hiperaktiven otrok?
Ali je otrok lahko hiperaktiven, če pri dol. dejavnostih zdrži lahko 1 uro, pri dol. pa le 10. min? Konkretno: moj 5-letni sin se lahko za mizo z lego kockami igra 1 uro, riše pa le 5 min. ker ne želi oz. ima slabo razvito grafomotoriko. Namreč, psihologinja, ki je z njim delala teste za 3,4, 5-letnike, je podala mnenje da je ta otrok hiperaktiven, glede na njegovo vzdržljivost pri tovrstnih dejavnostih, oz. neposlušnost pri tem???Povprečno koliko časa naj bi otrok pri tej starosti zdržal pri miselnih nalogah? Namreč, 10 min je lepo sodeloval, nato pa je začel delati po svoje(npr. namesto da bi sestavil most iz kock, je naredil stolp). Doma sva nalogo šeenkrat preizkusila in je most uspešno sestavil. Otroček je po naravi res živahen, komunikativen, vse ga zanima, rad je zunaj, kjer se veliko giba, je zelo aktiven…
Kje je meja med živahnostjo in hiperaktivnostjo?
Mogoče sem malce zakomplicirala, ampak ali lahko psiholog, ki je otroka videl enkrat, mogoče dvakrat po 1 uro postavi diagnozo? Hvala in LP!
a&k,
mecika ima v nekem smislu prav – zakaj ste bili pri psihologu? Zaradi težav, ki jih opažate pri otroku, ker vas je nekdo tja napotil ali je šlo za psihološki pregled v sklopu preventivnega pregleda? Bolj kot sama diagnoza,je pomembno kako otrok sicer funkcionira – zato se z diagnozo ne obremenjujte preveč.
Res pa je, da se po enem obisku, da »zavohati« (ali zaslutiti) otrokove težave, a po drugi strani otrok zaradi različnih vzrokov (npr. nov obraz, testna situcaija…) reagira drugače kot bi sicer. Prav zato je pogosto za natančno diagnozo ali določitev otrokovih težav potreben več kot en obisk. To je vsaj moje mnenje.
Meja med živahnostjo in hiperaktivnostjo je lahko zelo tanka, tudi odvisna od gledanja, testov … Hiperaktiven otrok bi (karikirano) med eno urnim sestavljam kock počel še marsikaj drugega (gledal tv, se večkrat vstal od mize, iskal copate pod mizo, polil sok na mizi, kocke »frlijo« na vse konce in kraje in podobno). Hiperaktivnost se kaže tudi v aktivnostih, ki jih otrok ima sicer rad (lahko sicer dalj časa vzdrži).
Tudi odrasli smo takšni, da dalj časa vzdržimo pri aktivnostih, ki nas veselijo (in imajo zanje interes ali motiv – pa ne glede na to, ali je to zunanji ali notranji) – zakaj bi bilo pri otrocih drugače.
Lep pozdrav in lep dan, Petra
a&k, iz vašega prispevka razberem sledeče:
– otrok obiskuje psihologa in rešuje teste ( torej ima neke težave zaradi katerih ste bili napoteni na preglede)
– riše le 5 minut (vaš citat). Sami opažate, da se težje zbere pri določenih opravilih
– ni poslušal navodil ( gradnja mostu), čeprav se po vašem navajanju rad igra s kockami
– omenjate, da je zelo živahen, veliko se giba….
Simptome hiperaktivnosti pri svojem otroku dobro poznate, saj ste jih opisali tudi nam. Psiholog je verjetno iz vaših opažanj, otrokovih testov in njegovega načina sodelovanja že s precejšno verjetnostjo postavil pravilno diagnozo.
Jaz bi vso energijo vložila v razumevanje otrokovih težav in hitro in učinkovito pomoč. S pravilnim pristopom se namreč otrokove težave zelo omilijo.
Za pregled smo se naročili sami, pred vstopom v šolo, ker se mi zdi da otrok ni še zrel za šolo in ga tovrstne dejavnosti(risanje, štetje, lepljenje) ne zanimajo dovolj oz. pri njih ni vztrajen. Nikoli ga nismo silili v tovrstne dej., ko jih je odklanjal, ko pa je izrazil željo, smo ga vzpodbujali. Opažam pa, da se koncentracija pri otroku povečuje in da kaže vedno večje zanimanje. Res pa je da vsak dan imava najino”šolo”, kot jo on poimenuje. Deček se mi drugače(vzgojno) ne zdi preveč naporen in tudi psihologinja je rekla da deček nima vzgojnih problemov, da je vodljiv, ampak na osebnostnem področju (slaba pozornost, slaba grafomotorika) in to povezala s hiperaktivnostjo. Na osnovi našega mnenja in mnenja psihologa smo se pač odločili da bo deček še eno leto ostal v vrtcu in mislim da je odločitev pravilna. Naj povem še to , da je deček kasneje shodil(pri 16 mes.), kasneje sam držal žlico oz. jedel, obleče se šele sedaj sam. Vse kasneje, a vse nadoknadi. Mislim, da je tudi zato risati začel kasneje. Ne vem, mogoče predlagate še kakšno strokovno pomoč, ali naj še malo počakam in opazujem napredek svojega otroka?
Hvala in LP!
Moje mnenje je, da ste glede šole storili prav.
Imam nečaka, ki je izredno živahen (ne more biti pri miru, maha z
rokami, …) vendar pa je vodljiv. Rojen je bil 5 tednov prezgodaj v mesecu oktobru in je sedaj prvošolček. Sestra pravi, da ji je žal, da je šel v šolo, čeprav je zelo bister in veliko ve. Je pa še otročji in bi se rajši igral.
Sicer sem mama otroka s hiperkinetično motnjo v razvoj, ki je učno zelo uspešen, problemi pa so na vedenjskem področju (dojemanje sveta na svoj način).
Tudi sestri pravim, če je otrok živahen, kot živo srebro in ne more imeti pri miru, to ni razloga za obiskovanje pedopsihiatra. Koncentracija in slaba grafomotorika pa se s časom izboljšujeta.
Otroka še opazujte in spremljajte njegov razvoj, če pa se bodo v šoli pojavile težave (učne ali vzgojne) pa le stopite do psihologa.
Včasih se diagnoza “hiperaktiven otrok” prehitro prilepi otroku. Če gledaš v šoli otroke, ima marsikateri hiperkinetične značilnosti, pa ni otrok s HK motnjo v razvoju.
Pozdravljeni!
Vidim da nimam samo jaz takih primerov, imama 6 let staro hčerko ki nima 5min mira. sedaj je začela obiskovati prvi razred in je katastrofa, noče sodelovati noče poslašati, vedno dela vse po svoje ko se naveliča reče da hoče domov in se usede v kot in začne jokat, ne uboga in kar pobegne z učilnice ko učiteljica ni pozorna na njo, tako da me je vsak dan bolj strah kdaj se ji bo kaj kje zgodili, z možem sva probala že vse metedo od kazni do nagrajevana do lepih pesed in pogovarjanja pa ne zaleže prav nič, ne vidiva več izhoda in se zelo bojiva kako bo to šlo naprej. Sier še nisva obiskala nobenega specialista vendar mislim da bi bil čas.
Kako naj rešiva težave:(((((
Obupana starša
petraT!
Nismo bili še na nobenem pregledu, ker sploh ne vem kam in na koga se naj obrnem. Ja učiteljica je zelo v skrbeh, zdaj čez 14 dni bojo šli na taborenje in naju je z možem poklicala v šolo, da nama sporoči da ne upa imeti najinega otroka zraven ker se enostavno boji, in kako naj potem objasnim otroko da gredo vsi otroci razen ona ne. Kako bo potem še sploh delovala v skupini če jo izločajo:(( Ne vem kaj naj naredim, sem mislila že tudi na to da bi šla zraven in bi jo sama pazila, ker si ne morem privoščiti da bi jo izključili s skupine.
Stancy,
seveda ne nesmiselna izkučitev, potrebno je najdi druge rešitve. Se pa bojim, da jo bo14 dni pred začetkom taborenja težko najti. Glede na opis, bi vam svetovala pregled pri pedopsihiatru (za kar potrebujete napornico otrokovega pediatra) in morebitno tudi prilagajanje in usmerjanje.
Kako pa se sicer deklica vede doma? Z njo ni bilo večjih težav, ali kaj?
Vsem staršem, ki se (morda prvič?) srečujete z možnostjo, da je vaš otrok “drugačen”, da je “zadaj nekaj več”, da ne gre za običajno otroško razigranost, ki je za 5, 6, 7 letnike sicer povsem normalna in celo nujna, toplo svetujem knjigo “Eksploziven otrok”, avtorja Rossa Greena. Sama sem sicer izredno skeptična do razno raznih avtorjev, ki na novo odkrivajo toplo vodo ter nam dopovedujejo, da so otroci mali kitajski cesarji, ki se jim moramo vsi pokoravati in ji pač v neskončnost “razumeti”. Ta knjiga mi je odprla nov svet – predvsem meni. Naučila sem se prepoznavati, kaj je “motnja” in kaj je “razvajenost”, katera dejanja otroko dobesedno porinejo v “vedenjske težave” in od kod izvirajo, hkrati pa tudi, kako jih preprečiti in se jim izogniti, ne da bi pri tem otroku dopuščali nedopustno. Priporočila bi jo vsem strašem, še prav posebej pa vsem učiteljem, ki bi, če bi jo ZARES prebrali, nehali metat v en koš razvajene, nevzgojene, nesramne, objestne ter otroke s različnimi težavami. Kajti – med njimi so enormne razlike. Tako kot dislektik ni nepismen, ni butast, zabit, neumen in ne vem kaj še vse, tako tudi otrok z motnjo pozornosti, s sindromom ADHD ali kako drugo motnjo ni objestnež, opokani nesramnež in kreten, ki nalašč moti učitelje in sošolce. Tudi pomagati se da, veliko in to BREZ kemije (ritalin ipd), a je potrebno delati, orgomno delati in pričeti je treba zgodaj. Velik rpoblem je, da učitelji o tem vedo praktično nič in mnogi med njimi niti pripravljeni niso, da bi o tem kaj IZvedeli. Žal! Ena od značilnosti otrok z motnjo pozornosti je ta, da pri njih metoda kazni in izkušenj enostavno ne deluje, njihovi možgani tega enostavno ne zmorejo sprocesirat, pa če so na drugih podorčjih še tako odlični. Tu rabijo pomoč, pa je večinoma ne dobijo, zato zaidejo v razne izpade, ki se nam, staršem, zdijo grozni in se ob njih počutimo nemočni. Če se to nadaljuje, postane otroci dejansko izločeni, nesprejeti, “outsiderji”, prime se jih nalepka “vzgojno problematični” in krog se zapre. Tukaj se absolutno ne morem strinjati s predhodnico, ki pravi, da naj kar čakamo, da vse pride samo po sebi – NE PRIDE! Potrebno je ukrepati, raje 2 x prezgodaj, kot 1 x prepozno, saj v našem sistemu vse teče zelo zelo počasi in preden se kaj premakne, je otrok tik-tak najstnik, tam pa se zadeve ZARES zapletejo!
Ne, za pedopsihiatra napotnica ni potrebna – sicer pa ni nujno, da otroka pregleda ravno pedopsihiater; za diagnozo AD/HD je potreben cel tim, v katerem predvsem ne sme manjkat kliniični psiholog.
Se strinjam s predhodnico, Eksplozivni otrok je odlična knjiga. Sicer pa je po novem v slovenščini na voljo še ena, zelo dobra in zelo obsežna knjiga o AD/HD, in sicer Motnja pozornosti in hiperaktivnost za telebane.
Ne, za pedopsihiatra napotnica ni potrebna – sicer pa ni nujno, da otroka pregleda ravno pedopsihiater; za diagnozo AD/HD je potreben cel tim, v katerem predvsem ne sme manjkat kliniični psiholog.
Se strinjam s predhodnico, Eksplozivni otrok je odlična knjiga. Sicer pa je po novem v slovenščini na voljo še ena, zelo dobra in zelo obsežna knjiga o AD/HD, in sicer Motnja pozornosti in hiperaktivnost za telebane.[/quote]
Hiperaktivna, hvala za informacije.
Imajo večina knjižnic, običajnih, občinskih, sicer pa:
http://knjigarna.enakupi.com/Eksplozivni-otrok-Ross-Greene-pr-17778.html
je tole ena od možnosti.
Sama sem stara 14 let (8 razred), in pred kratkim so ugotovili, da imam ADHD in predpisali mi bojo tablete.
Imam malo prijateljev, ker bi vsi radi sledili snovi jaz pa nemorem biti pri miru in biti tiho. Potem me vsi napadejo in se derejo name vem, da jih moti a nemorem si pomagati tudi, ko se močno potrudim in sem eno uro dokaj vredu potem naslednjo še enkrat več izbruhne iz mene. Sama sem imela težave ker sem skakala po šolski strehi, špricala ure, kar naenkrat vstala in šla iz razreda,… in tega je še veliko mami je poiskala pomoč in sedaj sem vsak dan pri psihijatrinji v šoli ob četrtkih imam družinsko terapijo,… dali me bojo v posebno šolo Nove Jarše kjer je use bolj strogo in imam več nadzora. Dali me bojo pa tudi v mladinski dom Nove Jarše doma bom samo med vikendi in počitnicami. Ta proces so vzpostavili, ker mi v šoli in doma niso mogli zagotoviti varnosti. 2 septembra se preselim v dom in v tisto novo šolo grem. Mami se zelo trudi in jaz tudi samo umiriti me nemore in velikokrat sem ji v sramoto ker je skoraj vsak dan v šoli ali pa ko sem uzunaj neprestano govorim ali tečem ukoli kar je precej čudno za 14 letno punco,… Vsi mi govorijo ,da z mano osebno ni nič narobe,da sem super oseba in da nisem sama kriva da imam ta simptom ampak sem v veliko breme mami in se že večkrat skušala narediti samomor npr. pojedla sem use tablete kar jih je blo pa sem samo skupaj padla, dubila izpuščaje in bila cela zatekla, hotela sem si prerezati žile pa so me prej dobili in odpeljali v bolnico, napila sem se pa sem šla samo na izpiranje,…. Ni mi uspelo in to je znak da nekaj hoče da sem še živa in da naj nekaj naredim iz svojega življenja. To pa kar imajo vaši otroci ni nič narobe in lepo je da jih spodbujate v vsem kar se odločijo. Mami me in ji lahko vse zaupam in jo imam najrajši.
Pozdravljena, moj sin je imel podobne težave, mogoče malenkost blažje. Pri njemu se je ugotovilo, da ima celiakijo. Odkar je na dieti, se mu je stanje zelo zelo izboljšalo, o samomoru niti ne pomisli več, postal je sproščen, vesel, koncentracija in ostale ADHD težave se mu izboljšujejo. Ta dieta nima nobenih stranskih učinkov,
lp