Pravzaprav sem ta post že objavila pred kakima dvema letoma na forumu starši in otroci … pa me je pospravljanje omar ta vikend in današnje vprašanje meni ljube osebe kam z vsemi odvečnimi igračami in podobnim, ki je še zelo, zelo uporabno – samo je vsega preveč, vzpodbudilo da ta post objavim še tukaj. Je ravno pravi čas … december je namreč prav pravljičen mesec … pa žal nikoli za vse ljudi pod sinjim nebom … in sploh ni potrebno veliko, da se prižge kakšna iskrica v očeh … preverjeno :o))))

Takrat sem zapisala:

Že kakšna tri leta je tega, ko me je zelo, zelo dobra prijateljica poprosila, če imam kakšno deško zimsko jaknico št. 4 odveč. V njihovi skupini v vrtcu, sama je namreč vzogjiteljica je en fantek sredi mrzle zime hodil v vrtec v zgornjem delu trenerke. Ima še bratca in sestrico in nedolgo tega takrat so prišli iz varne hiše.

Po par telefonskih klicih mojih družinskih prijateljic sem v roku enega popoldneva zbrala stvari za tri res velike črne vreče – vsega od spodnjega perila, zoknčkov, toplih kombinizonov, jaknic … čevljev, buck, igračk … in poslala po tej prijateljici tej družini. Prosila sem jo naj niti ne omenja od koga, kaj, zakaj … moj namen je bil izpolnjen. Se mi zdi, da tistega kar “obremeniš”, če ve od koga prejme – saj se vedno nekako čuti “dolžnega” – ta občutek namreč poznam iz otroštva. Zato mi je tudi mogoče lažje razumeti “ne imeti”.

Naslednji dan mi prijateljica pove nekaj kar me je kar za tisti dan strlo. Kar zjokala sem se. Ko je zjutraj prinesla stvari v vrtec je fantek bil že tam in jih je tako spravila, da jih mamica odnese, ko pride ponj. Naj še pripomnim, da mamica ni prosila za pomoč. In ko so šli ven na sprehod mu moja prijateljica reče : pridi nekaj lepega toplega imam zate. In mu obleče toplo z ovčko podloženo zimsko jaknico. In tiste velike iskreče očke jo vprašajo: saj mi ne boš moje trenerke vzela? Saj je še vedno moja a ne? Tu sem se pa kar zjokala.

Sedaj vse kar imam takšnega pošljem po moji prijateljici tej družini.

In za božič imamo pri nas že standard, da naš starejši sine izmed vseh svojih igračk izbere tri takšne, ki jih lahko pogreša in jih damo v vrečke, napišemo gor imena teh treh otrok, potem še jaz pridam kakšno sladkarijo in spet po prijateljici pošljemo tem otrokom.

Sinu želim že sedaj ko je še majhen popek vcepiti v zavest, da je pravi čar Božiča v tem, da dajemo in prejemamo. In, da je izmed svojih ljubih igrač izbral kakšno, ki jo lahko pogreša je še več kot bi šel v trovino kupiti novo.

In tudi nasploh v življenju.

In ko je tisto prvo leto temu fantku podaril daljinski avto, mi je potem prijateljica pripovedovala, da je fantek kar skakal od navdušenja (se spomnite svojega otroka, da bi skakal od navdušenja dobesedno pri kakšnem darilu – naši otroci, ki več ali manj imajo vsega kar preveč). Ta fantek je vedno žalostno opazoval otroke v petek, ko so smeli prinesti svoje igrače v vrtec kaj vse imajo in so si to med seboj kazali: in sedaj je tudi on lahko rekel: poglej kakšen super avto imam? Tako sem bila “ponosna na svojega sina, ki mu je tisto zimo podaril en daljinski avto za njega, enega za bratca in še nekaj za sestrico. In tako se jih spomnimo čez leto in tudi za vsak Božič. Lepo je pomagati drugim, tistim, ki so pomoči res potrebni in seveda, če smo v zmožnosti, da to lahko storimo.

In ko sem čež dve leti v porodnišnico med darili za našo pikico dobila kar 6 pikapolonic so tri našle mesto v toplih naročjih teh otrok. Ne poznam jih pa jih imam rada.

Tudi v našem mestu je ena hiša – vsaj ta mi je padla v oči, kjer vidiš na dvorišču « bosonoge » otroke – dobesedno – občasno pri vratih nastavim kakšno vrečko – in ko se za par minut vračam po ulici nazaj je že več ni – in kasneje kdaj vidim kakšnega otročka skakati naokrog v sinovi jopici … in mi je res toplo pri srcu …

… PRIŽGITE KAKŠNO ISKRICO V OČEH V DNEH, KI PRIHAJAJO – VSI NIMAJO MOGOČE TAKŠNE SREČE KOT JO IMAMO MI …

Moje vreče letos že čakajo na nove lastnike …

Medvedek Pu

Medvedek Pu, vem o čem govoriš … res vem … in poleg tega vem tudi to, da je takšen božič, ko daruješ nekomu, ki zares potrebuje, najlepši!! Lep je občutek v srcu, da je nekdo srečen, ker mu je toplo ali ker se lahko igra z igračo, ki je sicer nikoli ne bi dobil.
Zelo, zelo sem hvalećna svojim staršem, starim staršem in vsej svoji malo širši družini, da so me že v otroštvu vzgajali v duhu, da to kar v življenju dajemo, se nam tudi vrača. Morda ravno zaradi tega zadnjih 20 let delam v različnih humanitarnih organzacijah. Najlepše pa mi je bilo vsako leto, ko smo na podeželju, kjer sem živela, v eni izmed teh humanitarnih organizacij na domovih obiskovale starejše ter bolne. V bistvu jim nismo prinesli velikega darila, majhno pozornost, ker več pač ni zneslo, ampak ti ljudje so se tako veselili našega obiska že 14 dni prej in potem še dva meseca govorili o njem. Pa nismo naredili nič drugega, kot samo prišli k njim na obisk in jih poslušali, poslušali in poslušali … Oni so se čutili sprejete, pomembne, ker jih nekdo posluša. Jaz pa sem se vedno znova od vsakega med njimi naučila veliko, kar mi v življenju zelo koristi. Pa ne mislim tukaj na neko znanje, bolj na življenjske resnice in življenjsko modrost, predvsem pa na to, da sem na ta način v sebi gojila čut do sočloveka.
Kaj naj rečem … lepo je dajati!! 🙂

Prižgite kakšno iskrico v očeh. Ti Pu meni si pa avtomat za solze vklopila.

Joj kako lepo znaš ti to napisati. V svojem 15-letnem stažu v vrtcu sem srečala že kar nekaj otrok, ki so bili podobni temu tvojemu fantku. In takšni otroci znajo biti hvaležni.

Unikatna točno to kar si zapisala ta življenjska resnica in modrost, ki jo lahko prejmeš od starejših ljudi … takšnih nasvetov ne premore nobena knjiga … sploh ljudi, ki so celo življenje preživeli v zares pomenu besede skromnost – pa imajo kljub vsemu gube od smeha na obrazu in tiste iskrice v očeh, ki jih vsaj jaz pri veliko ljudeh, ki jih poznam “pogrešam” … prej bi rekla, da jim včasih preveliko blagostanje te iskrice vzame … verjamem, da si ti tega skozi delo videla še veliko več kot mi … res je lepo dajati … in starši lahko pri vzgoji svojih otrok naredimo res veliko, da jim pokažemo pravi kažipot za čut do sočloveka …

Pu

Florjan ob takrat prvih korakih k tej družini sem tudi jaz takrat jokala kot dež … pa se zavedam, da ne morem odvzeti žalosti sveta … samo po kapljicah eden, dva ,trije … pa se premaknemo za cm … pa tudi lastni prag hvaležnosti je vedno zaradi tega precej večji kot bi mogoče bil sicer … to je predvsem dobro pri naših otrocih, ki imajo res vsega preveč – če damo mame roko na srce … prav je, da vidijo tudi drugo plat zvona …

Pika slika … brez čuta za sočloveka te moje prijateljice vzgojiteljice tudi jaz ne bi prišla do te družine … pa žal poznam še veliko pomoči potrebnih družin … ve mogoče prve vidite takšno stisko in kjer je volja je pot … tako je tudi pri nas steklo …

Pa saj sploh ni potrebno poznati kakšno takšno družino, že kakšen materinski dom ali varna hiša ali kakšna podobna ustanova so pravi naslov za kakšno stvar, ki jo lahko pogrešate in je še uporabna – namreč mesto stvarem, ki so odslužile svoje je smetišče … to pa vedno poudarjam … ti ljudje si zaslužijo najboljše tako kot mi …

Pu

Pika slika a veš, da je tista hiška z bosonogimi otroci prav v bližini vašega vrtca :o))))))

Pu

Ej Medvedek Pu, sej ne moreš tebe brat da ne bi točil solz. Kako imaš prav. Tako malo je treba, da prižgeš otročku isrico v očeh.

Uf teško je karkol še dodati, na že opisano. Mislim pa da smo Slovenci že po duši nekako humanitarni narod tako ali drugače. Seveda eni bolj eni malo manj. Prav zaradi takega prepričanja in odnosa do družbe in sočlovega (vsaj večina) premoremo toliko različnih humanitarnih organizacij.

Prižgimo vsaj žarek upanja…..

Pred skoraj 3 leti sem bila v vsakodnevnem kontaktu (delo na sociali) tako z otroki iz socialno ogroženih družin, kot z direktorji velikih in uspešnih podjetij na drugi strani…na roke lahko preštejem tiste, ki so mi ob predstavitvi problema in prošnji za pomoč, takoj stopili nasproti…nekaterim je bilo potrebno precej časa vedno znova in znova razlagat problem in jih prosit…večina pa jih je bilo takih, ki o problemu otrok sploh niso želeli slišat. Včasih sem imela občutek, da zgodbe otrok za katere sem pomoč prosila, nekako niso pasali v njihov popoln svet blagostanja…in so mojo prošnjo za pomoč jemali kot očitek za njihov lastni uspeh.
Upam, da je danes kaj bolje…čeprav mislim, da bistvenega zboljšanja ni.

Me pa vsakič znova fascinira cifra zbranega denarja v oddaji Spet doma…samo tukaj je po moje večina prispevkov od tistih, ki sami sicer nimajo veliko, pa vseeno pomagajo še drugim.

Pu lepo si napisala in mi v spomin privabila kar nekaj obrazov nekoč “mojih” otrok…

Šele sedaj vidim, da mi je tiskarski škratek pojedel črko P v naslovu posta :o)))

Mamči zelo lepo si napisala, kot da res vse te zgodbe ne pašejo v “njihov popoln svet blagostanja” …

Pu

Sicer ni v moji navadi, da o tem sploh govorim, pišem, raje samo naredim, ampak naj še jaz pristavim svoj lonček. Ne zamerite, malo se moram razpisati…

Jaz vsako leto te vreče, rečem jim kar božičkove vreče, ker je ravno v mesecu decembru to, ko jih obiščem… odnesem na pediatrijo, izbrala sem oddelek, ki mi je bil nekako najbolj pri srcu, jih vprašal, če smem prinesti to in ono, nazadnje so z veseljem vzeli celo računalnik… in tja odnesemo vedno vse igrače in stvari, ki so še zelo uporabne in primerne za tak oddelek, tudi plišaste igračke vzamejo z veseljem. Med letom nafehtam tudi kakšno podjetje …in še oni kaj pristavijo za piko na i…na tak način pomagam tudi naši vaški šoli, saj jim vedno primankuje denarja za vse…

Oblačilca pa si punce med seboj izmenjujemo že leta in si tako pomagamo ena drugi in prišparamo kakšen tolar in lepo nam je, ker vemo, da to še nekdo nosi z veseljem.

In želim napisati še tole…
Medvedek se strinjam s teboj, ni lepšega občutka kot gledati v drugih očeh iskrice, ki si jih prižgal ti s svojo dobroto, sploh če je to v očeh nekoga, ki vse to še zelo zelo potrebuje.

In tako rada sem na tem forumu, prav zato, ker iz njega veje ena sama iskrena dobrota, čutim, da ste tukaj same fejst punce, kot mi je to povedal že Mateo med vsrsticami, ki sva jih imela nekaj dni nazaj…ko si človek ogleduje vse druge forume tu na med.over.net, ne vidi drugega kot nenehno zbadanje, zlobo, fofšijo…tukaj v skrinjci idej …pa se svet spremeni v pravljico;)) nenehno lahko bereš in čutiš nesebično pomoč, dobroto vseh uporabnic…punce res zlate ste, tujka sem med vami, takorekoč sveža in kar dve sta mi takoj priskočili na pomoč in mi na dom poslali prtičke,izmenjale svoje osebne naslove… pa sploh se nismo poznali…

Se pridružujem medvedkovim besedam in se ozrimo, mogoče pa res nekdo pri sosednjih vratih potrebuje našo pomoč, včasih smo slepi, pa se nam nekaj dogaja pred nosom, ne pojdimo mimo, ustavimo se in pomagajmo, kajti nikoli ne vemo, kdaj bomo mi potrebovali tujo pomoč.

Žal mi je, ker me ne bo na srečanju…otroci bolani…ker sem vas res želela spoznati še od blizu;))..pa drugič, ve pa le uživajte v skoraj že-predprazničnih dneh-vzdušju, še malo…mogoče vam zapade že prvi sneg;))!

Mmamica lepo si zapisala … več povedo dejanja kot pisanje … samo včasih je tudi pisanje potrebno saj nehote potrkaš na kakšno srce, ki bi z veseljem pomagalo … seveda so pravi naslov tudi bolnišnice in zdravstveni domovi – sploh socialna služba zdravstvenega doma našega mesta je tako vesela vsake igračke, saj ob obisku domov otroci tako radi odnesejo kakšnega plišeka s seboj … včasih res ne veš kam bi kaj dal prej … in največkrat je tako, da tisti, ki pomoč potrebujejo ponavadi ne prosijo zanjo.

Pu

Medvedek spet imas prav, kot vedno…ampak saj veš, prehitro se najde nekje kdo, ki te potem napade in reče, le kaj se hvališ…zato sem se naučila, da o tem sploh ne pišem več, ne govorim, ampak samo še delam..ampak kot sem tudi napisala, ste tukaj same zlate punce in tu sem upala zliti svoje srce na “papir”..

Včeraj smo v čakalnici čakali na cepljenje, otroška čakalnica je drugače to, polno poličk, nikjer ničesar, da bi otroci lažje čakali, in sem pobrskala doma, našlo se je velilo starih cicidojev,pa tudi nekaj revij za odrasle… tudi nekaj igrack še..nesla sem tja…sestra je bila zelo vesela,a tudi zalostna… dejala je , “škoda, ker bodo kmalu vse to pokradli in ponavadi ljudje, ki imajo vsega preveč…pa kaj čmo…tudi to se dogaja in zato bo kmalu spet prazna čakalnica…ampak če sem nekomu vsaj malo popestrila-polepšala-skrajšala čakanje na vrsto, se je tudi splačalo;)).

Super tako se piše mmamica :o)))))

Pu

Pujek moj in mmamica – ob prebiranju postane človeku kar toplo pri srcu in res je, o teh stvareh bi morali večkrat brati, čeprav marsikdo poreče, tako kot si napisala ti mmamica, da ti marsikdaj kdo očita samohvalisanje.

Tako dejanje bodo kot hvalisanje označili samo ljudje, ki imajo trda srca in slabo vest. Napad pa je najboljša obramba.

Pujek moj, še posebej se me je dotaknilo tisto o tem, da želiš svojim otrokom privzgojiti, da življenje (božič) ni le čas prejemanja ampak tudi dajanja.

Mogoče (in verjamem, da bo tako), pa bo začel zaradi tvojega pisanja še kdo početi podobno. Točno take stvari delajo naša življenja bogatejša. Sama še kako verjamem (in se trudim živeti) po načelu, da to kar daješ, se ti v drugačni obliki tako ali drugače povrne.

S temle pisanjem sta meni polepšali dan. Hvala.

LP, Dreja