Med.Over.Net

Nosečnost

Podpora, nasveti in vzpodbudne besede, ki vam pomagajo v trenutkih negotovosti, ko pričakujete otroka. Izmenjajte nosečniške radosti in tegobe.

ah, ti starši

Default avatar

vara

Tole pišem po tem, ko že kar nekaj časa z možem razmišljava, kako bi ustavila vso to predporodno evforijo okrog otroka. Pred časom sem tudi tu odprla eno temo na račun tašče, pa so se potem stvari nekoliko vnesle in se je vse skupaj malo poleglo. Pred kratkim pa - nov naval. Mojim staršem sva že pred časom povedala, da si prvi mesec po porodu ne želiva veliko obiskov in da raje vidiva, če se najavijo preden pridejo; no, pa so nekako razumeli in se pomirili s tem. Potem pa je mož vso stvar, resda malo brez takta in obzirnosti, povedal še tašči, ki je pa čisto "ven padla" in znorela od užaljenosti; v glavi si je namreč napletla neko zgodbo, kako bo uletavala k nam in mi pomagala negovati otroka, pa se ji je ta idilična slika kar naekrat podrla. Potem sem jo sama nekako pomirila s pogovorom in mirno, na lep način razložila, da kakšen obisk tu pa tam ja, vse ostalo pa ne pride v poštev. Imela sem občutek, da je dojela, kaj sem hotela povedati, čeprav sem govorila malo po ovinkih, zadnjič pa me ja spet presenetila, ko se mi je začela ponujati celo, da bo šla z mano v porodnišnico; bolj ko sem govorila, da bo šel z mano mož, manj me je razumela; potem je še tast nekaj napenjal, češ da to res ne bi bilo slabo, potem sem imela pa poln kufer in sem samo rekla: "Če vas bomo kaj rabili, vas bomo že poklicali, ampak samo, če se zgodi kaj nepredvidenega. Drugače pa vas bomo poklicali, ko bo vsega konec in vama povedali veselo novico."
No, in potem sta oba kar malo utihnila in je bilo očitno, da sem jima zaprla sapo. Upam, da sta zdaj končno dojela, da z možem ne bova dovolila takšnih in drugačnih uletavanj, vmešavanj in vtikanj v nego otroka. Čeprav še vedno dvomim, da jima je čisto potegnilo, kar pa velja tudi za moje starše, da ne bo pomote; se mi zdi, da so oboji isti. Mama me na primer vsak dan kliče po telefonu in sprašuje, če imam že popadke, pa kako se počutim, pa če otrok kaj brca, pa kdaj imam pregled, skratka.... noro!
Zakaj to pišem? Hotela sem samo povedat, da po postih na to temo sodeč, vidim, da nikoli ni prav. Eni starši se preveč vtikajo, drugi premalo; se mi zdi, da jih je malo takih, ki bi znali iti po zlati sredini, za kar bi jim bili še najbolj hvaležni. Upam, da jaz pri svojih vnukih ne bom tako zatežila, pa v katerokoli smer že... Vsem lep dan in pobožajte svoje trebuhe! :-)))
Default avatar

jasna

Oj, v katerem tednu pa si? No, samo glede tega, koliko casa imajo, da se stvar vnese:) Pri nas je bilo podobno, le da so bili moji starsi bolj mirni, od moza pa je bila mama kar ponorela. Ma ja, so se drugi psihicni problemi zraven, ampak meni je veckrat skoraj dvignilo pokrov. Zato te prav razumem, da ne mores biti tiho, ce hoce kar s tabo v porodnisnico!!:)) Dane bos mislila, v porodnisnici, kjer sem jaz rodila, so eni ljudje res stali pred porodno sobo!!! Si predstavljas, da si ti v porodnih mukah in ves, da tam nekdo caka pred vrati na veselo novico. Noro. Ko sem po porodu nekje okoli 23h sla v jasli previt naso malo in jo podojit, so pripeljali eno malo strucko, kmalu zatem je prisel ocka in ... neka 70-80 letna babica!! Ob 23h!!!! Jaz mislim, da so mi skoraj oci ven padle!!!
Default avatar

Jessy

Joj, kot bi poslušala izkušnje svoje prijateljice. Če se preveč vtikajo je res težko, če se premalo, pa spet ni prav. Ampak smo tudi me različne in nasvete, ponudbe in ostale stvari različno rabimo in želimo.
Ti že veš, koliko zmoreš in prav je, da jim daš vedeti, kakšne so vajine želje.

midva živiva v svoji hiši, ki pa je tik ob hiši tašče in tasta, ampak se bojim, da z njimi sploh ne bo težav, ampak bo te težave z vsiljivostjo prej predstavljala moja mami, ki pa je cele 5 km stran od naju doma. Ampak bomo že porihtali tako, da bo prav. Sicer bomo pa še videli, kaj nam bo ustrezalo, ko se vrnemo z malo štručko domov. Morda nam bo potem vse dobrodošlo, ali pa tudi ne!

Vsekakor ti želim, da boš okrog tega doživljala čimmanj stresa in da boste lahko uživali kot mlada družinica.

lp, Jessy
Default avatar

Barby.G

Jaz lahko samo rečem, da sočustvujem s tabo, ker sem bila v podobni situaciji, sedaj upam da bom lahko vse to preprečila.
Ravno včeraj sem možu v postelji rekla, da si ne želim nobenih obiskov domov po rojstvu, pa me je samo zaprepadeno pogledal in rekel:" sej moja mama pa lahko pride?"
Pa sej ga razumem, ampak že zdaj mi ni všeč, če kdo kaj naredi drugače kot jaz doma, da bi morala biti pa še hvaležna zraven, ko nikogar nisem prosila, bi bilo pa višek.
Če ne bo šlo zlepa, bo šlo pa zgrda!!!!
Barby
Default avatar

pulga

Ja res je, smo si različni.
Jaz rada vidim, da pride kdo kaj pomagat, pa tudi na kak kratek čvek, ne pričakujem pa (pa oni od mene tudi ne), da jih bom stregla od spred pa od zadaj ALI da bodo okoli mene ure in ure.
Kar se tiče nasvetov; fino je da slišiš še drugo plat medalje (čisto drugo kot je tvoja), saj vedno ni tako napačno, pač poslušaš in si misliš svoje.
To v zvezi s porodnišnico pa tako; meni tudi to ne bi ustrezalo (no pa saj nikomur ne pade na pamet, da bi šel z menoj). In bi pač povedala, da si ne želim in pika. Saj vedno to povem, ko si ne želim in navadno upoštevajo.

Ne razumem pa, zakaj starim staršem ne pustite, da pridejo pogledat novorojenčka. Ok če težijo, če so pri vas ure in ure, jih vržeš ven, ampak če pridejo do pol ure, bi jih bila pa jaz vesela. A veste, koliko časa je človeško bitje dojenček...par mesecev. In meni se zdi lepo, da vsi v sorodstvu uživajo ta dojenčkast čas, ki se nikoli ne vrne. Meni osebno bi bilo hudo, če ga stari starši ne bi želeli pogledat (pa še moje sestrične in bratje in sestre), vem, da ti je težko, ker sama hočeš uživat to srečo, ampak kaj pa je pol ure na dan.

Imaš pa še recept; če ti kdo preveč teži, ga prosiš, da ti naredi tisto, za kar veš, da sovraži, sigurno ne bo več potem hodil težit :)))
Default avatar

vara

pulga, saj nismo nobenemu prepovedovali obiskov; preberi, kaj sem točno napisala. Sicer pa, tako ali tako ni važno.
Nisem mislila s tem postom, da bi mi kdorkoli kaj svetoval, hotela sem samo nekaj povedat in to sporočilo se skriva čisto na koncu besedila, ki sem ga napisala. Morda sem se malo nerodno izrazila in je izpadlo, kakor da ful jamram. Saj se bomo že zmenili s starši, še vedno smo se.
K pisanju me je pravzaprav vzpodbudil post nekoliko nižje, v katerem je neka mamica opisala povsem obratno situacijo; ko so povedali starim strašem ti sploh niso bili navdušeni, celo nesramno so se med sabo pogovarjali o tem. To me je privedlo do razmišljanja, ki sem ga prelila tukaj na forum.
Pa da ne bo pomote! Hvala vsem, ki ste napisali karkoli vzpodbudnega; res iz srca sem vam hvaležna. Mejte se!
Default avatar

vara

Oj, Jasna! Ravno danes sem stopila v 40. teden. PDP imam 23. 5.
V vsem se popolnoma strinjam s tabo; mislim, da postopanje pred porodno sobo ni ravno pravilno obnašanje, še posebej, ker se ti tam notri matraš, nekdo pa pred vrati na preži samo čaka, da bo kaj "prišlo ven".
Hvala za spodbudne besede! Lp
Default avatar

Katja Pust

Te čisto razumem, da je težko, ko ti tašča non stop najeda, toda malce pomisli, da tudi ona zelo nestrpno čaka na novega člana, ravno tako tvoja mami. Veš kaj babicam pomeni vnuček/vnučka!
Tudi moja mami je zadnje čase že čisto v luft. Blazno jo matra firbec, kaj bo, pa če brca, pa koliko je že zrasel.... in vsakič, ko grem samo na pregled, me vpraša, če sedaj pa že vem za spol :o)))
No, da bo volk sit in koza cela, sem ji obljubila, da bo šla lahko na morfologijo z menoj - da vidiš kakšno veselje, kot bi otroku obljubil bonbon :o))) To bo njej nekaj čisto novega. Ko je bila noseča z nami, UZ sploh še ni bilo. Ob vsaki moji nosečnosti je lahko videla le slikice, toda to, da bo videla bejbija v živo - pa to bo zanjo dogodek leta in sreča na kvadrat:o)) Pa tako malo je potrebno, da je srečna. V končni fazi, zakaj pa ne, saj je tudi ona je velikokrat poskrbela za mojo srečo.
Always look on the bright side of life!!!
Default avatar

Gigi

Punce, vztrajate pri svojem. Škoda je vaših živcev, da vam raznorazni sorodniki usmerjajo življenje.
Nekaj razumevanja za starejše je treba, samo posegati v vaše življenje jim pa ne pustiti.
Default avatar

vara

Se strinjam z vsemi, ki ste napisale, da stari starši tudi že težko čakajo vnuke; tukaj pri meni prav gotovo ne bodo prikrajšani in jih bodo imeli priliko videvat, samo, tako kot je napisala Gigi - v življenje se mi pa ne bodo vmešavali. In otroka mislim tudi negovat sama. Mislim, da bomo prav vse, ki smo noseče, v obdobju takoj po porodu rabile predvsem MIR, to pa je tisto, kar tudi stari starši največkrat kalijo, čeprav to počnejo čisto nehote in celo z najboljšimi nameni. Tudi za mojo taščo in mamo vem, da hočeta samo dobro, ampak nekje je treba postavit mejo in povleči črto, če ne se jim dobesedno utrga in kar zbezlajo od sreče. Sej so dobri in radi pomagajo, nič ne rečem...
:-))))))))
Sicer je pa odvisno; tudi me smo različne; ene rade vidijo, da se jim pride pomagat, druge pa tega ne marajo. Vsak si stvari ureja po svoje.
Vso srečo in lahek porod vsem nosečkam, ki že nestrpno čakate na pikce.
Default avatar

pulga

vara, nisem mislila tebe, bolj BArby.G.

Kar se tiče negovanja dojenčka...če si prebrala moj post o CRju...jep kakršnakoli pomoč prav pride, ko ne smeš (in ne moreš) vstat iz postelje.
Povej mi, komu bi se dalo priti ob treh zjutraj previt dojenčka, pa čeprav le iz spodnjega štuka???
Boste rekle mož, ja če je doma in ne kje dežurn :((

Tako da, včasih tudi sitna žlahta prav pride :)); se pa strinjam, tudi jaz vzgajam otroka s kompromisom, so pa stvari pri katerih ne popuščam in so se vsi tastari tega že navadili (no pa ugotovili so, da imam prav).
Default avatar

meti

Vara - te povsem razumem in podpiram. Ko sem sama pričakovala prvega otročka nisem niti pomislila, da bi me znalo vedenje tašče ali mame motiti. Pa se z rojtvom otroka vse obrne na glavo. Ti kot mamica si zaščitniška, trudiš se, vsi okoli pa pametni, da bolj ne morajo biti. Pri nas je bilo tako, da je bil otrok za taščo vedno premalo, za mojo mami pa vedno preveč oblečen. IPD fore. Tudi za obiskovanje smo postavili red, da se je treba prej najaviti, saj bi se tašča sicer kar namalala (ne glede na to ali bi ravno splai ali imeli druge obiske) Bilo je malo čudnih pogledov, pa so se pač sprijaznili. Naše življenje je pač naše. (pa majo otroci vseeno dosti stika z njimi, nam tudi popazijo otroke ,...). Včasih pa pačmoraš kakšno pripomobo kar preslišati. Pa saj se naučiš zaradi česar se splača vznemirjati.
Default avatar

Teodora*

Vedno sta dve plati: preveliko vtikanje staršev, ali pa sploh nezanimanje...kaj je bolje? Včasih se tudi jaz sprašujem. Glede na to, da ne po eni, ne po drugi strani pri nas ni nobenih staršev, to pomeni, da bom glede "vtikanja v zadeve" čisto "brez skrbi", ker bom itak odvisna sama od sebe. Pa si včasih zaželim, da bi bil še kak od starih staršev, da bi malo priskočil na pomoč...
Človek nikoli ni zadovoljen. Tvojih, ali podobnih izkušenj nimam, vendar pa morda lahko vsaj predlagam: ali se da v takih primerih, ko se starši preveč vtikajo, stvari rešiti na lep način, pokazati kje so meje, ne da se gre na nož v odnosih? Saj konec koncev človek nikoli ne ve, kdaj bo pa starše (stare starše) pravzaprav potreboval, pa čeprav samo za kako urico ali dve, za varstvo, kadar je to nujno potrebno...
Verjemi, še vedno je bolje imeti nekoga od "svojih", ki ti občasno morda lahko priskoči na pomoč, kot pa iskati okoli tuje ljudi ... pa čeprav samo za urico varstva, ali za skok v trgovino, ko vsa utrujena in neprespana dojiš otroka in ga ne moreš "odstaviti" niti da urico... Lp.
Default avatar

vara

Seveda je bolje, če imaš koga, ki ti priskoči na pomoč, ko ga rabiš, zato te popolnoma razumem, zakaj tako razmišljaš, saj bi na tvojem mestu jaz tudi tako mislila. Hotela sem samo povedat, da v skrajnosti pa ni primerno iti, niti v eno ne v drugo smer. OK, ne vem, zakaj pri vama ni nobenih staršev zraven, pa to tudi ni pomembno... že obstajajo razlogi za to.
To, kar mene najbolj moti pri tašči je to, da misli, da jo bom poklicala, ko bom šla rodit in da bo hodila nenapovedana na obiske. To je vse.
Prvo, pri rojstvu hočem imeti ob sebi samo moža, ker mi je on najbližja oseba - je moj partner, prijatelj, ljubimec in oče mojega otroka in nanj sem navezana bolj kot na taščo in mamo, ker si delim z njim skoraj vse, kar imam in sem najbolj srečna, če sem lahko z njim. Poleg tega tudi on tako misli, zato ne marava pri porodu nobenih sorodnikov.
Drugo, pri negi otroka hočeva sodelovati oba in vem, da mi bo mož prve dni najbolj v pomoč, še posebej, ker bo doma na očetovskem dopustu. Potem pa vem, da bom potrebovala tudi pomoč najinih staršev, o tem ni nobenega dvoma. Ampak, da ga bo pa kdo prve dni hodil kopat in previjat - tega filma pa ne bo. No, to je bistvo mojih problemov, ki pa niti niso tako grozni, saj se jim na koncu da dopovedat, čeprav te malo čudno gledajo.
LP
Default avatar

Manja

Da še jaz pristavim svoj piskrček. Moji starši so zlati, prav tako tast in tašča, pri prvem otroku so mi oboji veliko pomagali, nihče se ni vtikal, vedno so bili obzirni. Ko je bilo najbolj hudo (od tretjega tedna smo imeli krče), je dete nekaj noči prespalo (beri prejokalo) pri moji mami, za kar sem ji še danes neizmerno hvaležna. Živimo namreč v isti hiši. Zdaj mama in oče tudi pazita na otroka, ko sem v službi in nikoli nisem imela nobenih pripomb nad njunim varstvom in vzgojo. Ravno nasprotno - oče ga pelje vsak dan na sprehod, mami mu poje, pripoveduje zgodbice, skupaj kuhata, delata na vrtu... Tudi tast in tašča sta zlata, prav tako prababica, ki je čisto nora na vnučka. Zdaj čakamo drugo detece in z možem sva prav vesela, da imava take starše in hkrati prijatelje, na katere se lahko zaneseva in jim zaupava. Paziva, da ne izkoriščava preveč njihove dobrote, toda zaenkrat se je o vsem dalo zmeniti in upam, da bo tako tudi v bodoče. Mislim, da je najpomembnejše, da se imamo radi in da vsi delamo v dobro otrok.

Želim vam veliko sončka!
Manja
Default avatar

Barby.G

Očitno je potrebno stvari utemeljiti, če že pišeš, da ne prihaja do nesporazumov...
Jaz sem bila vesela vseh obiskov v porodnišnici, pa ni bilo važno kdo je prišel, doma pa je bila povsem druga zgodba...
Saj veste po 10 dneh so se pričeli krči, nič nismo spali, imeli sva grozne težave z dojenjem in ni dovolj pridobivala na teži, skratka moja psiha tako ali drugače je bila čisto v k....
In nekateri ljudje res ne prepoznajo ali jim pa ne potegne, da ni ravno pravi čas za obiske, in kar sedijo zraven tebe ko se matraš dojit, potem bi pa morala biti še nasmejana in spočita in zabavat goste...
To je moja plat medalje... ki je v drugo ne bo
Barby
Default avatar

Tati

Takole ko vse to berem se včasih prav globoko zamislim. Sej še ubogi so ti naši starši, karkoli naredijo je narobe. Tudi meni se zdi, da so včasih sitni in vsiljivi, preveč pametni, čez dva dni pa prveč komot, spet nimajo časa popazit na vnučka...

V celoti pa ZLATI! Hvala vsem štirim!
Default avatar

mami1x

jaz pa se lahko pohvalim, moji starši so zraven ravno toliko, kot je treba. te pačisto razumem, ker pri moji tašči je bilo podobno, pa sva potem imeli in daljši pogovr, zdaj pa je ok. vsake toliko sicer moram kaj malo bolj na trdo razložiti, pa je :)
Default avatar

Teodora*

Saj te čisto razumem. Vsekakor je v dobrem odnosu, ko je otrok v pričakovanju, sigurno mož, partner prvi, ki naj bi bil zraven in sodeloval, pa naj bo porod ali kasnejša nega otroka. In je prav, da se to da vedeti bodočim starim staršem. Kako bodo sprejeli je pač njihova stvar, bodo pač morali iti čez sebe in se sprijazniti. Želim ti pa vso srečo pri tem, ko jih bosta soočala s svojimi željami in odločitvami, pa da bi bilo čim manj kake užaljenosti ali celo hude krvi z njihove strani.....Srečno!