uganke
Poišči, ……….
1. UGANKE
Na strehi prste v zrak izteza
in slike v skrinjo nam prestreza.
/Helena Bizjak/
ANTENA 1.
Več ko voz, več popije,
a policaj ga ne zašije.
/Helena Bizjak/
AVTO 2.
Če s tolkalci naj igram,
se zasliši: bamberbam.
BOBEN 3.
V gozdu majhna so drevesa,
višja niso, kot je resa,
in na njih je sladek sad,
zoblje rad ga star in mlad.
/Lojze Beltram/
BOROVNICA 4.
Vitke, bele so postave,
dolgih in zelenih las,
k tem nevestam sred’ dobrave
rad zahaja veter v vas.
/Ivan Cimerman/
BREZE 5.
Je debela, je okrogla
in na njivi tam leži,
saj viseti ne bi mogla.
Ko na jesen dozori,
kmet vesel in dobre volje
si iz nje pridela olje.
/Lojze Beltram/ BUČA 6.
Vse noči ob tebi bedi,
se zjutraj zjezi,
ti sanje spodi.
/Pavle Gregorc/
BUDILKA 7.
Naviješ jo za uho,
zazvonila ti bo.
/Tone Dodlek/ BUDILKA 8.
Jaz nosim svojega gospodarja
gospodar pa mene.
ČEVELJ 9.
Ima jezik – pa ne govori
in nogo, ki njegova ni.
/Andrej Rozman Roza/
ČEVELJ 10.
Tam na belem polju
črne so sledi,
če jih znaš prebrati,
mnogo zveš stvari.
/Helena Bizjak/
ČRKE 11.
Sestra je črna,
bratec je bel,
vedno sta skupaj,
pa ni ju ujel.
DAN IN NOČ 12.
Nikoli ni bilo,
nikoli več nebo
in vendar je.
/Ljudska/
DANAŠNJI DAN 13.
Tri – zajčku kosilo,
štiri – sreče obilo
/Vera Albreht/
DETELJA 14.
Težki, polni, črni čolni,
glejte k nam veslajo.
Tam v trebuhih, po dneh suhih,
vodo nam peljajo.
DEŽEVNI OBLAKI 15.
Pretegnjeni stric
brez nog se premika.
Rad ima dež
a ne rabi dežnika.
DEŽEVNIK 16.
Majhne strehe iz blaga
nas varujejo dežja.
/Helena Bizjak/
DEŽNIKI 17.
V zrak te dviga,
ni dvigalo.
Po zraku šviga,
ni letalo.
/Mira Voglar/
GUGALNICA 18.
Beli zobje,
pa še črni so vmes,
trebuh raztegne,
te vabi na ples.
/Pavle Gregorc/
HARMONIKA 19.
Kroži, jadra preko mest,
ni mu treba gladkih cest.
nad gorami, nad vodo –
lahka krila nas neso.
JADRILICA (letalo) 20.
Belo krilce je razpela,
ko v pripeki je sedela,
ko krilce je izgubila,
rdečo kapico dobila.
/Vera Albreht/
JAGODA 21.
Okroglo je in belo,
brez oken in brez vrat;
razbiti mora steno,
kdor ven prišel bi rad.
/Manica Komanova/ JAJCE 22.
V noči mož ne bo počival.
Kaj bo delal? Bo mar šival?
Igle je zapičil v suknjo.
Si bo z njimi krpal luknjo?
JEŽ 23.
Glavo ima, noge ima,
nima pa repa,
zvije se, zbode te,
kadar je kepa.
/Valentin Vodnik/
JEŽ 24.
Kožo sleče,
ko se preobleče.
KAČA 25.
Krav ne pase, ne kobilic
ta pastirček svetlokril,
a na paši nad povirjem
rad pridruži se pastirjem.
KAČJI PASTIR 26.
Fantek je premajhen za stranišče.
Lulal bi, le kaj po hiši išče?
(Anja Štefan)
KAHLICO 27.
Trgatev oznanja,
vrabce preganja.
KLOPOTEC 28.
Ptica je a vendar bolj slabo leti.
jajca nam poklanja,
piščeta vali.
KOKOŠ 29.
Dneve razkazuje,
tedne zaključuje,
mesece obrne,
čez leto jih spet vrne.
(Zvezdana Majhen)
KOLEDAR 30.
Pusti mene, to ti rečem,
ognja nimam, toda pečem.
/Alojz Gradnik/
KOPRIVA 31.
Rad se zajček z njim sladka,
mamica ga v juho da,
če pa zobek imaš zdrav,
tudi tebi pride prav.
/Viljenka Jalovec/
KORENČEK 32.
V grmu sedi,
ves dan žgoli,
ženki prepeva,
ki v gnezdu vali.
/Janez Bitenc/
KOS 33.
Ježek ni, pa vendar pika,
plašček nosi iz bodic;
a pod njim v tesni srajčki
skriva se rjav okrogel stric.
/Brigita Kobe/
KOSTANJ 34.
Sredi polja jasen grad
sama okna, nič ni vrat;
bogatini pridejo,
okna z zlatom zazidajo.
/Oton Župančič/
KOZOLEC 35.
Lučko prižiga, z lučko leti
skozi prelepe poletne noči.
(Anja Štefan)
KRESNIČKA 36.
Lučke v travici prižgane,
dvignejo se nad poljane.
Kadar jih v roko vloviš –
prstkov si ne osmodiš.
KRESNIČKE 37.
Kruhki, ki niso v peči pečeni,
malo rjavi in malo rumeni,
rahli in sladki od marmelade –
maškare vzele jih bodo prav rade. /Anja Štefan/
KROFI 38.
Poznam rudarja –
gore ustvarja.
/Oton Župančič/
KRT 39.
Jajce v tuje gnezdo znesla,
zakuhala, pomlad prinesla.
KUKAVICA 40.
Tam na gozdni jasi
leze prav počasi
črn polž brez hiše.
No,kako se piše?
/Lojze Beltram/
LAZAR 41.
Luknja pri luknji,
vmes ozke poti,
na vsaki si višji,
če te strah ni.
/Pavle Gregorc/
LESTEV 42.
Velika ptica visoko leti,
s polnim trebuhom torb in ljudi.
/Andrej Rozman Roza/
LETALO 43.
Dvanajst vej ima drevo,
vsaka veja gnezda štiri,
sedem mladih se šopiri
v vsakem gnezdu. Kaj je to?
(Josip Stritar)
LETO 44.
Obleke štiri v letu dni,
kdo zamenja, ugani ti.
/Pavel Gregorc/
LETO – ŠTIRJE LETNI ČASI 45.
Urnih nog sem, bistra, zvita,
putk sem lačna, nikdar sita,
plašček moj rjavordeči
lovcem je zelo povšeči.
/Manica Komanova/
LISICA 46.
Zlat kožušček,
bel trebušček,
rep košat,
kurji tat.
/Lojze Beltram/
LISICA 47.
Kakšne so to mačice?
Srebrne so njih dlačice
in plezajo brez tačice.
MAČICE (gozdne) 48.
Čakam pred luknjo,
da pritečejo miši,
potem direndaj bo
po celi hiši.
MAČKA 49.
Ko sije sonce, dež prši,
razpne čez mesta se, vasi,
razpne se kakor slavolok
v vseh barvah čez neba obok.
/Milena Batič/
MAVRICA 50.
Spomladi se zbudi,
votlino zapusti,
hlača in lačen brunda:
»Pretopla mi je bunda.«
/Ivan Cimerman/
MEDVED 51.
Tiho v nočni mir
stopa bled pastir,
sredi črne trate
pase ovčke zlate.
/ljudska/
MESEC 52.
Drobna, siva
tenko cvilim,
sovam,mačkam
se ne smilim.
/Vojan T. Arhar/
MIŠKA 53.
Modro in mirno
neskončno se zdi,
s plimo, oseko,
raste, kopni.
MORJE 54.
Iz smrečja, igel, dom imajo,
nič iger – delo le poznajo,
na tisoče jih v gozdu gomazi,
za mozne kravice imajo – uši.
/Ivan Cimerman/
MRAVLJE 55.
Kdo pa je ta, kdo pa je ta,
ki prede brez prediva?
In vsako jutro brez vode
na pragu se umiva.
/Vera Albreht/
MUCA 56.
Črno je oblekel suknjo
muzikant pred svojo luknjo.
S kljunčkom ne, le s krili poje,
v soncu svira jo po svoje.
/Vera Albreht/
MURN 57.
Nosi nos kot rog,
z njim se rad bojuje,
divje puha naokrog,
v Afriki domuje.
/Ivan Cimerman/
NOSOROG 58.
Na nosu čepijo,
za ušesa se držijo.
/Helena Bizjak/
OČALA 59.
Dvoje lupin,
jedro je sin.
OREH 60.
Resda hodil ni v tovarno:
v kotih, kjer je najbolj varno,
tke in prede tanke mreže,
z njimi zid in cvet prepreže.
/Vera Albreht/
PAJEK 61.
ptica je in rada
razkazuje lepotijo.
Včasih po dvorišču
vozi si kočijo.
/Ivan Dodič/
PAV 62.
Kuriš premog
in polena,
da te greje
moč plamena
(Jana Kolarič)
PEČ 63.
Kdo miške pušča v miru,
mačke pa podi,
za torto se ne meni,
pač pa za kosti?
PES 64.
Pazi jna kokoši,
pazi na piščance
in tako prepeva,
da doni čez klance.
(Anja Štefan)
PETELIN 65.
Lepega jutra znanilka
živa je kmečka budilka.
PETELIN 66.
Ta pa težka ni uganka,
saj je tvoja stara znanka:
v rdečem krilcu gospodična,
sedem pik, da je bolj lična,
kadar pa zleti v nebo,
gledaš žalosten za njo.
/Vera Albreht/
PIKAPOLONICA 67.
Čisto enako se reče
temu, kar dedek kadi,
ali pa temu, kjer voda priteče,
ko si jo kdo zaželi.
/Josip Stritar/
PIPA 68.
Puhaste glavice,
šibke nožice,
koklji se skrivajo
pod perutnice.
PIŠČANČKI 69.
Biba leze, bivol ni
tovor nese, osel ni;
roge ima, kozel ni;
kaj je neki, kaj se ti zdi?
POLŽ 70.
Poznam moža,
ki hiše ne pusti doma.
POLŽ 71.
Štirje rožički,
ves je od sline,
s hišo na hrbtu
po travniku rine.
POLŽ 72.
Na štirih noga stoji,
ponoči pa tebe
v naročju drži.
/Ivan Dodič/
POSTELJA 73.
Beri besedo nazaj ali naprej,
vode veliko pomeni vselej.
POTOP 74.
Perilo požira,
packe izpira.
/Ivan Cimperman/
PRALNI STROJ 75.
Na železni nogi stojijo
in imajo pločevinaste obraze.
Šoferjem molče delijo
prometne ukaze.
/Helena Bizjak/
PROMETNI ZNAK 76.
Pet otrok iz ene hiše,
pa se vsak drugače piše.
PRSTI NA ROKI 77.
Cvetke rumene,
lučke požene.
/Ivan Cimerman/
REGRAT 78.
Sredi trate
zvezde zlate,
za njimi ostala
so bela padala.
REGRAT 79.
Rajska ptica
svetlorepa
po vesolju
se potepa.
/Vojan T. Arhar/
REPATICA 80.
Nič zob nima,
pa vendar še železo jé.
RJA 81.
Vse kar počneš, delaš z njo,
truden podpreš z njo si glavo.
/Jože Šmit/
ROKA 82.
Pet prstov in dlan ima.
Prijetno nas greje.
kdor jo pozimi ima,
se smeje.
/Ivan Dodič/
ROKAVICA 83.
Biserne brez kril čebele
snoči stiha priletele,
noč na travi prenočile,
davi v soncu se poskrile.
/Oton Župančič/
ROSA 84.
Vsako jutro v jamo gre,
črn povrne se iz nje,
ker globoko pod zemljo
koplje črno nam zlato.
RUDAR 85.
Kolesc res nima ta voziček,
ne vleče konj ga, ne voliček.
Samo navzdol gre, nikdar v breg,
nanj sedeš, ko zapade sneg.
/Vera Albreht/
SANI 86.
Troje obarvanih oči
na križišču te svari.
/Ivan Cimerman/
SEMAFOR 87.
Za pete te drži,
sončni prijatelj
za tabo hiti.
/Helena Bizjak/
SENCA 88.
Po kotih vohlja
in rohni.
Preživlja se s tem,
da sesa smeti.
/Helena Bizjak/
SESALEC 89.
Na dnu morja
maček čepi,
za njegov rep
se ladja drži.
SIDRO 90.
V dolino hitim,
mi zmanjka poti,
čez streho zletim,
da spodaj bučim.
/Pavle Gregorc/
SLAP 91.
Polna iglic,
ježek ni,
še pozimi zeleni.
SMREKA 92.
Lahek je kot puhek,
hladen je kot led,
v belo oblačilo
je odel naš breg.
SNEG 93.
Kepa za trup,
ogljene oči,
na glavi mu
luknjasta ponev sedi.
SNEŽAK 94.
Smešen debelušen mož,
ptic ne mara niti rož;
ko posije sonce vroče,
kar do smrti se razjoče.
/Vojan T. Arhar/
SNEŽENI MOŽ 95.
Bele neveste,
čipkast balet,
bele so ceste,
ženin je led.
/Ivan Cimerman/
SNEŽINKE 96.
List pri listu – mehka glava,
kadar v skedi jo imaš,
olje, kis in sol dodaš.
/Vijenka Jalovec/
SOLATA 97.
Ko bolečina jo rodi,
po licu slana pripolzi.
/Ivan Cimerman/
SOLZA 98.
Potuje prek sveta,
žarečo, zlato grivo ima,
iz zemlje vabi v brst kali,
jutranja zarja je njegova hči.
SONCE 99.
Vitkonoga krasotica
soncu nudi temna lica.
SONČNICA 100.
Nepovabljen pridem sam,
siliti pa se ne dam;
kdor me videti želi,
leže naj in zamiži.
/Josip Stritar/
SPANEC 101.
V prsih kot ura
neprestano nabija.
Nikoli te ure
nihče ne navije. /Ivan Dodič/
SRCE 102.
Lahno stopa dolgonoga sredi loga. Plaho gleda, ko se pase sredi jase. Zdrzne se, zbeži,
če le trava zašumi. /Lojze Beltram/
SRNA 103.
Štiri noge, včasih tri –
na sedalu se sedi.
kadar daljše sem postave,
hrbet ti podprem do glave.
(Jana Kolarič)
STOL 104.
Preštej ji noge, pa zveš za ime.
A prešteti do sto ni prav lahko.
STONOGA 105.
Kdo je ta, ki ima
v sredi polno praznega.
/Manica Komanova/
STRAH 106.
Bister nisem, tudi ne zabit,
v polju čakam, med koruzo skrit, prelisičim vrabca, miš in vrano, dasi nosim v glavi prazno slamo.
/Vera Albreht/
STRAŠILO 107.
Brez nje je koža koza,
brez nje je roža roza.
/Pavle Gregorc/
STREŠICA 108.
Na eni sami nogi stoji,
voščene solze toči,
ko gori.
/Helena Bizjak/
SVEČA 109.
Kažipot za pomorščake
sredi morja daje znake.
SVETILNIK 110.
Šilast nos
iz dolge hiše
s črnim, glej,
po belem piše.
/Vojan T. Arhar/
SVINČNIK 111.
To je velik učenjak,
ki vsako stvar napiše;
če napravi kaj napak,
jih sestrica izbriše.
/Lojze Beltram/
SVINČNIK IN RADIRKA 112.
Nabrušena kraka,
dvoje ušes,
pazi, da prsta
ne dobiš vmes.
/Tone Dodlek/
ŠKARJE 113.
Na travniku jih je
za eno polno vrečo,
med njimi ena le,
ki ti prinaša srečo.
/Janez Bitenc/
ŠTIRIPERESNA DETELJICA 114.
Žarki sonca jih vrtijo,
za petami si sledijo.
Eden pride drug odide,
leto v krogu se izide.
/Andreja Borin/
ŠTIRJE LETNI ČASI 115.
V močvirju plen lovi,
nad žabami zavlada,
na strehi dom gradi
in z dimom se ubada.
/Ivan Cimerman/
ŠTORKLJA 116.
Glejte! Taka majhna hiša
eno okno le ima,
vendar skozenj lahko gledam
širom celega sveta.
/Pavle Gregorc/
TELEVIZOR 117.
Pod listjem skrit,
kot polžek zvit,
pol zime prebedi,
čeprav se mu še spi.
/Lojze Beltram/
TELOH 118.
Po vsem svetu rase,
nenehno zeleni,
če je krava ne popase,
v seniku zadehti.
/Ivan Cimerman/
TRAVA 119.
Sredi gore velikan,
tri glave ima,
grom in strela buta vanj –
kdo ga ne pozna.
/Matej Bor/
TRIGLAV 120.
Sapa vanjo zapihlja,
pa zatrobi: tra -ra – ra.
TROBENTA 121.
Cvet zlatorumen,
glas mil, pritajen;
ko se oglasi,
nam pomlad zbudi.
/Manica Komanova/
TROBENTICA 122.
Te mati slabotna,
še tati ne zna;
pa sina varuj se,
te vrže ob tla.
TRTA IN VINO 123.
Leto za letom
druge uči,
vedno sprašuje
iste reči.
UČITELJICA 124.
Ko me tuhtaš, te jezim,
ko me rešiš, veselim
in tako tvoj um bistrim.
/Alojz Gradnik/
UGANKA 125.
V zlati skrinji mlin droban
teče teče noč in dan.
URA 126.
Brez mezinca je in palca,
ima samo dva kazalca.
URA 127.
Teče, teče, nima nog,
kaže, kaže, nima rok,
čas računa brez glave,
kar želiš brez ust pove.
URA 128.
Poje, vriska, stoče, joče,
koder hoče, se podi,
okrog vogla priropoče
šipo ubije in zbeži.
VETER 129.
Poznam čudnega strica,
kot blisk klobuk zna sneti,
čeprav ti piha v lica,
ne moreš ga prijeti.
VETER 130.
Nima rok, ne nog, telesa
pa z drevesa sad otresa!
/Oton Župančič/
VETER 131.
Živalca poznana, nikoli ugnana,
se ljubko igra, urno skaklja
od gabra na dob.
Z živimi zre očmi,
če si prinesel ji kaj za pod zob.
/Oton Župančič/
VEVERICA 132.
Po orehu skače,
bel predpasnik, rjave hlače.
Med vejevjem škrta, žaga
neprestano šviga švaga.
Jedrca je vsa pobrala
tla z lupinami nastlala.
/Vera Albreht/
VEVERICA 133.
V sodu starim,
glavo zavrtim.
/Tone Dodlek/
VINO 134.
Z glavo puha,
s srcem kuha,
z nogami melje,
v dalj nas pelje.
/Oton Župančič/
VLAK 135.
Kadar kuhaš, pereš, piješ …
me gotovo rad imaš.
Ko poplavim polja, mesta,
pa pred mano trepetaš.
(Nadja Jakomin)
VODA 136.
Čista in prozorna
tečem v vse domove,
včasih nepokorna
skočim čez bregove.
VODA 137.
Pred hišo pobere
posode s smetmi,
vase jih zvrne
in prazne pusti.
VOZILO, KI POBIRA SMETI 138.
V mestnem parku sredi njiv
majhen ptiček rjavo siv
se oglaša: čiv, čiv, čiv.
/Lojze Beltram/
VRABČEK 139.
Stara baba grbasta,
stara baba škrbasta,
kraj vode poseda,
se v zrcalo gleda.
/Oton Župančič/
VRBA 140.
Tanka nožica,
drobna glavica
mrtva leži.
Če jo pogladiš,
se obudi,
kakor kresnica
kot plamenica
vsa zaplamti.
/Ivan Matelič/
VŽIGALICA 141.
Tenkonoge deklice
iz lesene hišice,
same rdeče kapice,
toda vse porednice:
kar po glavi plešejo,
da se iskre krešejo. /Jože Šmit/
VŽIGALICE 142.
Dolgi uhlji,plah korak,
urne noge, a kožuh mehak.
/Ivan Cimerman/
ZAJČEK 143.
Sredi polja glava trda,
znotraj zdrava
ko rasti je konec,
jo pogoltne lonec.
/Vojan T. Arhar/
ZELJNA GLAVA 144.
Na širni dobravi
je glava pri glavi:
učene nobene,
neumne nobene,
a vse so zelene.
/Alojz Gradnik/
ZELJNE GLAVE 145.
Vse dni se vrti
okrog svoje osi,
in nosi ljudi,
živali in stvari.
/Ivan Cimerman/
ZEMLJA 146.
Mrzla starka, vedno bela
z dedkom Mrazom pride v vas,
vsako leto je vesela,
če nam ohladi obraz.
ZIMA 147.
Zdravi, čvrsti, srečno bleste,
vsega smo siti, če nas ne bole.
/Jože Šmit/
ZOBJE 148.
Če ga vlečeš za rep,
glasno prepeva,
ko ga spustiš,
obstane brez odmeva.
ZVON 149.
Spomladi se prvi zbudi,
z glavico belo
neslišno zvoni.
ZVONČEK 150.
Cvet poljan,
zvon droban,
kadar kima,
zvena nima.
ZVONČEK 151.
Zelena gospa
je v mlaki doma,
večkrat zakvaka,
še rajši reglja.
ŽABA 152.
Fantek nima kapice,
kapica ima fantička.
Prihrumele sapice
niso vzele kapice,
vzele so fantička.
/Oton Župančič/
ŽELOD 153.
Če zemlja
s kljukico se speče,
se lahko da v usta
in lepo pohrusta.
No, kako se temu reče.
/Josip Stritar/
ŽEMLJA 154.
Bukov gozd rodi nam sad,
ki ga polh ima prav rad;
če narobe bereš riž,
pa ime plodu dobiš.
/Lojze Beltram/
ŽIR 155.
Vsak dan nosimo jo v usta,
a nihče je ne pohrusta.
/Lojze Beltram/
ŽLICA 156.
Sem debeluška okrogla,
kadar le morem poskočim.
Ko zviška na tla spet padem,
ne cmerim se, solz ne točim.
/Manica Komanova/
ŽOGA 157.
S kljunčkom trka in posluša,
če ne bo pod lubjem suša.
Če zadene mesto pravo,
bo v gozdovih drevje zdravo.
/Vera Albreht/
ŽOLNA 158.
2. UGANKE
Na štirih kolesih
po cesti drvi,
v križišču počiva,
v garaži pa spi.
/Nina Mazi/
AVTO 159.
Okrogel je, zelo lahak,
če pihneš vanj, se dvigne v zrak,
če se dotakne tal, odskoči,
če stisneš ga, pa revež poči.
/Mira Voglar/
BALON 160.
Meri čas in tik taka,
piska al’ zvoni,
dokler ne zbudi junaka,
ki brezskrbno spi.
/Franc Ankerst/
BUDILKA 161.
Po dolinah, po vzpetinah,
skoz gore in čez vode,
kamor hočemo nas vodi,
sama z nami pa ne hodi.
/Jože Šmid/
CESTA 162.
Od jutra do noči nabira, leta,
koške za cvetni prah ometa.
Od jutra do noči
zum, zum, zum brenči.
/Mira Voglar/
ČEBELA 163.
Črtasta srajčka
in drobcena krila –
v lončke iz voska
bo med natočila.
/Anja Štefan/
ČEBELA 164.
Beli cvetovi
krasijo drevo,
rdeči plodovi
pa tvoje uho.
/Elvira Maličev/
ČEŠNJA 165.
Podoben čebeli,
a vse bolj rejen.
Medu nam ne nosi –
baje je prelen. /Anja Štefan/
ČMRLJ 166.
Petindvajset jih koraka,
a drugačna je prav vsaka,
kdor odlično jih pozna,
je med knjigami doma.
/Vojan T. Arhar/
ČRKE 167.
Po deblu tok, tok,
trka brez rok.
/Mira Voglar/
DETEL 168.
Ko sonce sije,
brez rok pod zemljo vrtnari,
ko dežuje,
brez nog se na sprehod odpravi.
/Helena Bizjak/
DEŽEVNIK 169.
Suhljat in velik črn goban
popiva vsak deževen dan.
/Vojan Arhar/
DEŽNIK 170.
V dežju me odpreš,
suh dalje greš!
/Mira Voglar/
DEŽNIK 171.
Ti čudni črnuhi
na strehah čepijo:
ob peki in kuhi
kot Turki kadijo.
/Črtomir Šinkovec/
DIMNIKI 172.
Raste visoko, visoko v nebo,
raste v nebo zeleno ___________.
/Milena Batič/
DREVO 173.
Ozki in dolgi umetni zobje
vsak dan razčešejo naše lase.
/Anja Štefan/
GLAVNIK 174.
Iz vejic spleteno,
z listki okrašeno,
z mahom postlano,
s perjem zmehčano…
pa s pogledom na zvezdo
to ptičje je ________________
/Mira Voglar/
GNEZDO 175.
Nad mestom stari gospod kraljuje,
ves siv in spoštovan,
vse ga obiskuje in občuduje,
četudi že slab je in razmajan.
/Darinka Petkovšek/
GRAD 176.
Na trti visi,
jeseni zori,
čebelam in meni diši.
/Anja Štefan/
GROZD 177.
V sodčku je brez obroča
rumena in bela moča.
/Valentin Vodnik/
JAJCE 178.
Prva bodica, druga bodica,
tretja bodica, stota bodica!
Ssi upaš pobožati
gozdnega strica? /Barbara Gregorič/
JEŽ 179.
Črne tipke, bele tipke
čakajo na prste gibke.
/Anja Štefan/
KLAVIR 180.
Zaprta molčim,
odprta učim,
odkrivam skrivnost,
lepoto, modrost.
/Vojan T. Arhar/
KNJIGA 181.
Je majhen in droben,
če piči, srbi.
Strupen ni ne zloben,
a pije nam kri.
/Franc Ankerst/
KOMAR 182.
Nisem ogenj, a skeleče,
kdor me prime, se opeče.
/Danilo Gorinšek/
KOPRIVA 183.
Oblečen sem v črn baržun,
rumen je moj pojoči kljun,
ko vigred pride spet med nas,
zažvižgam vam za kratek čas.
/Vojan Arhar/
KOS 184.
Veselo žvižga brez piščali.
Kdo?
Rumenokljuni ptiček zali.
/Mira Voglar/
KOS 185.
Ježek zeleni
pika te v dlan,
rjavi možiček
pokuka na dan.
/Helena Bizjak/
KOSTANJ 186.
V poletni noči prileti
živa svetilka
in riše vijuge v temi.
/Mira Voglar/
KRESNIČKA 187.
Veliko imam oči,
pa sem vendar slep;
pri vsakem očesu
mi zraste rep.
/Ljudska/
KROMPIR 188.
Kdo sredi trate
koplje brez lopate…
In hribček naredi
brez tvoje pomoči?
/Mira Voglar/
KRT 189.
Zemljico pred sabo rine,
dokler ne zgradi krtine.
/Anja Štefan/
KRT 190.
Pod zemljo je, ni rudar,
koplje, rije, ni mu mar,
če je črn do ušes
in še kakšno dlako čez.
/France Belčič/
KRT 191.
Kroži, jadra preko mest,
ni mu treba gladkih cest.
Nad gorami, nad vodo –
lahka krila nas neso.
/Vera Albreht/
LETALO 192.
Spodaj je ozek,
zgoraj širok,
skozenj pa teče
majhen potok.
/Ljudska/
LIJAK 193.
Ko poneha dež,
v soncu se bleste,
otroci z bosimi nogami
jih razbijajo kriče.
/Gustav Strniša/
LUŽE 194.
Rdeč obroček – belo oko
varno pripelje te na goro.
/Darinka Petkovšek/
MARKACIJA 195.
Pisan most
čez obzorje sega,
a povzpeti
se ne da na njega.
/Elvira Maličev/
MAVRICA 196.
Kdo je tisti sladkosned,
ki čebelam krade med?
Velik je in ves kosmat.
Ko je sit, v brlog gre spat.
/Anja Štefan/
MEDVED 197.
Na nebu domuje
in zvezdam kraljuje.
/Elvira Maličev/
MESEC 198.
En teden je sit, dva je zvit,
potem se gre skrit.
/Ljudska/
MESEC (Lunine mene) 199.
Šviga švaga, čez dva praga.
/Ljudska/
METLA 200.
Vem, da ga poznaš;
srka iz vseh čaš,
ziblje se ves dan,
a vendar ni pijan.
/Vera Albreht/
METULJ 201.
Kdo na celem širnem polju
ima najlepša krila?
Tanjša so kot cvetni listič,
nežnejša kot svila.
202. /Anja Štefan/
METULJ
Ko je majhen je buba.
Ko odraste, leti.
Na rožah poseda, poleti živi.
/Ivan Cimerman/
METULJ 203.
Žive očke,
urne tačke,
repek, kožušček:
pečenka za mačke.
/Vojan Arhar/
MIŠKA 204.
V vremenu lepem brez prahu je, brez blata cesta, ko dežuje.
/Josip Stritar/
MLEČNA CESTA 205.
Drobna ženica
tankih nožic
gore prestavlja,
to je __________________.
/Lilijana Praprotnik Zupančič/
MRAVLJA 206.
Drobcena delavka vedno kaj išče, njenemu domu se pravi mravljišče.
/Anja Štefan/
MRAVLJA 207.
Veselo poje črni ptiček,
čeprav je mračen dom njegov,
glas mu doni čez dol in griček,
če vidi te, se skrije v rov.
/Gustav Strniša/
MURN 208.
Ptič, ki ni ptič,
ob mraku leti,
miš, ki ni miš,
na nogah visi.
/Elvira Maličev/
NETOPIR 209.
Lenoben možakar
sredi neba,
še sonce zakrije –
tak trebuh ima.
/Elvira Maličev/
OBLAK 210.
Šaroperci, vodonosci,
nebomerci, zemljorosci.
/Oton Župančič/
OBLAKI 211.
Jezik stegne, pa obliže
svojo žrtev in požre.
Ko do kraja vse poliže,
sam omahne in umre.
/Matej Bor/
OGENJ 212.
Štirje pari nog na preži,
čaka na obed v mreži.
/Elvira Maličev/
PAJEK 213.
Ko je s plesa pobegnila,
zlati čeveljček zgubila,
kraljevič ga je pobral,
z njim nevesto poiskal.
/Viljenka Jalovec/
PEPELKA 214.
Velik gizdalin,
a premalo fin:
za sprehajališče
rad ima smetišče.
/Jože Šmid/
PETELIN 215.
Plašček rdeč je,
pike so črne,
s prstka zletela je:
kdaj se spet vrne?
/Milena Batič/
PIKAPOLONICA 216.
Droben kotliček, majcen ognjiček,a velik oblak –
dedku sladak.
/Jože Šmit/
PIPA 217.
Brez ključka je zaklenjeno,
čez gore je namenjeno;
vsak lahko ve, komu in kam,
kako in kaj, pa eden sam.
/Oton Župančič/
PISMO 218.
Oblačilo sem za spanje,
za počitek, mirne sanje.
/Vojan T. Arhar/
PIŽAMA 219.
Dve dolgi tanki palčki
v rokah stare mame
prav kmalu bosta spletli
prelepo kapo zame.
/Anja Štefan/
PLETILKE 220.
Prozoren ves, kristalno čist
privrem izpod zemlje,
čez kamenčke potočim se
in v dalj hitim z gore.
/Darinka Petkovšek/
POTOČEK 221.
Šumi, žubori,
proti morju hiti.
/Anja Štefan/
POTOČEK 222.
Hišica okrogla
izbic sto ima,
vsaka zrnja mnogo
dobrega nam da.
/Josip Stritar/
PŠENIČNI KLAS 223.
Cvetovi rumeni
kot lučke na trati,
a zobčasti listi
okusni v solati.
/Elvira Maličev/
REGRAT 224.
Sredi polja dedek stal,
z mehko kučmo se bahal,
pa je vetrič pripihljal,
dedku kučmo razcefral.
/Jože Šmit/
REGRATOVA LUČKA 225.
Ribiči lovijo jih na trnke in v mreže, v ribarnici naprodaj so
zamrznjene in sveže.
/Nina Mazi/
RIBE 226.
Kolesc res nima ta voziček,
ne vleče konj ga ne voliček.
Samo navzdol gre,
nikdar v breg,
nanj sedeš, ko zapade sneg.
/Vera Albreht/
SANI 227.
Ne, to ni kozarček,
saj ima ročaj.
Vanjo si naliješ
kavo, mleko, čaj.
/Anja Štefan/
SKODELICA 228.
Luknjica pri luknjici,
pa vendar vodo drži.
/Valentin Vodnik/
SLAMNATA STREHA 229.
Črnolasa deklica skozi gozd beži. V hiško drobnih palčkov
se varno naseli.
/Viljenka Jalovec/
SNEGULJČICA 230.
To ti je možic možicev,
le pozimi se prikaže
tam vrh klanca med otroki.
Modro vleče ugaslo pipo,
z metlo v roki norce brije…
A če sonce nanj posije,
skloni glavo, plaka, plaka,
in nazadnje stvar je taka,
da na klancu ni možaka.
/Vera Albreht/
SNEŽENI MOŽ 231.
Bel možak stoji
sredi snežne poljane,
ves se stopi,
ko mu vroče postane.
/Lilijana Praprotnik Zupančič/
SNEŽENI MOŽ 232.
So zvezdice,
ki ne utripajo,
so zvezdice,
ki se z neba usipajo.
/Elvira Maličev/
SNEŽINKE 233.
Okrogel striček
dan in noč potuje,
kar pol sveta s svetlobo
naenkrat obdaruje.
/pa Pavlu Golia/
SONCE 234.
Hop! – čez griček
zlat konjiček
skozi okno plane;
zaspane,
Matjažek naš,
očke si pomane.
/Darinka Petkovšek/
SONCE (Sončni žarek) 235.
Ljubi žarke, jim nastavlja lice,
njen klobuček zlat je raj za ptice.
Kdo je ta visokorasla vila,
ki po soncu je ime dobila?
/Edita Kobe/
SONČNICA 236.
Človek vsak ob rojstvu
urico dobi,
ki mu bije, teče
prav do konca dni.
SRCE 237.
Dan za dnem
sredi njiv
kmetu služi
mož strašljiv. /Elvira Maličev/
STRAŠILO 238.
Moj stržen je iz grafita
in životek iz dreves:
polja bela lesovita
prepotujem vse počez.
/Črtomir Šinkovec/
SVINČNIK 239.
Iz slik in besed
v skrinji ujet
pisani svet.
/Niko Grafenauer/
TELEVIZOR 240.
Vse izve se, vse se sliši
v polževi človeški hiši;
to si za uho zapiši!
/Oton Župančič/
UHO 241.
Prirohni in prisopiha,
vendar nima pljuč, da diha;
brez jezika, kakor med,
sneg poliže nam in led.
/Jože Šmit/ VETER 242.
Okrog voglov zavija,
oblake podi,
se v parku jeseni
z listjem lovi.
/Danica Štumberger/
VETER 243.
Po tračnicah vozi
in glasno drdra,
prevaža ljudi
in na tone blaga. /Anja Štefan/
VLAK 244.
Ostri, ostri so zobje.
Siva je njegova dlaka.
Izza grma lačno zre,
kje ga kakšna ovčka čaka.
/Anja Štefan/
VOLK 245.
Ušesa kosmata,
velike oči,
v postelji babice
zaspano smrči.
/Viljenka Jalovec/
VOLK
(iz Rdeče Kapice) 246.
Čiv, čiv, čiv
in živ, živ, žav –
kdo me ne pozna?
Potepuh – rad sem povsod
in povsod doma.
/Darinka Petkovšek/
VRABČEK 247.
Črna gospa,
z veje zija,
perje otresa
in kliče kra – kra.
/Anja Štefan/
VRANA 248.
Dolga ušesa in urne noge,
kratek repek in plaho srce.
Kako mu je ime?
/Manica Komanova/
ZAJEC 249.
Tačice hitre in dolga ušesa –
kdo je pokukal izza drevesa?
/Anja Štefan/
ZAJEC 250.
Polivka, polivka čez ves svet;
v polivki velikih žgancev pet.
/Oton Župančič/
ZEMLJA (planet) 251.
Večglavi, ki ogenj bruha,
v pravljicah živi.
Enoglavi
iz papirja –
v višave si želi.
/Mira Voglar/
ZMAJ 252.
Vsaka jasna noč natrosi
tisoč drobcenih luči,
se iskrijo in bleščijo,
dokler spet se ne zdani.
/Anja Štefan/
ZVEZDE 253.
Iz brona vlit,
za lino skrit,
preko njiv, gozdov in jas
poje in brni na glas.
/Vojan Arhar/
ZVON 254.
Komaj sonce sneg popije,
droben cvet iz zemlje vzklije.
Z glavo kima in pozvanja,
da pomlad je tu, oznanja.
/Brigita Kobe/
ZVONČEK 255.
Najbolj glasna sredi mlak
v vodo skoči, pravi: »Kvak!«
/Tamara Laganin/ ŽABA 256.
Voda ji čez glavo sega,
pa se še iz luže k-rega.
/Lojze Beltram/
ŽABA 257.
Priskakljajo,
ko spusti se mrak.
Zaregljajo
rega, rega, kvak. /Mira Voglar/
ŽABE 258.
Na njenem listu so zobje,
ki v les zarezo narede.
/Danica Štumberger/
ŽAGA 259.
Štiri noge,
glava, rep,
včasih skrito
pod oklep.
/Vojan T. Arhar/
ŽELVA 260.
Tepejo in brcajo jo vsi,
ki jo imajo radi,
ona pa veselo z njimi
skače po livadi.
/Andrej Rozman Roza/
ŽOGA 261.
3. UGANKE
Uganka Rešitev
Me privlači cvetje, rosa,
čeprav nisem ne čmrlj ne osa.
/Neida Štok Vojska/ ČEBELA 262.
Po vezu takoj prepoznam,
da si ga zavijal sam.
Še posebno mi je všeč,
ker je skromno – častna reč!
/Zvezdana Majhen/ DARILO 263.
Če nimaš, ga želiš,
če imaš ga redkokdaj obdržiš. DENAR 264.
Korenine, deblo, veje,
vetrček mu liste šteje.
/Anja Štefan/ DREVO 265.
Dete jo v ustih drži,
z njo sladko zaspi.
/Tone Dodlek/ DUDA 266.
Večje so kot race,
bele kot labodi,
po dvorišču našem
šest jih v vrsti hodi.
/Anja Štefan/ GOSI 267.
Eskimi se dobro počutijo v njih, v domu brez oken ni nikdar prepih.
/Zvezdana Majhen/ IGLU 268.
Sredi jabolka spi,
iz nje jablana vzkali.
/Tone Dodlek/ JABOLČNA PEČKA 269.
V škrlatu in zlatu,
vetrovna, deževna,
s plodovi dokaže,
da zemlja ni revna.
/Zvezdana Majhen/ JESEN 270.
Do pozne jeseni
jih rada nabiram,
čvrste klobuke
v kis konzerviram.
/Zvezdana Majhen/ JURČEK (goba) 271.
Po tleh se plazi,
glasno sika
in nevarno pika.
/Nina Mazi/ KAČA 272.
Črke jem,
čeprav kaj je črka ne vem;
v knjigah noč in dan tičim,
in vendar se iz njih nič ne naučim.
/Ljudska/ KNJIŽNI MOLJ 273.
Brez piščalke tenko piska,
raje vidim, da ga ni,
a če pride in me piči,
joj, kako potem srbi.
/Anja Štefan/ KOMAR 274.
Rjavi sinek dozori
v zeleni skledici.
Očku pa jesen takrat
v krošnjo vriše venček zlat.
/Zvezdana Majhen/ KOSTANJ 275.
Streho ima, a hiša ni,
kup sena pod njim leži.
/Anja Štefan/ KOZOLEC 276.
Za pusta jih jerbas
in pol naredim,
ciganke in kralje
z njimi gostim.
/Zvezdana Majhen/ KROFI 277.
Stekleno snežene
krasijo rob streh,
ko zima uvene,
so luža na tleh.
/Zvezdana Majhen/ LEDENE SVEČE 278.
V vetru pomladnem –
kot prave baletke –
se zibljejo, plešejo
drobcene cvetke.
Bel venček si spletem –
kako si ugajam,
ko se po beli preprogi
sprehajam.
/Brigita Kobe/
MARJETICA 279.
V decembru je prvi
za njim sta še dva –
enako prijazna
in dobra moža.
/Zvezdana Majhen/ MIKLAVŽ 280.
Iz luknjice pogleda:
le kaj tako diši?
Bi rada šla po sirček,
pa mačke se boji.
/Anja Štefan/ MIŠ 281.
Na zapeček sede,
brez vretena prede,
prede venomer,
preje pa nikjer.
/Oton Župančič/ MUCA 282.
Na veji visi
pol miš in pol ptič,
ponoči leti,
podnevi pa nič.
/Anja Štefan/ NETOPIR 283.
Na nosu čepijo,
pogled nam ostrijo
/Tone Dodlek/ OČALA 284.
Požeruh sem, ni mi para,
ne izbiram si jedi,
vse pogoltnem in obližem
kar je suho in gori.
/Tomaž Vrabič/ OGENJ 285.
Tam so klopce,
ptice in stezice
pa peskovnik za potice.
/Tone Dodlek/ OTROŠKO IGRIŠČE 286.
Kdo se brani na vse viže,
kadar kmet ji volno striže?
/Anja Štefan/
OVCA 287.
Srebrnosiv kožušček
pojavi se v temi,
kot veverica pleza,
a veverica ni.
/Anja Štefan/
POLH 288.
S hiško na rami potuje,
s slino poti zaznamuje.
/Nina Mazi/
POLŽ 289.
Četudi potuje,
je vedno doma,
za sabo sled pušča,
rožičke ima.
/Milena Batič/ POLŽ 290.
Kar sam
si vodo nalije
namesto človeka
posodo pomije.
/Nadja Jakomin/ POMIVALNI STROJ 291.
Za vratom jo nosim, zato vsakdo ve, da sem učenec
prvega be.
/Zvezdana Majhen/ RUMENA RUTICA 292.
Kako se reče posušeni travi,
ki kmet v hlevu kravam jo nastavi?
/Anja Štefan/ SENO 293.
Kaj je to,
je zmeraj sito in vendar zmeraj predrto, lačno.
/Ljudska/ SITO 294.
Včasih žarke
meče v svet,
včasih pa jé
sladoled.
/Milan Erič/ SONCE 295.
Na daleč oznanja svojo modrost,
ko sredi noči se oglaša čez gozd:
hu-huuu, hu-huuu, hu-huuu.
/Anja Štefan/ SOVA 296.
Hitro teče, pa ni zajec,
travo pase, pa ni krava,
če te sliši, brž pobegne,
skriva gozdna jo goščava.
/Anja Štefan/
SRNA 297.
Včasih so kmetje s konji orali.
Kaj bodo raje danes vžgali?
/Anja Štefan/
TRAKTOR 298.
V šolo hodi od takrat,
ko je bil še rosno mlad.
Dokler se ne upokoji,
nas sprašuje in uči.
/Zvezdana Majhen/ UČITELJ 299.
Ponoči se smuka
okoli luči,
še krilca si včasih
ob njej zasmodi.
/Anja Štefan/ VEŠČA 300.
Kadar kuhaš, pereš, piješ…
me gotovo rad imaš.
Ko poplavim polja, mesta,
pa pred mano trepetaš.
/Nadja Jakomin/ VODA 301.
Kadar praznuješ
svoj rojstni dan,
z željami popišem
kar celo stran.
/Zvezdana Majhen/ VOŠČILO (voščilnica) 302.
Dobro nam znana
opojna cvetica
s trni prekrita,
je vrtna kraljica.
/Elvira Maličev/ VRTNICA 303.
V tubi čaka,
da ščetko zajaha.
/Tone Dodlek/ ZOBNA PASTA 304.
V ustih pleše,
zobke češe.
/Tone Dodlek/ ZOBNA ŠČETKA 305.
4. UGANKE
Uganka Rešitev
Polno perja ima,
pa letati ne zna.
V postelji leži,
na njej se sladko spi.
/Elvira Maličev/ BLAZINA 306.
Na nitkah visijo
in jelko krasijo.
/Anja Štefan/ BOMBICE 307.
Ko sezujem prašne čevlje,
me na pragu naših vrat,
od kjerkoli se že vrnem,
čaka topli par _______.
/Tomaž Vrabič/ COPAT 308.
Revna roma skozi vrata,
vrača se domov bogata.
/Črtomir Šinkovec/ ČEBELA 309.
Delavke krilate
si zgrade palačo:
v sobo kot za svate
nosijo pijačo.
/Vera Albreht/ ČEBELE 310.
Na dnu kadi čepi,
vodi uiti ne dovoli.
/Elvira Maličev/ ČEP (ZAMAŠEK) 311.
pošiljamo jo, ko komu kaj lepega želimo,
veseli smo in srečni, ko sami jo dobimo.
/Franjo Frančič/ ČESTITKA (Voščilnica) 312.
Prehodil veliko je strmih poti,
zavezan z vezalko se noge drži.
/Maja Borin/ ČEVELJ 313.
Neslišen, neznaten, a velik falot,
skoz jabolko sočno utira si pot.
/Anja Štefan/ ČRV (JABOLČNI) 314.
V lep papir in pisan trak zavito –
kdo bi vedel, kaj je notri skrito.
/Anja Štefan/ DARILO 315.
Vija, vaja, vija, vaja,
ko dežuje se sprehaja.
Vija – vaja, vaja – vija,
sem ter tja se spretno zvija.
Če pa sončece posije,
vije – vaje, brž se skrije.
/Mira Voglar/ DEŽEVNIK 316.
Včasih, ko gremo ven,
vzamemo s sabo
zložljivo streho
za ročno rabo.
/Andrej Rozman Roza/ DEŽNIK 317.
Spomladi dišim,
poleti hladim,
jeseni redim,
pozimi gorim.
/Ljudska/ DREVO 318.
Ker je res glavni, uredi vse
do zadnjega laska,
čeprav je zobat, ne grize,
le včasih popraska.
/Jože Petelin/ GLAVNIK 319.
Na eni nožici
stojijo v gozdu ti možici.
Širok klobuk so si na glavo dali,
čeprav so v senci si svoj dom izbrali.
/Vera Albreht/ GOBE – JURČKI 320.
Jagode so polne soka,
tanka kožica jim poka;
brajda komajda jih nosi,
zobljejo jih črni kosi.
/Zvezdana Majhen/ GROZDJE 321.
Kako je ime
prašičku iz gline,
ki v svojem trebuščku
shranjuje cekine.
/Franc Ankerst/ HRANILNIK 322.
V morskem objemu z vetrom potuje,
če vetra ni, jadro spusti.
/Sara Mateja Rudolf/ JADRNICA 323.
Sonček rumen
v bel oblaček zavit,
v krhko okroglo
hišico skrit.
/Irena Androjna/ JAJCE 324.
S sadeži, plodovi
nas je obdarila,
s pisamo odejo
gozdna tla prekrila.
/Viljenka Jalovec/ JESEN 325.
Bodica pri bodici
se ziba po stezici.
/Anja Štefan/ JEŽ 326.
Dolga in prožna
brez nog se premika,
vedno je tiho,
le včasih zasika.
Kadar jo srečaš,
nesreče ne kliči,
pusti jo v miru,
sicer te še piči.
/Anja Štefan/ KAČA 327.
V lončku poseda,
se nič ne premika,
le redko je žejen,
neznansko rad pika.
/Anja Štefan/ KAKTUS 328.
Liste ima, a ni drevo,
in strani, a ni nebo,
v njej je tisoče čudes,
ki so ali pa niso res.
/Irena Androjna/ KNJIGA 329.
Rahlo jo zakotalim
in počakam, kaj pokaže.
Jaz bi vedno vseh šest pik –
a na koncu ona ukaže.
/Anja Štefan/
KOCKA 330.
Slepi gospod
rine povsod.
Razkoplje nam vrt,
to je ______.
/Lilijana Praprotnik Zupančič/
KRT 331.
Jajce znese v tuje gnezdo
in izgine brez sledu.
Nič ne pazi na mladičke,
raje poje svoj ku-ku.
/Anja Štefan/ KUKAVICA 332.
Bel trebušček,
repek na dva kraja,
vsako leto s prvim mrazom
daleč stran odhaja.
/Anja Štefan/ LASTOVICA 333.
Črte čez nebo zariše,
enkrat glasno, drugič tiše
po nevidnih cestah pelje,
zračne kilometre melje.
/Irena Androjna/ LETALO 334.
Staro je šlo,
nazaj ga ne bo,
se novo oglaša,
le kaj nam prinaša.
/Anja Štefan/ LETO
(staro in novo) 335.
Lepa je, a silno zvita.
Redkokdaj se ujame v past.
Si po gozdu išče zajce,
v vas gre pa kokoši krast.
/Anja Štefan/ LISICA 336.
Smrček privihan,
rep pa košat.
Pravi, da pojde
h kuricam spat.
Zjutraj pa kuric
ni na dvorišče,
perja ostalo je
le za prigišče.
/Mira Voglar/ LISICA 337.
Notri rdeča,
zunaj zelena,
ima črna semena
in je zavaljena.
/Elvira Maličev/ LUBENICA 338.
S pritiskom na gumb svetlo zagori,
ob njeni svetlobi so krajše noči.
/Maja Borin/ LUČ 339.
Med valovi zlatimi
rdeča kapica čepi,
volka nič se ne boji.
/Helena Bizjak/ MAK 340.
Kdo je dobri stari mož,
ki prinese ti darilo
in ki vrne se šele,
ko bo leto spet minilo?
/Anja Štefan/
MIKLAVŽ
(DEDEK MRAZ)
(BOŽIČEK) 341.
Majhen strah je v kleti doma,
tam cele noči rogovili in škreblja.
Če pa strah ta kdaj uloviš,
koj zacviliš: to je _____.
/Lilijana Praprotnik Zupančič/ MIŠ 342.
Kdo v nosek te špika,
pa iglice nima,
v ušesa te grize
brez zob, ko je zima?
/Franc Ankerst/ MRAZ 343.
Kdo je? Ne tič ne miš,
v temni jami ga dobiš,
s kremplji stropa se drži,
z glavo proti tlom zaspi.
/Tamara Laganin/ NETOPIR 344.
Kadar staro se odpravi,
zjutraj novo nas pozdravi.
Nič ne vemo kaj nam nosi,
vsak od njega srečo prosi. NOVO LETO 345.
Kaj nastopi vsako zimo,
ko december se izteče
in si vsi ljudje želimo
zdravja in miru in sreče.
/Anja Štefan/ NOVO LETO 346.
Bodičasta, zelena,
bogato okrašena.
/Anja Štefan/ NOVOLETNA JELKA 347.
Nimajo kril pa po nebu letijo,
zdaj so prav gosti,
zdaj spet se zgubijo.
Svetli so zjutraj, zvečer žareči,
v soncu prijazni,
v nevihti preteči.
/Branko Rudolf/
OBLAKI 348.
Čez luknjo je steklo,
okoli pa les,
ne zunaj ne notri,
natanko vmes.
/Anja Štefan/
OKNO 349.
Mrežo napel,
muho ujel
lovec vesel.
/Jože Šmit/
PAJEK 350.
V ponvi zacvrči,
na krožniku diši
debelinka zvita,
marmelade sita.
/Irena Androjna/
PALAČINKA 351.
Majhna gospodična
sedem črnih pik ima,
rdeča je njena suknjica
in leteti zna.
/Sara Mateja Rudolf/
PIKAPOLONICA 352.
Vsak dan po opravilih grem,
in vendar, to pač reči smem,
ostanem vedno v svoji hiši.
Kako se čudi, kdor to sliši.
/Josip Stritar/
POLŽ 353.
Ptičji zbor se oglasi:
»Mrzla zima k nam hiti!
Odhitimo zdaj od tod,
dolga, dolga je še pot!«
/Viljenka Jalovec/
PTICE SELIVKE 354.
Zgodaj zjutraj se na travi
nekaj rahlo je bleščalo –
tisoč drobnih, drobnih kapljic,
pa čeprav ni deževalo.
/Anja Štefan/ ROSA 355.
Glava jeklena,
noga lesena,
ljubi polena.
/Jože Petelin/ SEKIRA 356.
Spusti se na gredo,
zleti na drevo,
po oknu prebrska
nasuto proso
in drobno žgoli:
cicido, cicido.
/Anja Štefan/ SINICA 357.
S pokrovom na glavi
pred hišo stoji,
marljivo požira
različne smeti.
/Nika Mazi/ SMETNJAK 358.
Kdo v belo obleče
nam mesto, vasi,
obesi nam sveče
in zrak ohladi?
/Franc Ankerst/
SNEG 359.
Izza hriba se prismeje,
nas obsije, nas ogreje.
/Anja Štefan/ SONCE 360.
Kot sonce v zrcalu
sem zlata cvetica,
za njim se oziram
in grejem si lica.
/Tomaž Vrabič/ SONČNICA 361.
Dolgo čevlje zavezuje,
saj ima sto nog,
ko vseh sto si jih obuje,
pojde naokrog.
/Tamara Laganin/ STONOGA 362.
Vosek in stenj,
vrh pa ognjen.
/Anja Štefan/ SVEČA 363.
Svinčnik v ustih zavrti,
mu konico izostri.
/Staška Mrak Jamnik/ ŠILČEK 364.
Dve drobni sestrični –
zbadljivi spletični
loči le to,
da ena ima glavo
in druga uho.
/Andrej Rozman Roza/ ŠIVANKA IN BUCIKA 365.
Ptica dolgokljuna,
ptica črno-bela
spet iz toplih krajev
k nam je priletela.
Zdaj pri mlaki vsak dan
žabico pokosi,
stara mama pravi,
da otroke nosi.
/Anja Štefan/ ŠTORKLJA 366.
Pred njo posedaš in jo gledaš –
ona pa tebe ne;
v njen svet se spustiš, se ji čudiš, smejiš –
ona pa tebe ne;
nazadnje izstopiš in jo izklopiš –
ona pa tebe ne.
/Irena Androjna/ TELEVIZIJA 367.
Ne verjamem, da piškote peče,
ko po vejah sem in tja skaklja.
Nam z drevesa le lupine meče,
z jedrci se sama posladka.
/Anja Štefan/ VEVERICA 368.
Z repkom košatim mahlja,
z veje na vejo skaklja.
/Mira Voglar/ VEVERICA 369.
Dehteča lepotica
in vseh cvetic kraljica –
žal njena je navada,
da zbada silno rada.
/Brigita Kobe/ VRTNICA 370.
Kdo v deželi zdaj kraljuje,
v plaših toplih so ljudje,
ceste, drevje v led nam kuje,
s streh pa sveče nam vise.
/Franc Ankerst/ ZIMA 371.
Drobne kresničke svetlo žarijo,
nočno nebo z bledo luno delijo.
/Maja Borin/ ZVEZDE 372.
V blatni mlaki se namaka,
zdaj poskoči, zdaj zakvaka.
/Anja Štefan/ ŽABA 373.
Zelena gospa v mlaki živi,
z dolgim jezikom muhe lovi.
/Maja Borin/ ŽABA 374.
Čeprav ima lok in ostre zobe,
niti ne strelja
niti ne je.
/Andrej Rozman Roza/ ŽAGA 375.
Skače in se kotali,
z njo se radi igramo vsi.
Jo vrže Jure,
poda Matic,
brcne Saša,
jo ujame stric.
/Sara Mateja Rudolf/ ŽOGA 376.
5. UGANKE
Uganka Rešitev
Tale roža mnogo ve.
Če bo jutri sonce sijalo,
roža se odpre.
Če bo jutri deževalo,
roža se zapre.
Tale roža mnogo ve.
Povej, kako ji je ime.
/Mira Voglar/ BODEČA NEŽA 377.
Od jutra do noči
hiti, hiti, hiti.
Spušča s cvetka se na cvet
in nabira sladki med.
/Mira Voglar/ ČEBELA 378.
Obleka na obleki,
a kje ima telo?
Kdor skuša ga odkriti,
oči ga zapeko.
/Mira Voglar/ ČEBULA 379.
V luknjici živi,
čirika: čri, čri, čri.
/Mira Voglar/ ČRIČEK 380.
Ni bilo,
ne bo
in vendar je.
/Ljudska/
DANAŠNJI DAN 381.
Zemljico žejno zaliva,
strehe in ceste pomiva.
Žaba veselo kriči:
Oj, le še padaj, tri dni!
/Mira Voglar/ DEŽ 382.
Ob gredem vremenu se sprehajam,
ob lepem pa v kotu ležim.
/Ljudska/ DEŽNIK 383.
Visoko na strehi čepi
možiček in kadi.
/Josip Stritar/ DIMNIK 384.
Pritličje je glavna njegova postaja,
Od tam se v najvišja nadstropja podaja.
A včasih mu spotoma zmanjka moči
in s potniki vred kje vmes obtiči. /Niko Grafenauer/ DVIGALO 385.
Bela ptica nad morjem leti.
Bela ptica se k morju spusti.
Bela ptica na morju sedi.
/Mira Voglar/ GALEB 386.
Čisto tiho in skrivaj
je prišla v naš kraj.
barvic brez števila nosi
in na lističe jih trosi.
/Mira Voglar/ JESEN 387.
Vse leto bili so zeleni,
zdaj pa: rdeči, rjavi rumeni.
Vse leto na vejah viseli,
zdaj pa
bi v vetru se radi vrteli.
/Mira Voglar/ JESENSKO LISTJE 388.
Oj, kako so urne
njegove nožice,
oj, kako so ostre
njegove bodice!
/Mira Voglar/ JEŽ 389.
V mah si skrbno
skril je telo,
a ga bo izdal
klobuček rjav.
/Mira Voglar/ JURČEK 390.
Kako je drevesu ime,
če vsi listi iz ene veje drže?
/Ljudska/ KNJIGA 391.
Na polju in vrtu rase,
snežak z njim baha se,
a zajec sladka se.
/Mira Voglar/ KORENČEK 392.
V zelenem plašču iz bodic
skriva se rjavi stric.
Pa vendar stric rjavi
ni vedno pravi.
/Mira Voglar/ KOSTANJ 393.
Ku-ku!
Pomlad oznanja ptica.
Ku-ku!
Poje kdo?
/Mira Voglar/ KUKAVICA 394.
Tale ptica
si pod našo streho
gnezdo je zgradila.
Tale ptica
je pod našo streho
jajčeca zvalila.
Tale ptica
bo jeseni
v tople kraje se selila.
Tale ptica
bo spomladi
k nam se spet vrnila.
/Mira Voglar/
LASTOVICA 395.
Trd je kot kamen,
kamen ni!
Če je na gorkem,
se stopi.
/Mira Voglar/
LED 396.
Po zraku leti,
se oblakom smeji.
Je ptica in ni:
prevaža ljudi!
/Mira Voglar/ LETALO 397.
Tale Jaka
zajca čaka.
Zajec zvit,
v grmu skrit
se smeji: hi, hi, hi.
Komu?
/Mira Voglar/ LOVCU 398.
Sredi rumenega klasja
roža rdeča je zrasla.
Veter se v polje zaganja,
roža rdeča se klanja.
/Mira Voglar/
MAK 399.
Velik sem. Kosmat.
Rad čebelam bil bi brat.
Mmm, potem bi med imel,
mmm, bi lizati ga smel.
/Mira Voglar/ MEDVED 400.
Pisana krila se v soncu bleščijo,
ko se po zraku lovijo.
Pisana krila se v soncu bleščijo,
ko se na rože spustijo.
/Mira Voglar/ METULJ 401.
Pod iglasto goro
vem za črno vojsko.
/Oton Župančič/ MRAVLJIŠČE 402.
Mehke so njene dlačice,
tihe so njene tačice,
takšne so vendar tačice
naše prijazne mačice.
/Mira Voglar/ MUCA 403.
V gozdu zrasla je gospa,
živordeč klobuk ima,
belo mini krilce nosi.
»Naj dežuje!« milo prosi.
/Mira Voglar/ MUŠNICA 404.
Z njo luna
tiho pripluje,
nam zvezdic
nebroj nasuje.
/Tone Dodlek/ NOČ 405.
Uhlji dolgi,
zajec ni!
Tovor nosi,
polžek ni!
Kadar najbolj se mudi,
trmoglavo obstoji.
/Mira Voglar/ OSEL 406.
V kotu pod stropom ribič preži,
v mrežo prav tanko nekaj lovi.
Pa kaj? Saj ribic tu ni!
O, pa so muhe
debele in suhe,
te on lovi.
/Mira Voglar/
PAJEK 407.
Brez mene ptica ne more leteti,
Pisar me tudi mora imeti.
/Josip Stritar/ PERO 408.
Našo hišo straži.
Muco Maco draži.
Ko pridem domov,
pozdravi: hov, hov.
/Mira Voglar/ PES 409.
Na gnoju stoji,
za putke skrbi,
ko se zdani,
se oglasi: kikiriki. PETELIN 410.
Ko jagode zorijo
in klasi rumenijo,
ko mak tam sredi polja kima,
bi rekli, da takrat je zima?
/Mira Voglar/ POLETJE 411.
Vsakdo pozna
tega moža.
V križišču stoji,
usmerja promet in ljudi.
/Mira Voglar/ POLICAJ 412.
Majhen je, droban,
a tako močan
kakor nihče drug.
Brez vsakih muk
hišo si oprta.
Glej ga!
– Sredi vrta.
/Mira Voglar/ POLŽ 413.
Zvita potička,
iz nje molita
dva mehka rožička.
/Manica Komanova/ POLŽ 414.
Stalila sneg
v potoke žuboreče,
posula s cvetjem
travnike je speče.
/Mira Voglar/ POMLAD 415.
Pozimi to gostišče
mnogo ptic obišče.
Zrnja v njem obilo
dobijo za kosilo.
/Mira Voglar/ PTIČJA HIŠICA 416.
Deklica rdeča
pod zemljo se skrila,
zunaj šopek pustila.
/Oton Župančič/ REDKVICA 417.
V vodi živi
žabica ni.
Brez rok brez nog
plava naokrog.
/Mira Voglar/ RIBA 418.
Škoda, da nisem malo večji,
ko bi mogel še to doseči,
vse bi reklo: Vidiš jelena?
Zdaj mu nisem še do kolena.
/Josip Stritar/ ROGAČ 419.
Zares!
Poznam vozilo brez koles,
ki je pelje, če je sneg,
toda le, kjer je breg.
/Mira Voglar/
SANKE 420.
Ko na nebu sonce sije,
zvesto spremljam te povsod;
zapustim te, ko se skrije,
ti greš mirno svojo pot.
Kratka sem opoldne,
dolga, ko na večer gre.
/Josip Stritar/ SENCA 421.
Cicici, cicici,
cicici, ci,
ptičica drobna
veselo žgoli.
Tudi pozimi,
ko sneg je in mraz,
ptičica drobna
ostane pri nas.
/Mira Voglar/ SINICA 422.
Kdo se joka,
če ga sonce obsije?
/Ljudska/ SNEG 423.
Lonec in korenček
in velik kup snega
pa lahko napraviš,
kaj?
/Mira Voglar/ SNEŽENEGA MOŽA 424.
Dan na dan grem čez morje
pa ne zmočim si noge.
/Josip Stritar/ SONCE 425.
Zjutraj vstaja,
zvečer zahaja.
/Mira Voglar/ SONCE 426.
Roža raste više, više…
kakor sonce se ti zdi.
Ko nje seme dozori,
rada ptičke pogosti!
/Mira Voglar/ SONČNICA 427.
Med pticami je ptica,
ji pravijo tatica.
/Mira Voglar/
SRAKA 428.
Spomladi zraste cvetka,
ni zvonček, ni marjetka.
Rumeno haljico ima
in trobi: tra-ra-ra.
/Mira Voglar/
TROBENTICA 429.
Včasih narahlo zapiha,
lističe drobne zaniha.
Kadar močno se razpiha,
babica kašlja in kiha.
/Mira Voglar/
VETER 430.
Dolgouhec
potepuhec
venomer skaklja
sem in tja
sem in tja.
/Mira Voglar/ ZAJEC 431.
Zemljici trudni
odejo po stkala,
prezeblim grmičem
bo čepice dala.
Gola drevesa
bo v halje odela,
zaspanim medvedom
uspavanke pela.
/Mira Voglar/ ZIMA 432.
Zelene so njene hlače.
Še višje kot bolha skače.
Za dom ji je blatna mlaka.
Ponoči pa glasno kvaka.
/Mira Voglar/ ŽABA 433.
Tale debeluška
ni lenuška,
venomer se kotali
ali skakati želi.
/Mira Voglar/ ŽOGA 434.
