ekstazi…
Mene pa nekaj zanima in sicer povsem s strokovnega vidika (delam namreč na tem področju) in bi vas prosila za mnenja.
Kako bi reagirale, če bi izvedele, da je vaš otrok, ki je recimo v najstniških letih, poizkusil drogo. Vprašanje sem postavila bolj za sintetične droge, ampak me v bistvu zanima tudi za ostale nedovoljene droge.
Pri svojem delu imam namreč veliko opravka s straši najstnikov pa me zanima kakšna je generacija staršev, ki ima zdaj majhne otroke, ki bodo najstniki šele čez več let.
LP Minka
Prvi občutki bi bili zgroženost in razočaranje (nad otrokom, mojo vzgojo,….)….
Ko bi stvari pri sebi popredalčkala, bi se verjetno – upam obrnila na kakšnega strokovnjaka za nasvet ….
Upam, da se mi v resničnem življenju ne bo nikoli potrebno soočiti s problemom drog, da bodo imeli moji otroci dovolj močan karakter, da bodo rekli “ne”!
:))
se pridružujem Hop, Cefizelj. Mislim pa, da bi stala otroku ob strani. Poznam namreč primer, ko so se starši otroku enostavno odpovedali. Pa mislim, da bi morali pogledati tudi vase. Nočem zdaj odpret polemik, da so starši krivi, če je otrok na drogi, vendar mislim, da je veliko takih, ki dajo otroku “vse” (razen časa ne), potem pa se čudijo kakšen je otrok, kako ga biksa…
Iz izkušenj vem, da otrok rabi pozornost (Pa ne iz izkušenj o drogah. Sama se jih nisem dotaknila – razen cigaret – iz golega strahu – pred starši in njihovo reakcijo)… Pozornost in neomejeno ljubezen!
Se pridružujem mnenju, da bi bila najprej razočarana nad tem, da mi otroku ni uspelo privzgojiti ljubezni do sebe do te mere, da se ne bi šel uničevat. Sama sem ga veliko biksala, pa vendar sem v sebi vedela, kje je meja. Kdo mi je to privzgojil? Upam si trditi, da starši… Zato bi stala otroku ob strani, ne morem pa reči da neomejeno. Mislim, da imamo vsi v svojem življenju meje… in ne morem trditi zagotovo, kako bi se ali pa se bom obnašala čez 10, 15 let… ker ne vem. Upam le, da v skladu s tem, kar mislim sedaj. Da zdrav razum otroku lahko privzgojiš in potem tak človek ve, kje so meje. Če pa ne uspe, pa izhod nikoli ni zablokiran popolnoma. Vedno je neka pot. Čeprav – ali obstaja neka meja? ali ne? Upam, da mi tega ne bo treba izvedeti…
Pred kratkim sem bila na tiskovki nekega društva za boj proti alkoholu, ki je delalo anketo med 800 7- in 8-šolci. Kdaj so poskusili prvi alkohol? Največ med 5 in 10 letom. Kdo jim ga je dal? Starši.
T.
Jaz pa mislim, da se je z otroci treba o teh rečeh full veliko pogovarjat. Prve droge srečajo že v osnovni šoli in si nima smisla zatiskat oči, da jih ne mika probat.
Mogoče lahko zanje naredimo največ, če se z njimi zelo odkrito pomenimo o nevarnostih drog. Kajti če jih ekstazi že zamika, naj bo vsaj varno – naj se otroci zavedajo nevarnosti in vseh možnih učinkov.
Imam 14-letno hči in načeloma si zelo zaupava, in se veliko pogovarjava o teh temah in jaz mislim da ve vse – pa mi je zadnjič naprimer rekla, da se nje alkohol sploh ne prime, kar so zadnjič na enem rojstnem dnevu pili bambus, pa ni bilo nič, torej nanjo alkohol nima učinka.
Kar zmrazilo me je ob možnem scenariju za naslednjič: kaj če bi zdaj mislila, da se je alkohol ne prime, in bo naslednjič spila na hitro toliko npr. žgane pijače, da bo sledila zastrupitev? Ali ap bo vsaj cel večer napol mrtva prekozlala v WCju?
Ali pa vzela tri ekstazije enega za drugim, ker prvi pač ni takoj prijel?
To je pa RES nevarno.
Treba jim je povedat vse, če pa sami ne vemo dovolj, pa ima drogart o ekstazijih eno krasno stran na internetu. Se mi včasih zdi, da ne vemo dovolj, ker v naših najstniških letih ekstazija še ni bilo, kar pa ni izgovor, da se ne bi poučili o njem,še posebej če imamo najstnike.
Iskreno upam, da se bova s hčerjo lahko tudi v njeni bolj globoki puberteti pe naprej brez zadržkov pogovarjali o drogah in sploh o vsem. Iluzije?
N:
Vsekakor upam in ti želim, da niso iluzije. Imaš prav – pogovarjati si je treba. In zaupati. Jaz s svojimi starši nisem imela takega odnosa, da bi jima karkoli zaupala (pa čeprav sem očeta oboževala). Res je oče umrl v najstniških letih, ko sem bila še bolj občutljiva, pa vseeno – ko sem opazovala stanje doma pri meni ali pa pri nekaterih prijateljih – kot dan in noč…
Upam pa za vse, da jim te stvari – odvrnitev otroka od droge namreč – ne bi bile iluzija, ampak stvarnost…
LP
Dela imam toliko, da se ven ne vidim, ampak k tej temi bom pa na brzino le napisala par besed…
K temu, kar pravi Nata6a, s katero se popolnoma strinjam, bi dodala samo tole:
Prvič: mislim, da je neka mera eksperimentiranja z drogami del normalnega procesa odraščanja, zato ne morem reči, da bi me ob taki “novici” obšlo ravno “razočaranje”. Težko verjamem, da se moj otrok v času, v kakršnem živimo, ne bo srečal z drogo tudi dejansko, osebno, v praksi. Na to sem pripravljena in mislim, da se temu praktično ne bo mogoče izogniti, od sebe pa absolutno pričakujem (in terjam), da se bom znala odzvati odraslo. Kaj vse zame pomeni “odraslo” žal nimam časa pojasnjevati, vsekakor pa upam, da bom znala ohraniti zdrav razum in bistro glavo 😉
Drugič: osebno se nagibam k temu, da ne mečem prav vseh drog v isti koš, ampak jih delim na bolj ali manj škodljive; nekatere imam v DOLOČENIH okoliščinah celo za dokaj nedolžne, spet druge štejem za izredno destruktivne. Če bi morala tehtati npr. med travo (vendar ne hibridnim “skunkom”, ampak t.i. “domačico”), alkoholom in cigareti, bi po teži škodljivih učinkov na prvo mesto najbrž postavila alkohol in cigarete (kar seveda ne pomeni, da se obenem ne zavedam destruktivnih posledic zlorabe kanabisa! /pazi: raba vs. zloraba/). A tako kot si znajo nekateri privoščiti občasen neproblematičen kozarec vina, tako si znajo nekateri drugi tu in tam brez vsake škode zase ali za druge podati naokrog kak “joint” …
Po domače povedano, bi me brez dvoma dosti bolj skrbelo, če bi opazila, da moj otrok vsak vikend prihaja domov nažgan ko mina, kot pa če bi mi tamala povedala, da na žurih potegne kak dim…
Tretjič: kar se tiče “drog”, kakor jih razume večina – torej ne vštevši alkohola in cigaret (kar je po mojem nevzdržno!) – mi dosti večjo skrb vzbujajo tiste, ki – kako bi rekla… – niso “zrasle iz zemlje”, torej sintetične droge: se pravi ekstazi, LSD, koka, amfetamini ipd. (proti npr. navadni travi, hašišu ali Indijancem tako ljubim “norim gobam”… 😉
In četrtič: verjamem, da je mera radovednosti in želje po eksperimentiranju obratno sorazmerna s količino razumnega, predvsem pa ODKRITEGA govora o drogah znotraj družine. S tem zvezi lahko poročam, da npr. LSD-ja kljub neštetim prilikam nisem nikoli želela niti poskusiti izključno in samo zato, ker mi je oče tam nekje v začetku pubertete tako plastično in s takim navdušenjem pripovedoval, kako “razsvetljujoča” da je izkušnja, ko si “na tripu”, in kako “v hipu spregledaš, ali je človek, ki ti stoji naproti, dober ali slab”, da je reč zame nenadoma izgubila prav vso draž… 😉 Res!
Zase lahko rečem, da vem o drogah vse in še več, veliko tudi iz osebnih izkušenj (pa nisem ne zapita ne zadrogirana niti propadla!), zato me ni strah, da ne bi znala tega znanja ustrezno predati naprej.
Kar pa se tiče vzgoje in privzgoje, pa tako ali tako trdim: kar si naredil, si naredil v prvih petih letih, pozneje imaš možnost samo še za malenkostne korekcije…
lp,
I.G.
Berta, hceri sem poskusala povedat, kaj se zgodi če veliko spiješ – ter kako te lahko alkohol zavede, da pozabis na meje. In kaj vse se ti lahko zgodi potem – in kako se ti zdi drugo jutro, ko se zbudiš… tule se da napisat tisoc moznih grozot (od mačka, do tega da se zbudis s spranim zelodckom na urgenci ali celo zlorabljena pa do tega, da se sploh ne zbudis nikoli nikoli vec) Pa ne govorim o drogah ampak cistno navadnem alkoholu!
nauk: če je že nujno, potem en sam kozarcek, ob kosilu ali vecerji.
nauk dva: če gre kdaj kje narobe, me lahko takoj pokličeš, pridem pote nemudoma. Brez vprašanja.
O drogah pa sva sdkušali razčisiti o kemiji in svinjariji in naravnih učinkovinah. Pa o tem, da če bi se slučajno kdaj zgodilo (kar se baje zaenkrat nimam nič za bat, pravi hči) bi dala tabletko prej na test. Tule spet hvala drogart. pa seveda, da je en odmerek cisto dovolj in da je isotonik ok.
tule se zacenja tema, kjer tamali pocasi vejo več od nas…
nauk: če kaj vzamete, naj bo preverjeno.
N.
Tu se podpišem tudi jaz.
Na neki zabavici sem pri 14 letih dobila v obraz kozarec rum-kole (ker je nisem hotela spiti) in nisem vedela zase dva dni. Prav nikdar več me ni imelo, napiti se. Kje so bili moji starši? Ja, bilzu, in niso pridigali… Krivec je moral počistiti vso hišo namesto mene in, no – vsem tamalim nam je zaleglo bolj od neštetih ur pogovora….
In vse druge prilike, ko bi lahko, pa nisem, me utrjujejo v prepričanju, da niso ure in ure pogovorov prav nič pomembne, ampak življenjski zgled, življenjski cilji in skratka take konkretne zadeve. Dejanja, ne toliko besede. Te le za morebitna kratka pojasnila, če je treba.
punce, moram priznati, da ste me zelo prijetno presenetile! Bravo!
predvesem nata6a in I.G., res superca! Res je zelo pomembno, da se z otroki o teh stvareh veliko pogovarjate, predvsem pa, da tudi sami vzamete v roke kaksno dobro knjigo ali dve in se o stvareh mocno poucite. Ker, kot je rekla nata6s, otroci o drogah vedo zelo veliko in ne recemo jim zaman “drug smart” generacija. Mulci, s katerimi imam vsakodnevno opravka so ti sposobni scitirati najnovejse raziskave na podrocju prepovedanih drog, ob tem da so to otroci, ki jih v soli in vse preveckrat tudi doma, smatrajo kot “problematicne”. Informiranje je torej zelo pomembno, ampak tu je treba biti zelo previden. Masovni mediji, od koder starsi ponavadi dobijo informacije o drogah so usmerjeni zelo senzacionalisticno in furajo politiko vojne proti drogam, ki premnogokrat naredi veliko, veliko skode. Potem pridejo ven prispevki, kot je bil na primer tisti na tedniku pred kaksnimi 14 dnevi, ob katerem je mene kar metalo po kavcu. In s tem samo se podpihujejo strah starsev. Rezultat je, da starsi vzgojne ukrepe za svoje najstnike samo se zaostrijo, prepad med njimi pa se samo poveca.
Povem vam, da ko delam na terenu, na rave partijih, prakticno vsak, ki se k nam zatee po pomoc in je mlajsi od 18 let prosi “Sam ne v bolnico, da ne bojo starsi zvedli:” Mulci se v glavnem lazejo doma in grejo na skrivaj na partije. To je res kar pravilo.
Zato je res zelo pomembno graditi zaupanje od rojstva dalje. In pomembno je predvsem, da otrok vam zaupa, potem boste lahko tudi vi njemu.
LP Minka
Da bo poskusil droge je dejstvo. Mi smo se z našim osemletnikom že pogovorili o drogah in ob vsaki priliki pogovor ponovimo. Nič mu ne skrivamo, da so občutki res dobri in lepi, vendar vedno opozorimo na (možne) posledice in nevarnosti. To je vse kar mislimo storiti v tej smeri. Sicer pa kot bivši uprabniki (mehkih) drog in še vedno drogeraši z legalnimi drogami, imamo razumevanje za tovrstno eksperimentiranje. “Naj prvi vrže kamen tisti, ki je brez greha.”
Bravo, I.G.. Točno tole bi napisala sama. Dodajam predvsem eno zadevo. Verjetno večina staršev z drogami ni ravno seznanjena. Poznam jih precej, ki niti trave ne zavohajo, kaj šele, da bi opazili npr. razširjene zenice pri iksih, saj še vejo ne, da iksi obstajajo. Veste, tako kot smo mi hodili v disko in se napajali z rum-kolami in travo, tako zdaj hodijo na partije in jemljejo ikse in čez deset, petnajst let bo popularno bogvedi kaj. Zato je treba tudi starše osveščat, da so na tekočem. Jaz bi še staršem dala kaj za probat, da bi vsaj prepoznali.
Če se pa pride na področje trde droge, pa takoj konkretna pomoč, čeprav mislim, da to se pa res da preprečevat z eno normalno vzgojo in pogovori. Trava, iksi ipd. so pač del realnosti, face it, tudi vaš otrok bo to poskusil, na trde droge je pa treba res bit izredno pozoren, TAKOJ ukrepat oz. znat uspešno preprečevat. Mogoče bi Drogart moral delati ne le v smeri harm reduction, ampak tudi parent education?
Se opravičujem, ampak ta tema mi je res blizu, sama sem sprobala vse živo, v bistvu iz radovednosti, ampak če ne bi imela takih staršev, ki so me razumeli in seznanjali z dejstvi, bi me kaj lahko odneslo, saj v tistih letih, ko iščeš sam sebe, je droga FAJN.
Če ga otrok biksa, so tudi nenapovedana testiranja brezveze. Toliko pa ja poznaš svojega otroka, da tudi brez testov vidiš, če je zadet! (ne mislim tebe osebno, ampak na splošno) In če je v odnosu tako malo zaupanja, da ga moraš testirat, potem je nekaj narobe z odnosom samim, potem ni (osnovni) problem v drogah!!!!
se strinjam s tabo. sama biksala zelo veliko, zato mi je popolnoma jasno, kako s(m)o otroci zviti, predvsem pa do dna poznam večino “nevarnosti” in mi je jasno, da “poceni” le redko kdo odnese – beri: brez kakršnihkoli težav in eksperimentiranja..
kaj pa vzgled – mami, a ti si… hm, sem… kaj pa meniš o tem? Ali lahko starši, ki smo ga biksali, sploh kaj rečemo? Imamo pravico in kako?
Dajmo malo debatirat, tema je prava za to, pa še učimo se tako, a ne?
T.