Med.Over.Net

Žalovanje in slovo

Odgovarjajo: mag. Polona Ozbič, univ. dipl. ped., zakonska in družinska terapevtka • Zavod Pogreb ni tabu

tolažba

Default avatar

Frida1

No, pa je prišel čas, ko potrebujem tolažbo. Ko se mi zdi, da ne zmorem več sama skozi težko žalovanje za otrokom. Ta forum - ve drage prijateljice - me je reševal po izgubi drugega otroka. Tu sem našla prijateljice s katerimi delimo podobno usodo in se razumemo brez besed ali znamo izbrati tudi prave besede. Brez vas ne bi zmogla. Hvala.

6.2. sem rodila svojega tretjega otroka, punčko Aniko. Žal sem ostala tudi brez nje. Neutolažljiva je moja bolečina. Nikoli ne bom pozabila pogleda na njo; občutka, ko je brcala; nikoli bele krstice v kateri je ležala preden so jo upepelili; niti slovesa, ko smo jo posuli na Polje belih vrtnic. Ko se znajdeš na pogrebu svojega otroka, sprva ne moreš dojeti, da je to res.
Pravzaprav ne dojemam še danes, bolečina je prehuda. Sem mama trem otrokom, pa nobenega ne morem objeti, stisniti k sebi in mu dati svoje ljubezni. To je hudo.
Iz obdobja šoka, ko sem kar spraševala zdravnike kakšne so možnosti za naprej in so me oni ustavljali, da naj počakam kako leto, sem se prebila do občutkov žalosti, jeze, samoobtoževanja. Najtežje obdobje doživljam sedaj, ko zaznavam kako življenje teče naprej, a brez mene, jaz stojim. Najraje bi umrla, šla v grob z otrokom, tam bi mi bilo lažje. Tja spadam.
Te občutek že poznam in sem dejala, da sva z možem postala strokovnjaka za žalovanje. Te besede vzamem nazaj. Na ponovno izgubo otroka se ne moreš pripraviti, boli enako ali pa še bolj. Tu mi ne pomaga nobena diploma.
Prišel je čas, ko bo treba v službo. Najraje nikoli več ne bi prestopila praga šole. Tretjič se vrnem brez otroka. Srečam se s sodelavci, stopiti moram pred razrede, ko sem povsem na tleh. Srečujem se s starši in poslušam besede kot so moj otrok, to moj otrok ono. Kako boli. Pa slišim besedo mama. Obupno boli. To bom spet poslušala vsak dan. Najraje bi se skrila v mišjo luknjo.
In spet z možem zelo različno žalujeva. On se uspe zbrati, posvetiti delu, se pohecati v družbi. Meni je vsak pogovor napor, vsak obisk težak. Vedno je z menoj moja punčka, moja bolečina. Vse me spomni na njo. Kako sem prišla na obisk s trebuščkom, kako smo upali in se veselili.
Opore v prijateljih imava veliko več kot pri izgubi prvih dveh otrok. A vendar, ko sem sodelavke - prijateljice peljala na Polje, sem se počutila kot da ne spadam zraven. Smo jokale skupaj, nato so se one pričele neobremenjeno pogovarjat o pripetijah v službi. Kot da so iz drugega filma. Jaz sem bila v žalostni tragediji, one v neobremenjeni nanizanki. Srečna sem bila, ko sem prišla domov v svojo samoto, svoj svet.

Hkrati nama je v obraz vržena realnost, da ne kaže upati na pozitiven izzid nosečnosti. Konizacija v mladostnih letih mi je navrgla trpljenja. Ginekolog je rekel, da gre za majhen poseg, samo malo tkiva odščipnejo.
Rešujem se s postopkom posvojitve v katerega vlagam veliko energije.
Upanje, ki mi je ostalo, je da lahko svojo ljubezen dam posvojenemu otroku. A ta pot ni lahka in ni gotova. Morda manj boleča kot podati se v novo nosečnost in ponovno izgubo otroka.

Tako je mojo življenje v tem trenutku. Nisem še dojela zakaj mi je naloženo toliko trpljenje. Veliko moči zahteva od mene. A mi je tudi zmanjka. Tako kot danes, ko pišem vam.

Hvala za kakšno misel tolažbe, svojo izkušnjo, toplo besedo.

Ljudje smo angeli z eno perutjo, če hočemo leteti, se moramo objeti.

Anika, tebe z vsem srcem in vso ljubeznijo, ki jo premorem, objemam. Neizmerno te pogrešam.
Default avatar

Pitka*

Draga Frida,

sedaj ti izrekam le iskreno sožalje, ker mi solze ne dopuščajo kaj več! Se kmalu spet oglasim!

Pošiljam topel objem!!!
Vidka Pitka

********************************************
http://www.mojalbum.com/vidka-pitka
Default avatar

A.L.M.

Draga Frida,

prejmi moje globoko sožalje.

Ne upam si niti pomisliti na razsežnost tvoje bolečine. Pa ne zato, ker ne bi poznala občutka izgube, ampak zato, ker je, kot si sama napisala, vsakič znova potrebno tako ogromno moči in volje, da se "spraviš v svet".

Danes sem izvedela, da je prijateljica izgubila drobno pikico že po letu izgube hčerke ob rojstvu. Saj človek ne utegne niti pomisliti, da bi lahko po 6. tednih to utegnilo biti malo bitjece, ki ti povzroči takšno revolucijo v občutkih, pa vendar jo in izguba tako presneto boli.

Mene še vedno močno zaskeli v prsih, ko zagledam deklice enake starosti, kot bi bila sedaj moja mala angelcica, pa teče že 6. leto od tistega dne.

Pred prazniki sem kupovala čokoladna jajca. Imeli so taka s presenečenji posebej za deklice in za dečke. Ko sem zagledala tista rožnate barve, so solze kar naenkrat privrele, kar tako, same...
Pa si vedno govorim, da sem lahko močna in trdna kot kamen in da me nič več ne more tako močno prizadeti.
Ja, eno čokoladno jajce pa me le je.

Treba je gledati naprej, iskati mavrico povsod.

Frida, iskreno vam želim, da bi se vam uresničile vse lepe misli.

Pošiljam ti topel objem, tvojim trem angelčkom pa bom prižgala lučke na grobu moje angelcice. Prav gotovo so tudi tam gori nekje skupaj.

A.M.
Default avatar

andi

Draga Frida,
Nekatere ljudi življenje težko preizkuša, a bodi prepričana, da ne več, kot zmoremo prenesti. Izgubiti 3 otročke je res hudo, jaz sem izgubila 2. Prvorojenega-fantka po šestih mesecih nosečnosti, tretjerojenega-fantka po 4 mesecih in pol življenja. Dana pa mi je bila sreča, da imam eno zdravo punčko, za katero sem neizmerno hvaležna.
A tisti, ki me je o življenju naučil največ in mi odprl oči in dušo, je kljub parajočemu srcu- moj fantek, ki je umrl pred letom dni. Iz lastnih izkušenj povem, da je hudo izgubiti otroka takoj po porodu, še mnogo huje pa je spremljati njegovo dolgotrajno trpljenje in boj za življenje.
Tako kot sem se jaz spremenila skozi proces teh izkušenj, verjamem, da se tudi ti spreminjaš. Jaz sem se spraševala, kje je meja in kaj to življenje od mene pričakuje? Spoznala sem, da je čas, da preneham riniti z glavo skozi zid. Dva huda opozorila sta bila dovolj. Verjetno sem prišla z namenom, da ljubezen, ki jo nosim v sebi in je ne morem podeliti vsem svojim trem otrokom, podarjam tistemu, ki jo tisti trenutek potrebuje. To je lahko drug otrok, odrasel človek v stiski, star, nepokreten ali kdorkoli drug. Ko se odpreš za druge, se vsak dan najde nekdo.
Sama veš, da je žalovanje dolgotrajen proces, zato si vzemi čas, kolikor ga potrebuješ. Tvoje male dušice ti bodo pri tem pomagale, ko se bodo prikradle v tvoje sanje ali zapihljale mimo tvojih ušes. Čez nekaj časa boš sprejemala odločitve, ki bodo drugačne od današnjih, ker se bodo dogodki oddaljili in boš drugače razmišljala.
Prijateljice in sodelavke, ki nimajo naših izkušenj te ne bodo nikoli čisto razumele, to jim ne moremo zameriti, saj se takšnih občutkov ne da priučiti.
Jaz ti želim veliko moči in, ko te stiska v prsih, pusti bolečini, da pride na plan. Čimprej in čimvečkrat jo odplavljamo, bolje gre nam in našim malim dušicam.
Topel objem-od mene.
Default avatar

Ma.

Draga Frida, tudi jaz ti izrekam iskreno sožalje.
Zelo dobro razumem tvoje občutke jeze , samoobtoževanja in strahu , kako boš zmogla ponovno v službo. Ti sama nisi nič kriva za to, zagotovo je kje skrit globji pomen, za katerega zaenkrat še ne veš.
Zato se ti še splača živet naprej ! Vem, da boš zmogla in čez čas boš ponosna sama nase.
Tudi sodelavcem in staršem je težko. Radi bi te potolažili, pa ne najdejo pravega načina ob tako hudi izgubi, kot je tvoja. Jaz sem izgubila šest otrok, šestkrat sem se morala vrniti v vsakdanje življenje, pa zdaj ne vem kaj naj ti napišem v tolažbo , zato ne smeš biti prizadeta, če sodelavci in prijatelji odreagirajo nerodno. Vsi bi radi, da ti čimprej spet normalno zaživiš, zato so skušali speljat pogovor na vsakdanje stvari.

Glej, vsi naši otroci niso umrli zaman. Nastal je ta forum in Solzice, ter Prazna zibka , strto srce. Žalujoči starši se imajo na koga obrnit. Pred 11 leti, ko sem izgubila prvega otroka, v Sloveniji ni bilo žive duše, kamor bi se lahko zatekla po pomoč. Do danes pa so se, po zaslugi mamic, ki so izgubile otroke, in tudi po tvoji veliki zaslugi, Frida, stvari obrnile na bolje.

Le pogumno se spet vrni v življenje, ob pomoči moža in prijateljic s foruma boš zmogla.

Lahko noč
Ma.
Default avatar

Anna1

Draga Frida, tudi jaz ti izrekam iskreno sožalje.
je tako lepo in sonce sije in jaz ga ne čutim, ne čutim toplota
samo jokam, jokam in rada bi te objemala
nič več ne moram
jokam s teboj
in objemam te preko interneta
Anna
Default avatar

Timeja

Draga Frida!

Najprej ti izrekam iskrene sožalje
Vem kako je če izgubiš svojega otroka. jaz sem ga izgubila 27.3 v 21 tednu in še vedno boli, kot tisti dan pred 25 dnevi, ko sem izvedela da moji punčki ne bije več srček.
Vem da tebe bolj boli, ker si jo videla, vendar vedi, da vsaka izguba neglede na starost otroka neizmerno boli. Tudi jaz ne vem kdaj se bom pobrala, kako bodo name vplivali ljudje, prijatelji sodelavci. Vem da jim ne bo lahko ker ne bodo vedeli kako se obnašati, ker še tega niso doživeli.
Oprosti jim za obnašanje, mogoče so te hotele samo malo razbremeniti, da bi se malo sprostila, vem pa da tebi ni do tega. Ti bi v tistem trenutku bila rada pri njej, saj si bila, Z MISLIMI.

Naši angelčki nas gledajo in opazujemo, mi pa smo z mislimi vedno z njimi.

Drži se!
Vsi jočemo s teboj!
Default avatar

nikova mami

Draga Frida.Tudi jaz čutim z vami in popolnoma razumem. Pred letom dni ste mi, ko sem potrebovala tolažbo in nisem videla izhoda pisali vzpodbudne besede. Pisali ste mi da je edino kar lahko narediš, da vzdržiš, hkrati pa daš svojim čustvom svojo pot na nek kreativen način. In potem je vsak dan malce lažje, a bolečina traja.Ponudili ste mi svojo ramo. Tudi jaz sem mislila (in še mislim) da bi mi bilo najlepše v grobu ali kje drugje oz. kraju kjer so naši angelčki in tudi na to ste imeli takrat odgovor, češ da še ni naš čas in da je pozitivno pri vsem tem, da nam bo takrat lažje - ko bo prišel naš čas - nas bodo pričakali naši angelčki.
Ne želim vam trositi upov da bo lažje itd... ker po tolikih tragedijah poznate bolečino ki traja in ... rada bi vam le rekla da jočem za vse naše, vaše in ostale angelčke... Objem
Default avatar

val1

Preden sem te obiskala, sem potrebovala precej časa, da sem doumela kaj se vama je spet zgodilo, prebrala - no, bolj preletela sem knjigo Prazna zibka..., zelo pozorno pa seveda tvoj prispevek v tej knjigi. Pa sem šla kljub temu domov s praznino v srcu, saj ti nisem povedala vsega kar sem želela, predvsem pa nisem prisluhnila vsemu kar bi mi vidva želela povedati.
Zdaj vem - saj sem prebrala vsa sporočila na tej strani - da je tvoj tretji angelček deklica, kako si se počutila in se še počutiš ob tretji izgubi...
Rada bi ti bila v oporo in tolažbo, rada bi ti rekla nekaj, da bi te spravila v dobro voljo, rada bi....Če boš želela, bom šla s teboj na Polje belih vrtnic in žalovala s tabo.
Ne vem zakaj te preprosto nisem raje poklicala! Saj bom.
Drži se! Zdrži! Ne vemo koliko časa nam je odmerjenega na tem svetu, mogoče pa boš doživela še kaj lepega, prijaznega, boljšega... že zato se splača vztrajati.
LP - najbrž veš kdo
Default avatar

Frida1

Hvala prijateljice, sem vedela, da bo prišla tolažba.
Včeraj sem cel dan jokala, danes je malo bolje, malo bolj znosno, čeprav sem pri notarju, na CSD, šefici morala razglajati svojo dušo. O nečem tako zelo intimnem kot je otrok, ki si ga želiš in predvsem težko, ker sem žalostna zaradi izgub svojih.
Srečala sem svojo prvo ljubezen. Seveda je sledilo vprašanje, če imam otroke. Kaj naj rečem? Mu naj povem?
Po oklevanju se odločim, da dam kri in morda bom lahko kdaj s svojim kostnim mozgom pomagala, da bo nekdo preživel. Z zdravnikom sva se takoj ustavila pri nosečnosti, porodu in je dejal, da zdaj moram poskrbeti zase in za svojega otroka. Čez kako leto se lahko vpišem v register. Vsak dan je veliko tako bolečih trenutkov. Najbolj varno je, ko sem doma.

Res je, da se najbolj razumemo tiste, ki vemo kakšno bolečino prestajamo. Predvsem ne potrebujmo nasvetov, le toplo besedo, objem, majhno pozornost. Še psihologinja mi reče, da ji je iskreno povedano groza, če se postavi v mojo kožo in ima pri tem solzne oči. Ja, res je grozno, pa kaj ko tako pač je. Je treba preživeti.

Vedite, da mi je toplo ob vaših besedah in da mislim tudi na vaše angelčke. Lažje mi je, ker vem, da so nekje skupaj. In med njimi vidim tudi svojo sodelavko, ki si je lani vzela življenje. Marija tudi nate mislim.

Hvaležna sem, če sem s svojimi besedami kateri od vas pomagala. Dobro dene, ko to slišim. Ve pomagate meni, ker samemu sebi je težko.

Val1, nisem prepričana, če sem uganila kdo si, ker nisi nič napisala o sebi. Si obdana z valovi morja? Bom vesela, če pokličeš in tudi če greva skupaj na Polje belih vrtnic.
Default avatar

moca

Draga Frida1!
Iskreno sožalje. V sebi jočem s teboj, tvojo drago Aniko, mojo M. in vsemi malimi angelčki. Ne vem, kaj prestajaš, samo mislim si lahko, kako močna bolečina, nemoč, obup se je naselil v tvoji duši. Toda ne omagaj!! Toliko topline je v tebi, moči, da pomagaš drugim s podobno bolečino v srcu. In predvsem zdrži zaradi svojih treh angelčkov. Vedi, da so ponosni na svojo mamico, čeprav je ne morejo objeti.
Pri nas gori svečka samo za tvoje angelčke. Srečno, M.
Default avatar

mi3

Draga moja S.

Mislim na tebe, ko mi čas dopusti ti kaj napišem, povprašam kako si...Ampak tole, kar sem prebrala sedaj...to me je pa vrglo iz tira!!!!

Jočem s teboj in ko berem vrstice, ko je ležala v beli krstici...joj, kako boli, vem draga moja, kako zelo to boli!!!!!

Jočem s teboj, jočem z vama in v mislim s tvojim angelčki in mojo punčico te lepo pozdravljam, ti pošiljam topel objem in veliko,še več moči, da boš zmogla skozi to!!!!

Prijazen pozdrav
Mojca
Default avatar

Tina K.

Sem v službi. Danes sem po nekaj časa znova malo prebrala poste na našem forumu in ne morem verjeti.

Čutim s tabo, Frida, pa tudi z vsemi ostalimi mamicami.

Ne vem, kaj bi ti lahko drugega napisala. Predstavljam si, kaj te čaka oziroma kaj že doživljaš- meni je bilo (upam!) usojeno to doživeti "le" enkrat in mi je za vedno zaznamovalo življenje. Pa tudi življenje vseh, ki me imajo radi, ki so se takoj zaljubili v Nuško in ki so jo tudi izgubili.

Želim ti veliko moči in da bi našla smisel oziroma razlog za nadaljnje življenje.

Tako kot vedno, bo v Parku zvončkov gorela svečka za vse naše otročke.

Pozdrav vsem

Tina
Default avatar

Lenora

Draga Frida!

Zelo mi je hudo, ko berem o tvojih bolečih življenjskih izkušnjah. Čeprav sama imam otroke, si lahko predstavljam kako trpljenje preživljaš.

Izrekam ti iskreno sožalje.

Čeprav ljudje v okolici velikokrat ne razumejo s kakšno bolečino se soočajo mame, ki jim je otrok umrl, si želim, da ti pustijo čas, te ne priganjajo, da bi se morala čimprej pobrati. Ni se ti treba pobrati, ni ti treba biti močni, ni ti treba živeti zaradi svojih otrok. Dovoli si vso nemoč in to, da boš nekaj časa v črnem in temnem tunelu ali kot piše v neki knjigi , na otoku žalosti, daleč, daleč je sedaj kopno. Ne pusti, da ljudje vplivajo nate z izjavami: moraš!

Res ti dajem dovoljenje, da žaluješ, ker vem, da je to največ kar ti lahko dam.
Želim ti podpore ljubečih ljudi, ki te bodo povprašali po tvojem počutju, ti morda stisnili dlan, namenili drobno pozornost. Zdaj ti ni treba skrbeti še za njihove težave.

In čas, ko boš ugledala kopno bo zagotovo prišel, a ko boš TI pripravljena, sposobna in boš hotela videti tudi sonce. Do takrat pa se bodo najbrž obrnili vsaj štirje letni časi.

Do takrat je dolga pot. Vedi, da sem s teboj in da te objemam in mislim na tvoje tri otročke in prižigam svečke.
Default avatar

TT-D

Pozdravljena draga Frida!

Tudi za menoj so težki dnevi in tako sem spet malo postala na teh naših forumih in zagledam tvoje besede.

Solze mi polzijo po licu, prijateljica moja,... jok...neustavljiv jok,...
.... vedi da sem s teboj in mislim nate. Tvoja bolečina je tudi moja bolečina.

Ko bi lahko kaj spremenili, ... pa ne gre. ZAKAJ? Tudi meni se srce para, ko oddidem na grob,... in vem, da bom to počela celo življenje.... celo življenje se bom spraševala ZAKAJ? Kakšna bi bila? Odgovora pa ne bom dobila. Ne In to boli, močno boli.

Kaj nam bo življenje še vse prineslo?

Objem prijateljica moja, javi se ni važno kdaj. Z mislimi sem vedno s teboj.


"Ni večje bolečine
kot v dneh žalosti
nositi v srcu
srečnih dni spomine"
(Dante)
Default avatar

Katka

Draga Frida,

pošiljam ti topel objem iz LJ konca. Ne veš, kako zelo te razumem in čutim bolečino s tabo! To je vse, kar ti lahko dam in v tem trenutku zmorem.

Veš, da imam sedaj dva zdrava otročka, pa vendar sem v zadnjem času velikokrat pokukala na ta forum predvsem zaradi tebe. Vedela sem, da se boš prej ali slej javila!

Trpiš, kot sem trpela sama! Meni je uspelo in tudi tebi bo!!!!!!!!!!!

Še enkrat moje iskreno sožalje!

Prosim, javi se mi kaj na mail!

LP od Katke
Default avatar

Žogica Nogica

Frida... Ne poznava se, pa vendar vem, da si krasna oseba. Ki lahko da svojo ljubezen svojim otročkom. Ker si ena izmed tistih, ki si z Zibko vlila ogromno ljubezni in upanja tudi drugim staršem, ki so izgubili svoje otročke...

Ne poznam tvoje bolečine in srčno upam, da je nikoli ne bom poznala... Imam pa prijateljico, ki je pred kratkim tragično izgubila svojega malega sinčka... Danes je bila pri meni, veliko sva se pogovarjali. In spet mi je zaupala, kako zelo ji je vaša knjigica pomagala. Tudi tvoj prispevek... Zato sem pravzaprav sploh zdajle na tem forumu... Da sem ji pokazala, da ni sama. Tako kot ti, draga Frida, nisi sama...

Pošiljam ti en dolg, topel objem. V mislih sem s teboj.
-----------------------------------------------------------------------------------------------
Naučil sem se, da nihče ni popoln dokler se ne zaljubiš vanj. (Andy Rooney)
-------------------------------------------------------
Slovenec ti odpusti vse, samo uspeha ne! :)
Default avatar

Frida1

Na sosednjem forumu sem našla ta spisek želja, ki dobro opiše kako lahko okolica pomaga žalujočemu. Sama spet ugotavljam, da le malokdo zna potolažiti in da več ne vemo kaj je to žalovanje. Ko pa tako dobro dene topla beseda, ko veš da v bolečini nisi sam! Že zato se splača preživeti.

V teh deževnih dnevih, ki so meni sicer sedaj pisani na dušo, želim sebi in vsem žalujočim mamam, očetom, da vzdržimo, preživimo, da se imamo s kom pogovarjati o svoji bolečini in ko bo pravi čas, da se bo prikazalo tudi sonce.

Wish List
(A little something for those around you)

I wish you would not be afraid to speak my loved one's name. They lived and were important and I need to hear their name.

If I cry and get emotional if we talk about my loved one, I wish you knew that it isn't because you hurt me: the fact that they died causes my tears.

You have allowed me to cry and I thank you. Crying and emotional outbursts are healing.

I will have emotional highs and lows, ups and downs. I wish you wouldn't think that if I have a good cry my grief is all over, or that if I have a bad day I need psychiatric counseling.

Being Bereaved is not contagious, so I wish you wouldn't stay away from me.

I wish you knew all the "crazy" grief reactions that I am having are in fact very normal. Depression, anger, fear, hopelessness and questioning of values and beliefs are to be expected following a death.

I wish you wouldn't expect my grief to be over in 6 months. The first few years are going to be exceedingly traumatic for me. As with alcoholics, I will never be "cured" or a "formerly bereaved", but forevermore be recovering from my bereavement.

I wish you understood the physical reaction to grief. I may gain weight, lose weight, sleep all the time or not at all, develop a host of illnesses and be accident prone, all of which are related to my grief.

Our loved one's birthday, the anniversary of their death and the holidays can be terrible times for us. I wish you could tell us that you are thinking of us and them on these days. And if we get quiet and withdrawn, **** know that we are thinking about them and don't try to coerce us into being cheerful.

I wish you wouldn't offer to take me out for a drink, or to a party, this is **** a temporary crutch and the only way I can get through this grief is to experience it. I have to hurt before I can heal.

I wish you understood that grief changes people. I am not the same person I was before my beloved died and I will never be that person again. If you keep waiting for me to "get back to my old self" you will stay frustrated. I am a new creature with new thoughts, dreams, aspirations, values and beliefs. Please try to get to know this different me -- I'm the one who'll be here from now on.
Default avatar

spela

Frida, moje iskreno sožalje. Kako hudo je, ko isto preživljaš trikrat in že vnaprej poznaš vse tiste globoke padce in majhne, počasne vzpone, ki so del žalovanja, veš le ti ...
Ta Wish List sem sama enkrat lani objavila na sosednjem forumu, poslala sem ga tudi nekaterim, za katere sem domnevala, da jim bo to pomagalo vsaj približno razumeti - a bi bilo najbrž vseeno, če jim ne bi. :-(
Default avatar

aljana

Draga moja Frida,
na ta forum občasno pogledam samo zaradi tebe, kar solze so mi polzele po licih, ko sem brala tvojo izpoved bolečine. Podoživljala sem tvoje občutke bolečine in izgube. Žal mi je, ker ti nisem bolj v oporo, vesela, sem, da te obkroža toliko ljudi, ki te razume in ti nudi svojo ramo.
Hudo mi je ob tvoji izgubi, sočustvujem s teboj, a ne najdem nobenih besed, s katerimi bi te lahko potolažila. Občudujem te, da si se zmogla posloviti od svoje Anike na pogrebu. Ko sem izgubila svojega tretjega otročka, so mi dali možnost, da ga pogledam, a te možnosti nisem izkoristila. Bala sem se, da mi bo tako še težje. In tudi danes se mi zdi, da ne bi zmogla pogledati tistega drobcenega telesca, s katerim sva bila 24 tednov eno, tistega drobcenega telesca, ki mi je 24 tednov pomenil vso mojo prihodnost...
Frida, zelo zelo ti želim, da nekega dne z vso svojo ljubeznijo objameš svojega otročka in da iz njegovih ust slišiš: "Mama."
Tvoja Aljana

Moderatorji

mag. Polona Ozbič , univ. dipl. ped., zakonska in družinska terapevtka
PolonaOzbic
Zavod Pogreb ni tabu
Elvina Babajić