Ločitev, nezvestoba in ljubezenski nasveti

Odgovarjajo: Boštjan Topovšek, Core Energetics telesni psihoterapevt, Mojster Coach Nevrolingvističnega programiranja • Mirjana Frankovič, transkacijski analitik - psihoterapevtka, doktorandka SFU Dunaj • mag. Irma Hus, specializantka psihoanalitične terapije

Prava ljubezen nikoli ne umre...?

Default avatar
No, pa naj še jaz dodam svojo zgodbico... Počasi mi postaja težko, zares težko. V življenju sem srečala že veliko ljudi in ljudi sem imela vedno rada. Iskala sem simpatije, sorodne duše, ljudje so prišli, odšli, tako nekako. Tudi moški. Sem človek močnih čustev in nikoli, res nikoli nisem želela biti neiskrena do sebe. Niti do drugih. Zato sem bila raje sama, kot pa v zvezi z nekom, s katrerim mi nekako ni bilo biti... Potem pa je nekega dne prišel nekdo, ki je odnesel skoraj vse, kar je v meni še bilo živega, upajočega, sanjajočega, srečnega, načrtov polnega., odnesel je srce. Nekdo, ki ne bo nikdar (več) moj, to vem, in tu pa imam problem. Še vedno sem zaljubljena, še vedno ljubim človeka, ki ne bo nikdar moj. Že leta... Stara sem trideset let, življenje , kot da počasi odteka, jaz pa obujam svoja čustva in trenutke na čas, ko mi je bilo lepo. Kako se naredi, da človek neha ljubiti? Ko enkrat spoznaš, da ti je nekdo vse, kar si od partnerja želiš... Idealnega, vemo, da ni, a on je moja duša dvojčica, to pač vem. Saj si želim nove ljubezni, rada bi spet čutila tisto ščemenje v želodcu, a ni mi do nikogar. Iskati spet dalje, ko pa veš, da si enkrat že našel, kar si iskal, ni lahko. Človek se utrudi, predvsem čustveno. Pa z mano ni nič narobe, sem dekle na mestu, a sreče v ljubezni mi očitno niso položili v zibko. Nisem depresivna, nisem osamljena, samo ne znam nehati ljubiti človeka, ki je krasen. Je to greh? In ne, nisem le navajena, ne bojim se novost... Enostavno želela sem biti njegova. Zakaj pa ga ne morem/smem ljubiti, pa je druga zgodba in o tem
Default avatar
Ne vem zakaj je tako, ampak očitno ni tako idealen, če te ne mara. Razen če so druge ovire. Ampak jaz verjamem, da se vedno nekdo najde, ki razume tvojo energijo in se z njo zlije. Samo dopustiti moraš. JAz imam ogromno prijateljev, ki so tudi samski in premalo naredijo zato, da bi kaj našli, pač imajoogromno izgovorov.

Treba se je odločiti.
Primož
*************************************************************************************
www.mgc-bistrica.si

Nihče ni tako bogat, da ne bi koga potreboval in nihče tako reven, da ne bi bil nekomu potreben.
https://www.facebook.com/med.over.net
Default avatar
Ne boš verjela - samo čas je potreben. In morje podobnih zadev tukaj, tako da se ne bi ponavljali.... Beri.
Default avatar
Primož, kdaj pa misliš, da človek naredi DOVOLJ???? Sama poznam ogromno ljudi (očitno ne pravih), občasno hodim ven (zgleda da ne v pravo družbo), pa sem pri mojih letih (se bližam 30) še vedno samska.......
LP
Default avatar
Pa sta bila dolgo skupaj?

Opiši malo bolj podrobno, da ti lahko pomagamo.


Veliko sreče!
Default avatar
Draga iskrica, kako te razumem! Tudi sama sem nekako v podobni situaciji!
On je in ga ni... čustva pa ostajajo močna, premočna, da bi človek
verjel, da je to sploh mogoče... Rada bi se 'odljubila' a ne gre....
Joj, kako te razumem!
Default avatar
Zanimivo .... kot bi brala svojo zgodbo. In za čuda tudi sama imam okrog trideset let.
In kot rada rečem nimam več srca, čeprav mi prijatelji pravijo da sem nora. Kot ti tudi sama vem, da svoje srce lahko podariš samo enkrat v (enem) življenju. Je pa res, da mi je tudi on podaril svoje srce, pa ne vem če lahko ta veliki dar sploh sprejmem.
Ker ga tako kot ti tudi jaz nimam ob sebi. Vem pa nekaj; lahko ljubim, tega mi ne more preprečiti nihče. In ljubim njega. In še nekaj; imam upanje, čeprav me nihče ne razume, in tudi tega upanja mi ne more vzeti nihče.
Prav tako vem, da me nihče ne bo prislil v to da bom z nekom samo zato, da pač ne bom sama. Halo!!!! Tega res ne, preveč se imam rada.
In ne iščem dalje, ker vem da nima smisla. In prav briga me, če me ima okolica za noro; saj veš, ženska pri tridesetih, zdrava, simpatična, preskrbljena .... takšna že ne sme biti sama.
Je pa res, da so moji dnevi bolj žalostni kot veseli. Da boli, pa ne morem pokazati kako in kje. Da boli tako, da imam včasih občutek da me bo enostavno raztrgalo.
Ampak to vem in občutim samo jaz. Drugim kažem drugačen, skoraj srečen obraz. Ker nihče ne razume kaj pogrešam, nihče ne razume, da sem znotraj prazna, nihče ne razume, le nekdo, ki ga je usoda pahnila v podobno situacijo.
Vem da ti ne bo lažje, želim le da veš, da nisi sama. Da nas je kar nekaj v takšni ali podobni situaciji. Pa da ti nihče, kljub dobri volji in željam ne more pomagati. Pa mislim da tudi sama ne moreš kaj dosti narediti.
Enostavno se je treba prepustiti in upati; da bo, ko bo, če bo ... nekoč.
Default avatar
Dovolj, nikoli ni dovolj, vedno se je treba truditi.

Ta trenutek, je lahko nekaj več kot do sedaj, če mi pošlješ mail, pa ti zrihtam zmenek, nič resnega ampak samo za skupno srečanje ob soku ali večerji. Tako bo takoj narejen še en korak več.
Naprej bosta že sama ugotovila, če sta za skupaj.

Zakaj pa ne bi poiskusila na tak način, izgubiti nimaš kaj, samo nova izkušnja. Mogoče pa bo to dovolj :-)


Poiskusiti ni greh.

Primož
*************************************************************************************
www.mgc-bistrica.si

Nihče ni tako bogat, da ne bi koga potreboval in nihče tako reven, da ne bi bil nekomu potreben.
https://www.facebook.com/med.over.net
Default avatar
Primož večinoma se skoraj nasmehnem, ko preberem tvoje odgovore.

To pot pa si pri obeh po malem (vsaj) zame udaril mimo. Nisem stara sicer 30 ampak še pol poleg, pa sem sama že dve leti, a izgleda moj "nahrbtnik" že od daleč tako težek, da bom še dolgo sama.

Vsem en lep dan, Ana
Default avatar
želela si biti njegova ,kaj pa on tvoj??????on sedaj verjetno živi v svoji topli družinici, z otroci ,z ženo,mogoče še z ljubico, ti pa še vedno sanjaš o duši dvojčiči??če bi želel biti s tabo bi tako bilo.o njemu si si naredila nerealno sliko,ker je tvoja prva in zadnja misel dneva.
ženske smo specialistke za taka sanjarjenja.samo, da se nekatere tega hitro zavedamo,ostale pa živijo tako do konca svojih dni. zbudi se,ne hrani svoje praznine s sanjami!
Default avatar
Veš Primož, ni čisto tako, kot se tebi zdi. Mimogrede, iz tvojega prvega stavka bi lahko med vrticami razbrala tudi to, da naj se vendar streznim, ne mara me, ni dober. Pa ni čisto res. Se opravičujem, v detajle ne bi rada zaplula, ker me bo pogrevanje stare juhe spet porinilo v čase za nazaj, čeprav vem, da je treba živeti za danes in za naprej. Maral me je in to ne pomeni, da me ne mara več, le poti izbiramo različne. Saj si skušam dopovedat, da tudi mene še nekje čaka sreča, ampak to ni dovolj. To vendar lahko vsi sanjamo in upamo, če pa imaš enkrat srečo na dosegu roke, v 'fizični' obliki, je izguba toliko večja. In ne, Primož, prav nič se ni treba odločat, da bo drugače...ko so enkrat čustva tako močna, se ne moreš kar odločit, da ljubiš ali ne, ter koga ljubiš in koga ne. Saj to vendar veš, kako gre. Ukrepat tu ni kaj. Tvoji prijatelji...hvala, verjamem, da so najbrž čisto fajn, ampak meni ni do randijev. Saj pravim, vse, kar sem iskala, sem enkrat že našla. Razjeda pa me ta želja, želja po naju, želim si, da bi bilo tako, kot najbrž nikdar ne bo.
Hvala vsem, ki me razumete, za vase poste. Pač, pri meni je bilo tako, da sta šli najini poti vsaka v svojo smer, čeprav si tega pravzaprav nisva želela. In da čas celi vse rane...ne vem, bojim se, da bom predolgo čakala na to ozdravitev, konec koncev nismo vedno mlajši. Tudi sama na tihem sanjam o vsem, kar se dogaja prijateljem okrog mene, dom v dvoje, otroci itd., a kaj, ko ni pogojev. Verjeti v to, da bi te nekdo kot partner vendarle znal razumeti, ni dovolj, vemo, da je treba takega človeka najti. In to ni lahko, lahko traja leta in leta. Opiram se stare bilke, pa ne zato, ker bi si tako želela, ampak ker je to globoko v meni, tako čutim. Lunica33, res je, težko je razumet drugim, zato se opravičujem vsem, če tega teksta sploh ne razumete, ampak jaz še vedno ne vem, kam me vse to pelje. Imeti ga ne more, nehat ljubit pa ne znam. Predstavljajte si ta čustva v sebi...vleče narazen, kajne? No ja, še malo boste drezali, pa bom na koncu še vso zgodbico razložila... ;) Čeprav nima smisla. Konfuzno, saj vem. :)
Default avatar
Lahko dodam, da nisi edina. Čeprav nisem na istem.
Vem, da si je ne želim in da me ni vredna. A vendar ne vem kaj je ta bolečina, rana, ki je ostala. Imam povsem enak občutek, da sem se zaprl in se bojim, da srca ne bom nikoli več tako odprl kot sem ga čeprav bi si to želel storit še enkrat in zadnjikrat v življenju.

Je sploh mogoče, da nekaj pusti tako globok odtis? Pa oprosti vnaprej, da sem ti nekako ukral temo vendar me je ob tem tako ganilo, da sem moral napisat, ker preprosto tišči a sploh ne vem zakaj.


LP, Dejc
Default avatar
Draga Mama Ana, po pravici povedano, te ne razumem kaj si želela povedati, jaz sem se samo prijazno ponudil, da ji pomagam pri stikih, za katere menim,da so vredni zaupanja. NA eni stani poslušam, kako so nekatere sme in ne morejo dobiti pravega partnerja, na drugi strani pa poznam kup ljudi, ki govorijo popolnoma enako, da pa nobene prave ni.

Samo najdejo se ne in če lahko pomaga, zakaj ne, tako da ne razumem, kaj si želela s tem povedati.

Primož
*************************************************************************************
www.mgc-bistrica.si

Nihče ni tako bogat, da ne bi koga potreboval in nihče tako reven, da ne bi bil nekomu potreben.
https://www.facebook.com/med.over.net
Default avatar
Točno tako je, kdor ni doživel ne more razumeti. Lahko skuša, pa vendar ne more. Lahko daje nasvete pa ne pomagajo ma čisto nič.

Glava, torej razum - razume vse, zato jo končno imamo, kajne?
Ampak čustva, to je pa čisto druga zgodba. Srce ti ne pove koga bo ljubilo, kdaj in koliko časa.

In po eni strani razumem tudi tebe Primož ... kot toliko drugih želiš le pomagati, ker tudi sama dobro vem da je veliko ljudi samih in iščočih. Vsi si želijo najti ljubezen. Tisto pravo, ki nikoli ne umre. In to doživeti je dano le redkim. Predvsem zato, ker se večina zadovolji z nečim mlačnim. Se poda v zakon, čez par let so pa drug drugemu v breme. In je ni večje žalosti od tega.
Prav zaradi tega se mi enostavno smilijo ljudje, ki na temo prave ljubezni vedno obešajo zgodbo "uboge, nič hudega sluteče zakonske žene in čarovnice ljubice". Vse te zgodbe se zgodijo prav zaradi zgoraj omenjene mlačne ljubezni na začetku in okolice, ki nas enostavno sili v to da pač imamo nekoga. Ker če nimamo nikogar je pa z nami nekaj narobe.

Draga "iskrica_v_očeh" ti povem da sem kljub svoji žalosti vesela za vse kar sem doživela in še doživljam. Ker za razliko od mnogih vem kaj pomeni ljubiti in biti ljubljen. Brezpogojno.
Default avatar
Primož,

ko sem pisala svoj odgovor sem pozabila, da je večina dopisovalcev na forumu stara okoli 30 let, ne pa dobrih štirideset ali več, ko je vse skupaj drugače.

Lepe praznike, Ana
Default avatar
tudi sama se sprašujem zakaj dva, ki se res rada, ne moreta biti skupaj? tega ne bom nikdar razumela, kajti vedno se govori, da je ljubezen najmočnejša in premaga vse. Imela sva ljubezen, vendar ni bilo dovolj, vendar ne morem razumeti zakaj ne? zakaj enostavno ni tako preprosto, ko bi pa le moglo biti najlažje to, da dva ki se ljubita pač ostaneta skupaj?
zakaj toliko strtih src?
Default avatar
Ljubezen poznamo in raumemo tudi drugi, čeprav si eni domišljajo da so ljubezen samo oni izumili. In kaj je zdravilo za brezplodno sanjarjenje. En taprav kerlc, ki ga lahko primeš in poljubiš. Seveda pa so taki nasveti za osamljene samičke povsem nerealni in oddaljeni svetlobna leta. Vsaj za njih.
Default avatar
Naj ti povem, da bi bila presenečena, ko bi vedela koliko ljudi starih 40 in več, bere ta forum in nikoli nič ne napiše :-))

le pogumno naprej.

primož
*************************************************************************************
www.mgc-bistrica.si

Nihče ni tako bogat, da ne bi koga potreboval in nihče tako reven, da ne bi bil nekomu potreben.
https://www.facebook.com/med.over.net
Default avatar
Veš, Alicia, tvoj pogled na svet. Mogoče je tebi dovolj, da si najdeš 'en kos mesa', ga primeš in poljubiš in še kaj, potem pa zjutraj - čao Miki. Če bi dobro brala, bi ti bilo jasno, kdo sanjari in kdo ne sanjari. Verjetno je vsem jasno, da vsak z vsakim pač ne gremo skupaj, logično, mar ne? Zato pač iščeš in iščeš nekoga, ki bo tvoja 'druga polovica'. Jin in Jang. Individuumi smo res vsi, ampak eni smo si bolj, drugi manj podobni. Pogled na svet, interesi, pričakovanja,... In ponavljam že x-krat: ko to svojo polovico najdeš, potem pa izgubiš, je hudo, zelo hudo. To niso brezplodne sanje, gradovi v oblakih, to je verjetno - ljubezen.
Trenerka, je pa es, da ljubezen lahko gore premika, zaradi ljubezni so ljudje že odpotovali na drug konec sveta ipd., so pa tudi druge zgodbe...včasih ljubezen pač ne uspe preko vseh ovir. Kdo je kriv, pa se težko sodi.
Default avatar
To je že ljubezen, a žal si je takrat, ko se ne izide potrebno priznati, da ni bila obojestranska oziroma da jo je bilo na drugi strani premalo. To pa je najtežje.
In razumem občutek, vendar je tudi res, da taki, ki predolgo objokujejo izgubljeno ljubezen živijo v sanjah in ne v resničnosti. Na nek način si je treba dopovedat, da je ni več in narediti prostor v glavi. Dokler pa v njej gojimo podobo o njem, se pa življenje ne premakne naprej.

Moderatorji

Boštjan Topovšek , Core Energetics telesni psihoterapevt, Mojster Coach Nevrolingvističnega programiranja
Bostjan_Topovsek
Mirjana Frankovič , transkacijski analitik - psihoterapevtka, doktorandka SFU Dunaj
MirjanaFrankovic
mag. Irma Hus , specializantka psihoanalitične terapije
Irma Hus