Otrok zelo navezan na mami
Prosim, če bi mi lahko katera mamica svetovala, če je imela podoben problemček:
Imam sina starega skoraj 2 leti in hodi v vrtec že od januarja. V vrtec sva se dolgo uvajala in nikoli ni bilo nobenih problemov, rad je šel v vrtec, pomahal, poljubčkal me je in se šel igrat. Tudi jedel in spal je normalno, iskat smo ga prišli že ob 15h; v glavnem vse ok.
Tudi doma je pridno zaspal, tako, da sva ga očka ali jaz držala za rokico in ga malo pobožala.
Zadnjih 14 dni pa je postal zelo, zelo navezan name; ne zdrži tudi 5 minut brez mene, v soboto sem šla v trgovino in me je pol ure jokajoč čakal pred vhodnimi vrati, očka ga ni mogel potolažit.
Zaspi samo z mano oz. na meni in se me z rokicami močno oklepa okrog vratu, prej je spal v svoji posteljici, zdaj se je pa drl do bruhanja. Grozno. klepa se me celo noč, do jutra…
Tudi v vrtcu, ko ga pustim je hud jok, noče zaspati in non-stop kliče mamico.
Pri nas se niso zgodile nobene spremembe, mogoče to, da je dva dni prespal pri babici, vendar je bil tam zelo rad in tam ni jokal. Začelo pa se je dogajat, kakšne dva dni, ko je prišel od tam.
Kako mu lahko pomagam? Ali je ta grozna navezanost samo prehodno obdobje?
Vzgojiteljica mi je rekla, da me zelo pogreša in potrebuje in naj zdaj bom res čimveč z njim, poskušam izkoristiti vse popoldneve (v službi sem do 16h, v vrtec pride oči in potem gresta pome), tudi čez vikend sva bila skoz skupaj, vendar danes zjutraj isto.
Joka tudi pri babicah in očkotu in me kliče, prej pa se to ni dogajalo.
Če je imela katera mamica podoben problem, naj mi zaupa, kako ga je rešila, ali pa vsaj vaše mnenje, kaj narediti.
Vsem hvala in lep pozdrav!
Mislim da se mu je nekaj zgodilo in ga preplašilo. Morda je kje kaj slišal, pa si je to napačno razlagal. Morda je kaj takega gledal na televiziji in ga je prestrašilo. Morda se mu je kaj sanjalo?
Poskušaj ugotoviti kaj se mu je zgodilo. Morda je bilo kaj takega, kar se tebi ne zdi pomembno, otroku, ki pa si še ne zna stvari razložiti, pa je lahko pomenilo šok.
Ja tudi meni se je to dogajalo pri obeh sinovih. Začelo se je okrog starosti dveh let in nato trajalo nekaj mesecev. Vse skupaj se je začelo ravno tako kazati s tem, da sta bila nekaj dni ločena od mene. Nekaj časa sem potrpela in skušala biti čim več z njima (spet sem ju dajala spat jaz, ju jaz oblačila, skratka za vse sem bila samo jaz dobra in nihče drug).Ravno tako sta se drla za mano, če me ni bilo…
Pomagalo je samo to, da sem jima ustregla. Poskusila sem tudi zgrda (jupustila jokati), pa se je vse skupaj le poslabšalo. Po nekaj mesecih je bilo spet vse v redu.
Mislim, da je to pač neko obdobje v razvoju otroka.
dragi mami, poznam tole kar prestajaš.
Pri nas je bilo podobno: držal se me je “kot cek” nikamor nisem mogla /še pošteno na wc/, če me ni bilo v istem prostoru se je drl toliko časa, dokler nisem prišla k njemu. sem že mislila, da je kaj narobe in pogosto sem razmišljala, če se je zgodila kakšna posebna sprememba. poskušala sem različne načine, pa pomagalo ni prav nič. to je trajalo kar nekaj mesece, potem pa je “plošča obrnila” in ta glavni je postal ata. to pa spet malce čuden občutek, saj ko prideš iz službe /takrat sem začele delati po podaljšani porodniški/ te otrok sicer registrira, a najbolj se razveseli atija. Ta obdobja navezanosti na enega starša ali oba (to pomeni, da smo vsi skupaj) so se pri nas kar večkrat zvrstile in zamenjale, ponavadi traja nekaj časa, dokler otrok ni prepričan, da če greš (npr. v službo) se tudi vrneš in da obstajaš tudi ko te ni z njim. moj miško je sedaj star 3 leta in te pretirane navezanosti ni več. lp petra
pri naši dvoletnici je bilo tudi tako, dve taki obdobji, kakih par mesecev nazaj drugo, okoli leta pa pol pa prvo, sem bla že tko obupana, da sem klicarila sestrično, ki ima 5 mesecev starejšo, da me je potolažila, da bo minilo….oči je bil pa čist užaljen, ker se je pri njem drla kot za stavo……
nisem smela sama ne na wc, ne kuhat….nikamor, da o spanju in oklepanju kot klop ne govorim….ni se hotela igrat, ne jest pri nikomer, ne se previjat…..mogoče jo je uspela moja mami mal zamotiti, amapak samo ker pridemo redko k mojim staršen in je prvi dan vse zanimivo, pa še to če me ni bilo v vidnem polju je bilo dretje…..niti po telefonu se nisem smela pogovarjat….skratka NIČ
pol je pa minilo, tudi zdej je kakšen dan samo od čija in mi pove: danes je oci moj, moj……če pa se slabo počuti ali pa če je kaj narobe je pa mami ta glavna……sicer e pa čist OK
tko da bo minilo, gotov, druge resitve pa ni kakor da mu ustrezeš po mojem
lp
pa čim manj joka
Za obdobje okrog drugega leta je to znacilno, da je mama najpomemnejsa in da skoraj ne morejo brez nje. Pri fantkih je to vcasih se bolj izrazeno. To obdobje baje mine. Mi smo tudi sedaj v tem obdobju, tako da cakam kdaj bo preskok v drugo skrajnost- to pomeni, da potem mama ni vec toliko pogresana in postane ati najpomembnejsi, mama pa gre lahko kuhat in likat.
Lepo se imejte in uzivajte v obdobjih svojega malcka, ki kmalu minejo,
Darja