Pozdravljene vse mamice!

Želela bi vam predstaviti še svojo zgodbo spopadanja z depresijo. Malo zato, da bo meni lažje in malo zato, da skupaj z drugimi razbijam tabu depresivnosti mater. Mislim, da smo kot posebna družbena skupina močno na udaru in da je pomembno, da se čimveč pogovarjamo in spodbujamo.

Prvič me je resnično udarilo pred 6 leti (brez otrok), ko sploh nisem vedela, kaj to depresija je in kako si pomagati. Začelo se je kot neke vrste tesnoba, hude skrbi, prenapihovanje problemov, manifestiralo pa tudi povsem fizično – nespečnost, razdražljivost, izguba apetita… Dokaj hitro sem začela z obiski pri psihiatru, zdravili, vendar se je stanje samo še slabšalo. Po nekaj tednih jemanja antidepresiva se je slika začela izboljševati in tudi pomirjevala in uspavala niso bila več potrebna. Volje do življenja sicer nisem izgubila tudi v najhujših trenutkih, vendar mi je bilo vse mučno – še najbolj pa stvari, ki so mi bile pred tem ljube (spolnost, kino, sperhodi, narava…). Tako da so pripombe v stilu – pa pojdi v kino ali poglej si kako nadaljevanko, ki jo imaš rada, naletele samo na brezplodna tla. Pomagale pa so mi sprostitvene vaje, avtogeni trening, redna (čeprav velikokrat prisiljena) fizična aktivnost. Predvsem pa stik z ljudmi in pogovor o moji bolečini. Družina mi je stala ob strani, po svojih močeh. Po 9-mesečni kuri sem antidepresive prenehala jemati in normalno delovala 3 leta.

Po manjšem stresnem dogodku me je spet zadelo. Takrat se mi seveda ta dogodek ni zdel majhen, ampak je že tako, da v takih trenutkih vse vidiš večje in bolj grozno kot v normalnem stanju. Spet terapija antidepresivov (enakih), sprostitev, avtogeni trening, psihiater – dokaj hitro okrevanje. Kura antidepresivov trajala eno leto in po njej izredno izboljšanje razpoloženja. Občutek sem imela, da je bilo to zadnjič, nikoli več. Da imam v rokah veliko orožij, s katerimi se lahko ubranim takih in podobnih razpoloženj. Našla sem si dobro službo, veliko hobijev in tudi načrtovano zanosila.

Otroka sva si s partnerjem resnično želela. Porod ni bil lahek, veliko je bilo komplikacij, bila sem izčrpana in utrujena. Punčka je bila kot angelček. Dojila sem jo. Pestovala, ljubila. Obenem me je razžiral strah, da me bo zadela poporodna depresija, in kaj bo potem…. Kako naj bom dobra mati otroku, če še sama zase ne morem skrbeti. Deklica me gotovo nima rada, nikomur ne smem pokazati, kaj čutim, nočem biti sama z njo… vse te misli so me obsedale še v porodnišnici. Ko sem imela raziggrano cimro-mamico, me je vse nekako prešlo. Pomoči nisem poiskala, dnevi so tekli, dete je rastlo in jaz sem ta čas prešla “brez depresije”. Vrnila sem se v službo, navadila na nov ritem in kazalo je, da je vse v redu.

Deklica ima dve leti, ko me je spet napadlo. Podobni občutki kot pri vseh opisanih epizodah. Strah (pred ponovitvijo), tesnoba, žalost, žalovanje za lepimi časi… Spet mi družina stoji ob strani, čakam na zdravniško obravnavo, skušam uporabiti vzorce, ki so že delovali v preteklosti… Vendar mi zmanjkuje moči in energije. Se javim, ko povem, kako sem premagala to epizodo.
Jasno je, da sem še vedno ranljiva, da je očitno depresija moja kronična zaznamovalka. Kot tisti, ki so sladkorni bolniki. Se morda motim?

Lep pozdrav od vaše sotrpinke!

Sotrpinka,

kaj ko bi si za začetek dala kakšno drugo bolj vzpodbudno ime. Predlagam srečnica, cvetka itd. No pa ne misli, da sem cinična.

Poglej, udanost v usodo ne izboljšuje možnosti za ozdravljenje od depresije, nikakor. Povečaš lahko možnosti za zdravljenje le s sprejemanjem simptomov, kot znakov za intenzivneje ukrepanje. Kriza je opozorilo, da je nekaj narobe, zato jo jemnlji kot znak za začetek akcije. Seveda je smiselno ob akutnih situacijah iti k psihiatru po medikamentozno terapijo, kar pa sama lahko narediš za povečanje tvojega duševnega zdravja, pa si ugotavljala že nekajkrat. Zabeleži si simptome, znake, oz.morda v dnevniku opiši kaj se ti dogaja, kaj razmišljaš, obenem pa beleži česa si se vsak posamezen dan lotila in kako ti je pomagalo. Avtogeni trening, sprostitvene vadbe in fizična aktivnost, super to počni še in še, morda najdeš še kakšno stvar, ki te potegne iz te krize. Najdi si nov hobi, bodi večkrat na teden sama s sabo, opusti kakšno stvar,ki te obremenjuje, priredi si zabavo, pocrkljaj se s kakšno stvarjo, dogodkom ali družbo. Največ in najboljše lahko narediš z disciplino sama zase, to so tudi izkušnje drugih. Če ti družina stoji ob strani je super, prepusti jim nekaj skrbi za otroke, gospodinjstvo, da se boš lahko bolj posvetila sebi. Poišči si podporno skupino(povej približno od kod si, morda ti lahko kaj svetujem), kjer boš o svojih tegobah lahko bolj zaupno razpravljala, manj smiselno je to početi v družinskem krogu. Oglasi se še predno boš iz tega, oglasi se ko boš uspela kaj zase narediti!

Draga sotrpinka, res bi bilo dobro, da najprej spremenis ime. saj tako hudo pa spet ni.
Sicer nimam problemov kot ti, ne zapadam v depresije, ampak jih razumem.
Doma imam “orhidejico”, ki pogosto zapada v depresije iz popolnoma neznanih vzrokov.
Zacelo se je kmalu po poroki (pred 10 leti ), iz velemesta se je preselil k meni v majhno mesto, zamenjal je celo drzavo, jaz imam hcerko iz prvega zakona ( takrat je bila stara 12 let ) , bil je brez sluzbe, ziveli smo v garsonjeri.
In tako je iz nenada prislo: ni mogel jesti, cele dneve je polezaval ali spal, ni mogle brati, ni imel niti toliko moci, da bi odsel z mano v trgovino. Najprej sem mislila, da se pretvarja, ko pa je trajalo ze cel mesec, sem mu predlagala, da bi odsel k psihiatru ali zacel jemati antidepresive pa ni hotel ne enega in ne drugega. Dosti sem se pogovarjala z njim, ko je sploh lahko govoril, poskusila sem razumeti, vendar sem vedno znova dobila “blagi histericni napad”, ko sem po celodnevni sluzbi prisla domov utrujena, on pa je spal. Po terh mesecih taksnega zivljenja je pocasi okreval jaz pa sem govorila, da bezi pred problemi, da ni sposoben za zivljenje in da se zato “mece” v depresijo.
Nato se je vrnil v rodno mesto (sporazumno), dobil je zelo dobro placano sluzbo. Obcasno sva se videvala.
Depresije pa so ostale. Pojavljale so se tako iznenada, ni imel problemov vsaj na zunaj ne, ampak zgodilo se je kar tako. In spet ni hotel poiskati pomoci, res pa je, da so bile kratke.
Medtem sem jaz, potem ko mi je ocital, da ni lepo, da ga zalim “da se mece v depresijo, ko nastanejo problemi” prebrala ogromno strokovne literature in izvedela, da je depresija pravzaprav bolezen-psihosomatska in, da v vecini primero ne vedo zakaj se pojavi, pri drugace zdravih ljudeh. Presenetilo me je, da je lahko eden izmed vzrokov tudi alergija.
Sedaj je moja “orhideja” prisla zivet nazaj k meni ( imamo vecje stanovanje) in na vso silo se trudim, da mu posvecam zelo dosti pozornosti, da hodiva skupaj na sprehode, v kino, kolesativa in zelo dosti se pogovarjava. dajem mu obcutek, da brez njega ne morem ziveti, ceprav sem pet let shajala sama, da je najpomembnejsa oseba v mojem zivljenju, podpiram ga v vseh odlocitvah, ceprav vem, da so obsojene na propad.
Ce pa se vseeno spet pojavi depresija ga pustim, da pociva in mu posvecam 3x vec pozornosti. Mogoce zato trajajo vse manj casa. Tudi njegova mama in brat jih imajo.
Lahko ti svetujem le, da uzivaj zivljenje, zivi zase in ne za druge, zivljenje je tvoje, ne predajaj se crnim mislim, bodi optimisticna, ne sekiraj se za malenkosti, ne boj se nicesar, lahko poskusis s kaksno alternativno metodo: hmeopatija, Feng Shu-i, caj iz sentjanzevke pomaga samo piti ga moras kar nekaj mesecev in predvsem MISLI NASE.
LP.Radmila Pavlovič napisal:

> Sotrpinka,
>
> kaj ko bi si za začetek dala kakšno drugo bolj vzpodbudno ime.
> Predlagam srečnica, cvetka itd. No pa ne misli, da sem
> cinična.
>
> Poglej, udanost v usodo ne izboljšuje možnosti za ozdravljenje
> od depresije, nikakor. Povečaš lahko možnosti za zdravljenje le
> s sprejemanjem simptomov, kot znakov za intenzivneje ukrepanje.
> Kriza je opozorilo, da je nekaj narobe, zato jo jemnlji kot
> znak za začetek akcije. Seveda je smiselno ob akutnih
> situacijah iti k psihiatru po medikamentozno terapijo, kar pa
> sama lahko narediš za povečanje tvojega duševnega zdravja, pa
> si ugotavljala že nekajkrat. Zabeleži si simptome, znake,
> oz.morda v dnevniku opiši kaj se ti dogaja, kaj razmišljaš,
> obenem pa beleži česa si se vsak posamezen dan lotila in kako
> ti je pomagalo. Avtogeni trening, sprostitvene vadbe in fizična
> aktivnost, super to počni še in še, morda najdeš še kakšno
> stvar, ki te potegne iz te krize. Najdi si nov hobi, bodi
> večkrat na teden sama s sabo, opusti kakšno stvar,ki te
> obremenjuje, priredi si zabavo, pocrkljaj se s kakšno stvarjo,
> dogodkom ali družbo. Največ in najboljše lahko narediš z
> disciplino sama zase, to so tudi izkušnje drugih. Če ti družina
> stoji ob strani je super, prepusti jim nekaj skrbi za otroke,
> gospodinjstvo, da se boš lahko bolj posvetila sebi. Poišči si
> podporno skupino(povej približno od kod si, morda ti lahko kaj
> svetujem), kjer boš o svojih tegobah lahko bolj zaupno
> razpravljala, manj smiselno je to početi v družinskem krogu.
> Oglasi se še predno boš iz tega, oglasi se ko boš uspela kaj
> zase narediti!
>