Med.Over.Net

Otroci s posebnimi potrebami in dolgotrajno bolni otroci

Odgovarjajo: Olga J. Bahun, mama z 21 letnimi izkušnjami, predsednica uprave Ustanova - Fundacija za pomoč otrokom • mag. Petra Tomc Šavora, prof. def. logopedinja

Forum za opogumljanje in svetovanje otrokom, najstnikom in staršem, ki se srečujejo z vprašanji o vzgoji in šolanju otrok s posebnimi potrebami ter hudo in dolgotrajno bolnimi otroki. Mesto za pogovor o težavah v vsakodnevnem življenju, odnosih, soočanju z diagnozo, zdravljenju v tujini, različnih metodah zdravljenja, zdrave prehrane, nege ...

Olga J. Bahun , mama z 21 letnimi izkušnjami, predsednica uprave Ustanova - Fundacija za pomoč otrokom

OlgaJ.B.

mag. Petra Tomc Šavora , prof. def. logopedinja

petraT

Kako lahko od invalidnega otroka zahtevajo, da hodi?

Default avatar

Mama

Imam problem. Imam invalidnega sina, ima paraplegijo in je priklenjen na invalidski voziček. Ne more hoditi. Toda njegova učiteljica zahteva, da na začetku pouka tudi on vstane v pozdrav kot ostali učenci in da pri telovadbi hodi! Enkrat ga je vzela iz vozička in ga primorala, da je delal korake tako, da ga je brcala v noge, nazadnje pa mu je še rekla: "No vidiš, saj lahko hodiš!". Kaj pravite na to?
Default avatar

Francka

Mama,
v kolikor se je to zgodilo tako kot opisujete ali se še dogaja (vstajanje otroka ob začetku pouka) je nujno pogovoriti se z ravnateljem šole (pa možnosti skupaj z učiteljico), če to ne gre pa z otrokovim zdravnikom ali z zdravnikom v šolski ambulanti v vašem kraju.
Če nič od tega za vas ni sprejemljivo bo potrebna pritožba na Ministrstvo za znanost, šolstvo in šport.
Vaš otrok ima zagotovo odločbo otroka s posebnimi potrebami. Kdo so člani, imate z njimi sestanke, ali kdo jo je izdal. Poiščite ta podatek in vložite pritožbo nad izvajanjem individualiziranega programa pri organu, ki jo je izdal.

Res mi je težko verjeti, da se lahko nekaj takega dogaja.
Reagirajte takoj.

Lepo pozdravljeni
Francka
Default avatar

ANA

Ne najdem besed...
Sprašujem se le ,zakaj niste kot mama ničesar ukrenili.
To dejanje presega vse meje .In takšnim učiteljem naj zaupamo naše otroke ?
Navsezadnje...učitelji niso bogovi.
Pozdrav
Default avatar

tana2

Sama sem v šolstvu. Pogovorite se, takoj.
Default avatar

Mama

Do takrat, ko so se starši sošolcev pritožili, da ima naš sin privilegije, je bilo vse v redu. Odtlej je tako, kot sem gor opisala. Starša dveh fantov sta se pritožila, da je naš otrok vsega oproščen, kar morata onadva delati,... Onadva sta namreč zelo težko vzgojljiva otroka in je baje naš sin zanju zelo slab zgled. Ker naš sin ne vstaja na začetku pouka, tudi onadva nočeta več vstajati, nočeta telovaditi, nočeta skratka ničesar delati. Naš sin namreč tudi malo teže piše, zato mu fotokopiramo, onadva se pa tudi zanašata, da mu bo učiteljica fotokopirala. To je to. Tako so se starši zbrali in se pritožili. Kakih 60 % staršev se je pritožilo, drugi so bili pa na roditeljskem utišani.
Default avatar

Francka

Mama,
ne glede na to, kar pravite v zvezi z roditeljskim sestankom bo morala šola stvari urediti po strokovni plati. Če ne gre drugače bodo morali povabiti nekoga "od zunaj", ki bo staršem razložil razliko med vašim sinom in drugimi otroci in njihovimi potrebami. Predvsem pa to, da je vzgoja to, da otrok ne razbremenjujemo stvari, ki jih lahko opravijo sami in da jim ne nalagajo stvari, ki so za njih prezahtevne. Vsak starš pa izraža željo po tem, da bi otroka kar najbolje pripravil na življenje. Za vašega je to pač nekaj drugega kot za otroke z drugimi težavami, posebnostmi. Tu sploh ne gre za vprašanje, "kaj sme on, smem tudi jaz"

In učiteljica bi se morala z ustreznimi argumenti postaviti na stran (v tem primeru) vašega otroka. Navadno imajo razredničarke velik vpliv na mnenje staršev. Konec koncev je ona strokovni delavec v tem razredu
Bojim pa se, da je za opisanim problemom še nekaj drugih, ki niso razrešeni.

V primeru kot je vaš ima šola še več različnih možnosti
Kar pogumno vztrajajte.

Francka
Default avatar

dragica

Mama,
kar se je zgodilo vašemu otroku je nedopustno. Najbrž pa že tudi imate izkušnje, da ste na koncu edini in tudi prvi, da zaščitite otroka.
Verjamem, da so otroci tako reagirali (ne vem, ali je to redna šola ali OŠPP), v vsakem primeru pa je institucija, ki sprejme otroka, dolžna poskrbeti za pogoje. Eden od pogojev je tudi priprava staršev drugih otrok in otrok samih na sprejetje otroka s posebnimi potrebami. In seveda tudi priprava učitelja na ravnanje z otrokom.
Ne gre le za poniževanje otroka, za poudarjanje njegovih posebnih potreb, nepravilno fizično ravnanje lahko škoduje otroku v tem smislu, da se mu poslabša stanje.

Vaše sporočilo in najbrž stiska (pomislite, kako se počuti vaš otrok), sta me prizadela. Zberite moč in odločnost ter prekinite s tem.
Pogovorite se z vsemi, ki so vam jih že svetovali zgoraj. Najdite skupaj rešitve, ki gotovo obstajajo.
Če pa jih ne boste našli skupaj, pa jo morate sami (tudi šolska inšpekcija).
Ne pustite otroka na cedilu!

dragica
Default avatar

NATY

Kateri razred hodi ? Za nižjo stopno do četrtega razreda obstaja projekt Veveriček posebne sorte kateri skozi zgodbico približa invalidnost vsem učencem v razredu in je potem ostalim lažje razumeti zakaj on ne more tako kod drugi početi vseh stvari.
Default avatar

forumata

Ostal sem brez besed. Da bo do takšnih situacij prihajalo je bilo jasno z dnem, ko je bilo sprejeto, da otroci z pp gredo v redne šole. Pa ni problem v tem, da ti otroci v teh šolah ne bi zmogli, problem je, da učitelji na teh šolah po večini niso ne dovolj izobraženi in ne dovolj sposobni, da bi z temi otroci delali v njihovo korist in ne škodo. Najbolj žalostno v tem primeru pa je obnašanje ostalih staršev in pa (kot je pravilno sklepal moj znanec) dejstvo, da je bila (in še je) za učiteljica verejetno prepričana, da je delala pravilno. Tega resnično ne razumem. Zakrivajo svojo nesposobnost ali pa neuspeh pri vzgoji svojih otrok na tako primitiven način. Mama ti samo zarobanti pa naj takšne učitelje pošljejo na izobraževanje (če že za vse drugo denar najdejo ga pa nnaj še za to) tistim, ki pa niti izobraževanje ne bi pomagalo pa naj dajo delavske knjige. Je na zavodu dovolj mladih sposobnih učiteljev, ki so se pripravljeni za vzgojo otrok potruditi.
--------------------------------------------------------------
Kdor isce resnico, jo mora znati prenesti.

Kitajski pregovor
Default avatar

Francka

Forumata,

zagotovo se nihče ne strinja z ravnanjem učiteljice, to kar pa se mi vendarle zdi pomembno poudariti je, da lahko spremembe dosežemo le na osnovi diskusije, ki nikogar ne diskvalificira do te stopnje, da bi se čutil ogroženega. Tudi učiteljica ne. Tak način (ki vključuje grožnje ) nam namreč prej škodi kot koristi ker prekine komunikacijo. Tako potem ostajamo vsak v svojem svetu, se (vedno bolj ) med seboj obtožujemo, vedno bolj poudarjamo svoje prednosti in slabe strani drugega in podobno. Tako postajajo problemi vse večji in ne vse manjši. Nihče ne more razumeti drugega dokler se ne potrudi in ga spozna ter tako ugotovi, da imamo ljudje več skupnega kot različnega in da je vsakdo vreden že samo zato, ker je "tukaj in sedaj", ker je del nas.
Prav ugotavljate, da je potrebno še veliko različnih oblik izobraževanj. Neznanje in neznajdenje nas namreč vodi v panične, nekoristne, neprimerne reakcije s katerimi lahko celo ogrožamo druge.

LP
Francka
Default avatar

"invalidov" sošolec

Imam nekaj vprašanj:

- Kaj pomenita besedi invalid in paraplegik? Ali to pomeni, da je moj sošolec bajno bogat, saj ima luksuzen stol, ki ni last šole, ampak se vsak dan z njim vozi domov?
- Kje se dobi ta luksuzen stol (je modre barve, ima kolesa, dve veliki kolesi zadaj in dve majhni spredaj, ima podstavek za noge in še ročaje, da ga njegova spremljevalka lahko vozi.
- Le kdo je pri nas tako bogat, da si lahko vse to privošči?
- Zakaj nam on ne dovoli, da bi se še mi malo peljali z tem luksuznim stolom in ga preizkusili? Zakaj se vedno cmeri, ko ga spravimo s stola in se nikoli ne potrudi, da bi vstal?
- Zakaj starši dopustijo, da otroci nosijo tak luksuz v šolo?
Default avatar

petraT

Dragi "invalidov" sošolec,

glede na tvoje vprašanje, bi sodila da res "spadaš" med mlajšo generacijo.

Beseda »invalid« izhaja iz latinščine in pomeni nemočen, slaboten. Invalid je oseba, ki je popolno ali samo delno izgubila različne sposobnosti npr. vidne, slušne, govorne, motorične in podobno, zaradi česar se v življenju srečuje z različnimi ovirami. Invalidi so npr. slepe in gluhe osebe. Tudi oseba, ki je na vozičku, je invalid – saj težko ali pa sploh ne more hoditi.

Invalidnost je lahko posledica težav ob rojstvu, bolezni ali poškodbe (npr. prometna nesreča, nesrečen skok v vodo) in podobno.

Paraplegik je invalid, ki zaradi poškodb možganskih predelov »odgovornih za hojo« ali hrbtenice ali živce, ne more hoditi tako kot mi, ki teh težav nimamo.

Mogoče ti bosta obe besedi bolj jasni, če boš pogledal v kakšen leksikon ali prosil koga od starejših, da ti besedi pomaga razložiti. Lahko pa tudi pokukaš na spletno stran zveze paraplegikov Slovenije - http://www.zveza-paraplegikov.si/.


Tvoj sošolec nima vozička zato, da si se v šoli šopiril ali vas izzival. Naj bo voziček takšen kot ali opisuješ ali drugačen, sošolec nima vozička zato, da bi se važil in razkazoval, kako so doma bogati. Tvoj sošolec ima voziček KER GA POTREBUJE. Verjemi, da bi rajši tekal z vami, se žogal ali podil po igrišču ali stal, kot da sedi na vozičku in vas opazuje.
VOZIČEK NI IGRAČA, zato ti ga sošolec ne more posoditi, KER GA POTREBUJE.
To, da ima sošolec voziček, še ne pomeni, da so doma bogati. Tvoj sošolec je dobil voziček, zato, ker ne more hoditi in mu ga je prepisal zdravnik. Res je, da so ti vozički lahko tudi zelo dragi, vendar pa vozičke kot večino pripomočkov, ki jih potrebujejo invalidi, krije zavod za zdravstveno varstvo. To je podobno kot dobiš zastonj (vsaj večino) zdravil, ko si bolan.

Namesto, da si jeziš na sošolca in si zavesten na njegov »super moderni« voziček in na to, kako se z njim vozi domov /tudi doma ga potrebuje/,
se raje
1.postavi ne njegovo mesto:
- medtem, ko se ti podiš za žogo, tvoj sošolec sedi v vozičku in te lahko samo opazuje;
- medtem, ko ti skačeš in preskakuješ stopnice, tvojemu sošolcu stopnice, visoki robovi pločnikov, strme poti in podobno, delajo težave in mora poiskati drugo pot, ker teh ovir z vozičkom ne more premagati.
2. postani njegov prijatelj.

Da boš bolje razumel, kako se počuti tvoj sošolec, preberi kakšno izmed naslednjih knjig:
- Ups, jaz sem zelen
- Škrat s prevelikimi ušesi
- Veveriček posebne sorte
- Počasni pes Muf
- Abu: mali slon, ki je hotel postati severni medved
- Kakšne barve je svet
- Ema Pipifilipi
- Prijatelja
Pa še kakšna bi se našla. Lep pozdrav, Petra
Lep pozdrav in lep dan, Petra

_______________________________________
Bolečina ni nič manjša, samo s časoma se naučiš živeti z njo. Cmok v nebesa,
tvoja mami
Default avatar

petra

Če imate takšno učiteljico, je bolje, da jo zamenjate. Ne glede na to, ali se boste pogovorili in razčistili stvari, bo vedno ostalo nekaj grenkega, ker boste ves čas vi in vaš otrok vedeli, kaj je nekoč počenjala. Tega se ne da popraviti ali izbirisati. Bolje je, da začne na novo z drugo, bolj strpno učiteljico, ki bo spoštovala njegove sposobnosti. Brcanje v noge ??? To je že bolno. Pa jaz sem tudi mimogrede učiteljica in se srečujem tudi s prizadetimi, da pa bi kaj takega zahtevala, česar otrok ne zmore, pa mi ni nikoli prišlo na pamet in ne le meni, pač vsakemu, ki ima toliko razgledanosti.
Default avatar

Eva

Ko sem prebrala vse poste sem bila kratko malo šokirana. Prav slabo mi je postalo ob misli v kakšni družbi živimo. Da se starši takole pritožijo in primerjajo svoje običajne otroke z invalidnim otrokom to pa je že malo noro.
Mama želim vam vso srečo predvsem pa vašemu sinu.
Default avatar

"invalidov" sošolec

Razumem to, kar ste mi odgovorili. Toda zakaj mora biti ta voziček tako udoben, mehek? Mi sedimo na lesenih stolih. Ne more biti tudi voziček lesen, navaden? Morda bi bil cenejši.
Default avatar

petraT

Dvomim, če resnično razumeš vse, kar se ti napisala v prejšnjem odgovoru.
Prav tako dvomim, da si prebral kakšno knjigo, ki sem ti jo svetovala. Prav tako nisem prepričana, da si upošteval moj nasvet in postal njegov prijatelj.


Še enkrat: VOZIČEK NI IGRAČA.
Ker tvoj sošolec »presedi« večino časa v vozičku, mora ta biti »tako udoben, mehek«.

In nikar ne bodo tako zavisten na njegov stol, ker ni potrebe.

Lep pozdrav, Petra



Pošlji oblikovano (10-03-04 20:31)
Lep pozdrav in lep dan, Petra

_______________________________________
Bolečina ni nič manjša, samo s časoma se naučiš živeti z njo. Cmok v nebesa,
tvoja mami
Default avatar

Francka

Sošolec,

namerno sem te tako pozdravila ker si samo to in nič drugega.
Dolgo sem razmišljala ali naj ti še kaj odgovorim ali ne. No, odločila sem se, da je potrebno.

Rada bi, da veš, da smo vsa živa bitja del narave, tako tudi ti, jaz in vsi tisti, ki jih poznava ali sploh ne poznava. Ne glede na to, kaj sva, kakšna sva in ne glede na razlike med nama (ki zagotovo so) sva oba bitji, ki imava pravico biti tu, takšna kot sva in nič drugačna. Prav neumno bi bilo, da bi se primerjala med seboj in si naštevala razlike ter na koncu seštevala, odštevala, delila in množila in rekla, da sem jaz ali da si ti boljši. Ali bi nama to koristilo? Zagotovo ne eden od naju se najbrž ne bi dobro počutil. Ali je to namen najinega bivanja v tem svetu? Prepričana sem, da bi tudi ti rekel ne.
Lahko pa rečeva, da sva srečna človeka ker imava to možnost, da živiva v istem času, da se lahko morebiti še kdaj srečava, se pozdraviva in se o čem zanimivem pogovarjava, se med seboj spoznavava in se kaj lepega in koristnega naučiva drug od drugega. Predvsem se morava zahvaliti naravi, da nisva ISTA, da imava vsak nekaj enkratnega, neponovljivega, torej izjemno dragocenega (kar še nikoli ni bilo in tudi ne bo). Torej sva si tako dragocena in Lahko se počutiš počaščenega, da živiš v istem času kot jaz in to velja tudi zame in za vse nas.
Ljudje nismo tako zelo različni kot si morebiti misliš, vsi imamo enake potrebe, le zadovoljujemo jih različno (vsi potrebujemo hrano, tekočino, zrak, ljubezen in sprejetost s strani drugih, ugled in pohvale, možnost, da se razvijamo kar najbolje).
Tvoj sošolec pač ni tako zelo drugačen od tebe, le svoj voziček potrebuje, da lahko opravlja vse to, kar opravljaš ti, jaz in vsi MI.
Ali se bova res pogovarjala o lesu in blazinah?
Če izhajaš in te skrbi denar ti moram povedati le to, da tudi ti kot tudi jaz trošimo skupni denar
- ali se ni bolj varno in udobno voziti po asfaltiranih cestah, pa vendar jih ne plačava ne ti ne jaz pač pa oba skupaj in vsi ostali, tudi starši tvojega sošolca
- ali ne koristiva oba zdravstvenih uslug - pa jih ne plačava ne ti in ne jaz pač pa spet oba skupaj in vsi mi
- ali hodiš v šolo? Ali jo zato ti plačuješ? Ali jo jaz? Ne! oba skupaj jo.
- če boš potreboval zobni aparat, očala ali kaj podobnega - ali ne bo prišla večina denarja iz zdravstvenega zavarovanja?
- kaj pa otroški dodatek?
- kaj pa pomoč ob nesreči, tebi, meni, vsem drugim (jaz ne nosim tisočev tolarjev v žepu vsak dan za primer, če se mi zgodi težka prometna nesreča. Ali mi zdravniki ne bodo pomagali če bodo opazili, da nimam denarja s katerim bom plačala njihovo delo)

Kakorkoli, ker je znanost, tehnika, tehnologija napredovala ni napredovala samo zate ali zame pač pa za vse ljudi ne glede na zunanji izgled, spol, starost, barvo kože, vero ali kaj podobnega. Vsi prispevamo k temu, tudi ti in jaz.

Priznaj si, da si vreden del našega časa (temu rečemo, da se ceniš, da imaš dobro mnenje o sebi, pozitivno samopodobo) in ko boš uspel to, bodo vprašanja o tem, kaj imajo drugi, ali je to potrebno, ali imaš ti zato manj ali več povsem nesmiselna in nepotrebna, še opazil ne boš, da je tvoj sošolec na vozičku, da ima drug okorno hojo, tretji očala, četrti govorno napako, ti sam pa ...
To bo postalo nepomembno. Okoli sebe boš videl ljudi, bitja s katerimi lahko doživiš mnoga presenečenja, veliko smeha, le skupaj z njimi lahko spoznaš žalost ...
Začutil boš, da se ne glede na vse okoliščine veseliš srečanja z njimi in da jih pogrešaš, kadar niso ob tebi. Povedali ti bodo, da čutijo enako.
Ljudje nujno potrebujemo drug drugega prav zato, ker smo različni in smo lahko zadovoljni samo skupaj, kot celota, drug z drugim in ne drug proti drugemu kot predlagaš ti.

Lep pozdrav,
Francka
Default avatar

nepomemno

lep pozdrav!
prijateljičin sin je imel invalidnega sošolca v osnovni šoli, kar je povzročalo mnoge probleme v razredu, saj so mu (prevsem pri preverjanjih znanja)učiteji vedno popuščali,kar se je mnogim otroko zdelo nepravično...
poleg tega so jih silili v pospravljanje njegovih stvari, tudi če jim je bilo to neprijetno.Če se je kakšen otrok temu uprl so ga osramotili pred celim razredom! Ta invalid je vse prednosti s pridom izkoriščal (kar jih počne večina) zaradi česar je postajal nekaterim otrokom v razredu vedno bolj zoprn...sin še sedaj ne mara stikov z invalidi...
strinjam se,da NI dopustno takšno vedenje profesorjev, in nikakor ni opravičljivo siliti invalidnega otroka k hoji...mislim pa tudi da v splošnem glavni problem ni hoja ali vstajanje ob prihodu profesorja...vsaj v primeru, ki ga poznam to ni povzročalo nobenih težav... telo je telo, znanje pa bi moralo biti enako overdnoteno za vse!
menim da bi morali tudi starši invalidnih otrok bolje premislit o tem v kakšno šolo pošljejo svojega otroka...če invalid umsko ni dovolj sposoben za uspešno delo v šoli, naj gre v zanj primeren zavod (zato pa obstajajo!)...
čas pa je tudi da starši nehate sanjati, da boste prizadetim otrokom omogočili enake možnosti kot jih imajo drugi, ker to ne bo nikoli mogoče, saj so se na žalost že rodili z omejenimi možnostimi...
Default avatar

Francka

Nepomemno,

»kar se je zdelo mnogim otrokom nepravično« - ali otrokom ali odraslim?

Nam, ki imamo vsa čutila, nam celotno telo funkcionira medicinsko zgledno, smo intelektualno povprečni ali celo nadpovprečni se lahko zdi, da nekdo drug (pa naj bo invalid ali ne) nekaj doseže z lahkoto (mu popuščajo) – saj situacijo ocenjujemo z lastnimi vatli, iz lastne pozicije in ne iz pozicije te druge osebe. To je tako, kot če vam je vožnja z avtom zabava. Meni namreč nikoli ni (pa vendar se moram veliko voziti). Sama imam na žalost križno laterizacijo, kar pomeni, da nimam hkrati dominantne (cele desne polovice telesa) desne roke, noge ušesa in očesa, pač pa roko (pa še to ne vedno) in nogo, oko in uho pa levo. To mi prinaša mnoge težave pri presojanju oddaljenosti, pri orientaciji, prostorski predstavljivosti in še in še. To tudi pomeni, da moram vsako vožnjo v mislih načrtovati, biti ves čas miselno veliko bolj kot drugi vozniki prisotna, da si moram v naprej ogledati zemljevid in načrt mesta, predstavljati kje in kako to je parkirišče … in bog ne daj, da na poti naletim na obvoz ali kaj podobnega.
Toda to ne pomeni, da se pritožujem, da vi lahko vse to opravite tako z lahkoto in da to ni pravično. Le malo zavidam dobrim voznikom in to je vse. Prav tako niti ne pomislim na »ugodnosti« invalidov – ki jih je potrebno voziti, ker tega ne zmorejo in nikoli ne bodo zmogli pa jim zato, da lahko kam pridejo družba omogoči cenejši nakup avta ali celo imajo nekoga, ki jih bo vedno vozil. Ali je to njihova prednost, ugodnost, ali to pomeni »iste možnosti« - niti slučajno ne. Za njih je to pač življenjska nuja in prepričana sem, da če bi lahko, bi se vozili sami. Tudi jaz se hočem, ne glede na težave, večinoma voziti sama, čeprav mi mož z veseljem ponudi, da me pelje. Toda, če to dopustim bom postala še bolj negotova, nesposobna vožnje, nezanesljiva, s še nižjim samozaupanje in samospoštovanje na področju vožnje in še posebej vedno bolj nesvobodna.
Tako pa se z »muko in jadom« peljem sama in ne vprašajte kako ponosna sem sama nase, kadar opravim neko vožnjo do neznanega kraja in nazaj. Takrat čutim lastno moč in vrednost, ponos nase in veselje ob spoznanju, da sem uspela. Vsaka naslednja vožnja je toliko lažja.
Če pa se hočem primerjati z invalidi potem si moram prizadevati NE za njihove »ugodnosti« - da me bo nekdo vozil ali da si ceneje kupim avto (to pač v ničemer ne bo izboljšalo mojih latentnih primankljajev – torej križne lateralnosti) pač pa za nekaj, kar JAZ potrebujem- recimo avto, ki mu vtipkamo smer in nas pelje sam. Žal ga še ni.
Jaz, ki zmorem nekaj, čeprav moram v to vložiti veliko truda sem sama sebi to tudi dolžna izvajati in ne iskati mehkih hrušk (ugodnosti nekoga, ki vožnje niti z načrtovanjem ne zmore in je zato odvisen od pomoči drugih). Vsi mi želimo naprej iz izhodišča, kakršnegakoli že imamo in zahajanje nazaj gre vedno na račun zniževanja našega lastnega samospoštovanja.

Glede ocenjevanja znanja pa naj vas vprašam (ne glede na to, da govorite o prijateljičinem sinu se bom jaz z vami pogovarjala kar kot da gre za vašega otrok) kaj pa bo iz vašega otroka, če bo ocenjevan s popuščanjem in spregledovanjem. Ali si bi vi za svojega otroka res želeli takšno ocenjevanje? Pa razmisliva naprej:
Ali se bo potem kaj naučil?
Ali mu bodo te ocene kaj koristile v življenju?
Ali bo postal srečna, zadovoljna, zrela in odgovorna oseba?
Pa reciva, da same odlične ocene prinesejo zadovoljstvo staršev, dobro pozicijo v razredu, odprta vrata na vse srednje šole in kasneje na univerzo. Pa si zamisliva, da postane vaš otrok zdravnik. Ali bo v poklicu, ki je ugleden, zaželen, mogoče tudi dobro plačan, še vi, njegovi starši boste bolj spoštovani in ugledni, vaš otrok srečen, zadovoljen, samozavesten? Ali pa se bo dnevno mučil s vprašanji: Ali sem predpisal prava zdravila, terapijo? Ali sem postavil pravo diagnozo? Ali sem bil dovolj pozoren na vse simptome? Ali je bila moja diferencialna diagnostika pravilno izpeljana? In še in še. Kaj pa če neke bolezni ne bo prepoznal, ker mu je pač profesor »pogledal skozi prste«? Takrat se bo silno jezil prav na učitelja.
Res je, da so učenci v šoli postavljeni pred iste standarde znanja. Res pa je tudi, da jih dosegajo v različnih obsegih, do različne stopnje in to se kaže v ocenah. Toda poti do otrokovega znanja so različne. Če otrok ne more izraziti znanja, ki ga ima, na običajen način (odgovarja na vprašanja, piše preizkus) to še zdaleč ne pomeni, da ga nima. Pomeni le, da ima tako ali drugače ovirano pot izražanja tega kar zna, ve in razume v določenem obsegu. (Veste, če nečesa ne moremo v tem hipu dokazati, ker nimamo ustreznih instrumentov ali znanja, to še ne pomeni, da tisto v resnici ne obstaja. Ali ni tako, da z vedno bolj močnimi in natančnimi aparaturami odkrivamo celo nove planete v našem osončju, zdravimo bolezni, ki so veljale za neozdravljive ipd.)
Prosim, ne razumite ne narobe. Nisem noben pristaš tega, da je potrebno nekomu nuditi in omogočati vse, kar se zdi, da bi mu olajšalo situacijo. Tega tudi sami invalidi ne želijo, ne pričakujejo in celo nočejo. Hočejo samo možnost, da lahko razvijajo svoje potenciale in sposobnosti. Ta pravica je nam vsem, ne glede na različnosti, temeljna človeška pravica. Res pa je, da če niso glasni, zahtevni, močni in »tečni« kar pozabimo na njih, ostajajo zadaj, brez pogojev in možnosti (Ni enostavno, če z vozičkom ne moreš do zdravnika zaradi visokega pločnika. Glede tega se pritožujejo še mlade mamice, kaj pa naj reče mati 20-letnega sina na vozičku. In kako dolgo so morali opozarjati na ta povsem banalni problem!).

Tako tudi mislim, da učitelj, ki učencu daje višje ocene ker je invalid le-temu prej škodi kot koristi. Tudi ti učenci se morajo angažirati, truditi, delati napake, učiti, napredovati kot jim pač dopuščajo njihovi potenciali. Takšna je tudi njihova pot v življenje. In tisti, ki jim uresniči željo ali cilj prej predenj so se tega sami sploh spomnili jim dela resnično škodo. To pa velja za vse nas. Dragoceno in poznano mi je le tisto, za kar sem si prizadeval, se trudil, vlagal čas in energijo. In nič drugače. Vse ostalo je nesmiselno, nepomembno, nevredno, pa če je še tako veliko.

Osebno menim, da mora imeti vsakdo priliko poskušati doseči čimveč. Tako vaš otrok (seveda na njemu primernem nivoju) kot tudi vsak invalid. Eni pač poskušajo šolanje v OŠ, drugi starši si ne želijo drugega kot da bi lahko njihov otrok obiskoval vsaj OŠ PP, nekateri so pa vključeni v oddelke OVI (tudi z možnostjo prehajanja med programi) in še in še.
Seveda si starši želijo, da njihov otrok začne šolanje čim višje. Ali ni to naravno? Ali ne stiskate tudi vi pesti za vašega otroka, da doseže čim višjo oceno? Ali ni to povsem naravno? Seveda je in prav je tako.
Prav pa je tudi, da smo pozorni in da dovolj zgodaj uvidimo, da naš otrok nečesa pač ne zmore (dosegati petic ali šolati se v nekem programu). Takrat pa je potrebno razmisliti kaj bo za otroka bolj smiselno in koristno: prilagoditi zahteve in pričakovanja ali vztrajati pri zahtevah in s tem škoditi otroku v njegovem razvoju. Toda od misli, da želimo za otroka najboljše (ali petice ali dokončano OŠ ali dokončano OŠ PP) in do odločitve, da moramo sprejeti tudi trojke in dvojke, še kakšno nezadostno, če mu nek predmet sploh ne leži ali pa prešolanje v manj zahteven program je zelo, zelo dolga in težka pot. In povem vam, verjetno pa imate tudi vi takšno izkušnjo, težko je odložiti svoje sanje in še veliko težje sanje, ki jih sanjamo za svoje otroke.

Starši invalidov prav dobro vedo, da so se jim rodili otroci z omejenimi ZMOŽNOSTMI ne pa tudi možnostmi. Njihova temeljna želja je samo, da ima njihov otrok v svojem (zoženem svetu – pač glede na motnjo, okvaro, oviro) možnosti, da razvija svoja močna, ohranjena področja. In tako v ničemer ne ogrožajo našega širokega, polnega sveta v katerem pa mi iščemo svoje možnosti za razvoj, napredovanje in srečno življenje.

Strinjam se z vami, ko pravite, da ni prav, da so bili otroci siljeni k skupnemu življenju z invalidom. Tega tudi invalidi nočejo in nam to zelo pogosto tudi sporočajo. Toda, ali jih tudi slišimo?
Je pa res, da se pogosto počutimo siljeni in prisiljeni, kadar nečesa ne poznamo, ne razumemo ali ne čutimo tako. Če nekdo ne poseduje občutka za sodelovanje z invalidnim otrokom to ni sramota ali slabost. Vsi pač ne čutimo tako. Prav pa je, da to vemo, da se v to ne silimo in da ne preprečujemo tega vsem tistim, ki pa to pomoč in sodelovanje sprejemajo kot nekaj naravnega, dobrega in vrednega. In v vsakem šolskem razredu imamo učence, ki jim je to v veselje. Če le drugi ne bi tega pokvarili z siljenjem, predsodki, stereotipi, občutki ogroženosti ali mišljenjem, da se s tem nam nekaj jemlje in da smo na nek način ogroženi, da bo »zmanjkalo za nas«.

Če ne bomo grabili na kupčke in čuvali samo zase vse kar potrebujemo ali celo ne potrebujemo, ne bo nikoli ničesar zmanjkalo, še posebej ne človekovega dostojanstva, medsebojnega spoštovanja, pravic za vse nas in še zlasti ne MOŽNOSTI, ki jih ima vsakdo med nami. Možnosti namreč niso dane enkrat za vselej (kot npr. nafta za katero se zelo bojimo, da jo bo zmanjkalo in kako potem).
Možnosti namreč ustvarjamo in dokler bodo Ljudje bodo tudi možnosti, kolikor si jih bomo želeli in se za njih prav vsi, vsak po svojih močeh trudili.

Lep pozdrav
Francka
Default avatar

Invalidov sošolec

Vse razumem. Vse tiste knjige sem prebral. Ne razumem pa naslednjega:

- Zakaj njegova družina potrebuje Porscheja?
- Zakaj potrebujejo štirinadstropno vilo, v kateri stanujejo samo oni?
- Zakaj njegova mama nosi zlate uhane z diamanti?
- Zakaj mora njegova mama nositi svilena oblačila?
- Zakaj potrebujejo rodovniškega psa?
- Zakaj se pri njih zbirajo sami fini ljudje?
- Zakaj rabi njegov oče odličen in zelo drag motor?
- Zakaj rabijo hišico ob morju?
- Zakaj rabijo kar štiri računalnike?

Moderatorji

Olga J. Bahun , mama z 21 letnimi izkušnjami, predsednica uprave Ustanova - Fundacija za pomoč otrokom
OlgaJ.B.
mag. Petra Tomc Šavora , prof. def. logopedinja
petraT