Starševstvo in vzgoja

Odgovarjajo: mag. Nataša Durjava, EAGT geštalt izkustvena psihoterapevtka • prof. Andreja Vukmir, spec. zakonske in družinske terapije • Mirjana Frankovič, transkacijski analitik - psihoterapevtka, doktorandka SFU Dunaj

Starostna razlika

Default avatar

Maja

Zanima me, koliko starostne razlike imate med otroki. Vsi govorijo (in menda je tudi psihološko najbolj idealno), da je najboljša razlika med otroki nekje 2-3 leta.
Strinjam se, da je taka razlika fina, ko so malo starejši, ampak v plenicah in ob tem, da je imela mamica po 1. porodu z zdravjem precejšnje težave??

Kakšne so vaše izkušnje in kako se obnese starostna razlika, ki jo imate med otroki?
Lep dan, Maja
Default avatar

Mateja KK+1

Idealne razlike ni, vsaka ima svoje slabosti in prednosti - tako za starše, kot za otroka!
Mateja
Default avatar

Vladka

Iz mojih izkušenj bi rekla, da je pravšnja starostna razlika 3 leta. Pri nas imamo razlike 3 leta in 3 mesece med prvim in drugim in drugim in tretjim otrokom. Četrtega sem rodila, ko so najmlajšemu še manjkali trije meseci do tretjega leta, pa se mi zdi, da sem občutila razliko, čeprav kakšnega velikega ljubosumja ni bilo pri nobenem od njih. Seveda pa imajo manjše starostne razlike ene prednosti in večje razlike spet druge prednosti in seveda zagotovo ene in druge tudi svoje slabosti. Odvisno za katere prednosti in slabosti se boste odločili.
Lep dan!

Vladka
Default avatar

berta

Na to temo smo se že pogovarjale, tako da ti kopiram moj post izpred nekaj dni. Samo upam, da ne bo izpadlo, kot da jamram ali kaj, samo ti povem, da je majhna starostna razlika, sploh na zacetku, ko je eden ravno ven iz plenic, pa se še polula v hlače, eden pa je dojenček, fina samo od daleč in za sosede. KAsneje, ko tudi ta mlajši že hodi in zna kaj povedat, pa je to neprecenljivo, saj sta drug drugemu družba, učitelj, prijatelj in vse ostalo. Tudi sovražnik seveda in huda konkurenca, ampak tega je bistveno manj, hahaha. Kot rečeno, preberi si mojo izkušnjo, kateri se zdaj smejim, takrat pa nisem vedela, ali naj se usedem na tla in jokam ali kaj drugega.


Avtor: berta
Datum: 22-09-03 12:28

Pozdravljena,
jaz pa ti bom odgovorila z drugega vidika. Pa čeprav bo verjetno padlo po meni (ali pa tudi ne). Vsi samo vzdihujejo in stokajo od sreče, kako je to fajn, ko imaš tako majhno razliko med dvema otrokoma. No, pa ti povem iz mojih izkušenj, da se ne cedita samo med in mleko. Pa to ne pomeni, da svojih otrok nimam rada, ali pa da mi je žal. Nikakor, le povedati ti hočem, da taka mala razlika ni hec. Ja, potem, ko ju čez čas vidiš, ko se skupaj igrata in se imata rada, takrat je resnično višek sreče in si misliš, da kljub vsemu ni tako hudo. Ko pa si doma sam z dveletnikom in novorojenčkom, ko imaš enega na prsih, drugi pa iz stranišča tuli, da je kakal in da ga pridi obrisat, takrat pa res ne veš, kaj bi. A bi s silo odstavil novorojenčka? Ne. Naj pustim večjega, s posrano ritjo v stranišču, da mi bo namazal od a-ž celo kopalnico? Tudi ne. Hm, torej imam problem.
No, to je samo ena epizoda. Da ne govorim, kako je odhod od doma (sploh pa v zimskem času, ko se je treba obleči v bundo, kapo, rokavice, škornje...) cela ekspedicija. Najprej zrihtaš enega, pol drugega, nato še sebe. Pravzaprav je vseeno v kakšnem vrstnem redu. Potem odneseš vse skupaj dol k avtu. V eni roki lupinica z dojenčkom, v drugi malček. Ravno pridemo do avta: "Mami, kakala....!" Ahhh, cok in pok, gremo nazaj gor, kakat. (na siceršnje vprašanje pred odhodom, če jo tišči lulat ali kakat je odgovor seveda ne). Spet nazaj, bundo gor, kapo, rokavice itd.... Se začne dret dojenček. Kaj je s tabo? Kdo bi vedel. Sit je, previt je, oblečen je, verjetno samo zaspan, al kaj jaz vem kaj. No, pa pojdimo.
Priznam, da se mi je taka situacija zgodila samo parkrat, potem se človek že zverzira, ampak, če imaš kak opravek, konkretno sem morala nujno osebno na banko, otrok pa nisem imela kam dat. In sta šla oba z mano. Da ne govorim, da smo se za 15 minutni opravek v banki odpravljali vec kot eno uro.
Verjetno sem popolnoma nesposobna. Zdaj, ko gledam nazaj, se smejim in vidim, kako bi mogoče morala delati, vendar to še ne pomeni, da bi to tudi delovalo. Težko je, če nimaš pomoči. Poleg vsega sem morala še skuhati kosilo za večjo in se z njo ukvarjati, da je ne bi razneslo od ljubosumja.
Tako, natrosila sem ti nekaj drobcev iz mojega življenja. Želela si slišati naša mnenja. Da boš vedela, da je večino časa res sama sreča in veselje, pridejo pa trenutki, ko bi najraje pobegnil in imeli samo MIIIIIR! Če imaš možnost pomoči jo izkoristi maksimalno, kajti špilati heroja, da zmoreš vse sama, je popolnoma nesmiselno!!

LP in veliko veselja z otroci
Default avatar

DarjaE

Točno tako je,kot je napisala Berta.
Mi imamo med enim in drugim 16 mesecev razlike,za povrh pa še zelo simpatičnega psa,ki je pri svojih 5 letih še močno otročji.
Večidel dneva je luštno,zagusti nam zjutraj in zvečer, ko je treba to vse preobleči,previti,umiti,nadojiti enega,drugemu pripraviti zajtrk,večerjo,..
Preden zapustimo domači prag tud traja.Ponavadi se ven odpravljamo eno uro.Sprehodi pa so včasih zanimivi in sproščujoči,včasih pa zelo zelo naporni.Tavečja bi se vozila v vozku,pa tamali spi,druga varjanta pa je da se tamal predira v vozku in ga je treba nosit,za tavečjo je pa treba non stop skakat.Sama se sploh ne morem odpravit ven z obema,ker je noro.
Vedno in povsod imam nekoga zraven.Tako je stvar vsaj za silo sprejemljiva.
Hvala bogu da obstajajo dobre babice,dedki,tašče,tasti in naša zlata varuška.

l.p.Darja
Default avatar

vanja

Mi imamo razliko točno 3,5 let in je krasno.
Velika ni nič ljubosumna na bratca, prav obožuje ga. Res pa smo jo celo nosečnost maksimalno pripravljali na prihod "našega dojenčka". Se da večjim že vse lepo razložit in tudi kdaj pa kdaj potpijo ter radi sodelujejo pri negi.
Svakinja ima 22 mesecev razlike in toliko dretja, kričanja in sparanih živcev ter sovražnosti med veliko in tamalim nisem še nikjer videla. Enostavno se ne moreta.
Tudi dve moji prijateljici imata razliko med dvema 3 in skoraj 4 leta in obe sestrici obožujeta bratce in sta zelo zaščitniški.
Torej, jaz se ne bi nikdar namerno odločila za manjšo razliko od 3 let...prej 4. Je pa popolnoma druga situacija, če "se zgodi". Bi pač potrpela kakšni 2 leti, pa bi bilo.
No, tako je moje mnenje.
LP Vanja
Default avatar

MOjca

Mi imamo razliko 14 let. Sicer je drugi otroček prišel nenačrtno, ampak jaz sem vsekakor za večjo razliko v letih. Predvsem zato, ker se lahko povsem posvetiš enemu otročku.( izjema so seveda večplodne nosečnosti )
To je pač moje mnenje.
Lep pozdrav!
Default avatar

Tinaja

Ja, kaj pa trije otroci? A ima katera tri zelo tesno skupaj rojene? Me zanima, ker sem tudi jaz v dilemici...Po eni strani bi imela hitro še enega 8moja tamala je stara 2 meseca), ampak fino mi je, ker se lahko popolnoma 100% posvečam samo njej. Pa še ta tretjega bi imela...
Default avatar

Nina P

V treh letih sem že mnogokrat odgovarjala na to vprašanje. Pri nas je med prvima dvema hčerkama 14 mesecev razlike, med ta srednjo in sinom pa 2 meseca manj kot 3 leta.
Če bi še enkrat vrtela kolo časa nazaj, bi se odločila enako, s tem, da bi imela tretjega otroka morda še malo prej.
Med prvo in drugo hčerko se sploh nisem vrnila v službo, ker sem skombinirala z dvema dopustoma; prva me je imela doma 2 leti skupaj, druga manj, a je bila po mojem odhodu v službo doma tudi starejša sestrica.
Prvi dve sta vse počeli skupaj: dojenje v tandemu, hranjenje, mehke igrače, legice, barbike, prvi hribi, prvi koraki na smučeh, ...
Ko se je rodil sin, sta bili že toliko veliki, da sta lahko malce pomagali. No ja, bratca sta sprva imeli za "hišnega mačka". Čas tretje porodniške je bil nekoliko napornejši, ker je šla nečakinja (ki sem jo pogosto pazila) v vrtec in nam je prinesla vso paleto virusov jasličnega oddelka. Torej smo malce manj potovali, kot bi sicer. Je pa res, da sta zato dojenčka pogosto zabavali starejši sestrici.

Pri planiranju razlik med otroki pa je definitivno potrebno upoštevati osebnostne in fizične sposobnosti matere in osebnostne lastnosti otroka. Osebno sem imela vse tri otroke doma tudi na tretji porodniški in mi nikoli ni bil problem iz tretjega nadstropja brez dvigala z otroki in vozičkom priromati v pritličje (pa tudi parkrat nazaj, če je bilo treba). Z dojenjem nisem imela težav (razen, da sta se druga hči, zlasti pa sin hranila samo enkrat na dan - beri, bili so dnevi in tedni, ko sta se dojila ves dan...). Osebno ne potrebujem veliko spanja in mi povsem zadostuje 5 do 6 ur dnevno. Vse življenje sem se ukvarjala s športom (zlasti pohodništvom, planinarjenjem in smučanjem), zato mi prenašanje bremen ni predstavljalo težav. Pravzaprav se porodniških spominjam kot obdobja, ko sem imela veliko časa; ko smo lahko šli na izlete, pa smučat, kadar se nam je zahotelo (če odmislim občasna obolenja), ko sem se lahko popolnoma posvečala otrokom, pa kot časa večjih adaptacij in prenov.

Nina
Nina Pirnat, dr.med., spec.epid.
Default avatar

a.

Naša dva sta narezen 20 mesecev in če bi se še enkrat morala odločiti bi se sigurno za čimmanjšo razliko. Preživeli smo brez večjih problemov.
LP A.
Default avatar

bb

Jaz se strinjam z Berto. Naši sta narazen 25 mesecev in smo imeli zelo naporno prvo leto. Starejša je bila še v plenicah, ko se je rodila tamala. Sicer je hodila v vrtec, kar nam je zadevo nekoliko olajšalo. Res pa je, da ni bilo nobenega ljubosumja in je sestrico zelo lepo sprejela.
Zdaj ko sta stari 3 in 5 let pa je super. Veliko se skupaj igrata in zelo sta navezani ena na drugo.


Lp B
Default avatar

lenč

Naša dva sta narazen 21 mesecev, in moram reči, da sta krasna, morda se je zgodilo enkrat na teden da smo imeli istočasno kakšno trmico, jokanje ali prepir...

sedaj pričakujemo tretjega otročka, med drugim in tretjim bo 27 mesecev razlike, tako da bodo približno na dve leti.... upamo na najboljše, prvič smo imeli res dobro izkušnjo z majhno razliko... sedaj sta stara 2 in 4 in se krasno igrata in zamotita skupaj (oba sta fantka), ogromno časa preživimo zunaj, no o čistoči stanovanja sicer ne bi izgubljala besed (ravno v soboto smo delali torto za dedija, in je bila kuhinja kot po atomski, ampak zabavala sta se pa krasno) , se tolažim, da bo enkrat bolje...

H.

Moderatorji

mag. Nataša Durjava , EAGT geštalt izkustvena psihoterapevtka
durjavaN
prof. Andreja Vukmir , spec. zakonske in družinske terapije
Zavod Pogled
Mirjana Frankovič , transkacijski analitik - psihoterapevtka, doktorandka SFU Dunaj
MirjanaFrankovic