Pozdravljeni!

Sem mama 5-mesečne hčerke in imam hude probleme sama seboj. Berem in ugotavljam, da se me je lotila poporodna depresija, zdaj pa želim izvedeti, kje v MB deluje kakšna svetovalka za poporodno depresijo, saj bi si želela strokoven pogovor in zdraviti prvo na ta način brez antidepresivov.
Saj, če vam želim pojasniti moj primer na tem forumu, bi vam mogla napisati več strani…

Že vnaprej se vam zahvaljujem ter vas lepo pozdravljam.

KT

Draga KT,

le zakaj ne bi napisali, kaj vas teži, prostor na internetu je narejen tako, da se lahko v širi in daljša po naši meri. Četudi boste napisali stran, dve ali tri, zato smo tu, da si medsebojno pomagamo. Nekatere so na tem formumu prvič prebrale, da niso same in da niso nore. Nekatere sočutstvujejo, druge delijo svojo izkušnjo o težkih urah po porodu še v tistih letih, ko se o tem ni kaj dosti govorilo.

V tem hipu nimam nobenega imena kakšne osebe iz Maribora, da bi vas usmerila nanj. Kar pomeni, da bomo še iskale informacije in vas o tem obvestile.

Medtem nam lahko pišete na ta forum, lahko nas pokličete na telefon za obporodne stiske mamaZOFA 051 245 013 (s svetovalko se lahko dogovorita, da se slišita s klasičnega telefona, če boste potrebovali daljši pogovor).

Predvsem pa ne obupajte – tudi iskanje ustrezne pomoči je del poti k boljšemu počutju. V Sloveniji šele razvijamo mrežo storitev, v kateri bi vsaka našla ustrezno gnezdece – od skupin za samopomoč do posameznih svetovanj). Žal članice naše skupine ne moremo svetovanja opravljati v Mariboru, če pa vas bi pot vodila v Ljubljano, si bomo seveda vzele čas in se srečale z vami.

Povejte, kako vam je. Poskrbite zase.

Mislim na vas.

Zalka Drglin, doktorica ženskih študij

Združenje za informiranje, svobodno izbiro in podporo na področju nosečnosti, poroda in starševstva

Naravni začetki – JUNINA HIŠA

DRAGA KT!

Še preveč dobro poznam tvojo težavo, zato bi ti rada pomagala s svojo izkušnjo. V letu 2002 sem rodila sina, pri katerem so se že po dveh, treh mesecih njegovega rojstva začele kazati hude zdravstvene težave, zaradi katerih so nas pošiljali po ustanovah kot je onkološki inštitut, tako si lahko misliš, kaj se je dogajalo v moji duši. Kasneje se je izkazalo, da ni bilo nič hudega in da je bila panika nepotrebna. Vendar zame je bilo prepozno, saj sem pri njegovi starosti štirih mesecev padla v globoko depresijo. Pomagati si nisem mogla sama, niti splošni zdravniki, antidepresivov na srečo nisem smela jemati, ker sem dojila, poslužila sem se bioenergije, vendar zaman, tonila sem vse globlje. Potem sem se spomnila, kako sem pred dvemi leti v reviji JANA brala članek o dr.Hriberniku, ki se ukvarja s homeopatijo-alternativno obliko zdravljenja, kateri je pustil uradno medicino in dosegel pri tej obliki zdravljenja zavidljive rezultate. Poklicala sem ga v bistvu zaradi sinčka, kateri je imel alergijo, vendar ko sem mu povedala v kakšnem stanju sem, mi je rekel, da sem najprej potrebna zdravljenja jaz. Da skrajšam mojo zgodbo, doktor je postal moj rešitelj, njegove čudežne kapljice, katere sem jemala skoraj leto dni, so mi prinesle olajšanje že po dveh mesecih, po štirih mesecih pa lahko rečem, da sem bila ozdravljena, zdravilo pa sem jemala še naprej zato, da se depresija ne bi vrnila. Danes lahko rečem, da se zopet veselim življenja in da premagujem vse težave, ki jih prinaša življenje, doktor pa je medtem pomagal tudi mojemu sinčku, ki je imel kronično vnetje ušes. Toplo priporočam in ti prilagam telefonsko številko 04/2555070 ali 03/1322075

Draga KT,

kako vam gre?

Kadar preživljamo kakšno od življenjskih težav, če smo obupane ali strašno žalostno in se potem na en ali drug način izkopljemo iz tega, je za nami pomembna izkušnja. Vemo, kako smo se počutile, kako smo razmišljale in kje nas je bolelo. Vemo, kaj nam je pomagalo. Vemo, koliko korakov je bilo treba narediti, da nam je zdaj bolje. In to znanje in zaupanje je izjemno pomembno.

Tiste med vami, ki ste preživele katero od različnih oblik obporodnih stisk, veste, kako je bilo in kako pomembno je, da vas nekdo posluša, še in še, in vedno znova.

Zato sem, draga KT, poklicala gospo, ki bi se z vami z veseljem pogovorila. Je iz vaših koncev, in ima za seboj izkušnjo poporodne depresije in je sama ponudila svojo številko za priložnosti, če bi kdo potreboval pomoč.

Prepričana sem, da je to ena izmed krasnih možnosti, zato vas vabim, da mi kot moderatorki tega foruma zaupate vaš elektronski naslov, da vam bom posredovala njeno telefonsko številko. Tega naslova ne bo videl nihče drug, videla ga bom zgolj jaz. Nikar se ne obotavljajte, škoda je, da bi trpeli sami zase.

Oglasite se čim prej,

če imate možnost, si poglejte našo lepotico Venero, kako preči Sonce

naj vas čuvajo dobre vile

Zalka Drglin, doktorica ženskih študij

Naravni začetki – JUNINA HIŠA

mamaZOFA – telefon za obporodne stiske 051 245 013

Spoštovana Dolenjka!

Zahvaljujem se vam za vašo pomoč, telefonsko številko pa si bom skrbno hranila!

Lep pozdrav,
KT

Pozdravljeni!

Sem mati 6 mesečnega sinka. Nosečnost sem imela rizično, poleg tega pa mi jo je tašča tudi skozi očitala, saj ni mogla razumeti, da sem se odločila za otroka, ko pa je treba zanjo tudi skrbeti. Žal sem jo razvadila, ona pa, tako sem prepozno ugotovila, tega ni cenila. Srečno sem prebrodila nosečnost kljub mojim letom, težave pa so se začele pojavljati po porodu. Najprej sem imela mastitis, pri dveh mesecih sem izgubila mleko, kar sem si zelo očitala. Zelo me skrbi tudi za otročka, da mi ne bi hudo zbolel ali umrl. Vidim vsako malenkost, pred mesecem dni je imel na kontroli krvi povečane limfocite, sedaj pa živim skoz v strahu kaj bo.

Pred nosečnostjo sem imela vedno vse čisto, sedaj pa enostavno nimam časa da bi lahko hišo pospravila. Skrbim za 4 člansko družino, so sami odrasli, komaj operem, zlikam, skuham, se posvetim otroku, za čiščenje mi ne ostane časa, zame pa sploh ne. Mož mi sicer dopoveduje da ni nič narobe, ko pa ga prosim, da bi popazil na otroka pa žal nima časa, saj mora postoriti vse okrog hiše.

Sem popolnoma izčrpana, brez volje in apetita, imam pogoste vrtoglavice nekajkrat pa sem že tudi padla v nezavest. Kaj mi je? Me je mogoče napadla poporodna depresija ali se mi lahko zgodi, da bom resno zbolela na živcih, saj mi domači že govorijo, da sem preveč zaskrbljena za sinka, preveč kompliciram s čistočo in s pripravo hrane zanj?

Želim Vam prijeten dan!

Obupana

Draga Taja,

če zaradi različnih vzrokov ne moremo poskrbeti za svoje potrebe, nas telo samo začne opozarjati. Tako kot pri avtomobilu, ko gori rdeča lučka, kadar se nivo goriva nevarno niža. Če te opozorilne znake preslišimo in se delamo, kot da jih ni, črpamo svoje lastne rezerve. In rezerve imajo svoj konec. Včasih so razmere takšne, da ne vidimo nobene druge možnosti, kot da nadaljujemo z navajenim načinom. Ampak to počnemo na svojo škodo. Pametno je, da si prisluhnemo, da slišimo, kaj nam govorijo vrtoglavica, izčrpanost, izguba teka.

Vsaka nosečnost zahteva veliko telesno in psihično prilagajanje, rizične nosečnosti pa so še toliko bolj izčrpljujoče, ker živimo v negotovosti, kako se bo končalo, vačsih pa niti ne vemo natančno, kaj naj storimo, da bi pripomogli k dobremu izidu. Nosečnost in porod sta dogajanji, na katera lahko vplivamo le delno, včasih nepredvidljiva in presenetljiva.

Skrb za otroka je zahtevna in naporna reč. Kdor veliko daje, tako kot mame, ki skrbijo za dojenčke, mora veliko dobiti. Kdo skrbi za vas? Kako vi skrbite zase? Iz vašega pisma lahko razberem, da ste prevzeli hudo nalogo, ki jo ženske pogosto vzamemo na svoja pleča – nenehno usmerjenost v potrebe drugih. Potrebujete razbremenitev. Dobro razmislite, ali res morate skrbeti za odrasle, kot vam je naloženo. Nego tašče (pravite, da ste jo razvadili – saj ni majhen otrok, jo pa še odvadite) naj prevzame nekdo drug, naj si drugi med sabo delijo pranje, čiščenje, likanje, kuhanje. Če je vajin odnos z možem dober, se pogovorite z njim. Morda se vam zdi, da ste samo vi tisti, ki lahko opravlja vse te naporne in velikokrat duhamorne gospodinjske naloge. Predstavljate si, daa ste si zlomili nogo in da ne morete vstati iz postelje. Kdo bi potem naredil vse te reči? Tako, in prav to se vam je zgodilo, samo da mavec na nogi ni viden. Če ste na porodniškem dopustu, to ne pomeni, da morate 24 h na dan služiti otroku, kaj šele drugim v družini. Poročili ste se najbrž s svojim možem, ne pa s taščo in drugimi odraslimi.

Kadar se naš notranji prostor – naše želje, naše potrebe po ljubezni, spoštovanju, potreba po tem, da bi nas kdo razumel, da bi nas cenil take, kot smo – zmanjša na majceno majceno pikico, ki je komajda kdaj vredna, da se nanjo spomnimo, delujemo kot avtomati. Začenjamo ravnati in delovati po zunanjih impulzih, se odzivamo na otrokov jok, na to, kar potrebujejo drugi. Ampak tako ne gre v nedogled. Vaša izrazita skrb za otrokovo dobro kaže, da ste v stiski. In iz stiske vodijo različne poti. Kaj boste storili? Spremembe v življenju včasih zahtevajo boleče razmisleke o položaju, v katerem smo se vede ali nevede znašli. Ampak to je osvobajajoče. Morda v vaši bližnji okolici ne boste našli razumevanja za svoj položaj, morda vas vaš mož ne bo razumel. Kajti okolica hiše ni tako pomembna kot vi. Čistoča v hiši ni tako pomembna kot vi. Nezlikano perilo ni pomembno.

Ne obupajte in ne zbežite v bolezen na živcih, o kateri sprašujete, to ni dobra rešitev. Če ste iz Ljubljane ali okolice, se lahko (brezplačno) srečamo z vami in se pogovorimo, vam svetujemo in iščemo rešitve. Pokličite me na naš telefon za pomoč pri obporodnih stiskah mamaZOFA 051 245 013 (lahko ostanete anonimni). Lahko poiščete pomoč pri patronažni medicinski sestri, zdravniku, prijateljicah, ki jim zaupate. Ne čakajte, da bo prehudo. Storili ste prvi korak, ko ste opisali, kako vam je. Zdaj je čas na naslednjega. Me smo na vaši strani. Razumemo vas.

Pišite nam še, podprle vas bomo.

Pozdravljeni!

Ja, minilo je že kar nekaj časa, odkar sem bila na tem forumu! žal nisem imela kar nekaj mesecev računalnika in s tem povezano foruma. Konec jeseni sem ga dobila in pozabila na moje pismo. Zdaj, ko je moja punčka stara že 13 mesecev, se ponovno oglašam.

Moram povedati, da se zdaj počutim kar ok (razen malenkosti), je pa trajalo kar precej časa, da je poporodna depresija minila. Skoraj leto dni.

Moja punčka je pri enem letu shodila in takrat se je začela počasi osamosvajati od mene, saj je prenehala z neprestanim cviljenjem in jokom, če ni bilo kaj po njenem. Postala je končno mobilna in tako se zdaj počuti (po mojem) malo bolj samostojno, saj komaj zdaj gre sama v drugo sobo za minuto ali dve, kar prej, ko se je samo še plazila, ni bilo možnosti, saj se me je vedno držala kot cek in sem jo morala nositi.
Do osmega meseca se ni želela voziti v vozičku, nikoli ni zaspala v vozičku, potem pa kar naenkrat…Vedno je zaspala na rokah čez dan in zvečer, pred spanjem je večinoma jokala in bila kot podivjana opica, saj nikakor ni želela zaspati, mleka še zdaj nima rada (že pri 3 tednih je jokala na ziziki in ni želela piti ne mojega ne prilagojenega, potem smo jo nekako silili z mlekom do 4 meseca, ko smo začeli postopno uvajati hrano; poleti že jedli veliko trde hrane in je bilo že bolje…
V jeseni, ko je bila stara 9 mesecev, pa so se stvari začele počasi umirjati, tako da sem se umirjala tudi jaz, tako da je danes že ok.

Zdaj že hodim v službo (en teden), kar sem po eni strani že komaj čakala, po drugi strani pa sem zdaj žalostna, ker jo vidim samo par ur. V jaslicah se moja punčka zelo dobro počuti, le zjutraj imava še malo joka, ko jo predam vzgojiteljici. Ravno danes zjutraj mi je povedala, da imam krasno punčko, pridno, vodljivo, in pravo malo šarmerko, saj s svojim pogledom in nasmehom razveseli prav vsakega…

Včasih se počutim tako veselo, da imam tako krasnega otroka, po drugi strani pa je ostalo v meni to, da se včasih prehitro razjezim, ko mi kaj ne gre in prehitro “poživčkam” tudi za malenskoti! Včasih se kar brez veze kregam na moža ali pa krivdo zvalim nanj (recimo danes pri večerji: malecka je že sitna, ker je zaspana, in sitnari zdaj k enemu na roke, zdaj k drugemu, in ko je pri možu, samo gledam kako se bosta “ujela”, namesto da bi prelistala kakšno revijo in se malo sprostila… Če pa ni kaj po mojem ali tako kot si jaz zamislim, pa že “poživčkam”!
Pa tudi z mojo mamo je tako; od začetka mi je želela vedno nekaj po svojem narediti (ali za hrano ali za vzgojo), jaz pa ne dovolim sladkarij, nisem dovolila pri 4mesecih kruha – glutena, ne dovolim pač podobnih zadev, in mi je še zdaj ostalo, da sem samo na preži ali ji bo dala kaj “nezdravega” in če bo naredila kaj podobnega narobe…

Kaj je narobe z menoj??

Hvala in Lep pozdrav

Ga. zalka!

Še enkrat se oglašam. Zaradi okvare mojega PC-eja, se po vašem zadnjem pismom nisva uspeli dobiti, oz. sva si nekaj pisali, potem pa spet nič, in nisem uspela priti do ponujene tel.št. od gospe, ki ste mi jo predlagali! Še vedno ni prepozno. zato vam še enkrat pošiljam el.naslov: [email protected].

Najlepša hvala za vaš trud in vam pošiljam lepe pozdrave iz MB.

Karin Harb

Draga K T, zelo smo vas vesele – dobrodošli spet med tistimi srečnicami, ki imajo delujoč računalnik ali pa dostop do takega kje v kakšni knjižnici ali kaj podobnega. In cudovito je slisati, da je depresivno razpolozenje za vami.

Beremo vaše pismo in vidimo, kako se vam življenje dinamično spreminja. Odhod v službo velikokrat doživimo dvojno – hkrati se veselimo, ker bomo spet zaživeli v svojem poklicu, se posvetili stvarem, ki jih (v idealnem primeru) radi počnemo, kjer doživljamo zadovoljstvo in kjer imamo, presenetljivo, včasih več nadzora nad svojim delom kot doma. Ko smo z majčkenim otrokom, skušamo odgovarjati na njegove potrebe tako, kakor se pač kažejo. In to včasih pomeni veliko začetega dela – saj vemo – začnemo kuhati – otrok zajoka, gremo k njemu in z eno roko mimogrede še poberemo vsepovsod raztresene kocke. Potolažimo otroka, mu damo v roke slikanico in stečemo nazaj k štedilniku. Medtem zazvoni telefon … No, saj poznate tovrstne zgodbe. Kaj šele, da se začnejo težave z dojenjem ali hranjenjem otročička, ali pa nadležne bolezni od rdeče ritke do vnetih ušes. In ko pridemo na svoje delovno mesto, si včasih oddahnemo, nekako smo bolj v svoji koži. Hkrati pa bi bili z otrokom, in ga pogosto pogrešamo.
Vaša deklica je od vas potrebovala veliko, in veliko ste ji dali. Kot starši se učimo svoje otroke toplo stisniti k sebi in jih tudi spustiti. Biti mati pomeni tudi to – da se od bitja, ki je raslo v tvojem telesu, ob porodu ločiš, pa potem ga zaupaš v roke drugemu, in še naprej in še dlje. To je proces, ob katerem se moramo znati ločevati, hkrati pa dobivamo svoj prostor. Tako imate tudi vi počasi spet nekaj trenutkov zase. Hkrati pa kot velika mati, kot koklja bedite nad otrokom, in skušate nadzorovati, kaj se dogaja, kadar je pri vašem možu ali zanj skrbi vaša mama. Nekatere mame ali tašče razumejo, da je mamam pomembno, da ne kršijo njihovih pravil, najbrž pa je še več takih, ki bodo otroku dale sladkarijo ali kako drugače ravnale z otrokom, kot bi bilo prav materi. Včasih pomaga pogovor, ne pa vedno. Morda boste vzeli v zakup, da vaša mama ravna po svoje, ker vam bo pomembno, da je otrok v ljubečem varstvu, ko vas ni. Morda pa so določene stvari tako pomembne, da boste razmišljali o drugih oblikah varstva.

Bolj ko boste skrbeli zase in za to, da boste v življenju svoj čas posvečali stvarem, ki so za vas pomembne, bolj boste zasidrani v sebi in lažje se boste spopadali z notranjim nemirom. Kako je z vašim zdravjem – sta kri in delovanje ščitnice v redu? Jeste kvalitetno hrano in v njej uživate? Se ukvarjate s kakšno telesno dejavnostjo, ki vas veseli? Imate načrt, kako se boste danes pocrkljali? Kaj boste dobrega zase naredili v tem tednu?

Jaz, na primer, se strašno veselim pomladi, ker uživam, ko brskam po zemlji in sadim rože, pa čeprav niti balkona nimam. In vem, da sem z vsakim dnem bližje svojemu veselju.

Draga KT, na vas mail, ki ste ga poslali, sem poslala telefonske stevilke, pa se sporocilo vraca. Prosim, ce mi vas elektronski naslov se enkrat napisete, vam bom osebno odgovorila.

Lepo lepo se imejte, in se vsaj malo nastavite zimskemu soncu.