Nič nimam proti temu, da učenci in dijaki (v nadaljevanju: učenci) s posebnimi potrebami, ki imajo resne učne težave oz. resne težave pri spremljanju snovi, prejemajo dodatno individualno strokovno in učno pomoč. Moti pa me, da to učno pomoč prejemajo tudi odličnjaki, ki bi bili brez te pomoči mogoče “le” prav dobri, vendar pa bi šolo vendarle izdelali!

Poznam kar nekaj oseb s posebnimi potrebami (predvsem gre tukaj za gluhe in naglušne), ki prejemajo oz. so prejemali do zaključka srednješolskega izobraževanja dodatno individualno učno pomoč kljub temu, da so (bili) odlični in je bila njihova najslabša zaključena ocena 3. Ti učenci bi bili brez individualne učne pomoči prav dobri, mnogi pa celo kljub temu, da je ne bi prejemali, še vedno odlični, skratka še vedno bi bili uspešni v šoli.

Tudi sam sem gluh, a sem na žalost hodil v osnovno in srednjo šolo še v času, ko individualne učne in strokovne pomoči učencem s posebnimi potrebami še ni bilo oz. je, če je sploh obstajala, bila resnično namenjena le najslabšim. Kljub temu sem z vztrajnostjo in močno voljo vseskozi izdeloval s solidnim, nadpovprečnim učnim uspehom. V srednji šoli sem bil prav dober. Prav dobrih je bilo v našem razredu le malo, večina pa jih je bila dobrih (ker sem hodil v “normalno” osnovno in srednjo šolo, sem bil edini učenec s posebnimi potrebami v razredu. Če bi pa takrat prejemal dodatno individualno učno pomoč, bi bil v srednji šoli odličen, kar pa bi mi vsi zavidali (v našem razredu ni bilo odličnjakov, le v 4. letniku je bila ena punca odlična). Medtem, ko bi bila v osnovni šoli ta individualna učna pomoč zame brez vsakega smisla, saj sem bil takrat že itak odličen (le pri posameznih predmetih sem imel včasih zaključeno 4, kar pa zame ni nič hudega).

Zato se je treba tudi vprašati, čemu je ta individualna učna in strokovna pomoč sploh namenjena? Jaz tega točno ne vem. Če bi bila namenjena le temu, da bi učenci s posebnimi potrebami izdelali šolo, bi bili do nje upravičeni le najslabši, torej tisti z najtežjimi učnimi težavami oz. z najtežjimi težavami s spremljanjem razlage profesorjev. Če pa je ta namenjena temu, da bi sicer povprečen npr. gibalno oviran učenec postal nadpovprečen (in bi tako še dodatno izstopal iz povprečja razreda, v katerem se šola), pa je ta namen v osnovi zgrešen, saj vodi v še večje posmehovanje s strani sošolcev, zaničevanje, maltretiranje, zavist sošolcev, izkoriščanje, ipd. Zaradi tega te pomoči sigurno ne opeva toliko “strokovnjakov”! Opevajo jo zaradi česa drugega. Zakaj, pa ne vem.

Tukaj pa so tudi mnogi učenci, ki imajo resne težave pri učenju in izdelovanju šole, pa ne morejo pridobiti statusa učenca s posebnimi potrebami. Zakaj? Zato, ker imajo ti otroci največkrat težave doma, v družini, s sošolci, lahko da starši nimajo denarja, da bi otroku kupili kakšen drag učbenik in si mora zato učenec izposojati od sošolcev, ipd. Nekateri so preprosto leni, v šoli ne vidijo nobenega smisla, ne vidijo perspektive, nekateri si ne želijo študirati in jim je zadostna ocena dovolj (tukaj je problem, da takim učencem na koncu zmanjka točk za vpis v želeno srednjo šolo), mnogi sovražijo posamezne predmete (jaz sem npr. sovražil srbohrvaščino, ki je, hvala bogu, ni več). Kdo učencem pomaga v takih primerih? Nihče! Leni otroci, otroci, ki sovražijo posamezne predmete oz. so jih zasovražili tekom šolanja, otroci, ki ne vidijo smisla v učenju, ipd., so na milost in nemilost prepuščeni samim sebi! Nihče jim ne nudi nikakršne dodatne individualne strokovne in učne pomoči! Ti otroci bi jo res krvavo potrebovali. V osnovni šoli sem imel enega sošolca, ki je bil, milo rečeno, len. Nikoli ni naredil domače naloge, vse domače naloge je prepisal od mene (jaz sem imel po njegovem mnenju najbolje napisane naloge), v šoli je dobival same cveke, želel pa je postati – duhovnik! Naj tukaj le navedem, da je študij za ta poklic zelo zahteven. Če bi on imel individualno učno in strokovno pomoč, bi mu znali pomagati. Strokovna pomoč bi mu pregnala lenobo in mu omogočila, da bi našel smisel v učenju ter povezavo med učenjem in izpolnitvijo bodoče poklicne želje. Učna pomoč pa bi mu omogočila, da bi nadoknadil zaostanek pri učenju, da bi se naučil pravilno učiti se, organizirati si delo, razporediti čas za učenje in igro, prebresti težave v šoli in mu omogočiti, da bi dosegel poklic, ki si ga želi.

Resda pa v naši družbi potrebujemo tudi mizarje, kovinarje, mesarje, pleskarje, trgovce in druge poklice, ki ne zahtevajo študija, pač pa le dokončano poklicno srednjo šolo. Zato je po eni strani tudi prav, da leni ne dobijo individualne učne in strokovne pomoči, da ne gredo potem vsi v gimnazijo in naprej na fakulteto, kjer se izučijo za managerja, ki pa razen redkih izjem (npr. direktorji bolnišnic) nimajo potem koga voditi (ker ne bi bilo delavcev, ki bi delali v proizvodnji).

Toda, zakaj potem dobivajo učno in strokovno pomoč celo zelo nadarjeni učenci s posebnimi potrebami? Ali morajo vsi gluhi, naglušni, slepi, slabovidni, paraplegiki, distrofiki, cerebralni paralitiki, govorno moteni, avtisti, srčni in drugi težki dolgotrajni bolniki, vedenjsko in osebnostno moteni, dislektiki, legasteniki, ipd. študirati? Ali res morajo biti vsi nadpovprečni? Vedenjsko in osebnostno moteni itak nimajo kaj iskati med vodstvenimi delavci v podjetjih, med učitelji, zdravniki, sodniki, psihologi, ipd. Za srčne bolnike so ti poklici, ki zahtevajo visoko izobrazbo (pa tudi visoko izobraževanje samo) preveč stresni. Kar pomislite na to, kolikokrat se učiteljica v šoli vsak dan razjezi na učence! Ali pa zdravnica, ki mora gledati rane grdo poškodovanega človeka! Ali pa sodniki, ki se z enim težkim sodnim primerom ukvarjajo leta in leta, nazadnje so pa prisiljeni izreči oprostilno sodbo! Da ne govorim o učencih z motnjami branja in pisanja. Kako bodo ti izdelovali na fakulteti, ko individualne učne in strokovne pomoči ne bo več? Kako bodo ti prebirali gore tekstov v službah, ki jih bodo dobili po fakultetnem izobraževanju? Ne želim diskriminirati, toda povedati želim, da je za tiste, ki se ne morejo naučiti tekoče brati in pisati, najprimernejše tisto delo, kjer ni potrebe po branju in pisanju, to pa je večinoma v proizvodnji. Če obstaja kakšen “visokošolski” poklic, ki ne zahteva, da človek bere in piše, mi ga prosim navedite! Jaz ga ne poznam.

Naš šolski sistem omogoča, da je prav vsak dijak s posebnimi potrebami lahko sprejet na katerokoli fakulteto, če opravi maturo oz. poklicno maturo. Pri tem pa niso prav nič pomembne zmožnosti takšnega dijaka, da bo resnično opravljal poklic. Naj navedem le en primer. Eno slepo dekle je šlo študirati zgodovino. Fakulteto je uspešno zaključilo, sedaj pa ne dobi zaposlitve. Na zavodu za zaposlovanje ji govorijo, da zaposlitve v svojem poklicu ne bo mogla dobiti, ker je slepa! Ona ni imela dodatne individualne strokovne pomoči, ker je še starejša od mene. Dodatna individualna strokovna pomoč, ki so je deležni učenci od leta 2000 dalje, pa bo v prihodnosti privedla do še večjega števila takšnih primerov. S pomočjo individualne strokovne pomoči bodo prišli do naziva dr. med. xxx yyy razni vedenjsko moteni ljudje, ki ne bodo niti pod razno dobili službe v zdravstvu. Kdo bo pa tvegal, da bo neuravnovešena osebnost kakšnega hiperaktivneža dala nekomu, ki je v hipoglikemičnem šoku namesto injekcije glukoze injekcijo inzulina??? Do sedaj na fakulteti še nisem srečal nobenega vedenjsko motenega študenta. Čeprav poznam mnogo gluhih, naglušnih, slepih, slabovidnih, gibalno oviranih in dolgotrajno bolnih študentov, ne poznam nobenega študenta z motnjami branja in pisanja in prav tako nobenega študenta z motnjami vedenja in osebnosti. Zakaj? Zato, ker je do zdaj “naravna” selekcija v šolah te ljudi še usmerjala v srednje šole, ki učijo za poklice, kjer se dela v proizvodnji oz. v obrti. V letošnjem študijskem letu pa lahko pričakujemo prve takšne primere tudi na fakultetah, čez pet let pa na zavodih za zaposlovanje, kjer bodo do svojega 65. leta životarili kot trajni presežki za delo nesposobne visoko izobražene delovne sile.

Ali je dodatna individualna strokovna in učna pomoč res namenjena temu?

Pozdravljena!!!Prinas imam hčerko ki ji je bilo odobrena pomoč .Vendar za 3 ure ker ji pa matematika negre prav dobro in se mi zdi pametno da je dobila strokovnjaka ki ji bo pri tem pomagal.Hodi v 3 razred devetletke in ker gre ta tempo v šoli zelo hitro se mi zdi da tem otrokom ki pač teško dojamejo kak predmet da dobijo nekoga ki jim pri tem pomaga.V njenem razredu je kar nekaj otrok ki jim pripada ta pomoč .Lep pozdrav Anastazija *.*.

Pravzaprav ne razumem dobro, kaj ste želeli povedati. Komu bi vi dodelili strokovno pomoč?
Nadarjenim otrokom ne,ne vedenjsko motenim, ne otrokom z motnjami v branju in pisanju,……..
Mislim, da je danes način poučevanja in šolski sistem nastrojen proti vsem takim otrokom, ki so tako ali drugače prizadeti in jim ta pomoč pomeni lažji ali vsaj malo lažji napredek v svojem učenju. Tudi tisti,ki imajo kakršnokoli telesno prizadetost in so relativno dobri učenci, imajo pravico do boljšega uspeha. Boljši uspeh ni samo zato, da se lahko vpiše v nadaljnnje šolanje, je predvsem pomemben tudi za osebnostno samopodobo. Dobra samopodoba pa je temelj za samozavesten vstop v življenje, ne glede za kakšen poklic se izšolaš.
Torej tudi vedenjsko moteni otroci imajo pravico,da jim strokovne službe pomagajo. Kajti strokovna pomoč ne predstavlja samo pridobivanje boljših ocen ,pač pa tudi uspešno socializacijo v naš družbeni sistem. Saj ti vedenjsko moteni otroci ne ostanejo kar vedenjsko moteni do konca življenja. Ob pravih možnostih in spodbudah lahko postanejo polnopravne in odgovorne osebe. Če jim ničesar ne nudimo ,res ne moremo ničesar tudi pričakovati.
Še in še bi lahko pisala pa mislim, da je v prvi fazi to dovolj.

Alex, imeli ste pač srečo v vaši nesreči, da ste tako dobro izdelovali šolanje. Mislite, da bi vam v tem tempu danes tudi tako dobro uspevalo. Pa ne da bi vam ne hotela privošči oz. si dvomiti v vaše sposobnosti.
Danes moraš biti hiter in ,če le malo zaostajaš te lahko kaj kmalu povozijo.

Pa lep pozdrav, ena mama dolgotrajno bolnega otroka.

Imam otroka, ki je prej nadpovprečno kot pa povprečno bister pa je kljub temu otrok s posebnimi potrebmi, saj ima težave na področju vedenja – svet doživlja na svoj način, za kar ga mi “normalni in povprečni ” ljudje ocenimo, da je nevzgojen in nemogoč otrok.

Dodatna individualna strokovna in učna pomoč ni samo pomoč otroku pri učenju, temveč tudi pri socializaciji. Učne težave so lahko tudi slaba koncentracija, saj takega otroka zmoti vsaka najmanjša motnja v razredu.
Ob dodatni pomoči je tudi učitelju v razredu lažje delati, saj se mu ni treba posvečati otroku s posebnimi potrebami, ki si želi znanja in zato veliko sprašuje, saj je impulziven. Teh ur pa je na teden največ do 5, kot verjetno veste.

Veste, zakaj ne poznate nobenega študenta z motnjami branja in pisanja in prav tako nobenega študenta z motnjami vedenja in osebnosti??! Ker so ti študentje, da so prišli na fakulteto vložili v to VELIKO truda, da so svoje motnje in primanjkljaje odpravili, omilili oz. razvili svoje mišljenje, da lahko delujejo v sveti “NORMALNIH”.

Sploh pa je pri motnjah vedenja in osebnosti ob pravilnem postopaju z otrokom “pomembno zdravilo” ČAS.

Glede na to, da sem mama hiperaktivnega otroka z vedenjskimi motnjami sem zgrožena nad zapisom “neuravnovešena osebnost kakšnega hiperaktivneža”.
Nekaj je tudi zunanji videz otroka oz. človeka, nekaj pa je njegova notranjost. Običajno so to otroci s slabo samopodobo, saj jim okolica vedno nekaj prepoveduje, dopoveduje, da ne delajo prav,…
Po drugi strani pa je moj otrok izredno občutljiv in prizadet, čeprav na zunaj tega ne pokaže.

Ne vem zakaj toliko negativnega razmišljanja o pomoči otrokom s posebnimi potrebami. Pa ravno vi, ki bi vse to morali še bolj razumeti. Ali pa je tu prisotna slovenska fovšija,….

Sasi

Jaz sem dobila dodatno pomoč v gimnaziji-5 ur na teden in mi je zelo koristila. Sem dolgotrajno bolna in mi je ob vseh pregledih in odsotnostih je zelo prav prišla, pa profesorice so se izjemno potrudile! In mislim da je prav, da se jo dodeli takim otrokom, ki jo potrebujejo ne pa kar vsakemu, ker se mora vsak otrok tudi sam veliko potruditi, da mu to koristi in delati doma.

No, da razložim, zakaj sem o tem pisal. To individualno učno in strokovno pomoč so uvedli ravno leto dni po tistem, ko sem zapustil srednjo šolo in sem bil v drugem letniku fakultete. Na fakulteti sem imel strašne probleme. Imel sem nižjo povprečno oceno kot moj brat, a kljub temu višjo od večine mojih prijateljev (le oni, ki so hodili na FDV ali na filofaks so imeli večjega). Ker sem bil vse doslej boljši od svojega brata, me je slabo povprečje zelo grizlo in posledično imam zdaj slabo samopodobo. Če bi imel kot študent pravico do dodatne indvidualne učne in strokovne pomoči, bi imel boljše povprečje na fakulteti, s tem pa tudi boljšo samopodobo.

Kar se pa vedenjskih motenj tiče, sem mislil, da so te nekaj trajnega. Tukaj sem napačno logično sklepal, da dobijo odločbo o posebnih potrebah samo otroci s trajnimi prizadetostmi. Pri naglušnosti je pač tako, da ne boš dobil odločbe, če imaš samo vnetje srednjega ušesa in zato slabše slišiš. Prav tako ne boš dobil odločbe, če se ti nenadoma poslabša dioptrija, vendar pa z novimi očali spet dobro vidiš, prav tako ne bo dobil odločbe za gibalno oviranega nekdo, ki si je zlomil nogo, dobil jo bo pa nekdo, ki že od rojstva šepa in tega šepanja ni mogoče pozdraviti,… Če je pri vedenjskih motnjah in specifičnih učnih težavah drugače, se vam iskreno opravičujem.

ALex,
na fakulteti sploh nimaš dodatne strokovne pomoči, sem se pozanimala pa so mi rekli, da ti ne pripada in meni so vse plačevali starši, ker sem imela ful problemov a sem se zvlekla. Tudi jaz imam nizko povprečje pa me to nič ne sekira in ne vem zakaj bi me, važno je, da naredim faks, ker me v službi nihče ne bo po tem spraševal.

Alex,

Upam, da ste med mnenji staršev našli odgovore na vaša vprašanja.

Mogoče pa malo v razmislek tudi moja razmišljanja.

Dodatna pomoč otrokom s PP ni namenjena temu, da bi ti otroci nekoč nadpovprečni, temveč gre za pomoč, da otrok »doseže« nivo pričakovanega povprečja. Če tudi dobi oceno 5, bo pomoč zaradi takšnih in drugačnih razlogov potreboval še naprej. Na drugi strani pa je kar nekaj učiteljev prepričano, da otrok s PP (ker ima dodatno pomoč) več kot 3 (pa če tudi reši celo nalogo brez napake) ne more dobiti. Ocene so zelo relativne, prikazujejo nivo znanja otroka, lahko pa tudi zelo subjektivne. Ob zaposlitvi nas nobedan ne bo vprašal, kakšne ocene ste imeli pri določenem predmetu v OŠ ali na fakulteti.
Trenuten sistem ne narejen tako, da vsak otrok, ki potrebuje pomoč, jo dobi. Mogoče je za otroke s PP najbolj poskrbljeno v OŠ in srednji šoli, malo manj v vtrcu in še manj na fakulteti. Mogoče se tudi premalo izkoriščajo možnosti dodatnega ali dopolnilnega pouka. Ni (vsaj jaz je ne poznam) nobene statistike, kako so otroci s PP uspešni v življenju kako se znajdejo, kako zaposlijo itd. Individualno pomoč dobijo otroci s pp, kjer pa je paleta težav zelo različna. Nekatere motnje in težave so trajne, nekatere pa z dodatno pomočjo (aktiviranjem staršev, otrokovimi izkušenjami in kompezacije) delno ali povsem izzvenijo. Ker so (načeloma) odprte vse možnosti, bi bilo krivično, če bi za posamezne otroke s pp že v naprej pripravili življenski program – kajti potem bi se vrnili na star sistem (npr. vsi slepi so lahko samo telefonisti ali pa otroci s trajnimi oblikami PP ne morejo iti študirati). Drugo vprašanje pa je, kako je trenutno urejena politika zaposlovanja različnih invalidov – po mojem mnenju zelo slabo.

Nikoli ne veva, kako bi bilo – če bi tudi vi imeli možnost dobiti individualno pomoč – bi bile vaše ocene boljše ali enake? Bi se počutili bolje, enako ali celo slabše? Bi vam sošolci (ali brat) zavidali boljše ocene? Vprašanje je tudi, če bi samo zaradi boljšega povprečja imeli boljšo samopodobo. Vsa ta vprašanja so lahko začaran krog – ker natančnih odgovorov nikoli ne boste dobili. Čeprav mislite, da se morate zaradi gluhote bolj dokazovati kot slišeči (včasih je to mogoče res – na žalost), pa je bolje – če se primerjate samim s seboj (kaj znate sedaj, česar pred letom (leti) niste znali. Tudi vi niste »isti Alex« kot ste bili pred 10, 15 ali celo 20 leti. Bogatejši ste za nove izkušnje, razvili ste kompezacijske načine (npr. vključili preostala čutila) itd. Pogosto okolica od vas ne pričakuje »konjskega« napora, ampak preprosto to kar ste … Alex.

Držite se in lep pozdrav, Petra

P.s.
Strašansko me zanima, ali ste zaposleni, še studirate, kaj počnete sedaj?

Pošlji oblikovano (26-09-05 17:28)

Se popolnoma strinjam s PetroT – iz izkušenj tudi vem, da otrok s PP in dodatno pomočjo v redni OŠ ne more dobiti višje ocene kot 3!!!! – Pa čeprav se je veliko več mučil in več učil kot drugi in rešil test brez napake – Alex, malo se zamislite, kako pa to vpliva na samopodobo otroka, ki kljub večjemu trudu in rešenemu testu brez napake dobi največ 3… Žalostno je to, ampak je resnično.
Tudi motivirat otroka, da bi sploh imel voljo, da bi se učil – je zelo težko, ker točno ve, da za tisto “kilavo 2” bo že znal, vsega pa verjetno ne bo znal in torej tudi 3 ne bo imel – ja, le zakaj bi se učil… Tako je to v praksi, ja.

Oh, tega pa prej nisem vedel. Torej vsi, ki imajo to učno pomoč, dobijo kvečjemu 3. Potem sem pa takrat, ko smo se na srečanju integriranih gluhih in naglušnih dijakov in študentov v Zavodu za gluhe in naglušne Ljubljana pogovarjali o tej individualni pomoči, nekaj narobe razumel. Mogoče imajo mnogi le pravico do te pomoči, a je ne izkoriščajo, ker drugače ne bi mogli biti prav dobri ali odlični… Niti v sanjah ne morejo imeti matematiko 4, kot je en takrat rekel…

Potem si tudi jaz ne želim te učne pomoči, pa četudi me podkupijo! Drugi jo pa naj kar imajo!

Sem pa študent magistrskega študija (podiplomskega), ki je zelo težki.

Alex vso srečo pri študiju.

Lep pozdrav, Petra

Pika,tega pa res nisem vedele glede ocenjevanja.Je to kje zabeleženo,v kakšnem pravilniku oz.zakonu ?
Tudi moj sin obiskuje 3.razred devetletke redne OŠ,pa do sedaj tega še ni nihče omenil – je pa otrok s PP, gibalno oviran.
Lep pozdrav iz Maribora

Če je “samo gibalno oviran”, potem velja zanj tako, kot za vse ostale. (ne zamerite mi prosim besed v narekovajih – s tem samo mislim na to, da ima intelektualne sposobnosti normalne oz. povprečne – vam bom napisala v nadaljevanju, pa me boste razumela, upam vsaj)
Naša hči se namreč težje uči in je zato dobila pomoč – izdelali so ji individualiziran program in notri napisali, kaj od vsega, kar se bodo učili, mora ona znat – minimalne standarde. Če bi znala čisto vse, kar so napisali, bi imela najvišjo oceno 3 – a ona je pač zmogla vedno samo za 2.
Naj pa še povem, da mi ni nihče, pa sem hodila okrog strokovnjakov… ker pot do pomoči in vsega tega je strašno dolga … in nihče, res nihče mi ni tega povedal. To sem izvedela na govorilnih od učiteljice, ko so pisali prvo kontrolno in je pač dobila oceno 2. Takrat mi je učiteljica povedala, da je tak pravilnik in da ona pač ne more drugače oceniti, ker ni potem pošteno do drugih otrok… bla bla bla.

Lahko je napisat zakon o integraciji otrok s PP – to pomeni, da se otroci s PP vključujejo v redne šole – če pa potem izvajanje tega zakona okusiš na lastni koži – ja, potem pa vidiš, da je to zelo krut zakon in da pri vsem skupaj najbolj “nastrada” otrok, ki je, kakršen pač je, zraven pa so reveži še vsi, ki so z njim…

Samo če je otrok samo gluh, slep, gibalno oviran, ipd. brez učnih težav, potrebuje le prilagojeno komunikacijo, prilagojene učbenike ali fotokopiranje snovi, dobi učno pomoč potem pa maksimalno 3!!! To je sramota! Ne morem drugega reči! Torej, če slepemu ne bi dali možnosti, da bi bil oproščen pisnega preverjanja, če gluhemu ne bi dali možnosti oprostitve ustnega preverjanja, če gibalno oviranemu ne bi fotokopirali gradiva, bi oni lahko imeli 5, tako imajo pa 3!!! Pa to ni res! Same prilagoditve brez učne pomoči pa po zakonu niso možne, mar ne? Ali se tudi tukaj motim?

Samo, da nekaj dodam: v 3. r devetletke so pisali eksterno preverjanje. Učenec s posebnimi potrebami (hiperaktiven, na ritalinu), s 4 ali 5 urami individualne strokovne pomoči, je pri SLO in MAT dosegel uspeh čez 90%. Brez vsakdanje specialne pomoči in ritalina mu to gotovo ne bi uspelo. A sedaj bi mu pa morali napisati spričevalo za npr. 65%, ker je imel strokovno pomoč med šolskim letom? Takšnega zakona pa ne poznam. Njegovo spričevalo je enakovredno ostalim – saj je test rešil prav in čisto sam!!

Pika , zanima me, kaj pa v primeru, če zna več kot za minimalne standarde?In kje piše, da je lahko njegova ocena lahko le največ tri?
A ste morda dobili odgovor na to vprašanje?

Mislim, prilagojen učni program ne pomeni ravno tega, da dobiš največjo oceno tri. Ker kot Alex ugotavlja, je to velikanska krivica za otroke, ki imajo primanjkljaje na telesnem nivoju pa tudi drugih. Kam spadajo dolgotrajno bolni otroci,recimo z diabetesom , rakom ali čem drugim.Individualna pomoč naj bi bila tudi za tiste, ki so zaradi bolezni večkrat odsotni, pa tudi tistim,ki imajo slabšo koncentracijo in za izpolnjevanje določenih nalog potrebujejo
več časa.
Ker ne razumem namreč, da bi nekdo res v resnici znal manj, če ne more nečesa enako hitro napisati ,kot tisti, ki mu nič ne manjka.
Nam, namreč ,je bilo razloženo nekoliko drugače. Ne vem zakaj bi znanje poštevanke jecljajočega bilo slabše samo zato,ker je ne zmore tako hitro povedati zaradi svoje govorne napake.

Tako, jaz se ne strinjam z mnenjem ali odgovorom vaše učiteljice.

Lep pozdrav , Vesna.

Nisem prepričana, da je ravno tako kot je tu predstavljeno:

Sem sicer mama otroka s posebnimi potrebami: HK z motnjami vedenja predvsem na socialnem področju. Ima 5 ur dodatne strokovne pomoči na teden oz. v letošnjem letu 3 ure v razredu, pri predmetih, ki so manj strukturirani (likovni pouk, telovadba, …), 2 uri se bosta porabili za športne, naravoslovne, kulturne,.. dneve.

Otrok ima v individualiziranem programu zapisano, da bo osvojil vse standarde.

Ko sem lani ob zapletih v šoli prebirala pravilnike o otrocih s posebnimi potrebami in vse kar sodi zraven, nisem nikjer zasledila ZAPISANO, da otroci, za katere se v individualiziranem programu zapiše, da bo osvojil minimalne standarde, lahko pri prevejanju znanja dobi najvišjo oceno 3.

Tako, da ne gre posploševati za vse otroke s posebnimi potrebami z odobreno dodatno učno in strokovno pomočjo, da lahko dobijo največ 3, kar se mi zdi konec koncev krivično. Saj verjetno otrok nima enakih težav pri vseh predmetih, verjetno mu gre vseeno kakšen premet bolje, kakšen pa slabše.

Otroci so zelo različni, pa čeprav imajo postavljeno enako diagnozo in mnogi otroci s posebnimi potrebami nimajo UČNIH TEŽAV.

lp, Sasi

Pozdravljeni!
V vsem tem kar tule piše je kar nekaj polresnic. Sem ena od izvajalk dodatne strokovne pomoči na eni OŠ. To, da lahko dobi učenec, ki ima pomoč samo oceno 3 seveda ni res. Npr. učenec, ki je zelo slaboviden, sicer pa zelo bister, ima pri meni čisto petico. Pomoč, ki mu jo nudim ( 1 ura tedensko), pa je usmerjena predvsem prilagajanju učnega gradiva, povečava na rumen papir, dodatna razlaga snovi pri geometriji, podaljšan čas pisanja preizkusov…Morda bi ta učenec brez te pomoči imel nižjo oceno, ker kaj ne bi videl in posledično nebi razumel snovi.
Težave, ki pa so vezane na vašo trojko, pa se verjetno sučejo okrog tega: veliko učencev ima dodatno strokovno pomoč zaradi učnih težav zaradi takšnih in drugačnih motenj. V pravilniku piše, da mora učenec doseči minimalne standarde znanja, da lahko napreduje v višji razred. Torej če doseže le te, potem je to za največ oceno tri, če pa je sposobnejši in doseže tudi temeljne ali celo zahtevnejše, pa ima seveda višjo oceno. Za vsakega učenca posebej se zapiše individualiziran program glede na njegove primanjkljaje, nikjer pa se ne določi ocena, ki jo lahko doseže.
Torej, če je test brez napak, je ocenjen s 5, razen če je test drugačen kot ga pišejo ostali učenci in preverja samo minimalne standarde znanja. Jaz tega ne prakticiram, ker me ti otroci večkrat presenetijo tudi z znanjem temeljnih in zahtevnejših ciljev, kar pa nebi bilo mogoče, če bi imeli prilagojene teste. Upam, da sem bila v pomoč.
Pozdrav, Malčka

Spoštovani,

tudi moj otrok ima odobreno specialno pomoč, pet ur tedensko. Moram demantirati izjave, da lahko takšen otrok dobi samo oceno 3.
To je odvisno od tega, ali se na sestanku starši in učitelj dogovorijo, kakšne standarde bo otrok obravnaval. (osebni načrt dela z specialnim pedagogom ali defektologom, …) Temeljni standardi znanja so takšni, kot jih učiteljica obravnava, otrok sledi popolnoma učni snovi. Tudi ocenjevanje je enako, razpon ocene pa je lahko od negativne do odlične.
Minimalni standardi znanja pa od otroka pričakujejo manj in mislim, da tu pa lahko otrok prejme najboljšo oceno dobro. Ampak to pomeni, da ga pač ne “mučijo z pretežkimi nalogami, katere ni sposoben osvojiti pri določen predmetu, ampak raje utrjujejo osnovne pojme”. Stavek sem dala v navednice, ker nisem hotela biti nespoštljiva do nikogar, vendar upam, da razumete kaj sem želela povedati. Včasih kljub vsej pomoči otrok pač ne more dobiti ocene odlično, zato težkih nalog niti ne obravnava z učiteljico. Vendar mislim, da bi morala biti potem prilagojena tudi kontrolna naloga, torej piše drugačen test.

LP