrok k nekomu, ki sem ga bežno dvakrat srečala na igrišču. Vendar pa si mislim, da pri otroku, ki že leto ali dve obiskuje isti vrtec kot naš otrok, le ne more biti kaj tako zelo narobe, da bi kakšen dveurni obisk tu in tam lahko škodil. Pa tudi če ga nafilajo s sladkarijami, malo zakadijo, mu dajo spoznati kakšno psovko…nič od tega mu v življenju ne bo prihranjeno, verjemite. In verjemite, da v majhnih dozah sem in tja tudi ni usodnega pomena. Po mojem je dosti manj problematično kot pa je odtegovanje prijateljčkov samo zato, ker vas starši, kakršna sem tudi sama, ne povabijo v paketu z malim. Pa ne zamerit, punce! Vem, dogaja se marsikaj. Pa vendar ne v takšnih količinah, da bi se mi zdelo, da bi se morala k vsakomur, h komur gre moj otrok, še jaz najavit v “inšpekcijo”. In, pošteno, ali mislite, da boste v pol ure res videle, da je otrokov oče pedofil ali mama prostitutka?! Če malo karikiram. Še leto ali dve, pri nekaterih malo več, in otroci bodo začeli hoditi okrog sami. Jih boste pri 14-ih spremljale na obiske in vozile na krožke? Pa se jim bo takrat seveda lahko zgodilo vse to, kar se jim lahko zgodi zdaj. Ne vem, no. Vidim, da sem v očitni manjšini (in sem lahko pravzaprav vesela, da so vsi vrtčevski prijatelji, ki jih je moj 4 letnik pred dobrim mesecem povabil na RD, prišli, sami, in da je njihove mame skrbelo le to, da jim ne bo morda dolgčas po njih, ker je bilo naše vabilo pač prvo takšno, samostojno), pa vseeno. Poskušam razumeti, pa ne morem. Smo res različne, ne?

Enka, jaz sem na tvoji strani ! Menim, da povsem pravilno razmišljaš. Otroke je potrebno privajati na samostojnost. Saj 4 letnika ne pustiš pri prijatelju celo popoldne. Začneš s 1/2 ure. Že v tem času bo otroku jasno, ali mu je tam všeč ali ne. Pretirano “vatiranje” kaj hitro pripelje otroka v položaj žrtve. Take zadeve smo zadnjič premlevali v forumu učenci,učitelji.
Verjetno je izredno težko otroku, ki se s težavami samostojnosti srečuje šele na višji stopnji osnovne šole, ker so prej starši poskrbeli za preverjanje in organizacijo vsakega njegovega premika iz okolja družine.

To, da otroka zaupaš ženski, ki jo sicer bežno poznaš z rod. sestankov in ker se zjutraj videvate v garderobi, je točno tisto, pred čemer svarimo otroke: ne pogovarjaj se z neznanci, ne vzemi ničesar, kar ti ponujajo, ne daj jim roke, ne pojdi z njimi, če ti obljubljajo, da ti bodo nekaj pokazali… Nakar bi ga ti sama poslala k skoraj popolni neznanki/neznancu, čeprav gre za starše “sošolca”. Spolne zlorabe se dogajajo celo v krogu družine, zakaj se ne bi v krogu skoraj popolnih neznancev. Lahko imajo ti ljudje drugačna merila glede tega, kaj se sme in kaj ne, in otroci denimo kurijo ogenj v dnevni sobi (če malo karikiram). Ne, k napol poznanim ljudem moja otroka ne hodita. Ni treba, da se dobimo na obisku, lahko se tudi na igrišču pred vrtcem ali kje drugje, samo da dobimo približen občutek. Ko bosta pa večja, bo seveda drugače, ampak bom imela precej boljši občutek, če bom njune prijatelje poznala.

Enka in 40letnica, tudi jaz razmišljam kot vidve. Zdi se mi čisto normalno, da poznaš prijatelje svojega otroka iz vrtca in njihove starše. Saj se srečuješ z njimi praktično vsak dan, pa še na sestankih, proslavah, piknikih… Mi smo tako spoznali kar nekaj prijetnih družin.
Tudi otroke smo puščali ene k drugim, za prevoz sta pač poskrbela starša, h katerim je otrok šel – ali midva za prijateljčka, ki je bil na obisku.
Poudarjam, da smo se s starši POZNALI, ampak poudarjam tudi to, da se prej, preden so otroci postali prijatelji, NISMO poznali.

V vato jih pa ne smemo zavijati – kaj boste potem dejale, ko bo npr. vaš, že 14-letnik želel k prijatelju na obisk z motorjem (pa bo imel izpit in registriran motor)?

se strinjam z vsem kar je napisala Enka … da se ne ponavljam 🙂

otroci grejo itak na obisk k prijatelju ki ga imajo radi … ne k staršem… naš je pred mesecem dni prvič prespal pri sošolcu (sta skupaj že od vrtca, oba ravnokar 6 let) .. pa moram priznat da niti v sanjah nisem pomislila da bi ga kdo lahko kakorkoli zlorabil … še na to nisem pomislila kje bo spal … sej imajo tam zdrave in zelo super otročke … bojo pa ja normalno poskrbeli še za našega 🙂 .. to je moje mnenje.

B.

Svoje mnenje sem napisala že ob prvi temi. Strinjam se s Silvy, Enko, 40-letnico, barbaro*.
Kar se tiče “pohajanja z neznanci”, otrok, ki gre z vrtčevskim prijateljem, (po moje) ne gre z neznancem. Poleg tega mu jaz (ali babica) dovolim, da gre.
Lep pozdrav!
Nina

K ljudem, ki jih ne poznam ne bi pustila otroka zato, ker bi se bala, da bi se mu kaj zgodilo. Npr. lahko ga spolno zlorabijo, mogoče dovolijo plezati na široko odprta okna , mogoče dovolijo otroku da sam kuha npr. cvre pomfri, mogoče mu dajo piti alkohol…

To razmišljanje je pa že paranoično.
Moja prijateljica je tako strašila svojo deklico. Ko so šli s sošolci zbirati star papir: “Pazi, da ne boš hodila v klet, da ti kdo kaj naredi” + neprestana opozarjanja , PAZIIIIIIIIIIIIIII
Deklica je pri svojih 12 letih močno anksiozna, s samozavestjo na nuliiiiiiiiiii

Ne bodite paranoične in ne delajte anksioznih otrok!! srečnoooooooooo

Pa saj to, da otroku taprvič ne pustiš, da kar gre k nekom sam brez tebe, ne pomeni da si anksiozen. Res je malo preveč, če otroka skoz trpaš s svojimi strahovi, ampak previdnost vseeno ni odveč. Če pa bi se kaj zgodilo, si jaz kot mama ne bi nikoli odpustila. Jaz pravim, da greš prvič pač zraven, malo poklepetaš z mamico, potem pa pustiš otroka tam in greš domov. Naslednjič se dogovoriš in gre mali lahko takoj po vrtcu k prijatelju/ici. Toliko mam gre preden vpiše otroka v vrtec pogledat, kakšen vrtec je, pa pozanimajo se o vzgojiteljicah – zakaj se ne bi pozanimale še o družbi svojihotrok oziroma ljudeh, ki bodo otroka peljali v svojem avtomobilu na svoj dom? Meni se to ne zdi nič narobe. Tudi jaz ne bi zamerila,če bi kakšna druga mam želela vedeti malo več o nas, preden bi nam zaupala svojega otroka za kakšno urco po vrtcu.

Moj otrok je moja radost – in skrb ter odgovornost.

Preveč ga cenim in ljubim, da bi ga kar prepuščala naključnim ne-znancem iz vrtčevske garderobe.

Vsak po svoje, itak, sama si mislim, da je med današnjimi ljudmi veliko bolnega in izrojenega. Čeprav vsega o ljudeh ne bom odkrila v dveh urah, želim ,da sem na prvi igralni uri tudi jaz/ali otrokov oče. In seveda nasprotno.
Precej čudno bi se mi zdelo, ko bi mi starši le dostavili otroka pred vrata in jo zbrisali stran.
Madona, kaj pa če sem psihopat?
Itak ne mislit glancat stanovanja za obisk staršev otrokovih prijateljev, se pa počutim bolje, če pokažejo zanimanje za nas kot družino. Če jih motita prah in nepomita posoda – pa naj -. važno, da jih kot človek preveč ne motim jaz in so mi pripravljeni zaupati najdragocenejše, kar imajo.
Pa ne mi rečt, da celo božje popoldne doma samo pospravljate in si ne zmorete utrgati ure in dveh, da se malo spoznate s starši otrokovega prijatelja, no! Al imate spedenano v nulo al pa se ne znate organizirat, bi rekla.

Nekateri so očitno tako zelo veseli, da le otrok kam gre, da so ga pripravljeni poslati tudi v neznano. Flancanje v smislu odtegovanje prijateljevanja in držanja mame za krilo in primerjanje – kako bo pri 14-tih je en čisti neprimeren blabla.

Pri njegovih 5-letih rosnih letih jasno želim vedeti, kje in s kom je otrok, želim zaupati njegovim dveurnim varuhom (ne mi rečt, da varuške iz Sezama in varušk v vrtcu ne preverjate in ne buzerirate 100/h če malemu ne strežejo odspred in odzad).
Enako bom želela vedeti, kje in s kom je otrok pri njegovih 14-tih letih, z razliko, da takrat jasno ne bom predhodno preinšpicirala stanovanja, pač pa bo, upam, otrok dovolj zrel, da se bo branil sam in v različnih situacijah znal uporabiti zdravo pamet in presojo.

Takole podajanje otroka od vrat do vrat je zame vprašljivo tudi iz vidika zlorabe otrokove zaupljivosti.
Svinjarij ni tko malo, kot misliš, Enka – le na dan jih veliko ne pride….

Ne vem, meni (in mojim sestram ter bratrancu) je stara mama nekako privzgojila, “da se po tujih hišah ne hodi”. Kot otroci smo se tega striktno držali. Načeloma se s tem še vedno strinjam, vendar, se pregpvpra ne držim kot pijanec plota.
Če bi nekdo povabil mojega sina na obisk, prvič vsekakor ne bi šel sam. Sploh, če staršev ne poznam in, priznam, staršev njegovih vrtčevskih prijateljev ne poznam. Torej prvič skupaj vsaj za pol ure, kasneje bi lahko šel sam, čeprav bi raje videla, da ta prijateljčke pride k nam.

No vidiš, dobro da si me spomnila na varuške. Konkretno iz organizacije, ki jo omenjaš. Ki jim, jasno, zaupamo. Sicer jih prvič malo gledamo, smo prvi dve uri skupaj z njimi z otrokom, itd. Bla, bla, bla…kot bi rekla oktobrka. Potem pa jim v vsej svoji skrbnosti prepustimo otroka in se počutimo blazno odgovorno. Ne pa kot tele mame, ki jih pošiljajo kar od vrat do vrat. Koncem srednje šole sem imela dva sošolca. Ki sta bila varuški (in to več kot eno leto) pri dotični organizaciji. Vsak sta imela na skrbi po ene tri prvo ali drugošolce – morala sta jih iti iskat v šolo in z njimi preživeti 2 do 3 ure – do prihoda staršev. Oba sta seveda prestala “krst” pri starših, ki so ju najeli. In prepustili svoje otroke v varne roke. No, oba moja sošolca sta bila takrat precej otročja, edina poanta varuštva pa je bil zaslužek. In, da jima ni bilo dolgčas tiste 3 ure z otroki, sta se, preden sta šla ponje v šole, fino nakadila trave. Eden od njiju pa je “svojega” drugošolčka celo redno vozil na pivce za živce in tudi cigarete sta preizkusila. Brez vsakega pretiravanja!

Poanta tegale, kar sem napisala, seveda ni antireklama za organizacijo. Tudi ne vzbujanje paranoje pred varuškami. Je le potrditev stališča, ki ga zastopam – namreč, da se otroku (pod ena) lahko zgodi marsikaj, tudi če smo storili vse, kar se nam zdi potrebno, da bi mu zagotovili varnost in (pod dva), da v kratkem času ljudi ne moremo zadosti dobro oceniti. Sama pa pač čutim, da veliko bolje poznam ljudi, ki jih vsakodnevno videvam “samo” na dober dan ali živijo, pri tem pa vidim, da so njihovi otroci normalni 4 ali 5 letniki, zgledno urejeni, itd. kot pa nekoga, ki bi ga najela in mu morda najprej ure dihala za ovratnik, ampak ga na koncu vendarle pustila samega z otrokom…

Podpisem se pod post oktobrke in podobno mislecih.

Enka, kar se pa tvojega drugega pisma tice sem ostala brez besed. Ne razumem, kako si/ ste lahko dovolili-prenasali-gledali-vedeli (eno leto!!!), da doticna sosolca, ki si ju omenila varujeta otroke… Si poskusila kaj ukreniti glede tega ali pa to ni bil tvoj problem ?!?! Morda je le v tem bistvo vsega: dokler bodo na svetu taki ljudje, ki si pred tem zatisnejo oci, svojih otrok ne smemo prepuscati nakljucju. Sama si napisala: »Vem, dogaja se marsikaj. Pa vendar ne v takšnih količinah, da bi se mi zdelo, da bi se morala k vsakomur, h komur gre moj otrok, še jaz najavit v “inšpekcijo”.« …kdaj pa bi bila zate mera polna in bi tudi ti bila bolj pazljiva pri tem, kam otrok gre?!? Potem, ko se mu ze kaj zgodi? Meni osebno se je. Pred vec kot dvajsetimi leti. Moja starsa sta me zaupala v varstvo nepoznanim starsem. Kar sem tam dozivela, je zame neprijetna zivljenjska izkusnja in znamenje, da danes, ko imam sama otroke, ne smem ponoviti iste napake.
Dokler otrok ne ve kaj je prav in kaj ne, sem jaz kot njegova mama dolzna usmerjati ga in voditi do tocke, ko bo znal dovolj zrelo in zdravo presoditi sam (enim to uspe pri 10tih drugim pri 14tih letih). Je pa res, da zna biti bolj naporno…Kar se tega tice, Enka, si moras priznati, da si izbrala lazjo pot.

Strinjam se s hansi. Eno izmed glavnih pravil starsevstva je, da moramo biti striktni in dosledni. Kako naj otrok razume logiko: govorim mu, da z nepoznanimi ljudmi sam ne sme iti nikamor, potem pa ga en tak neznanec odpelje k sebi domov(kajti zanj je mama, s katero mi dvakrat na teden izmenjamo vljudnostne fraze, prav to: neznanka!) ?!?

Zelim vam lep dan,
E.

Tole sicer postaja že malo osebno, kar mi ni všeč, pa bom vendarle še enkrat odgovorila. Pred tem pa želim pojasniti, zakaj sem se v tole debato sploh spustila. Kot sem povedala že v prvem delu debate, sem bila zelo presenečena, ko me je spomladi mama sinovega sovrtičkarja mrtva hladna skenslala, ko sem na obisk (na dolgotrajno sinovo prigovarjanje) povabila njeno hčerko, s katero sta bila s sinom dve leti skupaj v jaslih in nato še eno leto v vrtcu. Zavrnila me je odločno, a brez vsakršnega pojasnila. V moji dosedanji “praksi” prva in edina. In tega nekako nisem mogla pozabiti, ker nisem razumela. Sploh si nisem znala predstavljati v čem je point. In potem je prišla tale debata. Pa ste napisale (bolj kot ne) zelo podobne zadržke za tovrstno obiskovanje in pokazalo se je, da takšno razmišljanje na forumu prevladuje. Kar me je res šokiralo (pa ne v negativnem smislu, ampak enostavno zato, ker sama pač tovrstnih zadržkov nimam – pa to ne pomeni, da o razlogih, ki jih navajate, nisem razmišljala – seveda sem, vendar je pri meni druženje s prijatelji kot pot v otrokovo samostojnost nad njimi pretehtalo – in že prvič sem napisala, da človek pač kar nekako podzavestno misli, da vsi razmišljajo tako kot on sam). No, in potem sem pomislila, da bo najbrž vsem, ki razmišljate v meni nasprotno smer (in ste morda na istem, kot sem bila jaz pred to debato), zanimivo prebrati, kako na stvari gleda nekdo, ki razmišlja drugače. In to je nekako vse. Zadnje kar si umišljam je, da lahko komu svoj pogled na stvari vsilim. Seveda pa si enako pravico pridržujem tudi zase. Kajti reči moram, da me kljub večini, s svojimi razmišljanji niste prepričale. Zakaj?

1. Ena skupina razlogov proti obiskom brez prisotnosti staršev na prvi seansi je tista manj huda – kajenje, sladkarije, drugačen red kot doma, ipd. Verjamem, da so komu ti razlogi pomembni in to spoštujem. Jaz pa nanje kot na resen argument, zaradi katerega svojemu otroku ne bi uresničila želje po obisku pri prijateljčku ne morem gledati. Tukaj sploh nimam dilem.

2. V drugi skupini pa so resnejši razlogi. Dovoljevanje nevarne igre, nudenje alkohola, in predvsem pedofilija. Teh seveda tudi sama ne odganjam z zamahom roke. Vendar pa moram reči, da ste prav vse, z izjemo ejaves, o tem govorile kot o strašni preteči nevarnosti kar tako, na splošno. Nobena mi ni odgovorila, kako mislite ugotoviti, da je otrokov oče pedofil, medtem ko boste tam uro ali dve pile kavo?! Sama sem prepričana, da ni variante. Zato pač ta riziko vzamem v zakup. Ker sicer otroka pač ne bi mogla pustiti nikamor – kajti pedofili so navadno ljudje, na katere ni nihče pomislil, kar pomeni, da so to lahko tudi ljudje, za katere mislim, da jih dokaj dobro poznam (vsekakor boljše kot poznam človeka po eni kavi) – in tu se začne začarani krog. Ki sem ga jaz pač pretrgala. Glede alkohola sem 100{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} prepričana, da ga moja otroka ne bi hotela piti. Sedaj sem v to dosti bolj prepričana, kot bom verjetno lahko pri njunih 14 letih, ko se vse strinjamo, da bodo naokrog hodili sami. Poleg tega bi ju jasno zavohala (tudi v to sem zdajle dosti bolj sigurna kot bom lahko pri 14 letih, ko bosta to znala že skriti, če bosta hotela), saj ju z obiska ne pošljem direkt v posteljo, ampak se o njunih doživetjih pri prijateljčkih pogovarjamo.

3. Pravite, da gre za popolne neznance. Zame in za otroka. Tudi s tem se ne morem strinjati. Otrok starše ostalih vrtčevskih otrok prav dobro pozna. Vsak dan jih vidi, ko se ljubeče poslovijo od svojega otroka, ko izmenjajo kakšno besedo z vzgojiteljico, ko na igralnih uricah pomagajo svojemu otroku narediti najlepšo lutko (spet malo karikiram, a v tem je poanta). Moja otroka za prav vse starše vesta, čigavi so, pa kakšen avto imajo (pa ne, da je to važno – hočem le reči, da otroci dosti bolj opazujejo svet okrog sebe kot si mislimo), vesta s kom si izmenjam več kot le pozdrav itd. Skratka, zelo težko bi rekla, da so to za otroka tujci. Poleg tega, kot je rekla že Nina P., zadeva ne poteka tako, da jih tuji starši kar pobašejo in odpeljejo. Moj otrok, samoiniciativno ali na predlog drugega otroka/njegovega starša, najprej povpraša mene ali moža, če bi smel na obisk k temu in temu. Ko privolim, dorečemo organizacijo. In jasno da otroku povem, da ga bo danes v vrtcu pobrala ta in ta mamica, kar skupaj z otrokom poveva tudi vzgojiteljici v vrtcu. Tako da se meni tole o učenju otrok, naj gredo kar s prvim tujcem, ki pride mimo, zdi malo neumestno. Tudi sama staršev, ki jih vsak dan vidim, z njimi izmenjam kakšno besedo, na sestankih ali igralnih uricah pa tudi kaj več, ne morem obravnavati kot tujce – samo zato, ker se z njimi nisem še nikdar usedla in eno uro skupaj pogovarjala, po možnosti v njihovem domu. Same ste rekle, da boste kasneje pač dovoljevale otrokom samostojne obiske, vendar boste hotele prijatelje vsaj spoznati. A teh malih otrok pa ne poznate? Jaz moram reči, da jih. Opazujem jih pri igri, preden vstopim v igralnico, ko pridem po otroka, opazujem jih pri skupnih druženjih, z otrokoma se zelo veliko pogovarjamo o »sošolcih« iz vrtca. Vidim in izvem, da prihajajo zgledno urejeni, čisti, počesani, s postriženimi nohti, da se ne stiskajo vedno v kakšen kot ter tam sesajo palec, ne ščipajo, grizejo, tepejo vsakodnevno brez razloga (govorimo o 4 in 5 letnih otrocih), skratka, da so povsem običajni otročki, kakršna sta tudi moja. In tako pač sklepam, da so tudi njihovi starši povsem običajni starši, s svojimi navadami in pogledi na svet (in morda tudi na vzgojo otrok), a vendarle NENEVARNI za moja otroka.

Ejaves, praviš, da sem izbrala lažjo pot. Mar res? Zakaj? Ker sem »prešpricala« nekaj dveurnih kav z ljudmi, za katere ne čutim potrebe, da bi se z njimi zbližala (samo zato, ker sta njihov in moj otrok prijatelja)? Ali res misliš, da se je lažje soočiti z nekaterimi strahovi, jih (pač po moji presoji utemeljeno) ovreči oziroma odločiti se v korist otrokovih želja? Misliš, da se dam v času, ko je otrok na obisku, kar na off in zadovoljujem svoje majhne nepotrebne potrebice, vsa srečna, ker sem se otroka losala? Ni tako, veš! Tudi mene je prvič, drugič malo strah. No, ne ravno strah, prej gre za neko takšno nervozo, nemir. Sploh ko napoči čas prihoda otrok domov, pa jih še ni – zamudijo 5-10 minut, ker so šli npr. še na sladoled. Ni vedno prijetno, ja. In tudi jaz raje vidim, če se dobijo otroci pri nas kot drugje – a se pač zavedam, da zadeva tako ne funkcionira. Kot povsod drugod velja tudi tu dam-daš sistem… Res misliš, da je to lažje? Ali pa je mogoče lažje zapreti otroka v varen domek? Res da se mu tako zagotovo ne bo nič hudega zgodilo – samo na žalost se mu ne bo zgodilo tudi nič novega…

Ti, ejaves, ki si dala kalvarijo skozi, si seveda poseben primer. Nisi sicer navedla podrobnosti (mislim na to, kako je prišlo do tega, da sta te starša pustila pri tujih ljudeh in kako tuji so ti ljudje dejansko bili), vendar verjamem, da ob tovrstni izkušnji pač drugače gledaš na svet. Ampak zadev zato ne moreš kar posploševati – in meni očitati skrajne neodgovornosti, samo zato, ker nimam tvoje izkušnje. Te pa seveda razumem. Sama imam npr. zaradi dogodka iz otroštva aquafobijo (bolesten strah pred utopitvijo) – zadeva sicer ni čisto primerljiva, je pa bistvo podobno – a si lahko misliš, kako težko sem letos ugodila prošnjam otrok, naj ju vpišem v plavalni tečaj?! Po zares doooolgeeeem tehtanju (ki bi se seveda najbržda marsikomu, ki tega strahu nima, zdelo do konca trapasto in prenapihnjeno) sem se odločila, da ju vpišem. Zdaj že dober mesec vsak petek stojim tik ob oknu (zunaj, ker starši ne smejo v bazen) ter z eno roko v zraku budno opazujem, kaj počneta moja otroka, v pripravljenosti, da butam po steklu dokler ga ne razbijem, če bi kateri slučajno potonil pod vodo… A misliš, da je tudi ta pot lažja? Da sem se ju pač znebila za eno uro na teden? Verjemi, dosti bolj enostavno bi ju bilo pač ne vpisati k plavanju…

No tako, jaz sem se izpela. Če je kateri zavrelo, naj prosim ponovno prebere prvi odstavek tega posta. Če sem slučajno katero prizadela, naj mi oprosti – ni bilo namerno!

Lep dan,

Enka

P.S.
Ja, moram pojasniti še za sošolca – varuški. Ker sem obtožena sostorilstva :-). Tako jaz kot ostali sošolci smo za njuno ravnanje (in tudi nasploh za to, da sta bila varuški) izvedeli 5 let po dogajanju – na obletnici mature. Čisto iskreno lahko povem, da si ne upam z gotovostjo trditi, da bi ju pri svojih 18 letih komu prijavila, tudi če bi za zadevo vedela, ko se je dogajala. Ne vem. Vem pa, da si ne dovoljujem insinuacij, da bi bila zaradi (morebitne) neodgovornosti v najstniških letih, zdaj, 16 let kasneje, neodgovorna mama.

Na srečo se v tej stvari lahko starši odločamo po svoji presoji… Kdor ima dober občutek, čeprav staršev ne pozna, naj pač zaupa temu občutku, tisti, ki smo previdnejši, smo pa pač takšni (kar pa ne pomeni, da smo paranoični). Ampak upam, da tisti, ki ste kdaj doživeli hladen tuš ob povabilu, zdaj mogoče malo lažje razumete, da imamo nekateri pač pomisleke in da bi bila tista urica, ko bi se naš otrok igral pri nekom, ki ga ne poznamo, živi pekel.

Enka pa je res tole dobr napisala in vsem v premislek.
Se kar strinjam z njo. Se pravi še ena mama ki misli malo drugače pa ki misli, da ni nič slabega v tem da se otroci obiskujejo.

Enka, še ena, ki se strinja s tabo!

Meni pa tovrstno obiskovanje po stanovanjih, sploh pri 6. letih, kolikor je hčerka stara, ravno ne “sede”. Razlogov je več:
1. Se mi zdi še absolutno premlada
2. Ker varstvo hčerke, razen domačih, zaupam samo svoji prijateljici, ki jo poznam že dolgo časa
3. Ker se mi zdi velika škoda, da se otroci “pojajo” po stanovanjih, namesto, da bi se igrali zunaj
4. Še manj bi to delala zaradi opravkov, ki jih imam v stanovanju (likanje, pospravljanje …) Sem si zaradi tega raje najela žensko, ki mi čisti in lika, sama pa imam zato več časa za hčerko

Nekajkrat me je tudi prosila, potem, ko je dobila povabilo ali pa je slišala, da bo katera od njenih sošolk (1. razred devetletke!) prespala kje drugje (so mi šli kar lasje pokonci), pa sem ji lepo razložila, da ona pač tega ne bo počela, ker se mi zdi še premlada, da pa se lahko dogovori s sošolko, da se kasneje vidita in igrata skupaj na igrišču.

Tudi sama sem bila vzgojena v tem duhu, pa mi nihče ne more očitati, da sem nesamostojna in asocialna oseba. S sosedi in prijatelji smo se igrali na igrišču, kasneje, ko smo bili že najstniki, pa so nam omogočili mladinsko sobo, kjer smo preživljali čas v primeru dežja …

Lp

Tudi jaz nisem pustila ne hčeri ne sinu, da hodita po kleteh, ko so pobirali star papir. Saj je še drugi način. Oba sta povedala o slabi izkušnji s “nebogljenimi starčki”. Prijazni in slinasti so vabili otroke v svoje hiše in jih mimogrede “pobožali” po ritkah in komaj vzbrstelih prsih. Moja otroka sta sama začutila odpor do tujih stanovanj ampak, ker so v šoli rekli, da morajo hoditi od hiše do hiše sem jima pomagala pri odločitvi tako, da sem jima prepovedala v tuja stanovanja. Nisem žrtev spolne zlorabe v najhujšem smislu lahko bi pa povedala, da so me že osemletno razni strički in sosedje vabili na nekakšne vesele urice. In rešil me je samo šesti čut, da nekaj ne štima. Mama me ni nikoli “strašila” in opozarjala. Temu se reče danes spolna zloraba včasih pa smo se delali, da to ne obstaja.

moje punce sta sedaj že stari 15 in 12 let. v vrtcu sta se počutile super. še sedaj, če imata čas ,se oglasita, če gresta mimo.
v vrtcu sta imeli veliko prijateljev. če je kakšna mami rekla, da bi se popoldne igrale pri njih doma, smo pač si izmenjali mobitele in določili uro do kdaj. Nikoli nisem sla prej v izvidnico. Smo pa na tak način mnoge postale prijateljice, z nekaterimi pa tudi ne. še sedaj se mamice slišimo po telefonu in malo pokramljamo o otrocih.
mi je prav hudo , ko berem kakšno nezaupanje imate do ljudi. nismo vsi barabe. med sabo si moramo zaupati. ne pa da je že prva misel ob srečanju človeka – nezaupanje.
mislim, da je večja verjetnost da doživite prometno nesrečo, kot pa da naletite na nepoštenega starša. če me razumete, kaj mislim !!!!

Enka, problem je v tem, da naj bi bili posti kratki in jedrnati. Pri debatah pa je to ponavadi tezko, ker se bistveni elementi argumentiranja izgubijo ali dobijo drugacen pomen. Ce bi zdajle sedeli na kavici, bi v minutki razresili nejasnosti. Tako pa se zdaj ze nekaj casa mucim napisati nedvomumno in jasno. Nikakor nisem namigovala, da si neodgovorna mama (edino kar bi lahko namigovala je, da si bila neodgovorna najstnica.) Ce si to zacutila, se ti opravicujem, ni bilo tako misljeno. Iz tvojega pisma je namrec obstajala moznost, da si/ste o svojih sosolcih vedela/li in da nisi/te nic ukrepala/i. Tako je bilo brati, ker nisi navedla vec podatkov in ker te osebno ne poznam. Na podlagi tega, kar si napisala sem zagovarjala svoje stalisce, tako kot si ti svojega. Ne bom se ponavljala. Ljudje smo si razlicni in vsak nosi svoj kriz, ki ga izoblikuje v osebnost kot je.
Kar pa me je prijetno presenetilo, in zaradi cesar sem se pravzaprav odlocila, da ti odgovorim je, da si dokazala, da se da tudi na lep, prijazen nacin zagovarjati svoje mnenje. Brez zaljivk in slabe energije, zato verjamem, Enka, da si prijeten in topel clovek in da imata tvoja soncka skrbno mamo.
Prijazen dan se naprej,
E.