Forum.Over.Net

Ženski in Moški čvek

Kaj menijo ženske o moških in kaj moški o ženskah? Kje tičijo razlike in kje podobnosti med spoloma? Ali smo res ženske z Venere in moški z Marsa?

Bi obdržale psihično/fizično prizadetega otroka?

Default avatar

Tamara

K tem razmišljanju me je spodbudila nadaljevanka izpred nekaj dni. Ženska je bila noseča in testi so ji pokazali, da ima otrok downov sindrom. In potem razmišljanje o tem ali otroka obdržati ali splaviti.

Kaj bi storile ve, če bi bile pred tako odločitvijo? Bi otroka obdržale in se spopadle z vsemi težavami, ki jih duševna in telesna zaostalost prinaša ali ne? Zakaj ja in zakaj ne?

Ali bi obdržale takšnega otroka, če bi bila to vaša edina možnost, da rodite ali bi bile raje brez otrok? Kakšno vlogo imajo pri tej odločitvi bodoči očetje?

Jaz bi v vsakem primeru splavila, pa če bi še kdaj imela otroka ali ne. Mnenja sem namreč, da je življenje že tako dovolj kruto in naporno, da bi si ga zavestno oteževala. Mogoče sem egoistična, ampak zaslužim si srečno in umirjeno življenje, ki pa v takem primeru ne bi bilo mogoče. Sama sem celo mnenja, da so starši, ki vedo, da bo njihov otrok prizadet, pa se vseeno odločijo zanj, zelo neodgovorni. Takšen otrok nima nič od življenja, starši pa tudi ne. Tudi moj partner se strinja z mano. Kako pa vi?
Default avatar

tema

Zdi se mi neumno vprašanje. Po mojem dokler nisi v takšni situaciji ne veš kako boš odreagirala!
Default avatar

Ana

Sama sem nasprotnega mnenja kot ti. Zakaj? Ker menim, da je vsako spočeto bitje velik in neprecenljiv dar. Gotovo zahteva od staršev neznansko večji napor, če je njihov otrok kakorkoli prizadet, vendar otrok je sad ljubezni med dvema zrelima človekoma in kot tak ima pravico biti deležen te ljubezni. Strinjam se s teboj, ko praviš, da si vsakdo zasluži srečno in umirjeno življenje. Popolnoma se strinjam s teboj. Sedaj pa me zanima, zakaj si otrok, ki je prizadet, ne zasluži takšnega življenja? In kdo smo mi, da bi lahko presojali o tem, katero življenje je vredno živeti in katero je bolje končati... Oz. kdo si kaj zasluži in kdo ne.

Četudi smo zdravi in nam gre sedaj vse OK., kje imamo garancijo, da bo tako tudi jutri? Da, zaslužimo si srečno življenje, toda pomisli naslednji primer: z možem se peljeta npr. v službo in imata hudo prometno nesrečo... Tvoj mož se reši brez hujših posledic, ti ostaneš hroma... Torej prizadeta... Bi bil tvoj mož še vedno mnenja, da si zasluži mirno življenje in bi se te odrekel, ali bi zaradi ljubezni do tebe sprejel novo situacijo in skrbel zate. Gotovo mu ne bi bilo lahko in marsičemu bi se moral odpovedati...Kako bi se odloči? Ti ne bi bila kriva za svojo prizadetost, tako tudi spočeto bitjece ni krivo... Čeprav je o krivdi sploh nesmiselno govoriti.
Samo v razmislek. Vrejamem, da je za starše, ki imajo prizadetega otroka, to tudi bolečina in velika skrb. Toda prizadeti otroci imajo mnoge kvalitete, ki jih "normalni" nimamo in so staršem ne v "oviro", temveč v v veselje.

Priznam, če bi izvedela, da bo moje detece prizadeto, bi me to prizadelo, toda nikakor se ne bi odločila za splav.Skušala bi sprejeti to dejstvo. Kajti verjamem, da kdor premore ljubezen, vse premore.

Lep pozdrav, Ana.
Default avatar

Niko.

Strinjam se v marsičem kar si napisala, strinjam se tudi s temo, ki ti je že odgovorila, edino kar se ne strinjam je sledeče:
"Sama sem celo mnenja, da so starši, ki vedo, da bo njihov otrok prizadet, pa se vseeno odločijo zanj, zelo neodgovorni. Takšen otrok nima nič od življenja, starši pa tudi ne."

Res je da to zahteva od sraršev veliko več energije in dela, vendar tak človek (ni vedno otrok) drugače dojema življenje kot ga mi in večinoma dosti bolj pozitivno in veselo od nas. Res pa je, da nikoli ne bo mogel biti povsem samostojen (odvisno od stopnje prizadetosti), vendar se še vedno lahko do neke mere vključi v normalno življenje in na poseben način prispeva svoj delež v okolico.

Ko razmislim čisto racionalno, bi se zagotovo odločil (kolikor se moški sploh o tem lahko odloči) za splav, vendar, ko je vprašanje o otroku, takrat ne razmišljamo vedno racionalno.
Default avatar

Tamara

Ana, sama sem razmišljala tudi o takšnem primeru, da bi npr. imela prometno nesrečo in bi ostala hroma. Niti si ne predstavljam kako bi sama to doživljala, kaj šele moj partner. Od njega bi želela, da gre...da je srečen brez mene, kajti z mano ne bi mogel biti več, ker bi bila tudi sama zelo nesrečna. Obratno pa bi jaz njemu želela stati ob strani, če bi se mu zgodilo isto. Pa žal vem, da je on enakega mnenja. To kar ti praviš, so težke odločitve, zelo težke. Partnerja ljubim iz vsega srca, seveda bi mu stala ob strani. Ne vem...veš to je takšna stvar na katero ne moreš vplivati, ker nesreča pride sama in časa potem ne moremo zavrteti nazaj. In takšni situaciji se prilagodimo. Pri odločitvi za prizadetega otroka pred rojstvom je drugače.

Sicer pa prosim, da ne obsojate mojega mnenja glede splava in vsega ostalega. To je samo MOJE mnenje, jaz pa bi želela slišati kaj VI mislite o vprašanjih, ne mojem mnenju.
Default avatar

Mili

Sigurno splav!
Default avatar

[email protected]

resnično težka dilema, se strinjam... res je tudi, da vprašanje kako bi odreagirala in naredila, če bi bila enkrat sama na tem...

zaenkrat sem podobnega mnenja kot ti, mogoče bi le malo drugače povedala. zavedam se, da bi vzgoja takega otroka ful spremenila življenje celotne družine.... prizadeti otrok zahteva ogromno in veliko več kot normalen ...poznam družino, ki se jim je rodil takšen otrok. mamica se je 1000% posvetila vzgoji tega otroka, ob tem pa sta mož in starejši otrok (kljub temu da sta se tudi onadva zelo trudila) ostala odrinjena... enostavno preveliko breme za družino... verjetno si marsikdo tudi v sanjah ne predstavlja tega, ko govori podobno kot Ana.

poleg tega prizadeti otrok ne ostane večno majhen. veliko več težav je z odraščajočim in odraslim mongoloidom. spraševala bi se, kaj bo z mojim otrokom, ko mene ne bo več? kdo bo skrbel in delal zanj, ker ne bo nikoli samostojen?
Default avatar

Damijan

Za splav bi se morda težko odločil samo, če bi vedel, da je to edina priložnost, da dobim otroka.
Sicer pa bi raje poskusil še enkrat spočeti zdravega otroka. Ne gre tukaj samo za njega in starše, pač pa za celo širšo družino. Če ima tak otrok bratce in sestrice, to vpliva tudi na njihovo življenje, ker se moraš prizadetemu otroku posvečati precej bolj, kot njim. In če imaš možnost zanositi zdravega otroka in ti medicina to omogoča, se mi zdi neodgovorno, da daš prizadetemu otroku prednost pred zdravim.
Default avatar

klara

Niko, kako lep odgovor...
Default avatar

Minnie

Sorry, ampak kako bi lahko vedela, da takšen otrok nima nič od življenja?Kolikor slišim in sledim, so otroci z npr. Downovim sindromom srečni otroci. Sploh pa, če odraščajo v ljubečih družinah. Zelo znajo osrečiti tudi svoje najbližje. Kakorkoli, tudi jaz bi imela raje zdravega otroka, vendar v tem življenju vse preveč želimo sami krmiliti, ker menimo, da samo tak način prinaša srečo. Zakaj je pa potem vedno več nesrečnih otrok, ki jim sicer nič ne manjka? Ja, sebičnost in egoizem sta na prestolu. Upam pa, da se ne bi bilo treba komurkoli kdaj odločati za življenje ali smrt.
Default avatar

peters

Morda primerjava z invalidnostjo po prometni nesreči ni ravno popolnoma prava. Nesreče ne moremo preprečiti, ker je ne moremo predvideti (v normalnih okoliščinah) in nanjo nimamo vpliva.

Na to ali imeti otroka, ki bo otrok ostal tudi celo življenje in ki nikoli ne bo mogel skrbeti sam zase (kdo bo skrbel zanj, ko jaz več ne bom mogel?) pa lahko vplivamo. To nam omogoča medicina, za katero upamo, da dela in se razvija v naše dobro. Dovolj zgodaj se imamo možnost odločiti ali v nadaljevanju življenja res želimo živeti samo za svojega otroka in niti za trenutek več zase.
Seveda nas večina ljudi z največjim veseljem in ljubeznijo pričakuje svoje otroke in se ob tem veselimo njihovega odraščanja, najstniških težav in navsezadnje tudi upamo, da bomo nekoč tudi vnuke dočakali.
Zavedati se je namreč tega, da partnerja s takim otrokom nikoli ne bosta mogla več normalno zaživeti.
Seveda iskreno upam, da nikoli, ne jaz ali moji bližnji, ne bodo v taki situciji, vendar sem trdnega mnenja, da bi takemu otroku prihranil trpljenje in se ne bi odločil zanj.
Default avatar

Tia

Peters, odlično napisano! Se 100% strinjam!
Default avatar

papa smrk

tega no bomo nikoli vedeli, razen če se nam kaj takega ne zgodi;
tudi če greš na test za DS ne boš zagotovo izvedela ali ga otrok ne bo imel, ampak boš po ultrazvoku otroka dobila naprimer odgovor, vrjetnost, da otrok ne bo imel dawnovega sindroma je glede na izmerjene parametre 97,489 %, torej nič ni sigurno;
po drugi strani pa ti lahko otrok pade s postelje oz. se ti zaleti v vrata pa je lahko kranjo
Default avatar

Tamara

Papa smrk postavila sem vprašanje za situacijo v kateri veš, da je otrok bolan, ne pa kaj bi, če bi, ko bi....nesrečam se prilagodimo, navsezadnje to res znamo.
Default avatar

Blondy

To si gledala pa Odvetnika z ulice ane :))

No kakorkoli se mi zdi petersov odgovor najbližji, ne vem, če bi se lahko sprijaznila s prizadetim otrok..čeprav po drugi strani pa dokler ne začutiš nosečnosti, materinstva o tem ne moreš govorit...Nevem no, to so zelo delikatne in zahtevne odločitve, pri katerih morata bit partnerja zelo povezana in se enako odločit.
Default avatar

mavrični vitez

Z mojo drago bi se najprej pogovorila, potem bi se pa odločila.
Zelo verjetno, pa da bi il jaz za to, da otroka obdrživa, ker je življenje neprecenljiv dar.
Poleg tega ti pa takšna situacija, da določeno izkušnjo in prav tako otroku.

Če bi zdaj to izkušnjo zavrnila, bi se pa spet pojavila nekoč kasneje, mogoče v tem življenju ali pa v naslednjem življenju.

Vsekakor bi nekoč morala to dati skozi.
* * *

Nikoli nad nikomer ne obupaj.
Čudeži se dogajajo vsak dan.

H. Jackson Brown Jr.

http://www.publishwall.si/lelj
Default avatar

Šela

Nebi.
Default avatar

AVRIL

Sicer nisem brala vaših odgovorov, ker ne utegnem, vendar nekako moram pisati, ker je to zame taka občutljiva tema.

Poznam namreč dva otroka, ki sta prizadeta. Eni na srečo pomaga obisk zavoda, saj je pridobila nekaj osnov:lahko sama je, hodi in razume kaj lahko in kaj ne. Nek drugi fant pa ne more nič sam.

Čeprav sem verna, se mi ob pogledu nanje postavi vprašanje, kako lahko Bog dopusti kaj takega. Te otroci niso namreč nič krivi, ničesar niso zagrešili. Zaslužijo si, da živijo, a po drugi strani kaj imajo od tega? Nikoli ne bodo morali okusiti takšnih radosti, kot jih lahko mi.

In potem pomislim kako jst jambram, ko me malo boli glava, ko mi nekaj ne gre od rok, ko mi nagajajo živčki, ker imam par kg preveč,... Mar ne bi bila raje vesela, saj me ni doletelo nič hudega.
Občudujem starše kako pomagajo svojim otrokom. Vso svojo ljubezen dajo svojim otrokom. Posvetijo se jim in jim želijo podariti čimlepše življenje. Mislim, da si taki zaslužijo vse pohvale.

Kaj bi storila pa ne vem. Lahko rečem, da si ne bi želela, ker bi mi bilo hudo, ker ne bi znala tako pomagati in mu nuditi vsega kar potrebuje. Vendar pa se to vseeno razvija v tvojem telesu in bi potem vedno imela občutek krivde, da sem onemogočila rojstvo nekemu dojenčku, ki bi bil vseeno nekaj posebnega.
Default avatar

Liza

Mene sam zanima, kako veste, da so psihično ali fizično prikrajšani ljudje nesrečni. Od kod vam to?
Seveda, če se vi postavite v njihovo kožo se vam zdi, da bi bili nesrečni ... sam iz njihove perspektive, z njihovim razmišljanjem, občutki, dojemanjem sveta ... pa je vprašanje, če so res nesrečni.
Sploh pa ljudje ne vemo, kako bomo reagirali v dani situaciji. Lp
Default avatar

*britany*

Zelo težko bi se odločila. Mogoče bi se kar za to da spravim otroka na svet.
Konec koncev ima vsak pravico do življenja. In tudi taki otroci so lahko srečni, če jih podpirajo in jim pomagajo starši. Res bi bila to velika odgovornost, vendar bi zbrala pogum ter jo sprejela. Nato bi se trudila in pomagala otroku da bi imel čim lepše življenje. Mene bi pekle vest če bi naredila splav. Ko se ti otrok rodi, se sprašuješ kaj temu otroku sem hotela vzeti življenje?

Otrok se ti enostavno prirase k srcu. In ko je enkrat na svetu ga ne bi zamenjal za nič. Lepo je biti mama, vendar je vprašanje, če si pripravljen sprejeti odgovornost in skrbeti za bolnega otroka.




*I em smile girl*