Forum.Over.Net

Ženski in Moški čvek

Kaj menijo ženske o moških in kaj moški o ženskah? Kje tičijo razlike in kje podobnosti med spoloma? Ali smo res ženske z Venere in moški z Marsa?

ALI BI OBDRŽALE PSIHO-FIZIČNO PRIZADETEGA OTROKA

Default avatar

MIRA

POZDRAVLJENI, vsi ki ste sodelovali pri tej debati. Namenoma sem odprla novo temo z enakim naslovom.
Točno pol leta bo minilo, kar sem rodila fantka. Rojen je bil s 25 tedni, težak skoraj kilogram.Mrtvorojen.Zakaj?????? Zato, ker je imel downow sindrom in sem mu podpisala smrtno obsodbo.Injekcijo so mu dali v srček, da je že v meni zaspal.Ni dneva, da si ne bi očitala in ni trenutka, da ga ne bi imela pred očmi. Tako lep je bil in tako topel še od mene....

Ne ukvarjam se sploh več z vprašanjem, ali je bilo moje dejanje pravilno Na to ni odgovora. Enostavno ga ni, ali me razumete? Sedaj se soočam z drugimi občutki, ki kar ne minejo in se celo stopnjujejo. Kdo za vraga mi je dal moralno-etično pravico do tako svinjske(se opravičujem izrazu) odločitve in kdo se bo sedaj ukvarjal z psihičhnimi ranami, ki jih je odločitev pustila na meni? Vsi okoli mene(vključno moj mož) so si oddahnili in na vse skupaj gledajo zgolj s plati:največja sreča v nesreči je bila, da so odkrili-odkrito jre bilo res pozno in naključno....ampak nihče, zares nihče ne ve in se ne ukvarja z mojimi občutki, tudi meni je "na ven" odleglo......
zato vse navzoče pri tej debati(ki je bila odprta prej) opozarjam, da so to zares odločitve, o katerih se je skoraj nepravično takole spotoma pogovarjati, saj imajo mnogo globji pomen in še nihče te ne nauči živeti z njimi. VERJEMITE,PASJE JE.
Default avatar

Tamara

Ne bi bilo treba sicer odpreti nove teme, ker se potem podvajajo, pa vendar. Zelo mi je žal za tvojo izkušnjo. Po pravici povedano si niti ne predstavljam kako se počutiš, res ne. In te "odločitve", ki jih mi postavljamo sedaj, na tem forumu, so odločitve, ki lahko ob realni situaciji popolnima zvodenijo. Res se odločaš v danem trenutku, vendar so to stvari, ki jih moraš predebatirati tudi že prej in biti nanje pripravljen. Ne smemo si zatiskati oči prepričani, da "to se pa meni ne more zgoditi!"

Vprašanje pa zate: si se za splav odločila sama ali je bil pritisk tvojih bližnjih odločilen? Če si otroka želela obdržati, si vedela kakšna skrb te čaka?
Default avatar

Damijan

25 teden je zelo neugoden, ker je plod že precej velik in navezava matere na njega velika.
Kakor koli si se že odločila, si se pravilno odločila. V to se moraš trdno prepričati in to čimprej. In čimprej poskusi ponovno zanositi.
Default avatar

Marinka1

Žal mi je, da imaš za sabo tako hudo izkušnjo. Ne bi rada kakorkoli povečevala tvoje bolečine, rada pa bi še za druge povedala tole:
moji kolegici so prav tako v 25 tednu povedali, da bo otrok mongoloiden (na možnost, da se bo to zgodilo, so jo opozarjali že prej, ker je ta bolezen v družini - njen brat). Z možem sta se odločila, da ga sprejmeta v življenje, četudi bo bolan. Bila sta trdno odločena, čeprav sta predvsem med strokovnjaki (zdravniki) doživela precejšnje šikaniranje.
In doživela sta: rodila se je popolnoma zdrava deklica. Vsa vprašanja "kaj če..." so odveč.
Default avatar

gobica

Da, možnost odločitve se sliši odlično, nihče pa ne pomisli, kako je tistemu, ki mora to odločitev sprejeti... In z njo živeti. Ljudje smo si zelo različni in nekateri so pač sposobni prenesti, žrtvovati več kot drugi. Sama imam dva otroka. Če bi zanosila in bi se pokazalo, da nosim prizadetega otroka, res ne vem, kaj bi naredila. V primeru DS bi bila odločitev še toliko težja, saj to ne pomeni nujno hude prizadetosti. Prijateljica ima celo kopico otrok in pri zadnjem je bilo tveganje za DS glede na nuhalno svetlino močno povečano. Na amnio ni šla, ker bi otroka v vsakem primeru donosila.
Upam, da si dovoliš žalovati, kot če bi otroka izgubila po drugačni poti.
Default avatar

Damijan

Morda veš, na kakšen način (s kakšno metodo) so ugotovili, da bo mongoloiden?
Default avatar

[email protected]

nemogoče da je AC (kromosomski!! test) pokazal downov sindrom, otrok se je pa rodil zdrav....

prepričaj se o čem govoriš in kaj trdiš, preden napišeš neumesen komentar ob tako resnem postu, kot je MIRIN
Default avatar

svetilnik

Problem je v medicini, ker očitno ni sposobna ugotoviti ali se bo res rodil zdrav ali bolan otrok.
Mirina izkušnja je strašanska, vse to pa tudi zato, ker je sedaj v dvomih glede na to ali bi bil otrok res bolan ali zdrav.
Težava je torej v medicini ! Ker ni zagotovega odgovora.
Sedaj razglabljati na tej osnovi, ker pač ne vemo ali bi bil otrok res bolan ali ne je neumestno.
Tema je bila: ali bi obdržale 100 % hudo bolnega otoka , no in ta tema se je izrodila v vprašanje: ali bi obdržale otoka za katerega medicina trdi da se bo rodil bolan, v resnici pa je potem čisto zdrav.
Mislim hvala lepa za take primerjave.
Odprite drugo temo s tem naslovom , ne pa da nas, ki drugače mislimo sedaj obsojate, čeprav se gre čisto za nekaj drugega.
Moj odgovor je še vedno enak: zagotovo hudo bolnega otroka ne bi želel spočeti na svet .
Default avatar

[email protected]

MIRA, zelo lepo da si se oglasila in povedala izkušnje s tvojega zornega kota. Da bomo ostali, ki lahko samo pametujemo tukaj videli, kako težke so posledice takšnih in drugačnih odločitev v zvezi s tako občutljivo stvarjo kot je bitjece ki zraste v materi.
Želim ti, da tvojo praznino kmalu zapolni nova zdrava kepica, ob kateri boš mogoče našla še ti v sebi svoj razlog (poleg racionalnega), zakaj si se tako odločila.

Srečno!
Default avatar

gobica

Svetilnik, nihče si ne želi imeti otroka s posebnimi potrebami! Če bi bila izbira naša, bi verjetno vsi rojevali samo zdrave in lepe otroke. Realnost je žal drugačna. Medicina je sposobna odkriti marsikaj, vsega pa vendarle ne. Še pri ljudeh, ki so že nekaj časa na svetu, ne odkrije bolezni, kaj šele pri nekaj cm pa do pol metra velikem plodu v maternici, ki ga vidijo le s pomočjo UZ. V tejle na novo odprti temi te ni nihče nič napadal in sploh ne razumem, kaj si tako skočil v zrak.
Default avatar

mijap

Svetilnik, v zgornjem postu si napisal, da takšnega otroka si ne bi želel spočeti. Takšen otrok je že spočet, ti pa se lahko odločaš samo o njegovem življenju (rojstvu). Na rojstvo imaš (po tvojem) vpliv, ki ga pridobiš z možnostjo splava, na spočetje pa lahko vplivaš le z ustrezno zaščito.
Mogoče, ne bi škodilo, da prebereš (še) kakšno literaturo na temo spočetja in rojstva otroka.
Mnenje na temo pa sem dala že v prejšnjem delu odgovorov.
Default avatar

MIRA

POZDRAV!


Nihče ti od zdravnikov ne more reči, če ni bila opravljena amniocinteza, da bo otrok rojen z DS, četudi je nuhalna povišana do maximuma oz. najmanjšega možnega razmerja(ali je to 1:2,ne vem) Ko pa je opravljena amniocinteza in kultura laboratorijsko vzgojena (kar traja 17-21 dni), takrat kariotip pokaže, če gre za prisotnost 47 kromosoma, kar pomeni trisomijo 21-to je DS.In če je to pozitivno, je rezultat 100%. Do sedaj še ni bilo primera, da bi se otrok v tem primeru rodil brez DS.-tudi pri meni je kasnejša obdukcija potrdila. Je pa res, da poznamo 3 oblike DS in tega, "kako močno"bo tvoj otrok prizadet, ti ne more zagotoviti in povedati nihče.
IN ja,sama sem se pri polni zavesti in v tistem hipu popolnoma racionalno odločila, da prekinem nosečnost. Doma imam namreč že dva otročka(dvojčka) in misel nanju mi je omogočala preživetje, verjemite.

PA LEP DAN ŠE NAPREJ,


(MOJ ANGELČEK POČIVA NA ŽALAH-TO NI TEMA ZA NA TA FORUM, A VEM, DA MU BOSTE POSLALI TOPLO MISEL.....)
Default avatar

Marinka1

Hej, sploh nisem komentirala, še najmanj neumesno! Zelo spoštujem, da je Mira spregovorila o svoji boleči izkušnji. Glede na očitano pa lahko rečem: se kljub vsem preiskavam in silnem napredku znanosti dogajajo čudeži! Zdaj pa s palico po meni...
Default avatar

glej-jo-glej!

Dobra si, da si lahko tako trdna. Ob misli na to, da moj otrok leži na Žalah zato, ker sem ga jaz tja poslala, me kar stisne v prsih. Moram priznat, da imam solzne oči zaradi zadnje vrstice, ki si jo napisala. Kako lahko s tem živiš? Kakor razumem, ti nihče ne stoji ob strani, nihče te ne vpraša kako se počutiš TI po vsem tem... In ja, hudič je, če srce pravi eno, pamet pa drugo. Upam, da me življenje nikoli ne bo soočilo s tako težko odločitvijo.
Default avatar

svetilnik

nič nisem skočil v zrak gobica, sej se ne bom več oglašal na to temo, svoje sem povedal.vsekakor pa nobenemu ne želim tako strašne slabe izkušnje kot jo je imela Mira. In pošiljam tudi jaz lepo misel njenemu otroku.
žal medicina še milijone let ne bo sposobna preprečiti takih in drugačnih stvari.Žal je človeštvo še vedno na izjemno nizki in primitivni stopnji razvoja.
l.p.
Default avatar

bajbi

popolnoma te razumem. Ne, oprosti, ne morem te, ker se mi ni zgodilo nič takega, kar bi se moglo primerjat s tako hudo odločitvijo. Sočustvujem s tabo. Mislim, da si naredila NAJBOLJŠE; KAR SI V TISTEM TRENUNKU LAHKO. Reagirla si tako, da bo najboljše za vse, tudi zate, za moža, za družino...upam samo, da boš tudi ti to znala preboleti in se s tem spoprijeti. Žaluj za njo, za majceno deklico, ki je ni bilo dano zdravo tekati po travnikih in govoričiti...Žalujem s tabo. Ampak naredila si prav!
Izpovej se še komu, ne zadržuj žalosti v sebi, poišči pomoč. Če pa zmoreš sama, tudi prav. Čas bo prinesel vrsto drugih lepih dogodkov! Srečno.
p.s, vem pa da bo mala vedno s tabo, v tvojem srcu.
Default avatar

kren

Vem kako se počutiš! Tudi navaden naraven splav človek nemore kar tako preboleti. Če vsaj malo normalno razmišljaš te dobesedno sesuje (pa nisem veren, da ne bo pomote!). Potencialne matere še bolj kot moške...

Kdo ti je dal pravico? Tehnologija, draga moja! Tehnologija, ki jo je človek razvil v imenu človeštva! Tehnologija, ki lahko ubije človeka in mu prihrani muke o katerih niti ne sanjamo ne... njemu in vsem ostalim okrog njega. To pa je nekaj popolnoma obratnega, kot nas je učila narava: "preživeti za vsako ceno". In zaradi tega se zapletaš v lastno protislovje. Vse to z izgubo vred se združi v tvojih lastnih živcih in udari na plano.

In vse kar rabiš, je počitek. Na vse ostalo pozabi. Nisi edina, ki trpi. Človeštvo nebi bilo to kar je, če nebi trpelo. No, so tudi svetli trenutki ;-)
Default avatar

BOŽIČKA

Mira oprosti da te to sprašujem ampak me zanima ker tudi na negativo moram biti pripravljena ,sama čakam na izvide ac danes je točno 2 tedna.Zanima me samo če moraš če se odločiš da nebi obdržala otroka z ds jaz bi se tudi odločila enako saj ima moja sestra otroka z ds in vem kako je huho najbolj trpi ona .pa brez skrbi prav si se odločila ,pa samo še nekaj kaj ti otroka pokažejo pa ga moreš potem pokopat?Hvala za odgovor ker me res zanima rada bi bila pripravljena tudi na slabo plat ,da nisi potem preveč šokiran.
Default avatar

sunsun

Vsaka nosečnica, ki gre na test NS trepeta in se sooči s to možnostjo; kaj če je tale otroček v mojem trebuhu zelo prizadet ??? Tudi sama sem se tresla pred pregledom in tuhtala kaj bi naredila, če... V takih dilemah je razkorak med tem kar nam govori naše srce in tem kaj hoče racio zares ogromen in nepremostljiv. MIRA tudi jaz ne poznam občutkov, ki se porajajo ob takih krutih dejstvih ampak spoštujem tvojo odločitev... to je zelo žalostna zgodba z žalostnim koncem. Naj tvoj fantek počiva v miru.
Default avatar

še ena ki......

Bilo je pred mnogo leti, ko sem "morala" opravita splav v 14 tednu nosečnosti.
Zaradi zdravil, ki sem jih nevede jedla, in stroka je odločila, da je tveganje preveliko. Ko sem se odločala ali bolje ne odločila o usodi bitja, ki raste v meni, mi je v nekem trenutku prišla v misli želja, da ga donosim, rodim, in če ne bo normalno, lastnoročno ubijem. Prišel je datum, odšla sem v bolnico, dali so mi tablete in splav se je pričel. Niso povedali, kaj se bo dogajalo, kaj se bo zgodilo, v roke so mi potisnili ledvičko in poslali na wc. Tam se je zgodilo, prišel je iz mene, moj sine, drobceno bitje, z rokami in nogami, toplo in utripajoče. Misel, ki se je porodila tisti trenutek, kako ga vniti nazaj, na varno toplo in udobno, in malo zatem bi najraje tulila, ko sem dojela, kaj sem storila.
Ubila svoje dete. Moji domači so me sicer tolažili, v meni pa je bil občutek neznosne krivde, noben razum ni preglasil srca. Trajalo je dolgo, vsi ti občutki , ki so bili posledica moje odločitve, žalosti, besa in jeze in obsodbe, ki sem si jo izrekla.
Naj je bila odločitev še tako smiselna, razumska, ubila sem svoje dete.
Z leti je bolečina popustila, in danes verjamem, da mi je moj sine odpustil, in odpustila sem si tudi sama, je pa še vedno in vedno bo v mojem srcu in spominu, moje drobceno bitje, ki mu nisem dala priložnosti živeti. Danes verjamem, da je bilo tako najbolje za naju oba.