Mednarodne posvojitve v Sloveniji-Nedelo 5.2.06
Mednarodne posvojitve v Sloveniji: naposled konec tavanja v temi?
V letih po osamosvojitvi so Slovenci posvojili 37 otrok iz drugih držav, največ iz Makedonije. Postopki so bili mučni in dolgotrajni, izid negotov. V prihodnje bodo posvojiteljem, ki so bili doslej prepuščeni lastni iznajdljivosti, pomagali strokovnj
Ned 05.02.2006
Pari, ki si želijo posvojiti otroka v Sloveniji – približno 200 jih je –, živijo v prepletu pričakovanj in strahov. Možnosti so majhne, negotovost velika. Lani je bilo v posvojitev v Sloveniji oddanih 16 otrok, leto prej deset. Številke ne razkrivajo celotne podobe, saj je nov dom v teh dveh letih v resnici dobilo le deset otrok, pri preostalih 16 je bila posvojitev enostranska, kar pomeni, da je nebiološki oče ali mama tudi uradno prevzel starševske dolžnosti. Tisti, ki čakajo na posvojitev otroka, pri nas tavajo v temi, je položaj opisala ena od sogovornic. A nekaj se premika in pričakovati je, da se bodo razmere še letos spremenile: naposled naj bi se razširile možnosti za posvojitve v tujini.
Ne gre za to, da v letih po osamosvojitvi Slovenije, ko so se delno prekinile vpeljane zveze predvsem z Makedonijo, posvojitev neslovenskih otrok ne bi bilo. Močno pa jih je oviralo in jih še vedno ovira pomanjkanje celovitih in zanesljivih podatkov in dejstvo, da so postopki v tujini, včasih pa tudi pri nas, dolgotrajni in precej zapleteni. Tisti, ki želijo prevzeti vlogo staršev in nimajo pomislekov o rasnih, verskih in civilizacijskih razlikah, so bolj kot ne prepuščeni samim sebi. Na dolgo pot se podajo le najbolj vztrajni in iznajdljivi, z upanjem, da bo sreča na njihovi strani.
Sami na dolgi poti
Na direktoratu za družino, ki sodi pod ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve, natančnih podatkov nimajo, menijo pa, da so Slovenci v letih po osamosvojitvi iz drugih držav posvojili 37 otrok, največ iz Makedonije. Kakor pravi Jožef Tivadar, do nedavnega v. d. generalnega direktorja direktorata, ljudje praviloma sami, brez posredovanja državnih inštitucij, stopijo v stik z organi držav, v katerih želijo posvojiti: »Poznam nekaj parov, ki so se sami odpravili v Makedonijo in se tam dogovarjali, kako naj bi stvari izpeljali. Načeloma je tako, da če sta obe državi – tista, iz katere prihajata bodoča posvojitelja, in tista, iz katere je otrok – podpisnici haaške konvencije o varstvu otrok in sodelovanju pri mednarodnih posvojitvah, bi se lahko prosilci neposredno obrnili na ministrstvo za delo kot osrednji organ in to bi skupaj z osrednjim organom države, v kateri je otrok, izpeljalo določene postopke. A takih primerov doslej ni bilo, vsaj meni niso znani.«
Med tistimi, ki sta stik z makedonskimi oblastmi poiskala sama, sta tudi zakonca Černe. Že pred pogovori na centru za socialno delo sta se zavedala, da je možnosti za posvojitev v Sloveniji malo, čakanje pa dolgo. Opogumljena s srečnim izidom zgodbe neke druge družine in oborožena z njihovimi izkušnjami, sta se pred tremi leti odločila, da poskusita. Ker so postopki v Makedoniji enaki kot pri nas, sta vse teste in preverjanja opravila v domovini. Na centru za socialno delo so jima stali ob strani, a pravnih možnosti za konkretno pomoč ni bilo. Ko so jima po običajnih postopkih (testiranju, preverjanju razmer …) izdali pozitivno mnenje, da sta kot posvojitelja primerna, sta uradno prevedeno dokumentacijo poslala najprej na slovensko veleposlaništvo v Skopju, od tam so jo posredovali centru za socialno delo, nato pa tamkajšnjemu ministrstvu za delo. To je izdalo prvo stopnjo potrditve.
»Potem so naju postavili v vrsto in približno v letu dni po vložitvi prošnje je bil postopek končan,« pove Danijel Černe. V Makedonijo sta prvič odšla šele, ko sta izvedela, da neki otrok čaka na posvojitev. Domov sta se vrnila s šestmesečnim dečkom. »Pomembno je bilo to, da sva ves čas kazala veliko zanimanja za posvojitev. Stalno sva bila v stiku z Makedonijo, neprestano sva poizvedovala, kaj je novega. Klicala sva jih vsaj trikrat na mesec. Morda je bil to pomemben znak, kako resno misliva,« si relativno kratko čakanje in srečen konec pojasni Danijel Černe. Deček je v Slovenijo pripotoval z začasnim potnim listom. Pozneje se je pri urejanju dokumentov nekajkrat zapletlo, predvsem zaradi uradniškega nepoznavanja razmer, vendar ni bilo nič nerešljivega.
Med zadnjimi, ki sta našla dom pri dveh slovenskih družinah, sta deček in deklica iz Rusije. Informacija je zakrožila na forumu Med.over.net, kjer je ena od spletnih klepetalnic, posvečena tematiki posvojitev. Na direktoratu s tem niso seznanjeni, dejstvo pa je, da so tudi vse druge posvojitve večinoma potekale mimo njih oziroma njihovih centrov za socialno delo. Ti so sicer pooblaščeni za izdajo potrdil o primernosti kandidatov tudi za tujino, od tam naprej pa se morajo ti v glavnem znajti sami. Pa ne samo na »tujem terenu«, temveč tudi po vrnitvi domov. Ob posvojitvi otrok namreč avtomatično postane slovenski državljan, včasih pa se »formalnosti« zaradi nedoločenosti postopkov zapletejo.
Ena od posvojiteljic pravi: »Ko smo se vrnili v Slovenijo s posvojenim otrokom, nihče ni ničesar vedel. Od nas so zahtevali dokument, ki ga nismo mogli dobiti. Posvojeni otrok avtomatično postane slovenski državljan, moraš pa imeti prave papirje. Še zdaj ne vem, kateri bi bil pravi, da bi zadevo kar najhitreje uredili.«
Sporazum, ki obeta
Slovenija je podpisala temeljni dokument, konvencijo o varstvu otrok in sodelovanju pri meddržavnih posvojitvah. Na tej osnovi bi načeloma lahko z drugo državo podpisnico izpeljala postopke posvojitve, a mnoge od 64 podpisnic, tako kot Slovenija, otrok ne dajejo v mednarodno posvojitev. Bolj učinkovito je dogovarjanje na podlagi medvladnih sporazumov, ki postopke določajo bolj natančno in pregledno. Na zapleten položaj je opozorila tudi peticija za vzpostavitev meddržavnih posvojitev v Republiki Sloveniji, ki jo je zavod Med.over.net konec minulega leta predal ministru za delo, družino in socialne zadeve Janezu Drobniču. V njej se je več kot 1800 podpisnikov zavzelo za ureditev vsega potrebnega, da bodo meddržavne posvojitve potekale tekoče in normalno.
Žalostna resnica je, da v svetu ne manjka otrok, ki živijo v bednih razmerah. Zanje bi bila posvojitev v drugi državi začetek novega, srečnejšega življenja. Med potencialnimi slovenskimi posvojitelji je največ zanimanja za bližnje evropske države, zlasti Makedonijo, Romunijo in Poljsko. Po Tivadarjevih besedah je bil narejen velik premik, saj sta Slovenija in Makedonija naposled uskladili medvladni sporazum o mednarodnih posvojitvah. Nanj so dolgo čakali in si od njega veliko obetajo. »Menimo, da ne bi smelo biti posebnih zastojev, in računamo, da bo sporazum podpisan še letos. Še več, upam si trditi, da se bo to zgodilo že v prvi polovici leta. Dokument smo oblikovali tako, da bi bil temeljni vzorec tudi za tovrstne sporazume z drugimi državami, saj obstajajo možnosti za dogovor še z nekaterimi drugimi. Navezujemo stike z Ukrajino in Rusko federacijo, a treba bo še veliko narediti. Tudi naši diplomati v teh državah so seznanjeni z našimi načrti,« optimistično pojasnjuje Tivadar.
Kdaj bi bilo torej mogoče pričakovati prve posvojitve na podlagi sporazuma? Kakor pravi Tivadar, bo ta začel veljati takoj po podpisu. »Posebnih zadržkov ne bi smelo biti, saj si je tudi makedonska stran prizadevala, da bi sporazum začel veljati čimprej. Doslej so se naši državljani neposredno obračali na makedonske oblasti in so se sami lotili določenih postopkov. Ker ni bilo sporazuma, so se pogosto dogajali zapleti, saj si je vsak razlagal določene zahteve po svoje. S sporazumom pa bo natančno določeno, kako mora teči posvojitev. Z makedonsko stranjo bomo skupaj pripravili tudi vse potrebne obrazce, tako da ne bi več smelo biti težav. Ob tem moram posebej pohvaliti ministrstvo za zdravje, s katerim smo se dogovorili, da bodo posvojeni otroci zdravstveno zavarovani kot družinski člani pri bodočih posvojiteljih. To doslej ni bilo urejeno, zato je nastal krajši zastoj. Upamo, da bo taka dikcija ostala tudi v novem zakonu o zdravstvenem varstvu.«
Področje posvojitev, zlasti domačih, naj bi natančneje uredil nov družinski zakonik, ki bo po programu vlade pripravljen še letos, pravi Tivadar. Po trenutni zakonodaji, torej po zakonu o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, je pri nas mogoče posvojiti otroke, ki so brez staršev, t. i. najdenčke oz. otroke, katerih starši vsaj leto dni nimajo znanega bivališča. Druga možnost je, če starši privolijo v posvojitev, tretja pa nastopi v primerih, ko je staršem odvzeta roditeljska pravica.
Kakor pravi sogovornik, je pri nas zelo malo posvojitev, ker ni otrok, ki bi bili primerni za to. Marsikoga od potencialnih posvojiteljev menda zbode tudi dejstvo, da so v naših centrih za socialno delo bolj kot posvojitvam naklonjeni rejništvu ter da imajo zaradi majhnega števila posvojitev socialni delavci premalo znanja in izkušenj za sprejemanje tako odgovornih in občutljivih odločitev. Tivadar pričakuje, da se bodo razmere izboljšale z reorganizacijo centrov za socialno delo, ki predvideva združevanje nekaterih strokovnih nalog v regijskih centrih, morda celo zgolj v osrednjem centru. »Osebno menim, da bi morali organizirati ustrezno službo, ki bi se ukvarjala s posvojitvami in bi ponudila strokovno pomoč tudi bodočim posvojiteljem. Delno se s tem ukvarja Deteljica, a to je društvo, zadevo pa bi bilo treba urediti na državni ravni. Glede na majhno število posvojitev bi bilo bolje, če bi imeli strokovnjake, ki bi se specializirali za te postopke,« je prepričan Tivadar. A do takšnih sprememb je še daleč. Podobno je z idejo, da bi imelo ministrstvo oz. direktorat strokovnjaka za mednarodne posvojitve, ki bi vodil urejanje dokumentov. Tivadar zamisel načeloma podpira.
Čas je za akcijo
Z zbiranjem informacij se že nekaj let zavzeto ukvarja Eva Cerkvenik. Po hudem razočaranju, ki ga je doživela na enem od centrov za socialno delo, se je odločila, da vzame stvari v svoje roke in ustanovi zavod, ki bo slovenskim parom pomagal pri mednarodnih posvojitvah, z informacijami in usmerjanjem pri izpeljavi konkretnih postopkov.
Čeprav se je dobro oborožila s podatki in o problematiki zdaj ve razmeroma veliko, pravi, da se sama, brez institucionalnega zaledja, nikoli ne bi podala v to. »Načeloma bi lahko šli slovenski posvojitelji v tujino že dan po tem, ko je bila ratificirana haaška konvencija o otrokovih pravicah. A večina parov preprosto ne ve, kako zadevo izpeljati, na koga se obrniti, kje začeti … Zakon že lahko prebereš, koliko razumeš, pa je drugo vprašanje.«
S pravnico Sonjo Rutar sta temeljito prečesali teren. »Obrnili sva se na veliko organizacij, ki se ukvarjajo z mednarodnimi posvojitvami, približno 150 jih je bilo. Na koncu smo zaprosili za pomoč S.O.S. Bambino International Adoption O.N.L.U.S., neprofitno organizacijo iz Italije, ki spremlja pare v celotnem postopku mednarodne posvojitve in s tem povezanimi dejavnostmi. Izbrali smo sistem, ki ga podpira tudi haaška konvencija. V skladu z njo je mednarodna posvojitev zadnja pot, ki čaka otroka. Sprejemljiva je le v skrajnem primeru, ko se potrdi, da so druge možnosti, kot sta reja in posvojitev v domovini, neizvedljive.«
Eva Cerkvenik pravi, da sta s Sonjo Rutar razmišljali o ustanovitvi samostojnega, slovenskega zavoda. Kaj hitro pa sta ugotovili, da bi s tem izbrali bolj zapleteno in dolgotrajno pot. »Zato zdaj poteka postopek ustanavljanja zavoda, pri katerem sodeluje tudi italijanski S.O.S. Bambino. Pokazalo se je namreč, da nas tuje organizacije ne bi sprejele, saj zahtevajo pet let izkušenj pri mednarodnih posvojitvah, določeno število ‘vstopov’ otrok itd., česar Slovenija preprosto nima. Bili smo prisiljeni poiskati pomoč.«
Zavod bo sprva deloval kot prostovoljna, neprofitna organizacija, njegove ambicije pa so širše: želijo si prispevati k ureditvi razmer pri nas, zbirati in posredovati informacije, organizirati izobraževanja in šolanja.
»Prepričani smo, da nam bo država s svojimi institucijami dala vso pomoč in podporo. Zavod ne bo zaračunaval nobenih dodatnih stroškov, financiral se bo s projekti. Zavedamo se, da je izobraževanje pred posvojitvijo zelo pomembno. Na začetku nam bosta priskočila na pomoč kolega iz Italije, socialna delavka in psiholog. Dobro je, da imamo za seboj močno podporo, organizacijo, ki deluje že vrsto let in je izpeljala številne posvojitve. Največ sodelujejo z Mehiko, Kolumbijo, Brazilijo, Rusijo in Ukrajino, malo manj s Kazahstanom in Bolivijo.«
Odločilen je motiv
Pri posvojitvi otroka iz drugačnega okolja se je treba zavedati, da je to lahko povezano z dokaj visokimi stroški, zlasti če gre za bolj oddaljene države. Začne se že z iskanjem informacij. Poseben strošek je prevajanje obsežne dokumentacije, nekatere države pa od bodočih posvojiteljev zahtevajo večkraten obisk ali celo daljše bivanje. Po mnenju Eve Cerkvenik se lahko skupni znesek približaj 15.000 evrom, saj samo storitve centrov za socialno delo v tujini stanejo približno pet tisoč evrov.
Približno 90 odstotkov parov, ki skušajo posvojiti otroka, je neplodnih. Kakor pravi Cerkvenikova, so države posvojiteljice zelo natančne glede motivov, ki vodijo bodoče posvojitelje. Če čutijo, da poskuša par s tem rešiti svoje osebne težave ali da gre za dobrodelnost, ga zavrnejo. »V prvi vrsti se moraš počutiti, da boš postal oče ali mama,« pravi.
Kako hitro stvari tečejo v tujini, koliko možnosti je, da paru uspe? »Mednarodna posvojitev v tujini – in tudi pri nas bo tako – traja od enega do treh let po vpisu v tuji register. Toliko časa si vzamejo. Lepa plat je ta, da so postopki jasni in izid precej gotov. Potem ko par v domovini dobi potrdilo o primernosti za posvojitev, pošlje prevedeno dokumentacijo, ki jo zahtevajo tuje inštitucije, v želeno državo. Tam mu približno v šestih mesecih potrdijo, da je – malo grdo rečeno – ‘v vrsti’ in od tod naprej je posvojitev zagotovljena. Potem samo še čakaš, da ti ponudijo otroka. Seveda lahko postaviš nekaj pogojev, kot so spol, starost, vendar ni nujno, da bodo upoštevani. Čeprav si večina staršev želi čim mlajšega otroka, najraje dojenčka, je teh zelo malo. Če pa je par pripravljen sprejeti starejšega, bolnega ali prizadetega otroka, se čakanje zelo skrajša. Države postavljajo tudi svoje pogoje, tako se recimo v Mehiki držijo pravila, da otrok iz iste družine ne ločujejo. Večina zahteva, da sta posvojitelja poročena, zanimivo pa je, da v večini držav lahko posvojijo samski, nikakor pa ne par, ki živi v zunajzakonski zvezi. Starostne omejitve so postavljene zlasti navzdol, običajno je spodnja meja za posvojitelje 25 let. Pozorni so še na starostno razliko med otrokom in morebitnim posvojiteljem, ki nikakor ne sme biti prevelika,« pravi Cerkvenikova.
Urša Izgoršek
Ga. Ursa Izgorsek se je izkazala z zelo izcrpnim clankom, ki je prikazal vse aspekte mednarodnih posvojitev pri nas. Izvedeli smo, kaj se je premaknilo od peticije. Kot vidimo, se na ministrstvu pocasi premika, bolj bi bilo treba pritisniti. Videli smo ze, da je bilo pred kratkim drustvo Ziva tisto, ki je zahtevalo informacije. Upajmo, da bodo postopki z Makedonijo kmalu pripravljeni in uteceni. In s se kaksno dezelo.
Morda bo ravno Zavod tisti, ki bo z vlogami in lobiranjem pritiskal na ministrstvo. Upajmo, da ne bo Ministrstvo tisto, ki bo se dodaten zastoj na ze tako dolgotrajni poti (po mnojih izkusnjah vloga naj ne bi mogla tujo dezelo, dokler je ne potrdi nase ministrstvo). Upajmo, da bo Zavod kmalu zazivel v polni pari in bomo kmalu (kar na zalost pomeni cez najmanj dve leti, ce so z delom ze zaceli) nazdravljali na ljubljanskem letaliscu.
Tezko si tudi predstavljam, kako posvojitve iz tujih dezel potekajo brez vednosti ministrstva, saj vecina drzav zahteva neko potrdilo, da bo otrok v to dezelo brez tezav imigriral in se naturaliziral.