Forum.Over.Net

Ženski in Moški čvek

Kaj vas ovira, da se ne odločite za (še enega) otroka?

Default avatar

Andreja

V zadnjih dneh potekajo mnoge debate o Strategiji za dvig rodnosti. Bilo je veliko kritik, malo manj pohval.

Želimo si, da bi tudi Med.Over.Net prispeval košček v mozaik k prizadevanjem države, za reševanje tega "problema" oziroma razumevanja stanja.


Malo smo se pogovarjali o razlogih za "nerojstva". Nekateri izpostavljajo finančne težave, mnogo pa je takih, ki si zaradi načina življenja in hitrega tempa, ki je danes stalnica naše realnosti, preprosto ne morejo predstavljati, da bi morali skrbeti za (še enega) otroka.

Kje so po vašem mnenju vzroki? Kako gledate na te reči? Prosimo vas, da skupaj z nami razmišljate, zapišete vaše poglede o tem, zakaj se ne odločite za rojstvo otroka, oziroma zakaj se ne odločite za rojstvo še enega otroka?


Vaša mnenja, tudi anonimna, bi radi zbrali in jih posredovali naprej. Po tem, ko bo narejena še ena takšna ocena stanja in pogovor z ljudmi, je (po našem mnenju) mogoče iskati rešitve in oblikovati predloge.

V kolikor ste mnenje že podali v kakšni drugi temi, pa nas samo opozorite z linkom.

POVEJTE svoje mnenje TUDI VI!
Vključite se v debato na Starševskem čveku:
***

Problemov ne bomo rešili z istim načinom razmišljanja, kot smo jih ustvarili.
Albert Einstein


Stojim Vam ob strani.
Default avatar

Tajna

Hja odločila bi se za tretjega otroka, a žal ostala sem brez službe pri dveh študentih. Kako naj prispevam za dvig rodnosti, ko pa za tele otroki, ki jih imam je otroški dodatek 9.000 SIT na mesec pri doseganju 48% povprečne slo. plače.
Žal za rojstvo otroka ni dovolj, le želja po otroku in da ugodiš držvai, otroka je treba živeti, kar pa je pri večjih otrocih mnogo dražje kot pri manjših. Tudi tako opevana OŠ ki naj bi bila brezplačna, je preklemano draga, saj skoraj vsako leto zahtevajo nove knjige. Kako so se prej naučiili iz starih knjig - 5 let.
Default avatar

Barby

Trenutno sem še študentka. In si zagotovo nekoč želim imeti 2 otroka, lahko tudi 3.

Realno stanje je takšno, da bom zelo verjetno imela samo 1 ali pa še to ne, ker se pač bojim negotove prihodnosti. Pri meni osebno so edina ovira FINANCE, oziroma pomanjkanje le-teh in seveda da ne pozabim - ODLOČNO PREDRAGI VRTCI, STANOVANJSKA PROBLEMATIKA...

Pred časom je bilo govora o plačevanju študija. OK, recimo da se nekako sprijaznimo tem in pač vzamemo kredit od države. Kredit začenemo odplačevati seveda ob zaposlitvi. In ker imamo pač ta kredit nad glavo kako naj potem vzdržujemo otroka in kaj šele da bi začeli varčevati za njegov/njun/njihov študij. Začaran krog iz katerega ne vidim izhoda. Plačuješ kredit do 30. leta, potem se nekako odločiš da boš imela otroka - seveda, če dobiš službo ki ti zagotavlja dokaj stabilno prihodnost, za drugega pa potem ni več časa ker biološka ura ne dela več tikataka.

Torej, kako naj skrbim za 1, kaj šele za 2 otroka, če ne morem poskrbeti niti zase???? Ne mislim imeti otroka dokler mu ne zagotovim toplega stanovanja, oblačil, igrač, varnega otroškega avtomobilskega sedeža in še in še....

Plačljivost splava je pa največja neumnost kar sem jo kdaj slišala! Sramota! Kot da nismo več v civilizaciji.

Na nekem drugem forumu sem zasledila, da začenjajo resno razmišljati, da bi se izselili iz Slovenije. Vlada totalno posega v zasebnost. Konkretno: kaj njih briga kakšno preprogo, pakret, laminat imam ali nimam v stanovanju??????? Da niti ne omenjam novega načina plačevanja parkirnin ob katerem bodo namestili v avto nekakšno napravico ki te bo dobesedno spremljala VSAK km. KAM SMO PRIŠLI?????
Default avatar

Iskrena

Stara sem 33 let in še brez otrok. Zakaj? Ker sem šele pred dvemi leti spoznala partnerja, za katerega menim, da bi bo dober oče. Naslednje leto se poročiva in če bo po sreči, bova imela tudi otroke.

Sem hči matere samohranilke, oče je izginil pri mojih dveh letih, mati pa se po tem ni več odločila za novo partnerstvo. Čeprav mi ni manjkalo nič in lahko rečem, da sem imela srečno otroštvo, sem podzavestno boleče doživljala odsotnost očeta.

Idealizirala sem moške, živela v sanjskem svetu, po drugi strani pa privabljala popolnoma neodgovorne partnerje, prav takega kot je moj oče. S takim pa res nisem želela imeti otroka. Na ta način se krog nikoli ne pretrga.

Rabila sem veliko samoanalize in bolečega dela na sebi, da sem odpravila zapisane vzorce.

Otrok je odgovornost in tega se še veliko moških ne zaveda. Prevelikokrat je vse na plečih žensk, ker se iz generacije v generacijo ponavljajo isti vzorci.

Če želimo zdravo družbo, bi morali več truda posvetiti čustveni inteligenci in odnosom, to bi se po mojem mnenju moralo začeti že v zgodnjih razredih OŠ.
Default avatar

deizi

Jaz pa nimam otrok preprosto iz tega razloga, ker se mi tale svet ne zdi primeren kraj za otroka. Preveč agresije, nasilja, bolezni...Če bi sama lahko izbirala, se raje sploh ne bi rodila.
Default avatar

Škarjica

S partnejem sva stara 27 in 37 let in si otrok enostavno ne želiva... morda me čez čas pograbi želja, se prebudi materinski čut, vendar ga do sedaj še nisem zaznala in sem popolnoma pripravljena na to, da otrok ne bom imela. Ta misel mi/nama je zaenkrat čisto všeč.
Default avatar

ena besna

V mojem primeru je stanovanjski problem pogojeval vse drugo. Študirala v Ljubljani, služba tudi v prestolnici in ker nisem iz premožne družine, se nisem mogla izkopati iz začaranega kroga: zaradi najemnine ni bilo mogoče prihraniti za lastni vložek pri nakupu stanovanja, nepremičnine so se nenehno dražile, lastno stanovanje je bilo iluzija. Pri 29 sem spoznala sedanjega partnerja (podobne razmere) in šele sedaj, pri najinih 33 oz. 35 letih sva končno na svojem, v enosobnem stanovanju debelih 20 km iz Ljubljane, ki ga bova odplačevala 15 let! (Niti predstavljati si ne upam, da ne bi imela služb za nedoločen čas...) Tako da sva šele sedaj začela razmišljati o otroku. Če se dete srečno rodi, bo moralo pri par mesecih v vrtec, saj so stari starši daleč. Čeprav bi rada imela več otrok, 3, 4, 5, se mi to zdi skrajno NEODGOVORNO, saj jim v danih razmerah (majhna kvadratura, kredit + vrtec, povprečni dohodki, brez pomoči sorodnikov) ne bi mogla nuditi osnovnega udobja.
Pa še to: subvencije mladim družinam za reševanje stanovanjskega problema, ha, ha. Kriteriji so takšni, da tisti, ki lahko tam kandidirajo, tisti drobiž potem porabijo za kruh in mleko, ker so ekonomsko zares na psu in najbrž ne razmišljajo ravno o stanovanju. Pa saj vendar ne moreš najprej narediti družine in šele potem razmišljati, kam bi z dojenčkom, če že tastari lahko po študentsko preživimo vse sorte razmere. Če se prav spomnim, je eden od kriterijev za "mlado družino" tudi ta, da nobeden od staršev ni starejši od 35 let. Kar pač moj mož ob rojstvu prvega otroka gotovo ne bo več, še sama morda ne ujamem.
Default avatar

g.minister

Drobnič! Npr., da mi ene 5x ne rata me bo stalo ene pol miljona. ajajaj...
:-)
Default avatar

anonimnaa

Sama imam nekaj mesecev starega dojenčka. Prvega. V času nosečnosti sem izgubila službo. Brez službe bo še z enim težko.
Ko dobim novo službo, se bom odločila za drugega. Upam le, da bo novi delodajalec bolj razumevajoč in da bo tudi on naklonjen večji rodnosti :)