3MD – zakaj samo sadje za zajtrk?
zdravo,
že nekaj časa berem o tej dieti in me zelo mika, da bi jaz tudi… ampak, ne predstavljam si začeti dneva brez zajtrka… še posebno v teh hladnejših dneh… sem še na porodniški in rabim malo energije po neprespanih nočeh, pa za dopoldanske sprehode, pa sinčka je treba kar naprej nosit… sadje bo malo premalo za mene… zdaj pa vprašanje za tiste, ki se spoznate na “delovanje” 3MD
– ali bom zelo grešila če kos kruha (ki pripada pri kosilu) pojem zjutraj za zajtrk ali pa vsaj za malico tam nekje ob 11…?
– večerjam že dolgo ne več… najbrž bo dieta še vedno delovala če se odpovem večerji?
– ali je kje na internetu napisano “delovanje” te diete..( ne zanima me sam potek oz. jedilniki ampak zakaj ravno taka razporeditev dnevov itd)
hvala za odgovore in lep pozdrav vsem 3MDjevkam
L.
Zelo. Sadje je zjutraj tam zato, da se telo čisti, samo sadje je pa zato, ker se pri presnavljanju sadja ne sprožijo ne vem kakšni presnovni encimi in se zadeva ob samostojnem uživanju sploh ne kopiči v telesu. Dobiš nekaj sadnih sladkorjev za sproti, za do kosila, in to je to. Sadni dan je pa v bistvu že napol post. Po sadnem dnevu potrebuješ krepko oporo za delovanje telesa, zato je tam meso. Energije imaš torej dovolj za dva dni in drugi dan poskrbiš za zadosten vnos vlaknin, škrob je pa zraven za filanje občutka lakote in za to, da daš telesu delo, saj ga mora spremeniti v enostavne sladkorje. Tretji dan so enostavni sladkorji, da imaš moč preživeti četrti dan.
Kar se tiče vodnega dne – po moje je še najbolj smiseln, če se ujame s kakšno luno, najraje mlajem, zato tudi je vsakih 28 dni, tisto je pa res čiščenje telesa in si pač en cel dan malo bolj švoh.
Razlaga je bolj laične sorte, do tega smo punce prišle skupaj z razmišljanjem o tej dieti in o tem, zakaj sploh deluje. Da deluje, imaš že na forumu nekaj dokazov (tudi mene :), pri vseh pa ne deluje oz. nekaterim povzroči težave (o čemer so tudi nekatere pisale, mislim, da sem zasledila vsaj tri poste o tem).
Trenutno ugotavljamo, da so tisti trije meseci vmes res potrebni in da ni kaj dosti haska, če v nekoliko okrnjeni obliki dieto nadaljuješ po začetnih treh mesecih. Prvo sva poskusili skrajšati vsaj TinkaraC in jaz in se ni obneslo – v nekaj tednih sva izgubili boge 2-3 kile, drugo finto pa moja mama in bojda ni šla dol čisto nič več (pravi, da se itak več ne tehta, pa ji ne verjamem preveč, po moje samo noče povedati, da ne deluje :).
Tko da – po izkušnjah je zadeva smiselna. (Ok, ta stavek pa ni kaj dosti smiseln.)
Dekleta,
prehranjujemo se za tisto kar bomo počeli v naslednjih urah po obroku in ne za nekaj kar smo ali nismo naredili.
Kar se tiče skladiščenja za hude čase, ki pridejo: telo aminokisline porabi za izgradnjo mišic, encimov in drugih življenjsko pomembnih beljakovinskih komponent; za presežek aminokislin nima skladišča, da bi te aminokisline tja pospravilo za naslednje tri dni, ko nočete jest beljakovin, temveč kolikor je tisti dan beljakovin preveč, jih uporabi za energijo in če tudi te tisti dan ne potrebujete več, jih lepo uskladišči res za hude dni, vendar kot maščobo. Dušik, ki ostane mora seveda “splakniti” skozi ledvice iz telesa. Na dneve, ko ne pojeste dovolj aminokislin za vzdrževanje življenjsko pomembnih biofunkcij, si telo postreže z njimi iz vaših mišic!!!!
Ogljikovi hidrati (tako škrob kot enostavni sladkorji so tu)? Nekaj se jih lahko skladišči kot glikogen v jetrih in mišicah (te rezerve spraznete na vodni dan), ostali se ob pozitivni bilanci glede na potrebno energijo skladiščijo: uganile ste, spet kot maščobe. Maščobe žal ne moremo spremeniti nazaj v proteine in razen zelo majhen del molekule tudi v ogljikove hidrate ne. Obstajajo določene celice, ki se hranijo izključno z glukozo (krvnim sladkorjem) – možgani, rdeče krvničke… Zato vam zboljša koncentracijo tablica čokolade ali banana po dolgotrajnem miselnem naporu.
Maščobe? Te večinoma najprej zaokrožijo po telesu, če jih potrebuje kakšna mišična celica za energijo ali pa jih pobašejo kar maščobne celice, če je energije že dovolj.
Samo pri mikroelementih sem pripravljena pristati na to, da se nekateri v majhni meri lahko skladiščijo v telesu (pri vitaminih so to le tisti topni v maščobah), ostali se “izplaknejo” iz telesa. Potrebujemo jih iz večih razlogov seveda vsak dan, vendar se deficit ne pokaže tako hitro.
Ustrezno količino posameznih hranilnih snovi, v dovolj dobri sestavi, lahko najlažje zagotovite le s pestro prehrano. Tudi, če na primer pojeste dovolj beljakovin, ni nujno, da so bile v tisti količini zastopane vse potrebne aminokisline. Pa ne me narobe razumet: nisem zagovornik mesa vsak dan, zagovornik beljakovinskega vnosa vsak dan in če je možno tudi pri vsakem obroku v določeni količini, pa vsekakor.
Isto velja za mikronutriente – pestra prehrana!!!
Zakaj ta dieta deluje??? Kalorični deficit, tako kot vsaka druga dieta. Če se držite navodil, v enem dnevu pojeste pač manj kalorij kot jih porabite in to je vse. To se da narediti tudi ob pestri prehrani, brez zdravstvenih problemov nekaterih, z malo več vloženega truda v izobraževanje o zdravi prehrani, a dolgotrajno pridobljenimi zdravimi prehranjevalnimi navadami in brez časovne omejitve te “diete”.
Odgovor na nekaj vprašanj me res zanima: Kaj naredite po teh treh mesecih? Kako se prehranjujete? Kako se počutite? Hvaležna bom vsaki, ki je zaključila te tri mesece za njena opažanja, še posebej tistim, ki ste zaključile te tri mesece že dolgo nazaj.
LP Barb
No, tako, kaj sem jaz opazila med to dieto in po njej (mogoče malo mešano):
– prve par dni sem bila seveda lačna, a se je to hitro nehalo, mislim da po kakšnem tednu zmanjšanega vnosa hrane.
– preden sem dieto začela, sem se zelo bala jabolk na tešče, saj so bila jabolka za moj želodec vedno zelo težka in so mi sprožala velike količine želodčne kisline, tako da me je po njih pekla zgaga. Poskusila sem vseeno in – čudež – kisline med vso dieto SPLOH nisem imela v presežkih. To pripisujem temu, da sem za zajtrk jedla sadje, ne pa potem, ko sem imela v želodcu že kaj drugega, pa tudi temu, da sem spila zadostne količine vode.
– čeprav sem si občasno želela še kakšne druge hrane, se je to v glavnem dogajalo, ko je bila hrana iz tega ali onega razloga že na mizi (obiski itd.)
– po nekaj dneh me je manjši obrok kosila tako nasitil, da mi ni bilo treba jesti do večerje in marsikdaj sem si za večerjo vzela veliko manjšo porcijo, kot bi mi “pripadala”.
– počutila sem se bolj živahno, sproščeno in neobteženo (fizično in psihično).
– ko je okolica začela glasno opažati moj padec teže, sem bila prvič ponosna na svoje telo (od nosečnosti dalje, s tem občutkom se je lahko primerjal le še občutek rastočega trebuha zaradi nosečnosti). Pred nosečnostjo sem sicer imela kakšno kilo preveč, a v primerjavi s tem, kar sem bila po drugem dojenju (med dojenjem se zredim), sem bila prava suhica.
– lažje sem se gibala, lažje sem hodila po stopnicah, med hojo se nisem toliko zadihala – in ne verjamem, da je tu šlo samo za tistih par kil.
– če sem se iz kakršnegakoli razloga pregrešila, mi je bilo slabo in me je bolel trebuh. Res.
– po uradnih treh mesecih sem se še kakšen mesec in pol držala tega, da sem jedla samo sadje za zajtrk, potem pa obvezno le še dva obroka, kosilo in večerjo. Malice mi niso bile potrebne, razen ko sem bila z mularijo na plavanju in potapljanju – voda me vedno zlakoti in voda ni vedno zadoščala.
– ker sem imela sadja poln kufr, sem nato za nekaj časa zajtrk sploh ukinila in do približno 11. ure pila samo kavo in vodo, včasih sveže scentrifugiran sok, pa ga ne smem prepogosto, ker sem ugotovila, da mi naredi kislino.
– ko sem se kakšen 1,5 meseca po dieti rahlo prenažrla hčerine torte (2 kosa namesto 1), mi je bilo tako slabo, da sem bruhala – to se mi ni zgodilo že od začetka zadnje nosečnosti.
– proti koncu drugega meseca po dieti se mi je bolj pogosto zgodil kakšen sendvič: za zajtrk ali za večerjo. Od izgubljenih 12 kg v treh mesecih sem dobila v 2 mesecih nazaj približno 1,5 kg, ampak spet sem se začela počutiti okorno, nespočito itd. Zato sem poskusila novo rundo diete začeti pred pretekom vmesnih 3 mesecev in po cca. 3 tednih ugotovila, da ne deluje oz. vsaj ne tako kot prvič: v tem času sem izgubila samo tiste 1,5 kg.
– sklep: tak način prehrane mi za čiščenje telesa in boljše počutje očitno zelo ustreza in nameravam poskusiti še enkrat – ko bo naš tamauček nehal dan začenjati ob 5h zjutraj.
Ugotovila sem namreč še nekaj: če je moje življenje preveč kaotično in za nekaj odtenkov prenaporno, ne uspem zbrati moči, da bi skrbela še zase in za svoje telo, tako da se relativno hitro ujamem v tisti krog utrujenosti, v katerem potrebujem dvakrat na dan košček jedilne čokolade, da ne padem dol. Sliši se grozno, a sem s seboj sklenila kompromis, da bom cel sendvič nadomestila samo s koščkom jedilne čokolade. Človek bi mislil, da bo to, da se problema zavedam, pomagalo pri njegovi rešitvi, a še nisem tako daleč.
Zato je npr. ta dieta zame boljša izbira kot Montignac, čeprav se držita nekaterih podobnih principov. Ta dieta mi predpiše, kdaj in kaj smem pojesti, pri Montignacu se moram pa ves čas ukvarjati s hrano. Verjamem, da ti po začetnem uvajanju preide v navado, a jaz tega časa zase v tej obliki pač ne najdem ali ne znam ali ne zmorem poiskati.