Imam skoraj 4-letnega sinka, ki bi mu ob večerih, ko gre v posteljo in ugasneva luč zelo rada pripovedovala zgodbice in pravljice, preimerne njegovi starosti.
Slikanice prebirava čez dan, vendar pri nobeni ne prideva do konca, ker ne ostane dovolj časa zbran. Izredno pa ga pritegne, če mu kakšno zgodbico povem sama, predvsem zvečer v postelji, ko se umiri. Knjigice za zvečer torej niso primerne, ker ugasneva luč, pa tudi sama velikokrat medtem dojim našega dojenčka in se s tastarejšim pogovarjam, pojeva kakšne nežne pesmice…
Ker pa sama nimam dovolj domišljije, da bi si izmišljala vedno nove zgodbice (verjetno je takšnih kar nekaj med nami), vas pozivam:

DELITE Z NAMI PRAVLJICE, KI SE DAJO PRIPOVEDOVATI BREZ SLIKANICE IN NAM ZAUPAJTE TISTO, KI JE VAŠEMU OTROKU NAJLJUBŠA. ZAPIŠITE KAR CELO.

Zbirko pesmic že imamo, zakaj ne bi imele s skupno pomočjo še zbirke pravljic in zgodbic.

Hvala za sodelovanje
Sanja

Mislim, da se bo na tem naslovu kaj našlo :

http://www.pravljica.com/pravljice/index.htm

Draga Sanja, ko ugasneš luč, mu pripoveduj o njem, kako ste ga čakali, kako si ga čutila v trebuščku, kako srečni ste postali, ko ste ga dobili, njegove prve dni, prve besede, prvi božič …. to tako radi poslušajo. Vse svoje lepe spomine poveži v toplo zgodbico in vključi tudi miceno štručko, ki jo dojiš …

Čez dan pa lahko to udejaniš skozi vaš album slik. Takšno slikanico pri nas velikokrat beremo. In se sprehajamo od slike do slike in čisto pri vsaki bi lahko toliko povedala … in potem še sledi kakšno vprašanje … in čisto naši zgodbici ni konca ne kraja. Meni je to najlepša slikanica na svetu. In nenazadnje sploh ne morem presoditi, komu je lepše ob prelistavanju teh naših albumov, meni ali otrokoma.

Tako je pri nas doma.

Medvedek Pu

O PREBRISANI DEKLICI

Nil je ubožen čevljar, ki je imel bogatega brata. Ta je imel veliko živine, med njo tudi shujšanega teleta. Čevljar ga je prosil, če bi mu ga dal, in brat je to storil. Čez leto in dan je tele postalo lepo rejeno. Enkrat pa je ušlo nazaj k bratovi živini. Ta pa ga ni hotel dati nazaj, zato ker mu ni čevljar nič dal za teleta.
Čevljar ga je tožil. Na dan tožbe sta šla pred sodnika in mu povedala, kako je bilo, da je tele prišlo v last čevljarja. Sodnik je premišljeval. Potem jima je zastavil tri uganke za uganit v osmih dneh. Kdor jih bo uganil, ta bo dobil tožbo. Prva: kdo je na svetu najbolj srečen? Druga: kdo je najbolj bister na svetu? In tretja: kaj je najslajše na svetu? Nato jima je rekel, naj gresta domov, ker sta za ta dan opravila.
Bogatin je po poti domov premišljeval, da se bo to lahko uganilo. Rekel si je: kdo je najbolj srečen? Najbolj srečen sem jaz, ker imam vsega dovolj in lepo kmetijo. Rekel bom: “Kmet je najbolj srečen na svetu.” Potem je začel premišljevati o drugi, kdo je najbolj bister na svetu. Najbolj bister, si je mislil, sem jaz, ker znam najbolje barantati in dobro obrniti, zato porečem: “Najbolj bister je barantalec, ker zna vsako reč dobro obrniti.”
Kaj pa je najslajše na svetu? Na to pa porečem: “Med, to vsak lahko ve.”
Čevljar ni nič premišljeval, kako bi uganke rešil. Tisto jutro, preden je šel na sodbo, reče svoji sedemnajstletni hčerki: “Tri uganke nama je zastavil sodnik. Kar vem, da jih ne bom uganil.”
Hči mu reče: “Povejte, katere so.”
Odgovori ji: “Prva je, kdo je najbolj srečen na svetu, druga, kdo je najbolj bister na svetu. In tretja, kaj je najslajše na svetu.”
Dekle reče: “Takole odgovorite. Zemlja je najbolj srečna na svetu, ker nam vse da. Najbolj bistre so oči, ker v trenutku pogledajo čez hribe in doline. Najslajše pa je gotovo spanje, zato ker ga vsak človek potrebuje.”
Osmi dan, ko gresta čevljar in bogatin pred sodnika, vsak svojo uganko pove in sicer najprej bogatin. Ko mu jih pove, je sodnik odmajal z glavo in skomignil z rameni. Čevljarju reče: “No, kaj pa vi veste?”
Čevljar mu odgovori: “Zemlja je najbolj srečna na svetu, ker nam vse da. Najbolj bistre so gotovo oči, ker v trenutku šinejo čez hribe in doline. In najslajše je spanje, ker ga vsak človek potrebuje.”
Sodnik mu reče: “Prav je tako. Kdo vas je to naučil?”
Čevljar mu pove: “Moja sedemnajstletna hči.”
“Rad bi videl vaše dekle,” reče sodnik. “Recite ji, ko je tako prebrisana, naj pride jutri k meni: ne bosa, ne gologlava, ne po nogah in ne na konju. Če pride tako, jo bom vzel za svojo ženo.”
Ko pride čevljar domov, pove svoji hčeri, kaj mu je naročil sodnik, in da mora priti h graščini ne gologlava, ne bosa, ne po nogah in ne na konju. Dekle mu reče: “Že vem, kako bom naredila, to ni težko.”
Zjutraj si pripravi kozla, da se bo v graščino grede naslanjala nanj. V žakelj vzame mačka, obuje stare čevlje brez podplatov, na glavo da strgan prtič in gre – malo po tleh, malo naslonjena na kozla.
Gospod pa je gledal, kdaj bo prišla. Ko je prišla blizu graščine, je spustil psa, da bi jo zmotil. Ona pa je spustila mačka iz žaklja in pes je stekel za mačkom. Srečno je prišla do graščine.
Gospod jo je vzel za ženo, kakor ji je prej obljubil, vendar pa je z njo grdo ravnal. Nekoč ji je rekel, da naj gre, kamor hoče, in s seboj vzame, kar ima najraje. Še prej ji je pripravil kosilo, na katerem pa se je opijanil. Dala ga je v kočijo in ga je peljala s seboj k očetu. Čevljar jima je v hišo nanosil slamo, jima postlal na tleh, da sta legla. Ponoči se je gospod prebudil. Ker je slama šumela, je vprašal: “Kje sva zdaj?”
Žena mu je rekla: “Pri mojem očetu sva. Saj veš, kako si mi rekel: kar imaš najraje, to vzemi s seboj. Ker imam tebe najrajši, sem vzela tebe.” Zopet jo je vzel domov in sta si bila dobra kot mož in žena do smrti.

O DVANAJSTIH BRATIH IN SESTRAH

Bil je bogat kralj, ki je imel dvanajst sinov. Ko so odrasli, začeli so se pogovarjati:
“Ko bi bilo kje na svetu tako, da bi imel oče dvanajst hčera, bi mi vzeli vsak po eno za ženo.”
Starejši sin reče:
“Pojdimo jih iskat, morda dobimo očeta, ki ima dvanajst hčera, da vzamemo vsak svojo za ženo.”
Ravno ko se drugi odpravljajo na pot, najmlajši sin zboli; da jim pa svojo sliko, da bi jo pokazali nevesti, če jo najdejo. Potem gredo z doma in pridejo do treh cest. Tam jih čaka star mož in jih vpraša:
“Kam greste?”
Bratje mu povedo in vprašajo, kje bi bil oče, ki bi imel dvanajst hčera, da bi vsak po eno vzeli za ženo. Mož jim pove, v katerem mestu najdejo takšnega očeta. Mož jim pa tudi reče:
“Vračati se ne smete po širokih cestah, ampak po ozkih stezah, sicer boste nesrečni.”
Gredo dalje in pridejo v tisto mesto, kakor jim je povedal mož. Kmalu zvedo, da ima tamkajšnji kralj dvanajst hčera. Napotijo se k njemu, poklonijo se, kakor je navada pri imenitnih kraljevih osebah, in rečejo:
“Vaše veličanstvo! Zvedeli smo, da imate dvanajst hčera, nas pa je dvanajst bratov; najmlajši doma leži bolan, imamo pa njegovo sliko. Ali bi nam hoteli dati vsakemu po eno hčer za ženo, mi smo kraljevi sinovi.”
Kralj je bil zadovoljen in kraljeviči so se zaročili. Najmlajša kraljična pa je bila žalostna, ker ni vedela, ali je njen ženin res tako zal, kakor je na sliki. Vzamejo konje, osedlajo jih, sedejo nanje in se odpravijo domov.
Na poti reče najstarejši brat:
“Sedaj nas je triindvajset, ni se nam bati nesreče; le pojdimo domov po široki cesti.”
Res jahajo do trde noči, potem pridejo na planjavo, kjer prenočijo in pospijo. Najmlajša sestra pa ni mogla zaspati; ker ni imela ženina, jo je nekaj skrbelo. Zjutraj pa so bili vsi okamneli, samo najmlajša nevesta ne, ker ponoči ni zaspala. Žalostno hodi okoli kamnov in ne ve, kaj bi počela. Ob devetih dopoldne pride star mož in jo vpraša:
“Dekle, kaj delaš tukaj?” Dekle mu pove, da so tukaj njene sestre in enajst bratov, ki so vsi okamneli. Potem ji reče stari mož:
“Če hočeš iti k meni v službo, dobiš dobro plačilo. Ob devetih dopoldne boš hodila kropit to kamenje.”
Kraljična je privoli, saj ne ve, kam iti. Vedno pa je bila žalostna, kadar je prišla kropit svoje okamnele sestre.
Med tem je doma ozdravel najmlajši brat. Pogleda se v zrcalo, toda ne vidi se v njem. Sedaj ve, da so njegovi bratje nesrečni, in zato reče očetu:
“Vem, da so se bratje moji ponesrečili, pojdem jih iskat.”
Oče mu brani, rekoč:
“Ne hodi jih iskat, da se tudi tebi kaj ne zgodi.”
Sin pa nič ne mara, vzame najboljšega konja, dosti denarja in drugega brašna in gre na pot.
Pride do tistih treh cest; tam ga že čaka stari mož in ga vpraša:
“Mladenič, kam greš?”
Kraljevič reče:
“Iskat grem svoje brate, vem, da so se ponesrečili. Imam namreč takšno zrcalo: če se vidim v njem, vem, da so srečni, če pa se ne vidim, vem, da so nesrečni. Nas je dvanajst bratov; šli so iskat po svetu, če ima kje oče dvanajst hčera, da bi vsak po eno vzeli za ženo.”
Mož mu reče:
“Povedal sem jim, da se ne smejo vračati po širokih cestah, toda niso me poslušali, zato so nesrečni.”
Potem mu pove:
“Ko prideš v to in to mesto, vprašaj po tem in tem kralju, ki ima dvanajst hčera. Povedali ti bodo, kje je; potlej pojdi k njemu, da natanko poizveš, kdaj so odšli. Vračati se pa ne smeš po širokih cestah, ampak po ozkih stezah, da se ne ponesrečiš.”
Najmlajši sin gre in sreča lisico. Ta ga vpraša:
“Kam, dragi moj mladenič?”
Pove ji. Lisica ga prosi:
“Daj mi jesti, da ne poginem od lakote; v veliko pomoč ti bom.”
Mladenič seže po brašno, ji vrže kos mesa in reče:
“Vsaka žival mora imeti živež na svetu, tako tudi ti, lisica!”
Nato gre dalje. Kmalu ga sreča volk, ki ga prosi:
“Dragi mladenič, daj mi jesti, da ne poginem od lakote; v veliko pomoč ti bom.”
Mladenič seže po brašno, vrže mu kos mesa in reče:
“Vsaka žival mora imeti živež na svetu, tako tudi ti, volk!”
Nato gre spet dalje. Kmalu ga sreča mladenič in ga prosi:
“Daj mi jesti, jaz pa ti dam to lepo zlato ribo!”
Kraljevič mu da kruha in mesa, mladenič pa mu podari ribo. Nese jo nekaj časa s sabo, potem pa se mu začne smiliti. Ko pride do studenca, jo izpusti in gre dalje.
Kmalu pride v mesto, kakor mu je povedal tisti stari mož, in izve, kje je kraljeva palača. Sliši tudi, da je imel kralj dvanajst hčera, da so vse šle z enajstimi ženini. Sedaj pove, da je on dvanajsti sin, ki je bil bolan, ko so šli drugi snubit. Odpravi se h kralju; ta mu pove prav tako, kakor so mu povedali ljudje. Mladenič pravi:
“Jaz jih grem iskat, ker jih ni domov.”
Vrne se na pot in si misli:
“Sedaj ne smem iti po ozkih stezah; moji bratje so šli po širokih cestah domov, torej moram tudi jaz iti, če jih hočem najti.”
Hodi ves dan in pride zvečer na veliko planjavo. Tam mora prenočiti, vendar ne more spati. Ko zjutraj vstane, začne pregledovati kamenje, ki je bilo podobno jezdecem, in si misli:
“Moram počakati, da kdo pride in mi pove, kaj pomeni to kamenje. Morda so tukaj okamneli moji bratje in tiste sestre.” Vendar sam sebi ne verjame dobro. Ob devetih pride dekla tistega starega moža kropit kamenje; ko vidi, kako mladenič ogleduje kamenje, se ji zazdi znan in si misli:
“Ko bi bil moj ženin!”
Pogleda sliko in še bolj se ji to zazdi, vendar ne more verjeti sama sebi. Gre in pokropi kamenje ter se misli vrniti domov. Mladenič pa stopi k njej in jo vpraša:
“Kako to, da kropiš to kamenje in kaj pomenijo te podobe?”
Dekle mu začne praviti, da je tukaj okamnelo njenih enajst sester in njihovi ženini.
“Jaz pa sem dvanajsta sestra in služim pri starem možu; vsak dan moram ob devetih kropit to kamenje.”
Mladenič sedaj spozna, da so gotovo tukaj okamneli njegovi bratje, zato jo še bolj natančno sprašuje, dokler se mu stvar do dobrega ne pojasni. Nato reče:
“Jaz sem pa dvanajsti brat, ki sem tačas bolan ležal doma; sedaj sem ozdravel in sem šel iskat svoje brate, ker sem vedel, da so nesrečni.”
Ona znova pogleda sliko in oba spoznata, da sta zaročenca. Sežeta si v roke in se objameta, mladenič pa vpraša:
“Ali je mogoče rešiti brate in setre?”
Dekle mu reče:
“Ne vem, ali jih je mogoče rešiti ali ne.”
Mladenič jo pouči, naj vpraša starega moža, ki mu služi:
“Ali bom še dolgo hodila kropit to kamenje? Ali bodo kdaj rešeni ali nikoli? Potem mi boš povedala, ko prideš jutri ob devetih kamenje kropit, da jih rešim, če jih je mogoče rešiti.”
Dekle gre domov. Ko se snideta z možem na samoti, ga vpraša, kakor jo je naučil ženin. Mož ji reče:
“Res jih je moč rešiti, toda ni človeka na svetu, da bi jih rešil. V stekleni gori je jezero; sredi jezera plava raca, ki ima jajce. Tisto se ji mora vzeti, potlej pa z njim nekoliko pomazati vsako kamnito podobo in takoj oživi.”
Drugi dan gre ob devetih kropit kamenje. Mladenič ji pride že naproti in jo vpraša. Dekle mu pove, kakor ji je povedal mož: da je brate in sestre mogoče rešiti. Potlej mu še reče:
“Saj ne moreš storiti tega.”
On pa odgovori:
“Poskusil bom, če je mogoče.”
Odpravi se proti stekleni gori. Dolgo časa mine, preden jo najde; tam mu pride naproti tisti volk, kateremu je nekdaj dal mesa, in ga vpraša:
“Kaj pa hodiš tukaj?”
Mladenič mu pove, da je v stekleni gori jezero, po njem plava raca, ki ima jajce, tisto jajce bi rad dobil. Volk mu reče:
“Pojdi z menoj!”
Vodi ga v stekleno goro, kjer ima svoj brlog. Gresta dalje in prideta do jezera. Mladenič kmalu ugleda raco, ki plava sredi jezera, a do nje ne more.
Spomni se lisice, ki ji je nekdaj dal mesa. Lisica prihiti k njemu in on ji reče:
“Pomagaj mi dobiti to raco, ki plava sredi jezera.”
Lisica se hitro spusti v jezero in plava do race. Prime jo, raca pa jajce spusti v jezero, da se potopi na dno. Mladenič se spomni zlate ribe:
“Ko bi mi sedaj mogla pomagati!”
Takoj ko pomisli na to, mu riba že prinese jajce. Vzame ga in gre do svojih okamnelih bratov. Tam počaka na drugo jutro, da pride nevesta kropit kamenje. Sedaj brž ubije jajce in potlej pomaže vsakega človeka in konja, da oživijo. Ko že vsi oživijo, jim reče:
“Takoj pojdimo dalje, da nas ne dobi čarovnik.”
Pridejo do široke vode in ne vedo, kako bi šli čeznjo. Najmlajši brat reče:
“Poženimo konje, saj znajo dobro plavati.”
Toliko, da pridejo čez sredo vode, za njimi prisopiha čarovnik, vendar nima več pravice do njih, ker so že čez sredo vode.
Bratje pridejo z nevestami srečno domov in oče jim pripravi velikansko gostijo.

BODIMO PREVIDNI

Božen, marljivi kočar si je vsako leto zredil po enega prašiča, ki ga je obrnil za domačo rabo.
Bilo je ravno ob kolinah zvečer, ko reče svoji slaboumni ženi:
“Hvala Bogu, za potrebo smo dobili zabelo.”
Ona molči. Brezvesten človek pa je zunaj te besede slišal. Sklenil je paziti, kdaj bo šel gospodar zdoma.
Zgodilo se je, da je šel gospodar nekoč na semenj. Ženi naroči, naj doma dobro gospodinji, kakor ji je že večkrat veleval. Brezvestnež opazi, da je gospodinja sama doma. Prišel je k njej prav zgovoren, ko je bila ravno v kuhinji in ji reče:
“Dober dan vam Bog daj, mamka! Kaj pa počnete?”
Ona je ravno pomivala posodo in jo je osupnil nenavaden pohajač. Njegovim premetenim besedam ni znala odgovarjati in ga je bojazljivo vprašala:
“Mož, kdo ste in kaj bi radi?”
“Ne veste, mamka? Jaz sem Zapotreba. Prišel sem po zabelo. Saj veste, tisto, ki so mi jo prejšnji dan očka obljubili.”
“Da, je že res. Saj je rekel, da je Zapotrebo.”
Žena je segla v dimnik po raženj, na katerem je visel špeh in mu ga dala.
On se ji je s sladkimi besedami zahvalil:
“O, mamka, kako lep špeh ste letos zredili. Bog daj, da bi tudi drugo leto enakega.”
Hitro jo je pobrisal, kakor bi ga nesel veter.
Ko pride mož domov, mu žena začne praviti, kako je gospodinjila in kaj je delala pri živini in na polju. Ko mu je povedala, kaj je naredila s špehom, se je prestrašil in rekel: “Kaj bomo zdaj počeli? S čim bomo čez leto zabelili? Ni mi več za gospodariti s teboj, ker si malo trčena. Ali ti manjka tretje kolo v glavi?”
“Ne vem.”
“Rajši grem križem po svetu. Upam, da ne bom naletel na nobeno tako neumno!”
Ni potoval dober dan hoda, ko je zvečer prišel do neke vasi, mimo katere je tekel potok. Videl je, da je neka ženska z rešetom zajemala vodo in jo vlivala v škaf.
“No,” si je mislil, “ta je ravno tako preprosta kakor moja neumnica.”
Prenoči v tisti vasi pri hiši, v kateri je bilo več žensk. Zjutraj, ko so vstale, vidi, kako se je ena obuvala; da je s peči v čevlje skakala, da bi jih obula. Mož si misli:
“Ta je tudi trapasta, kot prejšnja in moja!”
Potem gre naprej. Zunaj vasi pri neki hiši sliši, da so v veži ropotali z orehi. Gre noter in vidi, kako jih neka ženska z vilami meče na dile.
“No,” si misli, “ta ima spet ajdovico v glavi. Še bolj je preprosta kot moja in prejšnji dve.”
Po drugi poti se obrne proti domu. Pride do neke graščine. Gledal je v oblake, kakšno bo vreme. Gospa je ravno skozi lino gledala, ko ga je opazila. Vpraša ga:
“Mož, kdo ste? In kam greste?”
On pove v šali:
“Iz nebes so me poslali po denar. Igrajo radi, zato jim ga vedno primanjkuje. Zdaj pa gledam, da ne zgrešim nebeške poti.”
“Ali ste kaj videli,” vpraša radovedno gospa, “mojega gospoda, ki je pred štirinajstimi dnevi umrl? Kaj dela v nebesih?”
On pa se hitro domisli in ji reče v šali:
“Prosil je, da bi mu poslali kaj denarja. Igra rad, pa mu denarja manjka.”
Mož sam sebi ni verjel, da je grajska gospa lahko tako preprosta.
Ona ga prosi:
“Ali bi bili tako dobri in mu nesli teh tristo križavcev. In recite mu, da ga pozdravljam in da mi je po njem zelo dolgčas!”
Mož vzame denar in gre z njim vesel domov. Misli si, da so po svetu še bolj neumne in preproste, posebno ta, ki mu je naštela tristo križavcev, da bi jih nesel v nebesa.
“Rajši bom previdno in v miru do hladnega groba s svojo živel, ki mi jo je dal ljubi Bog.”

O TREH UGANKAH

Nekoč je bil neki menih, ki je naredil nekaj hudega. Potem mu je cesar za kazen naložil tri uganke. Če mu te tri uganke ugane, mu bo vse odpustil, če ne, pa mu bo moral poslati devet funtov svojega mesa. Menih je razmišljal, kaj je bolje. Ugank ni mogel razrešiti in se je samo prav žalosten sprehajal naokrog.
Pa pride proti njemu neki berač in reče:
“Zakaj si tako žalosten?”
“Kako ne bi bil žalosten. Cesar mi je zastavil tri take uganke, da jih ni mogoče uganiti. Koliko je od zemlje do nebes, kje je ravno na sredi sveta in koliko zvezd je na nebu. Če ne uganem, mu moram poslati devet funtov svojega mesa.”
Berač pa je dejal:
“To se bo lahko uganilo. Naj mi dajo toliko denarja, da bom kupil enega osla in cent vrvi, potem pa naj mi dajo še svojo meniško obleko, bom šel jaz k cesarju.”
Menih mu je dal obleko in pa denar in berač je šel k cesarju. Ko je prispel, je pustil svojega osla na dvorišču, pa je šel noter v sobo k cesarju in rekel:
“Zdaj sem pa že prišel na tisto sodbo.”
Cesar mu je dejal:
“Zdaj boš pa ti meni povedal, kje je na sredi sveta.”
Berač se malo ozre okoli sebe po sobi in ravno na sredi sobe svojo palico postavi in reče:
“Ravno tukaj je na sredi sveta. Če pa ne verjamejo, je doli na mojemu oslu vrv in naj jo privežejo k tej palici in naj gredo okoli in okoli sveta. Potem bodo videli, da je tukaj res na sredi sveta.”
“Zdaj si že opravil s to uganko. Koliko pa je od zemlje od nebes?”
“Vrv naj tukaj privežejo na to palico, če ne verjamejo drugače, pa naj gredo po vrvi do nebes.”
“Zdaj boš pa povedal, koliko je zvezd na nebu!”
“Natančno sem zvezde preštel, potem pa še dlako na mojemu oslu. Ravno toliko je zvezd na nebu, kolikor je na mojemu oslu dlake. Če ne verjamejo, pa naj gredo preštet.”
“Rajši ti verjamem, kakor da bi šel štet. Zdaj si rešen kazni, ker si tako pameten.”
Cesar mu je dal tudi lepo darilo – šeststo cekinov.

TRIJE KMETJE

Bili so trije kmetje v neki vasi: dva sta bila prebrisana, eden pa prismojen. Tega je zadela nesreča, da mu je pogorela hiša. Potem je šel prosit po svetu kot pogorelec. S seboj je vzel škatlo pepela.
Prišel je do neke graščine. Ker je bila gospa sama doma, jo je prosil, naj mu shrani škatlo. Naročil ji je tudi, da ne sme pogledati vanjo, sicer se bodo cekini spremenili v pepel. Pogorelec gre dalje po svetu. Gospa pa se ni mogla zadržati, da ne bi pogledala v škatlo, in si je mislila:
“Saj se cekini ne bodo spremenili v pepel, če jih pogledam.”
Odpre škatlo – notri pa je bil samo pepel. Prestraši se in si misli:
“Kaj bi to moglo biti, da so se cekini spremenili v pepel?”
Sedaj ni mogla drugače narediti, kot da je pepel stresla iz škatle, noter pa dala cekine. Čez nekaj dni pride kmet nazaj po škatlo in gospa mu jo prinese. Kmet jo je vprašal:
“Ste jo dobro hranili?”
Gospa je odgovorila:
“Dobro.”
“Bog vam povrni,” je rekel kmet in šel svojo pot. Med potjo pogleda v škatlo in, oh!, kako se razveseli, ko vidi polno cekinov namesto pepela.
“Kako more to biti?” si misli.
“Je že tako Bog dal,” reče.
Ko je prišel domov, je imel veliko denarja in si je lahko postavil lepo poslopje. Soseda sta mu bila za to nevoščljiva. Požgala sta vsak svoje poslopje, spravila pepel v škatlo in šla po svetu. Tudi onadva sta nesla škatli hranit v tisto graščino, pa se je gospa že spametovala.

MI TRIJE BRATJE

Nekoč so bili trije bratje, vsi trije vojaki in eden je bil kaplar. Ta je rekel onima dvema:
“Dezertirajmo, fanta!”
Drugi mu je odvrnil:
“Če nas dobijo, bomo zelo kaznovani. Zapišimo se hudiču.”
Kmalu se približa črni gospod in reče:
“Fantje, še tako mislite kot prej? Se zapišete hudiču?”
Eden od bratov je pritrdil. Hudič jim je rekel:
“Povedal vam bom za tri besede, ki jih boste morali vedno govoriti. Ti, najstarejši, boš vedno rekel: ‘Mi trije bratje.’ Srednji: ‘Za denar.’ Ti, najmlajši, pa: ‘Prav je tako’. Nič drugega ne smete govoriti; če boste, vas bom vzel.”
Gredo po svetu in pridejo do neke gostilne. Vstopijo. Gostilničar jih vpraša, kdo so. Starejši reče:
“Mi trije bratje.”
Gostilničar je odvrnil:
“Saj vem, da ste.”
Srednji je rekel:
“Za denar.”
Gostilničar je rekel:
“Saj vam ne dam zastonj.”
Najmlajši pa je dejal:
“Prav je tako!” Gostilničar je sprevidel, da ne znajo govoriti drugega kot te tri besede.
V gostilni pa je prenočeval tudi neki Kočevar, ki je imel veliko denarja. Gostilničar reče ženi:
“Ubijva tega človeka, ker ima tako veliko denarja. Rekla bova, da so ga tile trije bratje.”
Res sta ga ubila in mu vzela denar.
Gostilničar je zgodaj zjutraj vstal in je hitel povedat žandarjem. Ko so prišli, so vprašali brate, kdo je ubil Kočevarja. Najstarejši reče:
“Mi trije bratje.”
Potem žandar vpraša:
“Zakaj ste ga ubili?”
Srednji odvrne, da zaradi denarja. Žandar spet vpraša:
“Kako to, da ste ga ubili?”
Najmlajši reče:
“Prav je tako.”
“Aha! Boste že dobili svoj lon!” je rekel žandar.
Ženejo jih h gosposki in jih obsodijo na vislice. Ko so bili že pod vislicami, je prišel hudič. Ko je videl, da rajši umrejo, kot da bi prišli njemu v roke, jim reče:
“Fantje, zdaj lahko govorite, ker ste bili tako trdni in niste hoteli več govoriti. Zaradi mene ne smete umreti.”
Potem so bratje povedali, kako so se zapisali hudiču in da niso smeli drugega go-voriti kot te tri besede. Gostilničar in njegova žena sta tudi prišla pogledat, kako bodo brate obesili, pa so njiju. Brate so osvobodili in so šli domov.

SNEŽNA KRALJICA

Snežna kraljica Nekoč je bilo ogledalo, ki ga je z računalniškim vodenjem in roboti ustvaril sam gospod Vrag. Vse lepo, kar se je zazrlo vanj, je bilo v njem videti grdo. To ogledalo pa se je po nesreči razbilo in se razletelo na milijone majhnih koščkov po vsem svetu in kdor ga je dobil v oko ali v srce, je postal računalniško pameten, vendar zloben človek. Tako je bilo tudi z dečkom, o katerem govori ta zgodba.Živela sta v nekem mestu, v lepih hišah, deček in deklica. Imela sta vsak svojo podstrešno sobico z računalniki in sta si vedno rada dopisovala po internetu in tekmovala v računalniških igricah. Nekega dne pa je dečku Kayu priletel drobec hudodelnega ogledala v oko in srce. Postal je hudoben, vendar zelo pameten, ni se več maral igrati z deklico Gerdo in se je družil z mestnimi tolovaji. Tako je bil ves zavzet s hudobijo, da je nekoč ustavil lepo dolgo limuzino in grozil gospe v njej. Ta pa ga je povabila noter in odpeljala s seboj, kajti bila je Snežna kraljica. Z radioaktivnimi žarki ga je tako zmešala, da je pozabil na preteklost in bil zvest le njej. Ko ga čez nekaj dni še vedno niso našli, se je Gerda sama odpravila na pot, da poišče in reši prijatelja Kaya. Toda pot je bila dolga in jo je prinesla najprej do vile stare dobre čarovnice, ki pa ni ničesar vedela o Kayu. Naprej jo je v lažnem upanju vodil dobri vran in jo odpeljal do županje, ki se ji je ob njeni zgodbi odprlo srce in jo je oblekla, obula in ji dala lep avto, da se je odpeljala naprej. Vendar ni prišla daleč, ko so avto ustavili, njo pa odpeljali lopovi. Imela je srečo, da se je hčeri enega od njih raznežilo srce in ji je pomagala uiti z motorjem, ki je imel posebne opazovalne kamere s pomočjo katerih je Gerda lahko našla Kaya.Pripeljala se je na mrzlo Laponsko, kjer je v močno ogrevani veliki beli hiši živela bogata Laponka, ki jo je prijazno sprejela. Z računalnikom sta našli domovanje Snežne kraljice, ki je bilo na Finskem. Po telefaksu sta neki finski prijateljici poslali sporočilo, da k njej prihaja neko dekle in da ji naj natančno razloži, kje je ledena hokejska dvorana Snežne kraljice in kje so ledene dvorane, v katerih bi naj našla Kaya. Medtem se je Gerda že odpravila naprej, le da je sedaj imela s sabo mobitel in se je lahko dogovarjala z Laponko. Kmalu je prispela do Finke in se je po dobljenih navodilih odpeljala do ledene vile Snežne kraljice. Tam je videla mnogo limuzin, najnovejšo vsejano travo, ki je rasla na snegu in se splazila v vilo, kjer je našla najmodernejše pohištvo, obleke in računalnike. Najbolj pa je bila vesela, ko je našla Kaya. Bil je ves zmrznjen in začaran. Ko ga je objela in zajokal, so mu delčki ogledala odpadli od oči in iz srca.Vsa srečna, da sta spet skupaj, sta se na motorju odpeljala domov in na poti pozdravila in obiskala vse, ki so Gerdi pomagali najti Kaya in se jim zahvalila iz vsega srca. Ko pa sta prišla domov, sta sedla za računalnika in se igrala vse do večera. Odtlej sta bila srečna da sta prijatelja, kajti dobila sta še nekaj novih računalniških igric, ki sta jih s še večjim veseljem igrala.

Kraljična na zrnu graha

Po treh letih, odkar sta bil princ in princesa poročena, je bil grah ukraden. Zato sobil vsi žalostni. Iskanje se je pričelo po vsej deželi. Vsi so poskušali najti grah. Ob istem času, ko je izginil grah, je princ umrl zaradi bolezni. Sedaj je bila princesa zelo nesrečna.Zato je obljubila nagrado tistemu, ki bi našel grahovo zrno. Oseba, ki bo našla grah, bo dobila princeso in pol kraljestva. V zelo velikem gozdu, je živel osamljen mož z sinom, kije bil pastir. Ime muje bilo Bob in imenoval se je po pra, pra, pra, pradedku. Nekega dneje Bob pasel svoje ovce. Nenadoma je od ena ovc dobila napad kašlja in izkašljala grah. Bob ni dvomil, daje bil to grah, ki gaje iskala cela dežela. Pobral ga je in tekel domov, da bi očetu povedal dobro novico.

>>Oh, moj sin, sedaj si junak in ti boš dobil princeso in pol krajestva>Ampak preden greš v grad, te moramo obleči kot pravega moža>čudovito je biti svoboden kot one, želim si, da bi bil svoboden>Kaj je narobe zajec, da izgledaš tako žalostno?>Rad bi bil svoboden, kakor ptice, ker se počutim tako osamljenega in zaprtega v zajčniku>Lahko ti pomagam, ampak te moram opozoriti na nevarnost zunaj>Oh, sploh si ne želim biti zunaj na prostost in sedaj ne morem najti poti domov>Pomagala ti bom, ampak moraš biti previden, ker je v gozdu veliko lovcev in pasti