Med.Over.Net

Posvojitev otroka in rejništvo

O posvojitvah v Sloveniji in tujini, izmenjava izkušenj in pogovori. Forum namenjen posvojiteljem, rejencem in posvojencem. V tem forumu lahko anonimno izrazite svoja čustva, skrbi, stiske, vprašanja, napišete svojo zgodbo in pogled na svet. Povejte, da boste (u)slišani, poiščite in dajte oporo ter pridobite upanje.

Ko posvojitev otroka postane alternativa

Default avatar

Eva*

Ko posvojitev postane alternativa lastnemu otroku


V Sloveniji so možnosti za posvojitev otrok zelo majhne. Par, ki se odloči za posvojitev otroka, mora nanj čakati več let, tako da jih nekaj vmes celo obupa. Želja po starševstvu je velika, možnost za izpolnitev te življenjske želje pa na ravni države minimalna. V povprečju je bilo pri nas v zadnjih letih (od leta 1997 do leta 2001) posvojenih 49 otrok letno, nanje pa čaka več sto parov. Vse več parov se zaradi tega odloča za posvojitev tujega otroka. Slovenija je sicer leta 1999 ratificirala konvencijo o varstvu otrok in sodelovanju pri meddržavnih posvojitvah, toda zaenkrat še ni dosegla nobenega bilateralnega sporazuma s kako tujo državo o konkretizaciji posvojitev. Kakor koli že, par se mora ne glede na to, ali se odloči za posvojitev doma ali v tujini, obrniti na matični center za socialno delo, saj imajo ti javno pooblastilo za izvajanje posvojitev.


Postopek posvojitve v Sloveniji

Odločitev o posvojitvi ni tako preprosta. Par, ki se je odločil za ta korak, ima po navadi za sabo številna razočaranja in spodletele poskuse zanositve. Ko sta partnerja odločena posvojiti otroka, se morata, kot že rečeno, oglasiti na svojem matičnem centru za socialno delo. Tam vložita vlogo za posvojitev, ki vključuje prošnjo z življenjepisom, zdravniško potrdilo, potrdilo o državljanstvu, izpisek iz poročne matične knjige, izpisek iz matične knjige rojenih, potrdilo o zaposlitvi, potrdilo, da jima ni bila odvzeta roditeljska pravica, potrdilo, da nista bila kaznovana in da nista pod skrbništvom. V Zakonu o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, ki določa pogoje za posvojitev, je sicer navedeno, da sta prosilca za posvojitev zakonca, ni pa to tudi obvezno, saj v zakonu ni posebej predpisano, da morata biti prosilca poročena. Je pa nekako praksa centrov, da dajejo prednost prav poročenim parom. Samske osebe tudi niso povsem izključene, vendar je njihova možnost, da bi dobile otroka v Sloveniji, minimalna, saj bi se to zgodilo samo v primeru, če za otroka ne bi našli ustreznega para.

Ko par odda vso potrebno dokumentacijo, ga uvrstijo na čakalno listo. Šele ko pride na t. i. top listo, na kateri so prvi trije pari na seznamu, z njim opravijo pripravo na posvojitev. Ta vključuje pogovore s pristojnim socialnim delavcem in psihologom ter obisk na domu. V tej fazi skušajo ugotoviti, ali je par dejansko sposoben vzgajati otroka in ali izpolnjuje vse pogoje, ki bi otroku zagotavljali varno življenje. Če par izpolnjuje vse pogoje, sledi novo čakanje in upanje, da bo kakšna mamica čim prej zapustila svojega otroka.

Posvojitev v tuji državi

Vse skupaj torej temelji na mučnem in nestrpnem čakanju, ki včasih pelje do iskanja drugačne alternative. Kot nam je pojasnila Milena Peršin, strokovna delavka na področju rejništva in posvojitev na Centru za socialno delo Ljubljana Šiška, naj bi se že kar nekaj parov odločilo za posvojitev tujega otroka. Med najbolj »priljubljene« države s strani posvojiteljev sodi Makedonija, ki se je nekako odločila, da izroči svoje državljane v posvojitev tudi tujim državljanom. So pa ti otroci večinoma pripadniki romske skupnosti. Par, ki se odloči za tujega otroka, mora skozi cel postopek, ki je predviden za posvojitev otroka v Sloveniji. Tako mora matičnemu centru za socialno delo predložiti vso potrebno dokumentacijo ter opraviti pripravo na posvojitev. Če je treba, center vso dokumentacijo pošlje tuji državi. »Kaj oni delajo s tem, nas ne zanima,« je pojasnila Peršinova in dodala, da center za to ni več pristojen in se ne sme in ne more vmešavati. To pomeni, da mora par vse ostale stvari urejati sam, bodisi na tujem centru za socialno delo ali preko ambasade. Nekatere države zahtevajo celo izpopolnitev dokumentacije, kar si morajo bodoči starši priskrbeti sami. Država Makedonija na primer zahteva, kot nam je povedala Peršinova, tudi mnenje pedagoga. Do same posvojitve naj bil v Makedoniji prišlo veliko prej. Čakalna doba naj bi znašala nekje od 9 mesecev do največ enega leta. To se nikakor ne more primerjati z dolgoletnim čakanjem v Sloveniji. Na centru za socialno delo v Šiški je denimo treba čakati v povprečju šest let. Makedonija za razliko od naše države, kjer ta postopek traja nekje do enega leta, takoj izda odločbo o posvojitvi. S to odločbo gredo starši na matični urad v Sloveniji, kjer oddajo vlogo za državljanstvo otroka. Podoben postopek velja za katerokoli drugo tujo državo.

O problemu posvojitve tujih otrok smo se pogovarjali tudi z Vlasto Rozman z ministrstva za delo, družino in socialne zadeve. Pojasnila nam je, da si Slovenija sicer prizadeva, da bi sklenila bilateralni sporazum s kako tujo državo, a še ni naletela na noben konkreten odziv. Edini pravni in veljavni dokument, ki podaja temelje za meddržavne posvojitve, je konvencija o varstvu otrok in sodelovanju na področju meddržavnih posvojitev, ki jo je državni zbor ratificiral leta 1999. Temeljni cilj omenjene konvencije je, da države podpisnice sprejmejo skupna določila in s tem vzpostavijo sistem sodelovanja. Pri tem morajo upoštevati konvencijo Združenih narodov o otrokovih pravicah iz leta 1989 ter deklaracije ZN o socialnih in pravnih načelih v zvezi z varstvom in skrbstvom za otroke, to pa predvsem z vidika posvojitve znotraj države ali meddržavne posvojitve. Konvencija tako določa pogoje za posvojitev med državami, pogoje postopka pri meddržavni posvojitvi, priznanje posvojitve in posledice posvojitve. Zakaj je potem sploh potreben še bilateralen sporazum? Rozmanova nam je pojasnila, da bi bili v primeru bilateralnega sporazuma o posvojitvah med dvema državama postopki posvojitve bolj jasni, in dodala, da se »v tem primeru ne bi moglo zgoditi, da bi odločbo izdal nepristojen organ, ker bi se te določbe preverjale. Za posvojitelje bi bilo tudi lažje, ker bi vedeli, preko katerega organa to urejajo.« Kot je še pojasnila, konvencija v bistvu pomeni, da obstaja, če pride do posvojitve med dvema državama, določen dokument, ki narekuje postopke. Pri tem pa je pomembno to, da morajo starši, ki nameravajo posvojiti tujega otroka, upoštevati pravo tuje države. Upoštevati morajo njene zahteve ter pogoje, ki jih narekujejo njeni zakoni o posvojitvah. Pri tem nima naša država nobene pristojnosti. In prav tukaj lahko nastane težava. Posvojitev tujega otroka prinaša določeno tveganje, predvsem za starše, ki nimajo nobenega pravega pravnega zaledja. Ni zagotovila, kako je z otrokom, kako je bilo z njegovimi starši itd. Gre za tveganje, ki ga velikokrat odtehta velika želja po otroku. To je stvar posameznikove odločitve.

Kaj, če si biološka mati premisli?

Nekatere bodoče posvojitelje je morda tudi strah, da bi si biološka mati čez nekaj let premislila in zahtevala svojega otroka nazaj. Strah je povsem neupravičen, nam je pojasnila Milena Peršin. To bi bilo možno le v tistem »poskusnem« letu, ko imajo bodoči posvojitelji otroka že doma in še čakajo na odločbo o posvojitvi. V tem obdobju namreč bodoči starši še nimajo nobene pravice nad otrokom, tako da v tem letu še obstaja možnost, da se otroka vrne biološki materi. To je seveda odvisno tudi od razlogov, zakaj si je mati premislila, ter od razmer, v katerih zdaj živi. V trenutku, ko zakonca z odločbo pravno postaneta starša otroka, pravi Peršinova, biološka mati izgubi vse pravice nad svojim otrokom. Posvojiteljska starša dobita z odločbo o posvojitvi vse pravice in dolžnosti, ki jih imajo starši nad svojimi otroki. Problem lahko nastane, nam je po drugi strani razložila Vlasta Rozman, če pri samem postopku posvojitve pride do napake oz. je ta postopek pomanjkljivo izpeljan. V tem primeru bi se stvar, kot pravi, lahko zapletla. Prav v ta namen ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve pripravlja dopolnitve Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, in sicer v smeri bolj jasne določitve postopka posvojitve. Med drugim bodo predlagali, da bi morala biološka mati, potem ko se je ob rojstvu odpovedala svojemu otroku, ponovno potrditi svojo odločitev čez nekaj tednov. S tem bi se izognili morebitnemu kasnejšemu sklicevanju na t. i. poporodno travmo. Ta bi bila lahko namreč dober argument na sodišču, če bi biološka mati želela otroka nazaj.

V primeru posvojitve tujega otroka pa lahko omenjeni problem doseže še večje razsežnosti. V tem primeru ne bi igralo pomembne vloge le slovensko pravo, ampak tudi in predvsem pravo države, v kateri je bil otrok posvojen.

Katere so še druge možnosti?

Poleg posvojitve, ki je nekako najbolj idealen scenarij za par, ki si želi otroka, obstajajo v Sloveniji tudi druge alternative, ki vsaj deloma nadomestijo praznino, ki bi jo zapolnil otrok. Ena od teh je denimo posvojitev na daljavo, to je projekt, ki ga od leta 1993 koordinira koprska škofijska Karitas. Tovrstna posvojitev pomeni, da posamezniki za določenega otroka vsak mesec na žiro račun koprske škofijske Karitas nakažejo 5.000 tolarjev. S tem denarjem posamezniki pomagajo otrokom brez staršev, bolnim, invalidom in vsem tistim otrokom, ki živijo v težkih materialnih razmerah. V ta projekt je trenutno vključenih 150 otrok.

Mladinski dom Malči Beličeve ponuja svojim varovancem t. i. botrstvo. Biti boter otroka pomeni, da posameznik ali par enemu otroku iz doma vse leto mesečno nakazuje na njegovo hranilno knjižico po 5.000 tolarjev, ki jih otrok lahko uporabi po lastni želji. Nekateri si kupijo igrače, oblačila ali šolske pripomočke. Predvsem je pomembno to, da se lahko otroku omogoči vsaj tisto minimalno izpolnitev mladostniških želja.

Dolgo čakanje ne sme premagati želje po družini

Če gledamo z vidika bodočih posvojiteljev, ima Slovenija premalo otrok. Čakanje na otroka je dolgo in včasih za zakonca tudi mučno. Odločitev, da se otroka posvoji v tuji državi, se na prvi pogled ne zdi napačna. Treba pa je upoštevati nekaj dejstev. Pri posvojitvi otroka je treba gledati predvsem na njegovo dobro, zanj je treba najti najbolj ustrezno družino. To ne pomeni samo, da se morata starša dobro razumeti ter da sta materialno dobro preskrbljena. To pomeni, da je treba otroka, ki prihaja iz drugačnega kulturnega, verskega ali nacionalnega okolja, vzgajati tudi v duhu njegovega okolja. Otrok ima pravico spoznati svoje korenine. Posvojiteljski starši, ki se tega zavedajo, bodo otroku omogočili spoznati njegovo rodno kulturo in religijo. Poleg tega mora par, ki se odloči za posvojitev tujega otroka, dobro preučiti pravo in postopke posvojitve v tuji državi. S tem si bo zmanjšal možnosti kasnejših zapletov.
Rešitev je kar nekaj, treba je le poiskati pravo. Pri tem pa je treba upoštevati predvsem eno pravilo: otrok si ne more sam izbrati družine in okolja, v katerem bo živel, zato leži odgovornost, da bo zanj kar najbolje poskrbljeno, predvsem na ramenih bodočih staršev.

Tina Cunder

Skopirano iz pinkpok

Lep dan!
Eva*
Default avatar

Mamica dveh punck

Pozdravljeni,

z možem sva preko ZDA posvojila deklico na Kitajskem. Imela sva precej težav z legalizacijo hčerke v Slovenij, a uspela. Postopek je zelo birokratski in nekoliko zapleten, vsekakor bi moral biti najprej vzpostavljen bilateralni sporazum, na katerem bi verjetno morala delati ga. Rozmanova, če bi kdo nanjo pritisnil. Na Kitajskem je veliko zapuščenih novorojenk, posledica politike enega otroka, v ZDA in EU jih posvojijo okrog 10.000 na leto.

Je kdo zainteresiran, da bi se začel boriti z birokratskimi mlini na veter? V tem primeru sem pripravljena pomagati z informacijami - pustite sporočilo s kontaktno informacijo.

Pozdrav!
Default avatar

Tit

Pozdravljena,

to je ena "naših", ki bi želela nekaj v tej togi državi spremeniti. Predvidevam, da bi morali stopiti skupaj, se pomeniti o tem, določiti vodjo, ki bi ta mlin mlel, ostali pomagati in s skupnimi močmi bi uspelo, da bi Ministrstvo za delo in socialne zadeve začelo sklepati konvencijo in bilateralni sporazum z drugimi državami.
Ti in drugi, so se prebili tako ali drugače, da so prišli do otroka. Jaz še čakam nanj, za mano je še en par, za tem bodo prišli še drugi,....
Iz lastnih izkušenj vem, da je v ex YU veliko otrok, ki samevajo brez ljubezni po domovih, te nagajivo, sramežljivo ali odsotno pogledajo, ko jim ponudiš bombon, druga skrajnost, ko te na križišču polnem prometa ustavljajo 6 letni otroci in prosijo za cigarete, denar,...

Pari na tem forumu so posvojili iz Makedonije, ZDA, Kitajske, ... in jim je uspelo; mi pa čakamo, da se bo Slovenija sama od sebe pobrigala za nas.
P.S.: ne žalim tiste, ki ste dobili otroke pri nas, a le želja po bolj fleksibilnosti nas teži.
Prav je, da bi s skupnimi močmi nekaj naredili na tem, saj v slogi je moč.

Pozdrav,
Z LJUBEZNIJO DO OTROKA!
Default avatar

neira

Postopek posvojitve v Sloveniji

Odločitev o posvojitvi ni tako preprosta. Par, ki se je odločil za ta korak, ima po navadi za sabo številna razočaranja in spodletele poskuse zanositve. Ko sta partnerja odločena posvojiti otroka, se morata, kot že rečeno, oglasiti na svojem matičnem centru za socialno delo. Tam vložita vlogo za posvojitev, ki vključuje prošnjo z življenjepisom, zdravniško potrdilo, potrdilo o državljanstvu, izpisek iz poročne matične knjige, izpisek iz matične knjige rojenih, potrdilo o zaposlitvi, potrdilo, da jima ni bila odvzeta roditeljska pravica, potrdilo, da nista bila kaznovana in da nista pod skrbništvom. V Zakonu o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, ki določa pogoje za posvojitev, je sicer navedeno, da sta prosilca za posvojitev zakonca, ni pa to tudi obvezno, saj v zakonu ni posebej predpisano, da morata biti prosilca poročena. Je pa nekako praksa centrov, da dajejo prednost prav poročenim parom. Samske osebe tudi niso povsem izključene, vendar je njihova možnost, da bi dobile otroka v Sloveniji, minimalna, saj bi se to zgodilo samo v primeru, če za otroka ne bi našli ustreznega para.

Ko par odda vso potrebno dokumentacijo, ga uvrstijo na čakalno listo. Šele ko pride na t. i. top listo, na kateri so prvi trije pari na seznamu, z njim opravijo pripravo na posvojitev. Ta vključuje pogovore s pristojnim socialnim delavcem in psihologom ter obisk na domu. V tej fazi skušajo ugotoviti, ali je par dejansko sposoben vzgajati otroka in ali izpolnjuje vse pogoje, ki bi otroku zagotavljali varno življenje. Če par izpolnjuje vse pogoje, sledi novo čakanje in upanje, da bo kakšna mamica čim prej zapustila svojega otroka.

Posvojitev v tuji državi

Vse skupaj torej temelji na mučnem in nestrpnem čakanju, ki včasih pelje do iskanja drugačne alternative. Kot nam je pojasnila Milena Peršin, strokovna delavka na področju rejništva in posvojitev na Centru za socialno delo Ljubljana Šiška, naj bi se že kar nekaj parov odločilo za posvojitev tujega otroka. Med najbolj »priljubljene« države s strani posvojiteljev sodi Makedonija, ki se je nekako odločila, da izroči svoje državljane v posvojitev tudi tujim državljanom. So pa ti otroci večinoma pripadniki romske skupnosti. Par, ki se odloči za tujega otroka, mora skozi cel postopek, ki je predviden za posvojitev otroka v Sloveniji. Tako mora matičnemu centru za socialno delo predložiti vso potrebno dokumentacijo ter opraviti pripravo na posvojitev. Če je treba, center vso dokumentacijo pošlje tuji državi. »Kaj oni delajo s tem, nas ne zanima,« je pojasnila Peršinova in dodala, da center za to ni več pristojen in se ne sme in ne more vmešavati. To pomeni, da mora par vse ostale stvari urejati sam, bodisi na tujem centru za socialno delo ali preko ambasade. Nekatere države zahtevajo celo izpopolnitev dokumentacije, kar si morajo bodoči starši priskrbeti sami. Država Makedonija na primer zahteva, kot nam je povedala Peršinova, tudi mnenje pedagoga. Do same posvojitve naj bil v Makedoniji prišlo veliko prej. Čakalna doba naj bi znašala nekje od 9 mesecev do največ enega leta. To se nikakor ne more primerjati z dolgoletnim čakanjem v Sloveniji. Na centru za socialno delo v Šiški je denimo treba čakati v povprečju šest let. Makedonija za razliko od naše države, kjer ta postopek traja nekje do enega leta, takoj izda odločbo o posvojitvi. S to odločbo gredo starši na matični urad v Sloveniji, kjer oddajo vlogo za državljanstvo otroka. Podoben postopek velja za katerokoli drugo tujo državo.

O problemu posvojitve tujih otrok smo se pogovarjali tudi z Vlasto Rozman z ministrstva za delo, družino in socialne zadeve. Pojasnila nam je, da si Slovenija sicer prizadeva, da bi sklenila bilateralni sporazum s kako tujo državo, a še ni naletela na noben konkreten odziv. Edini pravni in veljavni dokument, ki podaja temelje za meddržavne posvojitve, je konvencija o varstvu otrok in sodelovanju na področju meddržavnih posvojitev, ki jo je državni zbor ratificiral leta 1999. Temeljni cilj omenjene konvencije je, da države podpisnice sprejmejo skupna določila in s tem vzpostavijo sistem sodelovanja. Pri tem morajo upoštevati konvencijo Združenih narodov o otrokovih pravicah iz leta 1989 ter deklaracije ZN o socialnih in pravnih načelih v zvezi z varstvom in skrbstvom za otroke, to pa predvsem z vidika posvojitve znotraj države ali meddržavne posvojitve. Konvencija tako določa pogoje za posvojitev med državami, pogoje postopka pri meddržavni posvojitvi, priznanje posvojitve in posledice posvojitve. Zakaj je potem sploh potreben še bilateralen sporazum? Rozmanova nam je pojasnila, da bi bili v primeru bilateralnega sporazuma o posvojitvah med dvema državama postopki posvojitve bolj jasni, in dodala, da se »v tem primeru ne bi moglo zgoditi, da bi odločbo izdal nepristojen organ, ker bi se te določbe preverjale. Za posvojitelje bi bilo tudi lažje, ker bi vedeli, preko katerega organa to urejajo.« Kot je še pojasnila, konvencija v bistvu pomeni, da obstaja, če pride do posvojitve med dvema državama, določen dokument, ki narekuje postopke. Pri tem pa je pomembno to, da morajo starši, ki nameravajo posvojiti tujega otroka, upoštevati pravo tuje države. Upoštevati morajo njene zahteve ter pogoje, ki jih narekujejo njeni zakoni o posvojitvah. Pri tem nima naša država nobene pristojnosti. In prav tukaj lahko nastane težava. Posvojitev tujega otroka prinaša določeno tveganje, predvsem za starše, ki nimajo nobenega pravega pravnega zaledja. Ni zagotovila, kako je z otrokom, kako je bilo z njegovimi starši itd. Gre za tveganje, ki ga velikokrat odtehta velika želja po otroku. To je stvar posameznikove odločitve.



Samo nekaj bi rada dodala k vsemu temu pisanju o posvojitvah,da v Sloveniji ni otrok za posvojitev itd... Sama sem bila kot otrok kar 12 let v reji v teh letih rejništva me mati in oče nista obiskala več kot trikrat,vsak zase sta si ustvarila nove družine in živela naprej.Ko sem kot 7 letna deklica rekla socialni delavki,da si želim pravo družino in ne le rejniške kar naj bi bila začasna rešitev so mi odgovorili,da me ne morejo dati v posvojitev,ker biološki starši tega ne želijo.Ko sem dopolnila 15 let so se rejniki pri katerih sem bila 12 let odločili,da se z rejništvom ne bodo več ukvarjali.Ker biološkim staršem zame in za mojo sestro s katero sva bili v reji skupaj ni bilo mar so naju obe dali v Mladinski dom Malči Beličeve kjer sva bili 1 leto,nato so mene dali v stabnovanjsko skupino črnuška gmajna,sestro pa v zavod v Predvor.Tako sva obe v teh ustanovah končali poklicni šoli.Ker sem ob koncu šolanja dopolnila 18 let sem bila tudi za stanovanjsko skupino prestara in se tako nisem imela možnosti šolati dalje,ker sem morala najeti stanovanje,da pa sem lahko plačevala najemnino sem mogla iti delati.Ja,tako je to.Niti eden od staršev me od mojega 7 leta starosti od tega je zdaj že 21 let ni niti obiskal kaj šele,da bi mi kakorkoli pomagal.V kakšni državi živim?Mar ne bi bilo bolje tako zame kot za sestro,da bi naju posvojila družina,ki jim ni bilo dano postati biolški starš in bi mi zagotovo omogočili boljše življenje.Tako pa se do danes ko štejem 28 let nisem postavila na noge,še vedno živim v najemu in delam.Težko je,ko si za vse sam.In takih otrok je v Sloveniji veliko preveč.Država bi morala omejiti dobo rejništva in po preteku določene dobe,ko ni odziva bioloških staršev poskrbeti,da gre otrok v posvojitev.Upam,da bo tole prebral kdo od ljudi,ki lahko kaj stori na tem področju.
Default avatar

Eva**

Draga Neira,
popolnoma se strinjam z vsem kar si napisala, najbolj pa z zadnjim odstavkom. In ravno o tem sem pred dnevi govorila s svojo soc. delavko, ki se je z menoj popolnoma strinjala. Zelo me jezi neurejenost zakonodaje v našoidržavi.Obstajat bi moral enoletni rok, v katerem bi si starši morali urediti življenje, se ustalili, se zaposlili in podobno. Če to ne bi uredili bi se jim morale odvzeti roditeljske pravice in otroke bi se moralo dati v posvojitev. Ne pa da se biološkim staršem gleda skozi prste in se čaka na neke spremembe, ki v praksi tako ali tako niso možne. Otroci pa trpijo ker ne pripadajo ne rejnikom ne svoji biološki družini.


Upam, da se ti bo življenje kmalu uredilo!

Eva**
Eva**
Default avatar

Tos

Neira, vaša zgodba je res primer, kjer je možno in prav bi bilo, da bi vam omogočili posvojitev. Koliko lahko izračunam, ste bili v rejništvu od tretjega leta starosti in najverjetneje se je kaj hitro vedelo, da starši ne bodo zmogli. zelo nepošteno do vas in vaše sestre, da ni nihče izbiral optimalne rešitve, kar je bila vsekakor posvojitev.

Vendar zaradi vaše zgodbe in še nekaj podobnih vseeno ne smemo povsploševati, da bi vsak, ki je v rejništvu lahko bil posvojen, ker to vedno ne gre. V rejništvo prihajajo tudi veliki otroci (stari toliko, kot ste bili vi, ko ste šli v dom) in takrat povojitev pač ni več mogoča.

Veliko otrok je starih cca 10 let in veliko je tudi takšnih s p.p.

Za te otroke se žal nebi našlo posvojiteljev, zato menim, da zakon, ki bi narekoval, da se morajo po nekem obdobju rejništva vsi posvojiti ne bi bil izvedljiv v praksi.

Rejništvo je ena oblika vzgoje in varstva in ne bi smela postati neka baza za posvojitve.

Se pa vsekakor strinjam, da je pri vsakem otroku potrebno to preveriti in če ima možnos posvojitve, mu to tudi omogočiti. Nikakor se ne bi smelo dogajati to, kar se je v vašem primeru, da se straši niso strinjali in se jih je sploh poslušalo.

S tem, ko niso poskrbeli za svoje otroke bi morali izgubiti pravico odločanja tako kot so se brez posledic odrekli dolžnosti do otroka.
Default avatar

neira

Draga Eva in Toš,veseli me,da lahko o vseh teh zadevah odprto govorimo.Toš,strinjam se s teboj,da posvojitev za vse otroke,ki so v rejništvu ni mogoča,saj nekateri pridejo v rejo le za kratek čas,dokler biološki starši ne uredijo svojih osebnih težav.Velikokrat so le te materialne narave kar se lahko uredi v določenem času.Iz svojih izkušenj,verjemi pa vem,da je v reji veliko preveč malih otrok od 1 do 6 leta,za katere biološki starši ne storijo nič.Obiskala sem veliko rejniških družin in videla na lastne oči kaj se jim dogaja,prav tako pa slišala od smih rejnikov ogromno zgodb kako radi bi posvojili rejenca ker vidijo,da se biološki starši ne premaknejo.Veš kaj je najbilj žalostno?Veliko bioloških staršev da otroka v rejo se ločijo,najdejo novega partnerja in si ustvarijo nove družine.Na otroka v reji pozabijo,naknadnim potomcem pa so starši.Ponavadi se drugi partner ne strinja,da bi otrok iz prvega zakona prišel iz reje v njihovo življenje.Poglej,v reji sem bila 12 let,potem 1 leto v domu Malči Beličeve,nato 2 leti v stanovanjski skupini in potem od svojega 17 leta najemnica.V vsem tem času moji biološki starši niso niti poskusili priti do mene in me vsaj vprašati kako mi gre.Vsak od njiju si je ustvaril druge družine,mati eno,oče dve.Oba živita v Lj,točno vem kje.Po mamini strani imam eno polsestro,po očetovi pa dve polsestri in enega polbrata.Osebno se nismo nikoli srečali.Torej sem poleg vsega tudi ob sestre in brate in kar je najpomembnejše brez družine,ki bi mi bila kdaj pa kdaj v oporo.To ne pišem zaradi mene same,saj vem,da je v Sloveniji preveč podobnih primerov kot je moj in tega država ne bi smela dovoliti.Zame me ne skrbi,ker sem delavna in skrbna oseba,ki sem se znašla v še tako hudih situacijah toda niso vsi taki.Koliko jih je,ko ravno zaradi tega,ko nimajo nikogar ,ki bi jim nudil oporo padejo na dno,se znajdejo v primežu alkohola in droge.In potem vsi začudeno strmijo v njih in jih obsojajo.Ja zakaj le?Pristojni organi zatajijo v času,ko je pomoč najbolj potrebna,v tem primeru izključno v rani dobi rejenca za katerega je jasno vidno,da v domače okolje k biološkim staršem ne bo šel več nikoli.Te otroke bi morali dati v posvojitev saj sama vem kako se počuti mali otrok,ki si ga podajajo od vrat do vrat,želi si prave družine,topline,ljubezni in to išče leta in leta.In tega žal ne dobi.In potem so na drugi strani pari,ki ne morejo imeti svojih otrok in bi radi posvojili pa ne morejo,ker menda ni otrok.Sistem je popolnoma zgrešen.Prepričana sem,da če bi opravili anketo med vsemi rejenci in jih vprašali ali si želijo posvojitve bi dobili odgovor na dlani,večina bi bila za to,da se jih posvoji in da dobijo občutek spoštovanja v tej naši družbi.Vse kar si želijo je občutek,da nekam zares pripadajo in da so ljubljeni in verjemite veliko jih je,ki tega v rejništvu ne občutijo,prav tako pa tega ne občutijo niti iz strani bioloških staršev.Najbolje ve tisti,ki je to izkusil,lahko so vsi diplomirani socialni delavci pa vse večkrat ne razumejo osnovnih potreb takih otrok,žal mi je toda to je resnica.Upam,da se bo na tem področju kmalu kaj obrnilo na bolje,srčno upam.
Default avatar

Tos

Neira v rejništvu v resnici ni veliko bodočih posvojiteljev, to je oblika vzgoje in varstva, enako kot ni veliko posvojiteljev v raznih zavodih in domovih.
Res pa je, da bi majhni otroci morali dobiti priliko, da se jih posvoji, najlepše bi bilo tako, da bi bodoči posvojitelji vzeli majhnega otroka v rejništvo z namenom da ga kasneje posvojijo. Istočasno pa je to tudi riziko da se morda vrnejo.
verjemi malo (beri nič) ni takšnih junakov med bodočimi posvojitelji.
Saj sva obe nekje zgoraj imeli priliko prebrati, kako je dobro vedeti, kakšne prednike in kakšna zagotovila bi naj imel otrok.
Pozabljamo, da nimamo nobenih zagotovil niti sami, tudi nam se lahko rodi otrok s kakšno hibo, ki se takoj ali kasneje pokaže.
Pozabljamo tudi, da smo ljudje, ki nisno bili v reji, pa nimamo nobene opore v matični družini in tudi nobene dediščine. To ne velja samo za rejence.

Se pa še kako strinjam, da so pristojni organi zatajili, da bi se lahko veliko več otrok posvojilo, tam kjer to ne gre, bi pa bilo potrebno urediti dolgotrajno rejništvo, ne da otrok živi v neki začasnosti.
Otrokom bi bilo treba jasno povedati, da so starši v svoji vlogi zatajili ne glede na to, ali nočejo, ne morejo ali ne znajo. ne pa, da rejniki govorijo, kako so njihovi starši v stiski, ampak vseeno krasni in jim s tem daje sporočilo, da je to dobro in je vse o.k., četudi ne skrbiš za lastnega otroka.

Neira, ne bi bila rada predolga, vendar me zelo zanima tvoja zgodba, saj mi je zelo neverjetno, da so te v rejništvo sprejeli kot tri leta staro deklico in potem.....meni je to neverjetno.
Kaj pa sestra, je bila mlajša ali starejša?
Default avatar

neira3

V rejo sem prišla kot 3 letna deklica,sestra je bila takrat stara 14 mesecev.V rejo sva šli zaradi tega,ker naju je mati v času očetove odsotnosti,ko je delal v Libiji in Iraku tako zelo zanemarila,si našla novega ljubimca in naju s sestro 3 dni pustila v stanovanju sami.Našla naju je soseda,ki je obvestila pristojne organe.Ukrepali so tako,da so našli rejniško družino.Ko se je oče vrnil iz dela v Iraku se je začel sodni boj.Sodišče je odločilo,da obe s sestro pripadeva k očetu.Oče je sodišče prosil naj ostaneva v reji toliko časa dokler si ne uredi primernega bivališča,da bi kasneje kot družina živeli skupaj.Sodišče mu je ugodilo.Mati si je ta čas ustvarila družino z moškim zaradi katerega sva bili s sestro iz njene strani tako zelo zanemarjeni.Oče pa po odločitvi sodišča tri leta ni prišel niti na obisk kaj šele,da bi naredil kaj na tem,da zaživimo skupaj.Na obisk je prišel 1krat za moj 6 roj.dan to je bilo prvič in zadnjič.Mati naju je vsega skupaj obiskala 3krat,nazadnje,ko sem imela 7 let.Takrat sem prosila za posvojiteljsko družino,vendar se je upoštevalo mnenje bioloških staršev,ki niso hoteli pristati na posvojitev.V reji sem tako ostala 12 let,ko so se rejniki odločili,da se z rejništvom zaradi hude bolezni v njihovi družini ne bodo več ukvarjali.Ker v tako kratkem času niso našli druge rejniške družine,ki bi v rejo vzela 15 letno in 13 letno dekle,so naju s sestro dali v MDMB,kjer sva bili 1 leto.Kasneje so mene premestili v stan.skupino črnuška gmajna,sestro sprva v stan.skupino Moste kasneje pa v zavod v Preddvor.Jaz sem zaključila trgovsko šolo in se glede na dejstvo,da v stan.skupini zaradi polnoletnosti nisem mogla biti več in sem si mogla najeti stanovanje zaposlila.Od 17 leta dalje delam do sedaj mi še ni uspelo privarčevati toliko,da bi si lahko plačala šolnino za nadaljnje šolanje,saj vsi vemo kakšne so najemnine in stroški v današnjem času.Sestra je zaključila črkoslikarsko šolo.Po njenem končanem šolanju je nekaj časa živela z menoj kasneje pa odšla sama v najem.Zdaj je mamica samohranilka 3 letni deklici.Morda marsikdo ne razume,kaj želim povedati.Noben rejenec si ne želi dediščine,kot je namignil Tos v svojem pisanju,želijo si le pripadnosti v neko okolje,ki ga veliko od njih išče celo življenje.Sicer pa cenim mnenja vseh.
Default avatar

Tos

Neira, oprostite, nisem želela, da se razume kot namig neka dediščina. Hočem samo povedati, da ni nujno da kaj deduješ neglede na to, kdo si.
Oprostite še enkrat, sedaj ko sem sama prebrala, res tako se da razumeti.

Res vas razumem, vse svoje življenje opisujete kot dejstvo, nikogar ne obsojate, na nikogar s prstom ne kažete. To je res pohvale vredno.

Velika krivica se vam je zgodila, to res ni pošteno do tako mjhnih deklic, vendar je tudi sodišče dalo očetu preveč maneverskega prostora. Seveda sta pridno odraščali in prerasli tako rejništvo kot posvojitev ko je prišlo do komplikacij.

Pa mi vseeno recite odkrito: bi vaju ti rejniki posvojili?

Veste, pri posvojitvi ni odpovedi zardadi.....

Ko ste sami prosili za posvojitev, je vsekakor bilo že malo pozno, Vprašajte bodoče posvojitelje, koliko jih je pripravljeno posvojiti tako velike otroke?

Problem je v posvojiteljih, ne v otrocih. vedno znova slišim, kako je treba rejence posvojiti, ampak to vendar niso dojenčki in velikokrat imajo velike travme, hibe....

Jaz osebno poznam kar nekaj otrok starih od 10-16 let z vedenjskimi in drugimi motnjami ali s p.p. So v rejništvu, nimajo nobenih preprek za posvojitev.

Če katero zanima....
Default avatar

neira3

Nič ne zamerim draga Tos,tako,da ni nobenega problema.Ko sem jaz prosila za posvojitev sem imela 7 let,ne bi me posvojili rejniki pri katerih sem bila,pač pa neka nova družina,ki si je želela otroka,pa ga po naravni poti ni dobila,koliko jih je takšnih,v Sloveniji je trenutno 200 parov,ki želijo posvojiti.Vsekakor tudi pred 7 letom starosti nisem mogla kaj dosti pripomoči k temu,da bi socialna upoštevala mojo željo,mislili so namreč,da delajo dobro,žal pa se je kasneje njihova odločitev izkazala za napačno,kar niso občutili oni sami,pač pa jaz in moja sestra skozi leta življenja.tako je pač moralo biti in ne obsojam nikogar,vse to sprejemam kot veliko šolo.Toda,da bi preprečila čimveč takih zgodb otrok in mladostnikov bi želela,da se o tem odprto govori tudi v medijih kajti država bi MORALA poskrbeti,da do takih situacij,kot je moja ne bi smelo priti nikoli več.Na tem področju je treba nekaj narediti,tu ni kaj za dodati.Glede otrok,ki jih poznate in ki bi si želeli posvojitve pa predlagam,da se obrnete na društvo deteljica kjer je ogromno parov,ki si želijo postati starši,ker jim po naravni poti ni dano.Ne moremo dati v posvojitev vseh otrok toda tistim za katere je odprta le ta možnost je potrebno pomagati.Srečno.
Default avatar

Tos

Se srinjam da država MORA poskrbeti za posvojitev TAM KJER JE MOGOČE.

V takšnem primeru kot je vaš, bi se moralo storiti vse, da se bi otroka posvojila.
Default avatar

neira3

Morda se z leti kaj premakne,v tej naši ljubi državi,kdo ve?Jaz si želim,da bi se.Lepo je bilo klepetati z vami,Tos.
Default avatar

k i t t y

Mamica dveh punck je napisal/a:

Je kdo zainteresiran, da bi se začel boriti z birokratskimi mlini na veter? V tem primeru sem pripravljena pomagati z informacijami - pustite sporočilo s kontaktno informacijo.

Pozdrav!
Osebno sem na ministrstvu bila. Predstavila kako to poteka v tujini, kako jaz vidim ureditev določenih stvari. Zelo na hladno so mi odgovorili, da oni izvajajo mednarodne posvojitve(?), vedo kaj počnejo in jih nič ''novega'' ne zanima.
Stavbo sem zapustila zelo žalostna in se še danes močno sprašujem v čigavih rokah smo.

Sedaj pomagam eni gospej pripravljat zakonodaje in ureditve po državah, kako so stvari urejene v drugih evropskih državah v upanju, da bodo razumeli, da kar je v Sloveniji je enako nič.

Sem pa tako kot mamica dveh punčk pripravljena predati vso svoje znanje, kontakte, izkušnje vsakemu, ki bi se želel poiskusiti urediti trenutno situacijo.
Sama se s posvojitvami ''aktivno'' ne želim več ukvarjati vendar imam veliko gradiva, ki bi ga lahko kdo izkoristil.
Default avatar

Bida Be

Neira 3!

Zelo vesela bi bila,ko bi se javili na elektronski naslov Združenja MOČ. Tam se "ukvarjamo" z rejništvom. Vem, da vi več niste rejenka, a za sedanje rejence (in bodoče) bi bile vaše izkušnje zelo pomembne, posebno, če bi z vašo izkušnjo mogli bolj argumentirano vplivati na spremembe..zdaj nam namreč neprestano ponavljajo, da je sistem odličen in da ni razlogov za spremembe, čemur poslušno pritrjujejo tudi strokovni delavci na centrih (za katere si mislim, da niso ravno strokovnjaki za vzgojo in varstvo - kar rejništvo je) in tako vse naše pobude in predloge zavračajo "do takrat,ko bodo oni menili, da se gre v spremembe". Jaz pa si mislim, da so spremembe potrebne sedaj (in da bi bile potrebne že zdavnaj) toda ker je sistem tako zaprt (v pristojnosti posvečenih) nimamo nikakršne moči.
Nam hočete pomagati?
Vida Berglez
Default avatar

neira3

Bida Be z veseljem vam bom pomagala.Prosim javite mi vaš elektronski naslov.Veselim se sodelovanja pri tako pomembni temi.
Default avatar

Darja+

Neira3, pozdravljena tudi z moje strani. Veseli me, da ste tako odkrito spregovorili, vidim pa tudi, da ste že navezali stik z pravim združenjem in osebo, ki se že kar nekaj let ukvarja s spremembami sistema in ima rejništvo razdelano in preštudirano po dolgem in po čez. Zelo težko je in ne sliši se. Sprašujem se že, kakšna država pa smo in pri tem moramo vedno znova povdarjati, da so otroci naše edino bogastvo!!!Skupaj bomo močnejši, vsekakor je že resnično čas, da se že kaj spremeni!!!
Default avatar

neira3

Pozdravljeni,Darja.Veseli me,da je moj glas le nekam segel.Dovolj imam sprenevedanja drzave,da je s sistemom rejnistva vse dobro.NI!To je dejstvo.Odgovorni si zatiskajo oci,ker sploh ne vedo kaksno skodo s svojim odnosom naredijo otrokom rejencem.Izraz reja mi ni bil nikdar vsec.Spomni me na dni rejnistva,ko sem bila iz strani sosolcev zaznamovana in ozmerjana,da zivim v reji kjer me redijo kot ****** in to me se danes zaboli.Pa verjetno nisem edina,saj mnogi otroci,ki zivijo pri starsih ne vedo kako obcutljivi so otroci,ki so morali zapustiti bioloske starse.Tu bi se moralo dosti premakniti.Ze sama zavest teh otrok,ki bi se jim moralo razloziti kaj sploh rejnistvo je.Drzava se ne premakne!Toliko ministrov za socialne zadeve se je ze zamenjalo,sistem pa ostaja isti.Jezna sem.In z veseljem bi javno spregovorila o tej temi tudi v kaksni oddaji kot so Trenja,da bi se javnosti pokazala resnicna dejstva in da bi drzava na tem podrocju zacela DELATI.Tako ne gre vec naprej.
Default avatar

ali1

Neira3, da bi vaš glas segel čim dlje, da bi uspeli opozoriti tiste, ki so za to pristojni, da je z našim sistemom res nekaj hudo narobe.
Vesela sem, da ni povsod tako. Najin otrok, če bi se rodil v takšnem sistemu kot je naš, bi bil sedaj verjetno v neurejenih domačih razmerah ali v rejništvu, tako pa je dobil priložnost biti posvojen. Midva pa priložnost biti starša in za to dano priložnost, se bova vedno trudila, da jo bova dobro opravila.
V Sloveniji je veliko otrok in potencialnioh posvojiteljev brez vsakršne možnosti, tudi zato, ker naš sistem tolerira biološke starše, ne glede na to, kako to funkcijo opravljajo. Prav zanimivo bi bilo vedeti, koliko staršem v zadnjih letih je bila odvzeta roditeljska pravica in koliko otrok gre v rejništvo do polnoletnosti.
Pa smo država, ki toliko govorimo o otrokovih pravicah. Gre samo za leporečje.
Default avatar

neira3

Ali1,pozdravljeni.Res bi bilo zanimivo vedeti,koliko otrok je bilo v zadnjih letih oddanih v rejo in koliko otrok živi v reji že več kot 5 let.Sama sem mnenja,da je 5 let več kot dovolj,da biološki starši,ki so dali otroka v rejo zaradi določenih problemov ali osebnih stisk zadeve uredijo.Konec koncev imamo vsi ljudje probleme,takšne ali drugačne pa se zato ne odrečemo svojim obveznostim,ki jih moramo speljati do konca.Starševstvo je velika odgovornost za vsakogar,ne samo za ljudi,ki iz takšnih ali drugačnih razlogov ne zmorejo skrbeti za otroka.vendar pa sem mnenja,da mora biti rejništvo ZAČASNO,to bom vedno trdila.Nihče mi ne more reči,da se problemi takšni ali drugačni ne morejo urediti v 5 letih.Vse se da,če se hoče!Problem je v tem,da se biološkim staršem rejencev preveč gleda skozi prste in še več,pristojni organi v biološki družini sploh ne naredijo nič,da bi se te biološke starše dalo prepričati,da so otroci njihova ODGOVORNOST,če so se že odločili otroka spraviti na ta svet.Če pa od bioloških staršev ni odziva,niti želje,da bi vzeli otroka nazaj k sebi iz reje potem je stvar jasna.Ta otrok potrebuje DRUŽINO,okolje kjer ne bo zaznamovan kot nekdo z občasnim bivališčem.Tak otrok potrebuje posvojtelje.To je kristalno jasno toda odgovorni leporečijo in govorijo o rejništvu kot o neki super stalni zadevi četudi vedo,da to rejništvo ni.Ko tole pišem bi najraje zakričala,saj vem kaj rejenci doživljajo,kaj vse jim je onemogočeno.Zakaj bi morali biti prikrajšani za tisto osnovno,to je DRUŽINA?Odgovorni pa ne storijo nič,ne pomislijo na to,da bodo posledice njihovih odločitev občutili rejenci in ne oni sami.Njih prav malo briga za te otroke,žal.