Ko takole berem, za referendum, proti referendomu, družinsko življenje itd…, se mi poraja vprašanje, a je za kakovost življenja in srečno družinsko življenje res pomembno samo to, če gremo v nedeljo v trgovino, ali ne. Kako so pa urejene druge stvari, sploh družinam, ki imajo male otroke, pa so izven velikih mest. Kam n.p. daste otroke v varstvo, ko greste v službo n.p. v nedeljo? Pa za praznike? Pa delata oba starša, mogoče po 10 ali 12 ur? Tempo življenja je drugačen. Delali naj bi v petek in svetek (določene službe to zahtevajo, druge pa samo izkoriščajo to možnost). Varstva za ta delovni čas niso zagotovljena, stare mame ni v bližini,… Tukaj, bi jaz malo povprašala, če se kdo zaveda, pod kakšnim stresom so starši, ki nimajo kam z otrokom, ko gredo v službo. Kdo ti bo čuval otroka, če delaš do 10h zvečer, in imaš pol ure ali uro (ali več) do doma? Ko se starša ne morata izmenjat za varstvo, ker nobeden (v službi) nima posluha za prilagoditev!

Mislim, da se bo treba močno vprašat, kaj sploh naredit za naše otroke. Polna usta tistih rekov – mejmo več otrok – , vam povem, da mi gre močno na bruhanje! Po pravici rečeno, sama s partnerjem sva dolgo premišljevala, kako bi vse to speljali. Leta so tekla,… Pa sva si rekla, ah saj bomo že nekak. Šele sedaj, ko pa sva v tej situaciji, vidiva, kako vsi nagajajo, nobenega posluha za starša, ki sta oba v izmenskem času….

In tukaj, jaz sprašujem, kje pa je zdaj ta kakovost, pa družinsko življenje?

Takole je moje razmišljanje ob vsem tem. Grenko spoznanje, da če si sam ne boš pomagal in ne boš egoist in gledal sam nase, ne bo nič.

Ne, za kakovost družinskega življenja ni pomembno samo to, ali greš v nedeljo v službo ali ne.
Mnogo je poklicev, v katerih je potrebno delati petek in svetek.

In moram reči hvala sindikatom trgovine, da so sprožili tako vprašanje in da se sedaj o tem tudi govori. Pa naj delajo v nedeljo in za praznike samo nujno potrebne ustanove in dejavnosti, ne pa vsi povprek. In naj ustanove in podjetja , ki obratujejo in delajo ob nedeljah poskrbijo za otroke zaposlenih, ki morajo ob nedeljah delati. Če bi država obvezala delodajalce, da poskrbijo za družine in jih primerno kaznovala ob neupoštevanju določil, bi ob nedeljah delale res nujno potrebne dejavnosti, brez katerih se pač ne da živeti ob nedeljah.

Pa še nekaj! Če pa bi delodajlci radi imeli delavce zaposlene tudi ob nedeljah, v takih dejavnostih, ki niso življenjsko nujne, pa bi jim morali omogočiti enake možnosti, kot zaposlenim med tednom (beri varstvo otrok).

Poznam tudi primere iz tujine, ko ni treba dati dopusta za urejanje osednih zadev na raznih uradih in na državnih inštancah(beri občina, davčna, upravna enota- matični oddelek, registracija vozil), ker za to poskrbijo ustrezno usposobljeni delavci – predvsem pa se to dogaja v večjih podjetjih. In potem tudi tisto malo časa, kar ti ga ostane, po napornem delovnem dnevu, lahko izkoristiš kvalitetno, ker se ti ni potrebno ukvarjati s temi stvarmi.

Mogoče pa bo naslednji referendum govoril o tem, ali bodo tudi uradi odprti ob nedeljah, da bi tisti, ki med tednom delamo v enakem delovnem času, kot uradniki in ne moremo urediti zadev brez da bi dali nekaj ur dopusta, da uredimo potrebne zadeve. Me zanima, kakšen bi bil izid?????

In še en lep, sončen pozdrav!

EvaP

Pika, lej, sej se vsi strinjamo s tem, da je sranje, kakorkoli obrneš. Midva delava oba doma in to še največ ponoči, ko froci spijo. Čez dan je tavelka v šoli, tamauček pa skozi doma. In pol časa dela eden, pol drugi, pol pa tako, da ga ima kakšen v naročju ali pa sediš z njim na tleh, zraven mašina, pa tupkaš, če pa ne tupkaš, te pa vest peče, ker še ni narejeno in stranka čaka.
Ampak – zakaj je rešitev v tem, da zapreš trgovine?
Po tej logiki bi morali narediti tako, kot so rekli TinkaraC, MatejaH in Ocka-M: zapret gostilne in restavracije, da bo družina doma skupaj kuhala, ustavit časopise in tevejčke, kaj pa, če smo en dan brez novic, bomo vsaj karte skupaj igrali, zapret bolnice – če nisi na smrtni postelji, lahko počakaš do ponedeljka, če ne, je pa menda itak vseeno, nesreč pa tako ne bo, ker bodo gostilne zaprte in so nesreče brezvezne, če o njih časopisi ne poročajo … Misliš, da je to rešitev? Mislijo to tisti, ki so speljali referendum? Na naše stroške, za nas pa zagotovo ne, vsaj po udeležbi sodeč.
(Tega, kako je bilo zastavljeno referendumsko vprašanje, pa niti komentirala ne bom.)
(Če mene vprašaš, bo edini, ki bo ornk zaslužu s tem, Petrol. Njim trgovin ne bojo zapirali, benzinajoti pa morajo itak bit tam, če naj bi vsi Slovenci hodili ob nedeljah na družinske izlete.)

Ja…kvaliteta življenja…srce me boli, ko pomislim, da moram preživeti večino dneva v službi, moji otroci so v šoli in v varstvu (hvala Bogu, da je vsaj to urejeno)…in potem mi ostane cca. 4 do 5 ur, ki jih preživim z družino…vmes je potrebno kaj skuhati, oprati, pospraviti, potem je tu že večer, ko se je treba spraviti k počitku..in raje ne pomislim, koliko časa na dan lahko sploh posvetim otrokom. Pa bi poudarila, da imam običajen 8-urni delavnik in proste vikende…

Pika,
čisto se strinjam s teboj, da so resnični problemi drugje. Če se spomnim, kako so desničarske stranke ob referendumu proti umetni oploditvi delale propagando za družinsko življenje, mi gre na bruhanje. Saj ne gre za to, da ljudje načeloma ne bi hoteli imeti otrok in bi nas morali politiki v to prepričati z osladnimi plakati. V resnici si ljudje želijo več otrok, vendar si jih ne morejo privoščiti!

Pri nas je ogromno stvari neurejenih (na primer odpuščanje po porodniški, neplačevanje preživnin) in posterček z nasmejano družino pri tem čisto nič ne pomaga. Pozna se, da v parlamentu sedijo večinoma moški, ki se ne ukvarjajo s socialnimi in družinskimi vprašanji – v skandinavskih državah, kjer je v politiki več žensk, imajo te stvari baje bolj urejene.

Kitty,
pri nas doma je približno tako kot pri tebi. Delati doma pomeni ne imeti nikoli občutka, da je službe konec.

Se čisto strinjam s tabo. Hočem sam povedat, da če že rešujejo problem kakovosti družinskega življenje, so se ga lotili na napačnem koncu. Kot, da je sedaj vse odvisno od odprtja trgovin.

Po pravici povem, da na referendum sploh nisem šla. To pa zato, ker pod milim nebom mene ni nihče vprašal, če naj bodo trgovine odprte v nedeljah, torej kdo sem jaz, da nekomu diktiram, če jih naj zaprejo. Sem spraševala trgovke, kaj njim bolj paše, pa sem dobila različne odgovore. Torej…. Problem je drugje, kot smo že ugotovili, ne v odprti trgovini. Da, pa je referendumsko vprašanje bilo postavljeno tako kot je bilo, pa sploh tema zase!