Med.Over.Net

Obporodno obdobje

Odgovarjajo: Jasna Dolamič Gričar, družinska terapevtka, vzgojiteljica predšolskih otrok

Porod spremlja veliko sreče in tudi stisk. Izmenjajte izkušnje in se posvetujte s strokovnjaki o porodu, dojenju, skrbi za novorojenčka, čustveni izčrpanosti ...

Jasna Dolamič Gričar , družinska terapevtka, vzgojiteljica predšolskih otrok

Jasna Dolamič Gričar

želja fantek, prišla punčka

Default avatar

Ana

Pozdravljene,

zanima me, kako ste sprejele svojega otroka tiste, ki ste si želele, da bi bil npr. fantek, dobili ste pa punčko (ali obratno)? Pa ne mi napisat, da je vseeno, samo da je otrok zdrav.
Pri meni je (bil) to vzrok poporodne depresije. Pa razumsko vem, da je krasna punčka, da sem lahko vesela, da jo imam (več kot dve leti sva jo čakala), da sem hvaležna da je zdrava...ampak meni je kar hudo in se počutim nekako nesposobo ali manjvredno, ker je punčka. Saj ne vem, če sem se pravilno izrazila. Jo imam rada, ampak ... ni fantek. Sprašujem se, ali bi bilo kaj drugače, če bi dejansko dobili Gašperja namesto Maruše?
Ne vem, kako naj se rešim takih misli, občutkov. Saj me je kar sram, da sploh lahko tako mislim.
Hvala vam za vaša mnenja.
Ana.
Default avatar

pekica

To je verjetno posledica obnašanja tvojih bližjih, ki tako hvalijo fantke. Pri meni je bilo tako. Čisto nezavedno so me podpihovali, kakšno bogastvo so fantki. Brezvezni predsodki. Zdaj si želim še eno punčko. Tudi tebe bo minilo, ko se boš bolj navezala na otroka.
Default avatar

Zalka

Draga Ana,

Prav dobrodošli na našem forumu, vesela sem, da ste se dotaknili vprašanja pričakovanj, ki jih imamo o otroku. Morda ponekod še vedno velja prepričanje nekaterih ljudi, da je rojstvo sina pomembnejše od rojstva hčerke. V določenem obdobju je včasih res tako bilo zaradi dedovanja in podobnih reči. Vendar zdaj živimo v drugačnih časih. Še vedno pa imamo svoje predstave, kdo bo otrok, ki se bo rodil, ko se nam trebuh veča in ko začutimo prve gibe, so naše predstave pletejo in pletejo. Včasih naše sanje o prav posebnem sinu ali hčerki, o tem, kako bo videti, kakšne lastnosti bo imel, kako bo govoril, kaj bo rad počel … včasih so te naše sanje zakoreninjene prav daleč v naši preteklosti. Mogoče nekje v našem otroštvu. Potem pa je tu še okolje, v katerem odraščamo in v katerem postanemo matere. Ko se otrok rodi, je prav zaresen, prvič ga vidimo in čutimo na svoji koži, spoznavamo njegove gibe in njegov glas, odzive in lastnosti. Ob tem lahko občutimo tudi obžalovanje, obžalovanje in žalost za našimi sanjami – ker se otrok drugače odziva, ker je mogoče drugega spola kot smo želeli … In ko otrok raste, postaja vedno bolj sam svoj in išče svoj način življenja, ki nam ni vedno blizu. To je del starševstva – otroka sprejmemo v svoje naročje, potem pa ga spet spuščamo, da postane edinstven. Ob tem sami sebe preraščamo, odkrivamo svoj svet prepričanj in načinov, kako vplivamo na druge, tudi na svoje otroke. V življenju se nam zgodijo take nepredvidljive stvari - in učimo se ob njih sprejemati izzive, in s tem spreminjamo tudi svoj način razmišljanja in čustvovanja. Seveda imajo številne ženske želje glede tega, katerega spola bi bil njihov otrok, bolj ali manj odkrito o tem tudi govorijo. Nekaj časa traja, da sprejmemo otrokovo drugačnost, ne glede na to, kako drugačen je. In tu smo že nekajkrat načeli temo o navezavi na dojenčka. Prav nič redko ni, da do novorojenčka takoj po rojstvu še ne čutimo ljubezni in se ta otroka pojavi šele v določenem času. skupnega življenja in bivanja. Nič ni narobe, če si vzamemo nekaj časa in žalujemo za vsem tistim, kar smo s tem, ko smo postale matere prav temu otroku, izgubile. Potem pa gremo naprej, k novim izzivom, ki nam jih kot staršem nikoli ne zmanjka...

Kako ste svojega otroka doživele druge, ste imele skrita ali odkrita pričakovanja?
dr. Zalka Drglin, ženske študije
transakcijska analitičarka - svetovalka

Združenje za informiranje,svobodno izbiro in podporo na področju nosečnosti, poroda in starševstva Naravni začetki
www.mamazofa.org

obporodne stiske
individualno svetovanje, podpora in informiranje za ženske in svojce

[email protected]
Default avatar

mamica obeh

Draga Ana!

Ne, res ni vseeno. Vsaj zame ni bilo. Prvič sem si strašno želela fantka, drugič pa punčke. In moja želja je bila uslišana, zato ti lahko iz prve roke povem nekaj drugega.

Imam čudovitega sina, ki je najbolj zaželjeni sin pod soncem, ampak hči je le hči. Zato vsaki mamici, ki obupuje nad tem, da nima sina, rečem, da je bolje imeti same hčerke kot pa nobene.

Pa ne misli, da imam hči bolj rada kot sina, vendar ti lahko povem, da boš kot mati hčerke deležna več objemov, več poljubov, več zaupnosti, .... To je čisto naravno. Ko je moj sin začel odraščati, ga kar na lepem nisem smela pobožati v javnosti, kmalu pa tudi doma tega nisem smela storiti, ker je on "moški, ne pa mamina maza". Ob vsem tem mi je bilo zelo hudo, čeprav sem vedela, da je to normalna faza odraščanja, da se sine odmika od matere, vendar se bo zopet vrnil, ko bo to fazo prerasel. Tudi sedaj, ko je že praktično odrasel in ima svoje dekle, zelo zelo pazim, kako se pred njo obnašam, da ne bi slučajno mislila, da si svojega sina lastim in da bom hudičeva tašča. Popolnoma drugače pa je s hčerko. Še danes jo lahko vpričo njenega fanta poljubim in objamem, če se mi to zahoče, lahko jo vprašam za nasvet katero obleko naj oblečem, greva skupaj po trgovinah, 2x na leto si tudi privoščiva ženski dan in greva na izlet, pa četudi samo na morje na sladoled, ......

To je vez matere in hčerke, ki je s sinom ne moreš vzpostaviti.

Sicer pa draga Ana, morda bo sin drugič ali pa morda tretjič. Nikar ne obupaj!
Default avatar

mamica hčerke

draga Ana,

najprej moram povedati, da imam hčerko , najstnico, in tudi želela sem si punčko... odkrito ti povem, da ne glede na to, da je od njenega rojstva minilo že toliko let, še vedno ne vem, kako bi se počutila, če bi mi rekli: fantek je... izpolnila se mi je želja, velika, največja... priznam tudi, da za fantka niti nismo imeli izbranega imena. odprla si temo, ki nas, ne le starše, verjetno postavlja na dva bregova - a mislim, da je odkritosrčnost tu prvotnega pomena.
ne glede na vse racionalno, za kar si prizadevamo v glavi, ostaja močnejše tisto, kar nosimo v srcih... želja. zato sama v sebi nekako ne verjamem čisto stoprocentno staršem, ki pravijo, da jim je res čisto čisto vseeno za spol otroka.

dodala bi še to, da absolutno podpišem vse, kar je zgoraj zapisala "mamica obeh" - ko boš prebrodila prvo razočaranje, boš ugotovila, da ti hči ne le to, pač pa mnogo več - prijateljica, zaupnica, sopotnica...
njeno dojemanje je tako zelo podobno mojemu, njeno "branje" moje duše tako globoko... da vsi "prijatelji" in "prijateljice" ob njej nekako zbledijo... nihče te ne bo razumel tako, in hodil ob tebi na tak način... tako zelo blizu.
morda ne takoj, a čez leta... ko bo pritekla po ulici in te objela, da boš skoraj ob sapo, pa čeprav skoraj za glavo večja od tebe... ko bosta sedeli pred slaščičarno in ti bo skrivaj pomignila: "mami, a vidiš tistega hudega tipa tamle?..." ...ko te bo ob tvojih solzah gledala z bolečino, za katero boš v hipu vedela, da je večja od tvoje...
...boš vedela, kaj hočem reči.

naj se ne sliši, da imam kaj proti fantkom in fantom. nikakor. neskončno bogastvo je v vsakem človeku.... če je to tvoj otrok, je bogastvo neprecenljivo. ne glede na vse ostalo.

veliko nežnih, posebnih, drobnih trenutkov s tvojo babiko ti želim. nikar pa se ne sramuj svojih želja. to je tvoje bistvo, tvoj jaz.

srečno!

p.s. če bi še lahko imela otroke, bi deklici dala ime Maruška... fantku pa Gašper.
Default avatar

ana s.

ana, rekla ti bom samo nekaj. VSAK OTROK JE ČUDEŽ! TVOJ ČUDEŽ!! in sploh ni važno katerega spola je!to je povsem dejansko tvoja kri, tvoje meso, ti si mu dala življenje, ti ga ljubiš bolj kot vse na svetu in ne vem odkod ti nora misel, da si nad drugačnim spolom otroka, kot si ga želela, razočana! odpri oči in se zamisli nad seboj ter nad žalostnim dejstvom, da je na svetu miljone ljudi, ki ne bodo nikoli občutili sreče novega rojstva. razočaran biti nad tistim, kar si ustvarila sama, pa je popolnoma neumestno in da ne rečem sebično!!tvoja neprecenljiva punčka je punčka zaradi TVOJIH informacij v TVOJIH kromosomih, zaradi naključja MOŽEVIH kromosomov. potem raje razmišljaj o partnerjevih nesposobnih spermijih, ki so ti 'naredili' punčko. ona je 'kriva' samo tega, da se je rodila srečna in zdrava in z že prirojeno željo ŽIVETI!!
mislim, da bi bila tvoja hči močno razočarana nad mišljenjem svoje mame, če bi čez leta prebrala to tvojo izjavo. svojega otroka moraš LJUBITI BOLJ KOT VSE NA SVETU SAJ GA V NASPROTNEM PRIMERU SPLOH NISI VREDEN!!ženska, pa kak ti razmišljaš!!!in vse ostale, ki ste jo tolažile. obnašajte se odraslo in bodite svojim otrokom vzgled. sicer je res, da je vez med materjo in hčerko še posebej trdna, saj imata skupnega več kot mati in sin, toda to ne pomeni, da je sin več vreden. z njim se je potrebno ukvarjati na drugačen način, je pa res tudi to, da ima vsak otrok svoje posebnosti in da ga moramo tako tudi sprejeti. ana, kaj bi pa bilo , če bi rodila prizadetega otroka? najbrž bi se grizla še bolj, kajne? krivda pa bi bila izključno na tvojih in partnerjevih ramenih (upam da obvladaš genetiko) ter v izbiri narave, otrok pa ne bi bil nič kriv.
najbolj me razžalostijo izjave, ko starši otroka zavržejo bodisi zaradi 'napačnega' spola ali prirojene motnje v razvoju. moja mami je defektologinja in na prvi pogled se je zaljubila v avtistko nino, s katero je nekaj časa delala v zavodu. mati je nino zapustila, očeta ne pozna, uboga 11-letna punčka pa domuje v zavodu, polnem veliko hujših primerov kot je ona sama. verjetno ni treba pripomniti, kako nazaduje v razvoju. do tretjega leta, ko jo je našla socialna služba, je bila deklica zaprta v temačni sobi, veliki nekaj m2 in ni znala ne hoditi, govoriti, jesti, ničesar. danes pa je po nekaj dneh bivanja pri nas doma, kamor jo večkrat pripeljemo na počitnice, sijoča, vesela, vznemirjena in skoraj čisto normalna. z nami komunicira, lepo je za mizo in nas celo spremlja v trgovino. vidite koliko dobrega lahko človek naredi za nekoga, s katerim sploh ni v krvnem sorodstvu?kaj šele svojim lastnim otrokom!! zato drage moje, sprejmite otroka z NAJVEČJO LJUBEZNIJO in BREZ PREDSODKOV, saj je sad vašega telesa in čudež, ki je nepojemljiv! ne obsojajte ga zaradi 'napačnega' spola ali raznih motenj, on je SAD VAŠE LJUBEZNI in vreden vse pozornosti. postavite se ve na njegovo mesto. mislite, da otrok ne čuti vašega odklanjanja, dvomov in nejasnosti? verjemite da jih.
naj vam povem še to, da sem stara 20 let in še nimam svojih otrok, da še šudiram in da jih nekoč vsekakor nameravam imeti. štiri, če mi bo narava naklonjena. in sprejela bom prav vsakega!! kakršenkoli že bo!!veste zakaj?ker bo MOJ in ker se nekatere ženske tega niso sposobne zavedati.
prav vsaka ki je razočarana nad otrokovim spolom pa naj najprej obsodi sebe in partnerja!!!!!!
ana s.
Default avatar

vera

spoštovana ana s.!

ne vem, kako se počuti Ana, ko prebira tvoje besede. če si prišla z namenom, da ji daš moč in tolažbo, kar bi človek po tvojih navedbah plemenitega načina življenja, ki ga prakticiraš, pričakoval, se bojim, da si hudo zgrešila...
če pa si nam prišla povedat, da si pri svojih dvajsetih osvojila vse znanje tega sveta, in da je tvoje čustvovanje na nivoju, ki ga mamice s podobnimi občutki, kot jih ima gospa Ana, ne bomo nikoli dosegle... bi nam lahko to mirne duše prihranila.
lepo, da razmišljaš in sprejemaš svet in s tem ljudi okrog sebe na tak način. pa vendar - lahko se zgodi, da kateri od tvojih najbližjih tega v določenem trenutku ne bo zmogel... mu boš takrat pripravila predavanje iz genetike? ali pa fizike, estetike, politologije.... kakršno koli področje bo že tisto, ki ga bo pahnilo v dvome??? namesto, da bi ga objela, mu prisluhnila in si dovolila dojeti, da so trenutki, ko človek ne more razmišljati samo z glavo, ampak - glej čudo - tudi s srcem??? ki ne glede na vso ljubezen vendar na trenutke tudi dvomi??? ker je nekje znotraj, v najbolj skritem kotičku, želelo drugače???
in - kaj, če se bo s podobnimi občutki, če ne na tem, pa na kakšnem drugem, morda še občutljivejšem področju, srečal kateri od tvojih štirih otrok? mu boš zmogla reči, kot si zgoraj: NISI VREDEN! ...???

iskreno ti privoščim, da se ti izpolni želja, in poviješ štiri prečudovite štručke. naj ti prinesejo veliko Sonca in Življenja. za nič na svetu pa ne bi želela biti v njihovi koži.


vera
Default avatar

tina

Ana S.

Popolnoma se strinjam z tvojo izjavo.Naslednji mesec bom stara 24 let,in sem v 25. mesecu nosečnosti.Točno na današnji datum mineva 7 mesecev,odkar je umrla moja mami,ki je bila stara komaj 44 let.To bolečino,ki jo nosim v sebi,se resnično ne da opisati z besedami,mislim,da tega ne bom nikoli prebolela.Bili sva najboljši prijateljici,zaupnici,...Medtem,ko so druge prijateljice svoji mami rekle "stara",in da kako je tečna,da nič ne "šteka",ipd.,sem se jaz lahko Bogu hvalila,da imam tako zlato mamico.Bila je samohranilka,delala je pa kot čistilka,tako da sva se komaj prebijali čez mesec,stikov z očetom nimam,a sve kljub vsem hudim trenutkom preživele in se imele res zelo zelo rade.Molim,da bi moj otrok bil zdrav,da bi ga znala ljubiti tako,kot je znala moja mami mene.Ni važno,ali je fantek,ali punčka,saj je plod ljubezni,ki raste pod mojim srčkom,in ob vsakem njegovem brcanju se na mojem obrazu pojavi nasmešek...Hudo mi je,ko pomislim,da na sprehodih z našim dojenčkom ne bo zraven moje mami,pa tako zelo si je želela postati nona...Vem,da je z mano in da nas bo vedno cuvala...
Tebi,mamica,ki si razočarana nad tem,da je punčka,naj ti povem,da si lahko resnično srečna,da si rodila zdravega otročka.Imej jo rada,saj je plod vajine ljubezni,saj so na svetu ljudje,ki bi dali vse za tvojo srečo...
Default avatar

mina34

Draga Ana,

jaz pa menim, da ni nic narobe ce tako čutiš in doživljaš rojstvo svoje hčere. Zaslužiš si priznanje, ker to priznaš in se hkrati zavedaš, da tako čutenje ni pravo. Na svoja čutenja ne moremo vedno vplivati tako kot bi si želeli. Torej je najbolje, da jih sprejmemo in pustimo času čas. Vmes pa najdemo še kaj racionalnih razlogov za tako stanje oz. njegovo odpravo.
Mame, si čakajoč na svojega otroka slikajo njegovo podobo po svojih željah. Pogosto pa te želje določajo mediji (revije, ...) ali pričakovanja okolice ali morda predsodki in mišljenje, ki je posledica nekih preteklih vplivov.
Sama najbolje veš kaj bi lahko to bilo.
Ne obremenjuj se s tem da imaš punčko, pa bi rada fantka.... Otroka iz dneva v dan bolj spoznavaš in skušaj biti čim bolj prijazna z njo. Boš videla, da boš deklico sčasoma vzljubila in boš presrečna da jo imaš.
Jaz nisem imela nikoli nobenih predstav o svojih prihajajočih otrocih. da ne bi bila potem razočarana. V času nosečnosti naje mislim z ljubeznijo in potem spoznavam kaki so. Še vedno sem bila prijetno presenečene in presrečna, da so taki kot so. Otroci so DAR. Trdno sem prepričana, da je vsak otrok dar - Božji dar. Starši pa samo sodelujemo pri posredovanju življenja. Sprejemam jih z ljubeznijo in velikim spoštovanjem.
Pri tebi gre za fazo osebnega zorenja, ko se mora človek posloviti od predstav kako naj bi potekalo njegovo življenje. Zlasti pa smo občutljivi na svoje otroke. Ko boš spoznala, da je otrok samosvoj in ga gledala kot dar boš veliko bolj sproščena z njo in jo boš lažje sprejela.

Želim ti uspešno in čim manj boleče osebnostno zorenje.

Veliko veselja z malo srčico!
Default avatar

titi

Ana,

podpišem vse, kar je napisala moja predhodnica, mina34. Mislim, da je prav, da si svoje občutke spravila iz sebe in sem prepričana, da ti bo kmalu lažje.
Sama imam podobno izkušnjo. Imam krasno punčko, ki bo kmalu dopolnila 3 leta. Le da sem si jaz srčno želela punčke in ko sem jo v porodni sobi zagledala in dojela, da se mi je želja uresničila, je bil trenutek popoln (med nosečnostjo nisem želela vedeti za spol). Bila je seveda najlepši dojenček na svetu, vsaj prvih nekaj ur, dni. Ko sva prišli domov, sem tudi sama zapadla v blažjo depresijo zaradi banalnosti, katere me je kar malo sram. Tik pred porodom sva se s partnerejem preselila v hišo njegovih staršev, kjer sva si uredila etažno stanovanje. Tako sem bila pogosteje kot prej v stikih z njegovimi starši in kakšen dan po prihodu iz porodnišnice me je prešinilo, da je moj otrok neverjetno podoben tašči, kar se mi je zazdela osebna katastrofa. Samo ne njej! "Rodila sem taščo," sem v grozi ponavljala. Izpolnila se je moja najhujša nočna mora, po vrhu vsega pa me je bilo še močno sram in tudi hudo mi je bilo zaradi takih banalnih občutkov, ki so me prevevali. Potočila sem kar nekaj solza, svoje občutke sem delila z nekaj kolegicami. Ker me je bilo sram, sem jih poskušala povedati v šali, ampak zame je delovalo. Poleg tega sem se ves čas zavedala hormonskega neravnovesja po porodu in psihični obremenitvi, ki jo porod in vse spremembe ter srahove, ki jih dojenček prinese, sem krivca za svoje občutke pripisovala tudi vsemu temu. In na srečo ni trajalo dolgo. Biti mama je bilo tako lepo, da mi je kmalu postalo popolnoma vseeno, komu je podobna. Ali pa vsaj skoraj vseeno. Priznam, da me včasih še vedno zbode, potem pa si prikličem drugo plat. Seveda nisem rodila tašče, rodila sem krasno punčko, lepo in pametno in predvsem zelo samosvojo.
Prepričana sem, da boš tudi ti kmalu sprejela punčko in ne boš več mislila na njeno rojstvo kot na osebno katastrofo. Samo pusti si čas...
Default avatar

ana s.

draga gospa vera,

niti najmanj ne mislim, da sem pri svojih dvajsetih pobrala vse znanje tega sveta. vsekakor pa ne morete soditi o moji zrelosti, saj je splošno znano, da se ljudje razvijajo individualno in da si niti dva (čeprav iste starosti) po načinu mišljenja, zavedanju odgovornosti in zrelosti nista enaka.
ravno ana, ki je razočarana nad spolom svojega otroka, je nezrela, da bi bila mama. če ne premore toliko ljubezni, da bi imela rada tisto, kar ji je podarilo njeno telo, kako bo z ljubeznijo in spoštovanjem vzgajala svojo hči? rada bi samo povedala da je na svetu preveč žensk, ki niso zmožne, sposobne imeti otrok rade in če je temu tako naj jih sploh nimajo!!!tako bodo prihranile mnogo trpljenja sebi in otrokom!!
če ste dobro prebrala moj prejšnji post, draga vida, bi lahko iz mojih besed vsaj približno sklepala, kako rada bi/bom imela svoje otroke. in s čim pravzaprav lahko utemeljite izjavo, da za nič na svetu ne bi želela biti v koži mojih otrok? saj vem, veliko raje bi bila anina hči. tako bi od matere prejeli vso ljubezen tega sveta..

tina, upam, da te bo hči znala ceniti prav tako, kot ti ceniš svojo mami. vzgojila te je v skromnosti in te naučila spoštovati kar je pomembno. verjamem da boš svojo materinsko dolžnost opravila izvrstno, hčerkici pa povej, da jo babica vedno čuva in opazuje izza oblakov. srečno, tina!!
Default avatar

Maj05

ANA S. Iz tvojih ust v božja. Ampak to so utopične misli 20-letnice, ki si še pod razno ne predstavlja kako je DEJANSKO imeti otroka, da ni vsak dan praznik, da tako kot otrok tudi starši ob tem doživljamo prelomnice, vzpone in padce ter da ljubezen ne pride sama od sebe ampak raste z otrokom. Ne pridigaj dokler sama ne boš prakticirala. Pa hvala bogu, če boš ena tistih, ki bo vsak dan zmožna dati 100%. Pa vse neprespane noči, ko si sam za vse, ko otrok joka, pa ne veš kako ga pomiriti, čeprav si preizkusis že vse kar se spomniš itd. Pa vpliv okolja, nezrel partner, zlobne tašče, prosim te no lepo, mislim da vsaka mamica ljubi svojega otroka vendar je vsakdan le vsakdan. In tudi otrok pač mora spoznati da ni vsak dan kot v nanizanki Sedma Nebesa ampak da realno življenje prinese tudi slabe dneve. Ko boš sama postala mamica pa te vabim nazaj na forum, da boš z nami delila svoje občutke. Iz dneva v dan. Pa srečno.
Default avatar

ana s.

ja, nardila sem največjo napako ker sem povedala koliko sem stara. za to, da sem se sploh oglasila, mi je pa že zdej žal. brezveze sploh kej povedat! vprašajte malo okrog, če je še kera zrela in odgovorna in URAVNOVEŠENA mama razočarana nad spolom otroka. ali pa nad tem da je rodila prizadetega otroka. pa mislim da jih ni malo ker je slovenska družba nažalost tako zaplankana. glede stresov, ki jih doživljajo mlade mame, ko se soočajo z novimi stvarmi ob rojstvu otroka pa tole: vem, da ni vse rožnato in da ste velikokrat jezne, razočarane in na koncu z živci, ampak treba je pač potrpet in se ne zdirat nad otrokom! to sem doživela sama in ne privoščim nikomur!!
maj05 drugače se pa s tabo strinjam. tako da oprostite če je koga eden izmed mojih postov užalil. se ne bom več oglasila.
Default avatar

mina34

zakaj ste se spravile na ano s? Vsak ima pravico do svojega mišljenja. Ona razmišlja na osnovi svojih izkušenj, ostale pa na osnovi svojih. Z rojstvom otroka se odpre čisto nov svet in nihče ne more predvideti kakšen bo. Idealno bi bilo, ko bi bila tam sama ljubezen in sreča. Ana se je potožila, da njen vstop v ta svet ni ravno idiličen in doživlja stisko. Pričakuje kakšno spodbudno besedo, ki ji bo pomagala čez to. Morda jo je ta stiska že minila, vsekakor pa jo sčasoma bo. In zato ni slaba mama. Joj, joj! Ni napisala, da otroka ne hrani, ne pestuje, .... ne skrbi zanj.
Včasih se zgodi, da otroka ne moremo sprejeti kasneje in zato še nismo slabi starši. Ko razrešimo rane katere je dregnil otrok s svojo pojavo, vedenjem... se stanje umiri. In zato nikomur ne moremo očitati, da ni dober starš.
Ti posti pa nas vse učijo, da lahko svetuje le kdor ima podobno izkušnjo. Ostali pa naj le izarzijo svoje mnenje. Sploh pa se Ana ni oglasila in ne vemo kaj si misli. Želim ji vse najboljše!
Default avatar

Ana

Najlepša hvala vsem za vaša mnenja. Nikakor nisem želela zanetiti kakšnega prepira ali slabe volje. Žal mi je za to.
Naj vam povem, da imam Marušo zelo rada, veliko se z njo ukvarjam, rada jo opazujem... Mislim, da dobro skrbim zanjo. In samo želim si, da bova lahko kdaj imeli tak lep odnos, kot ga opisujete. Zdaj je navdušena nad mano in se zelo rada stisne k meni in se mi nasmehne. Saj ne vem, kaj mi je, enostavno se ne morem znebiti tega čudnega občutka, ki me občasno "zadene". Imam svakinjo, ki ima tri luštne fante, sedaj po mojem porodu pa praktično ne govori z mano (res je tudi, da živimo kar daleč narazen). Vesela sem, da je Maruša zdrava in da je vse v redu z njo. Vseeno pa me kar malo zaboli, ko vidim kakšno mamico s fantkom.
Se opravičujem, če sem kogarkoli prizadela s svojim pisanjem, to ni bil moj namen. Vendar pa mislim tudi, da kdor česa takšnega ni doživel oz. si tega ni priznal, težko razume, kako se počutim.
Na žalost bo pa Maruša edinka, ker ne morem več imeti otrok.
Lep pozdrav vsem,

Ana.
Default avatar

miccii

Jaooo ženske, pa kaj je z vami???
Imam občutek, kot da ne živite na tem planetu!
Povedala bom samo svoj pogled na stvar.

Za zdaj še navadni smrtniki ne moremo izbirati spola otroka. Kakšni smrtniki, ki niso čisto navadni, pa to že dolgo lahko naredijo.

Glede na to, da poznamo to dejstvo, da ne moremo izbrati spola otroka, je odločitev za otroka čisto enostavna.
Preden spočnemo otroka, se moramo zavedati, da lahko rodimo ali žensko ali moškega! Torej, če želimo OTROKA (ne punčko ali fantka), pač opravimo ta del posla (zanosimo).
Če pa se v naprej zavedamo, da nas lahko eden od spolov RAZOČARA, pa prosim nikar ne razkirajte, saj imate samo 50% možnosti, da vam rata!!! Ali bolje rečeno, imate 50% možnosti, da vam ne rata!!!
Sprašujem vas o odgovornosti!!!?
Sprašujem vas o kockanju z človeškim življenjem (vaš rojen nezaželjen spol)!
Komu potem lažete, da ste potem otroka sprejele, da ga imate neizmerno rade, da je to nekaj najlepšega, kar se vam je zgodilo...????
Žal, vam jaz ne morem verjeti. Morda vam ne verjame še kdo.
V glavnem pa si kar verjamete. Žalost.

Tako vam bom povedala.
Otroku vse kupiti, otroka pestovati, otroka hraniti, otroku plačevati drage izlete, drage raznorazne aktivnosti...vse to so materialne reči.
Vstajanje ponoči pri majhnem otroku tudi ni nujno ljubezen, temveč je lahko tudi, samo potreba.
Ljubezen je tisto, ženske drage, tisto nekaj drugega, tisto zaradi česar ni potrebno tukaj gor pisati kilometre VZPODBUDNIH stavkov.
Tako kot je napisala Ana S., za ljubezen ni potrebno biti bogat...
In ena je napisala nekaj v stilu:" ko si utrujen od tašče, moža...blablabla"... Utrujenos nima nobene zveze z ljubeznijo do otroka!!! Otroka ljubiš ali pa ga ne ljubiš!!! To je ena in edina resnica!!!
Ni izgovorov v stilu: Danes ga manj ljubim, ker ni odnesel smeti, danes ga bolj ljubim, ker sem ponoči lahko mirno spala, danes je zdrav, pa ga imam bolj rada, ker ni sitnosti z dohtarji, danes je dobil cvek, pa ga ne ljubim več...
Mah, dovolj imate za zdaj!

Otroka ali: LJUBIŠ ali NE LJUBIŠ...druge resnice ni!
Aja in še nekaj!
Mislim, da ljudje nimajo otrok iz pravih razlogov!
Kot zanimivost naj vas vprašam samo eno vprašanje, na katerega si boste morda poizkusili odgovoriti. Zanimivo bi bilo slišati vaše iskrene odgovore:
Zakaj ste se odločili imeti otroke????

Vas lepo pozdravljam in ne zamerite odkriti besedi,
mici
Default avatar

detece

Res, nekateri si predstavljajo čisto zadrto slovensko: čudovita služba, lep in bogat mož, lepa hiša, lepi avtomobili pred njo, bazen, pes, nato pa nujno v tem vrstven redu: najprej sin, nato hči, joj kako sladko je to. Tretji otrok je praviloma že odveč. Vse, kar ni tako, predstavlja ljudem vir frustracij, ki se jih zlepa ne da odpraviti.

Vsako detece je prišlo na svet, da s svojo lučko posveti v naša življenja!
Default avatar

iza

ana s!

Rada bi ti povedala, da mi tvoje razmišljanje deluje ZELO zrelo in življensko. Strinjam se s tabo.
Lahko povem, da imam par hči in sina. Vsak po svoje mi dasta toliko lepega, da se o tem ne da pisati.
Ko se je rodil sin, sem bila par dni prav presenečena, občutki so bili malo čudni. Pričakovala sem ponovno hči. Pričakovala, hja, lahko bi se reklo pričakovala.
Ampak drage moje sinko me je osvojil v parih urah. Zdaj po nekaj letih je med nama prav nepričakovana ljubezen.

V enem izmed postov sem prebrala ENO in EDINO resnico;
Otroka LJUBIŠ ali NE LJUBIŠ !
Default avatar

Lila

Ana je govorila o pričakovanjih, ki so se ji porušila in ne o tem ali ima rada svojega otroka. Jaz vem, da ima rada svojega otroka ne glede na to ali je fantek ali punčka.
Tudi jaz se imela poporodno depresijo, ker so se porušila moja pričakovanja. In sicer sem si v svoji glavi zamislila, kakšen bo ta trenutek, ko bom prišla domov iz porodnišnice in bomo se skupaj z možem cartali en teden, kajti prepričala sem moža, da si vzame en teden dopusta.
Ta prizor tistega tedna sem si narisala v svoji glavi med nosečnostjo, potem pa se je vse podrlo, ko sem morala ostati v porodnišnici 10 dni. Možev dopust je minil tako, da je bil sam doma, jaz pa sama v porodnišnici, otročiček na intenzivni. Ko se končno prišla z otročičkom domov, sem bila spet sama z njim.
Kdo mi bo vrnil sanje, ki sem jih imela o tem, da se bomo skupaj en teden cartali in spoznavali? In povem vam, da se resnično žalovala za temi mojimi sanjami. In kdo mi jih je kriv? Sama. Ker sem si ta prizor doma zarisala v moje misli in pričakovala, da se bo tako zgodilo. Pa se ni. Toda kljub temu, da to vem. Sem zelo žalovala.
Zato vem, da Ana žaluje za izgubljenimi sanjami in pričakovanji, ki jih je imela. To pa nima nobene veze z njeno ljubeznijo do otroka, ki ga ima. Ker vem, da jo ima rada.
Ti kar žaluj za izgubljenimi sanjami. Sčasoma se sprijazniš z drugačnim potekom dogodkov. In spoznaš, da je drugačna pot edina in najlepša zate.
Default avatar

Naja-naja

Draga Ana in punce!
Ko je bila moja mama noseča z mano, je šla v Beograd delat splav, ker ni bila poročena, pa še nosečnost je bila malce previsoka. Tisti doktor mi je potem rešil življenje, ker ji ni hotel narediti abortusa. Potem enkrat mi je to povedala, tako kot se pač pogovarjaš o vremenu. Poznate občutek, ko sestaviš zadnje koščke puzzla? Tako se je meni zgodilo, ko sem vse skupaj štekala! Razumela iz njenega zornega kota, hlad, očitke, nesprejemanje, strelovod za marsikaj drugega,..
Ana, bo tvoja deklica strelovod? Kriva za to in ono, samo zato, ker ni fantek? Boš sanjarila, da če bi bil fantek, ne bi jokal ponoči, da ne bi pobruhal najlepšega oblačila, da se ne bi pokakal prav na zdravniškem pregledu,... Ali pa boš dala deklici priložnost, da ti zleze v srce? Potem, ko se ti hormoni stabilizirajo, ko si opomoreš od naporov nosečnosti in poroda, si le razjasni pri sebi, a je res tako strašno, ker ni fantek. Da se ti je zgodilo nekaj, kar ne moreš kontrolirati. Ali lahko to sprejmeš? Saj so še druge stvari, ki jih lahko kontroliraš.
Molitev: O Bog (ali bogovi ali nebesa ali guru, po želji), daj mi moč, da bom spremenil stvari, ki jih lahko spremenim! Daj mi potrpežljivost, da bom sprejel stvari, ki jih ne morem spremeniti!
In daj mi modrost, da bom znal razlikovati med tem dvojim!
LP natka

Moderatorji

Jasna Dolamič Gričar , družinska terapevtka, vzgojiteljica predšolskih otrok
Jasna Dolamič Gričar