Ženski in Moški čvek

Leni

Default avatar
Moja obilna prijateljica

Vse mi je nekam pretesno. Ko sedem, si moram odpreti gumb na kavbojkah. Zadnjič sem celo opazila, da se mi med sedenjem dela čez trebuh rahla izboklina, kar se lepo vidi, če imam na sebi kaj oprijetega. Videti je, da se mi je obseg povečal in prostornina narasla kot pri buhteljčku. Skratka, hočeš nočeš si bo treba naglas priznati: zredila sem se. Ne ravno za deset kilogramov, za štiri pa zagotovo. Na tehtnico nočem, ker me že njena bližina vznemirja in mi kvari razpoloženje. Tehtnice – tiste za osebno rabo, kot se reče aparaturam za tehtanje količine osebnega špeha – so ubijalke dobre volje in nekaj povsem odvečnega. Treba bi bilo organizirati zbiralno akcijo vseh tovrstnih kosov starega jekla in plastike ter vrniti industriji odpadno surovino. Ne vem, zakaj se ljudje sploh tehtajo. Nekje sem celo zasledila, da moramo redno voditi evidenco svoje telesne teže. Kot da bi bil to najpomembnejši kazalnik tega, kaj se dogaja s človekom ali v njem. Kaj pa IQ? Zakaj nam poleg tehtanja količine lastnega špeha ne priporočajo tudi merjenja lastne pameti? Menda mi ne bo kdo rekel, da je podatek o količini moje maščobe pomembnejši od podatka o nagubanosti mojih možganov. Nekateri so celo tako obsedeni, da se tehtajo prav vsak dan, prav gotovo pa si ne merijo vsak dan tudi pameti, četudi sem prepričana, da se dnevno spreminja še bolj kot število kilogramov. Zlasti pri moških, se mi zdi. In kaj mi bo sploh ta informacija o številu kilogramov? Bi moral ta podatek vplivati na to, da se počutim dobro, bolje, da si mislim, kako sem lepa, najlepša? Nekateri si nikdar v življenju ne izmerijo inteligenčnega količnika, a so prepričani, da so najpametnejši. Torej imamo lahko zelo dobro samopodobo tudi brez merjenja maščobnega količnika.
Brez dvoma moj novo pridelani špehec ni zajel notranjih organov, ampak je ostal kar lepo na površju. Nalepil se mi je natanko tja, kjer ga ni mogoče zgrešiti: v glavnem čez rit in nekaj malega čez boke. Klasika. Kam pa naj bi sicer šel? Z žensko maščobo je tako, da se najraje nakopiči prav tam, kjer jo je najmanj treba, tam pa, kjer bi bila zaželena in toplo sprejeta – v mojem primeru so to zgornje obline, tja bi preusmerila približno 3,5 kilograma svojih maščobnih celic – pa ni šans! Niti gramčka! Je to nekakšna kazen za izvirni greh ali kaj?! V mukah boste rojevale in se z napačno razporeditvijo maščobe borile, dokler boste žive??? In vendar ti novi kilogramčki niso povsem običajne gmote. Te so očitno nekaj prav posebnega. Ustvarjene so bile čez poletje, v idili sončnih dni, ob zvoku šumečega obmorskega vetrca, v toplih romantičnih večerih. Ti kilogramčki nosijo v sebi pridih morja, življenjske radosti in brezskrbnosti. Ti kilogramčki so produkt dobre volje in vsega, kar je v lajfu dobrega – dobre hrane, dobrega vina, dobrega seksa. Le kdo si je izmislil, da se ženska zredi od nesreče, žalosti, samevanja, depresivnosti in kar je še tega šita? To sploh ni res. Jaz se lahko zredim v obeh primerih – od slabega in od dobrega. Lahko papcam, če sem slabe volje in se dolgočasim, hrana pa mi tekne tudi, če prekipevam od sreče. Lahko se sladkam sama ali v dvoje. In tudi pomanjkanje ljubezni, nepotešenost in podobno, kot nekateri zmotno pridigajo, mi ne pride do živega, kajti prav po izčrpnem seksu se moj ték še posebno razvname. Gre pač za to, da vsak organ zahteva svoje, ne?
To, kar je tokrat drugače kot običajno, ko me ob povečani tesnosti oblačil zajame rahlo nelagodje, je, da tega neprijetnega občutja zdaj sploh ni! Novi kilogramčki me sploh ne spravljajo k mislim na pospešeno hujšanje, nasprotno. Z novimi kilogramčki se počutim dobro! Celo zelo dobro. Morda me večja monumentalnost moje zadnjice prvič v življenju niti najmanj ne moti. Lahko bi celo dejala, da sem si z novo obilnostjo prav všeč. Ker se je od novih štirih kilogramov nanjo naložilo 3,80 kilograma, si lahko predstavljate, kako zaobljena je. Nič več ni podobna posušeni trski, shiranemu, anemičnemu kosu mesa brez prave oblike. To je topla, obilna, mehka ženska rit, radoživa in željna pozornosti. Pravi paleolitski simbol plodnosti, prava Venera! Po njeni zaslugi sem se približala prazgodovinskemu idealu ženskega telesa, takšnemu, kot ga najdemo na jamskih slikarijah ali pri majhnih kipcih, kjer se umetniku ni zelo vredno poudariti na ženski nič drugega razen zadnje plati. In to z vso natančnostjo dobrega poznavalca ženskega telesa. Majhna glava, potem malce bolj poudarjeni joški, zožitev v pasu, potem pa … Bingo! Zelo zelo razkošno sedalo, ki obsega približno tretjino velikosti celotne skulpture, pravi simbol plodnosti. Natanko takšna sem jaz. Tako zelo sem podobna vilendorfski Veneri, da si vedno znova ogledujem njeno fotografijo v knjigi svetovnih umetnin. Morda res ne ustrezam standardom ženske lepote 21. stoletja, bi pa ob pogledu name zastal dih vsakomur iz obdobja pred našim štetjem. Tudi to je nekaj, mar ne?
Zdi se mi, da se je moja zadnjica spremenila tudi drugače, ne samo fizično. Kot da bi se prebudila iz nekakšnega dremeža in bi začela živeti neko samosvoje, ločeno življenje, skorajda neodvisno od mene. In zdi se mi, da se je tudi ona zavedla novo pridobljene krepkosti, nove vitalnosti, nove moči in je nase silno ponosna. To sklepam po tem, ker se kljub utežem ni niti najmanj povesila. Prej nasprotno. Postala je vidno samozavestnejša in drži se zelo pokončno. Prava energetska bomba, bi rekla, in tako jo tudi čutim. Kot tudi čutim vso njeno impozantnost, celo prevzetnost, ki želi zasenčiti vse druge telesne pritikline, za katere sem bila še nedavno prepričana, da so moj pravi adut za moški svet. Ta moja nova obilna prijateljica je pometla s konkurenco in se ustoličila na prvem mestu. Zmagovalka letošnjega poletja. In navkljub temu, da imam zdaj po mojem mnenju najboljšo zadnjico, odkar živim ozaveščeno žensko življenje, mi je zadnjič neki ****** zabrusil, da imam "debelo rit". Kaj takšnega??!! Tip je verjetno mislil, da me bo s tem, ko bo mojo rit ozmerjal in jo razglasil za debelo, prizadel. Užalil. Ponižal. Zlomil. Da bom z ranjenim srcem in ožigosano dušo sklonila glavo in se prebičala z samoobsojanjem in samozaničevanjem. Da se bom počutila slabo, grdo, odvratno … skratka – debelo. Mislil je, da me bo s tem pritisnil k tlom, da se bom zasovražila, da bom občutila gnus do same sebe, svojega telesa in zlasti do svoje zadnjice. Da me bo pod krinko debelosti od nje odtujil, jo postavil nasproti meni kot mojo zahrbtno sovražnico, škodoželjno nasprotnico. Debela rit? Ha! Ja, seveda. Debela in vesela. Kajti moja obilna prijateljica prinaša s svojim kipenjem sporočilo veselja, ugodja, uživanja. In tudi, po paleolitsko, Venerine plodnosti in rodovitnosti. Posušene riti so prišle v modo veliko pozneje. Ubožček. Gotovo ga je mama prekmalu odstavila od dojke. Kajti intelektualni razvoj moškega, ki prezgodaj neha sesati, je zaustavljen za vse večne čase in ko bo velik, se bo do žensk obnašal zelo nesramno. Podzavestno se jim bo poskušal maščevati za izgon iz raja – z bradavice – in iz tega izvira ves mačizem.
Najbolj smešno pa se mi zdi to, da so to, da sem se zredila, najprej opazile ženske. Kot bi se potrjevalo tisto staro reklo: Ženska ženski volkulja. Nekakšna privoščljivost se skriva v tistem pomenljivem "A si se malooo zredila, a nee?" ko se glas rahlo razpotegne, da bi za silo prikril užitek, ki sili na dan, in oči se pri tem rahlo zožijo, ustnice pa razpotegnejo v polnasmeh, kajti veselje nad tem, da se je druga ženska zredila, je težko prikriti. Dresura je bila uspešna. Ženske brez usmiljenja tekmujejo med samo – a ne v znanstvenih dosežkih in uspehih na, recimo, gospodarskem področju, marveč, o, beda, v tem, kako suho rit ima katera. Pridobitev kilogramov pomeni v takih dresiranih glavah isto kot stečaj ali vojaški poraz v moškem svetu. "Zrejenost" tekmici razkriva največjo intimnost druge ženske: da je luzerka, slabička, da je popustila, da ne zmore železne discipline ob vodi in suhem kruhu – ali pa da ne pozna drugih modernih prijemov, kot so bruhanje in odvajala. Odkriva ji tudi, da ima "zrejenka" gotovo hude psihične težave, da je najbrž v depri, da v svoji izgubljenosti in zblojenosti išče zatočišče v hrani, da je, skratka, njeno življenje zavoženo, nesrečno, ne omembe vredno. In če se "zrejenka" zaradi novih maščobnih pridobitev tudi zares počuti tako v "podnu", je njen pekel popoln.
Življenje hitro postane mizerno, če ga ocenjujemo po kilogramčkih. Ali če te prepričajo, da ga gre ocenjevati po kilogramčkih. Kajti če si napolniš možgane z maščobno obsedenostjo, jih pač ne uporabljaš za nič drugega. Za to gre pri vsej stvari. Za obliko psihološke dominacije nad ženskami. To je vse.
Pa je počila še ena veriga. Bum, tresk!!! Ali pa je to samo zvok mojih nekam pretesnih hlač???
Default avatar
Zelo zanimivo za brati... Si sama to napisala? Ali prepisala iz kakšnega članka? :)
Default avatar
Ne, nisem avtorica, pač pa sem lektorica pri reviji Viva in to je ena od kolumn za naslednjo številko.

Tega nisem omenila, da ne bi izpadlo, da delam reklamo - no, zdaj pa jo posredno res :-)

Vsekakor se mi je zdela kolumna zabavna in zanimiva tudi za tiste, ki Vive ne berejo. Sem tudi prosila urednico, če to smem narediti, namreč brez avtoričinega imena in brez oznake, da sploh gre za revijo, in je dovolila.

No, pa je skrivnost razkrita ...
Default avatar
A Viva si privošči tole???? Meni se zdi malo prenizko.