Imela sva čuden odnos od vsega začetka. Zaljubila sem se vanj, mu to povedala, on pa je igro sprejel. To, da ne s tako velikim navdušenjem, sem v slepi zaljubljenosti spregledala. Kaj kmalu me je tudi zapustil, po dobrih dveh mesecih.
Takrat nisem spala, jedla komaj kaj, samo životarila sem. Ni mi bilo jasno, zakaj njemu to ni bilo to, kot se je izrazil.

Minili so štirje meseci, ko sem se postavila za silo na noge, a še vedno mislila nanj, samo nanj. Držal se je moje želje, da potemtakem nočem imeti stikov z njim, čeprav je sam izražal željo po prijateljstvu. Da bi bila varovalna mreža s praznim upanjem, to pač ni zame.
Po teh štirih mesecih je nepričakovano poklical. Da me pogreša.
Razmišljala sem o tem, kako, da me kar na lepem pogreša, kako da je kar na lepem ugotovil, da bi bil spet rad z mano. a nisem razišlajla dolgo, saj mi je nagajala ona iskrica, želja biti z njim je razum popolnoma zadušila.

In spet sva pristala skupaj v vezi, ki je ne bi mogla opisati drugače, kot čudna. Rad je imel opojne substance, recimo nekje ob vsaki luni jih je rad konzumiral. In takrat so prihajati začele na dan čudne podrobnosti in resnice. Prva je, da me je prejšnjič pustil, ker je želel biti z nekim drugim dekletom. Šok. Poskušala sem dojeti. Pa saj on vendar ni tak, tisti, ki sem ga imela tako zelo rada, nikakor ni imel sposobnosti varanja.
Drugi večji šok se je zgodil, ko mi je v obraz dejal, da mu nikoli nisem nič pomenila. Kako bi dojela ta besede, ki so priletele iz njegovih ust. Oni, ki sem ga imela rada vendar ni bil tak. Ne, s tisto, ki mu ne bi pomenila nič, on, ki sem ga imela rada, ne bi nikoli bil, ji ne bi namenil niti bežnega pogleda.
Opojne substance so bile krive tudi, da me je poklical z imenom nekega dekleta, kvazi prijateljice, kot sem kasneje ugotovila. In za pokazatelj njegovh najtemnejših plati, ki so razkivale lažnivost, egoizem in popolno pomanjkanje empatije.

Pa sem še vedno vztrajala ob spominu na tistega fanta, kakršen je bil najprej. S popolnoma zaslepljenimi možgani sem upala, da se bo spet pojavil tisti nežen, strasten, zaupanja vreden, resnicoljuben in zanesljiv fant dobrega srca, kot se mi je kazal na začetku.
Prosila sem ga, naj bo spet tak. Naj vendar prekine stike z dekletom, s katerim me je prevaral. Vsakič je obljubil, da jih bo, vendar jih nikoli ni. Prekinil jih je šele potem, ko se je za to odločila ona. Njen telefon je še vedno občasno zvonil v prazno.
Naj prekine z opojnimi substancami. Naj me vendar ima rad in me vsaj malček spoštuje.

Vedno sem bila takšna, da so moje zaupanje imeli prav vsi ljudje, vse dokler ga niso izdali. Tudi on ga je imel, popolnoma slepega. Tudi njegove napake, ki jih je storil, ga najprej niso omajale. Vse dokler jih nisem imela vrh glave. Brskal mi je po računalniku, ko sem verjela, da bo počakal pri meni name in počel nič napačnega. Takrat mi je postalo dovolj igranja pridne punčke. Pa ne na način, da bi ga poslala k vragu, o ne, tega norca nisem hotela izgubiti. Le vedeti sem hotela za vse, kar mi prikriva. Zakaj pa ne, če lahko on brska meni, ki mu ne prikrivam prav nič, zakaj se potem za radiklane ukrepe ne bi odločila še sama, ki imam za to vzrok.

In sem mu vdrla na maile, mu brala pošto, mu brskala po računalniku.
In odkrila ohoho stvari. kako piše, medtem, ko se ljubi z menoj, pisma dekletu, s katerim me je prevaral. da jo ima rad. In kako mu ona odgovarja, da ga noče več videti. Kako se meni z dekletom, s katere imenom me je poklical, kdaj bosta šla ven. Razgaljene slike kvazi prijateljice. Na tone plačjivih pornografskih strani, ki jih je plačeval s kreditno kartico, medtem, ko je od mene molzel denar. (ljuba, zaradi tebe sem prišel do tebe, denarja za bencin za nazaj pa nimam). In to kakšnih pornografskih strani. Morda sem nazadnjaška, a vendar se mi je obrnilo, ko sem zagledala posneta posilstva (ja tudi s krvjo, nezaigrana so se zdela) in pa ženske s psi.
Opravičevala sem ga po svojih najboljših močeh. Boji se psov in žensk, z nečim so (smo) se mu zamerili v preteklosti in takole prikrito izraža agresijo nad nami in se nam z gledanjem poniževalnih aktov maščuje.
Opravičevanje ni pomagalo, saj si me je nekajkrat vzel, ko tega nisem niti želela. Pa ni opazil, niti zdaj ne ve, kolikokrat sem jokala, ko je užival. Drži, sama sem si kriva, ker se nisem branila agresivneje, vendarle pa se sprašujem, če ne bi moral opaziti mojega narahlega odrivanja in predvsem nesodelovanja.

In še oni poljub, pod vplivom polne lune. Želela sem, naj gre, saj mi je tisti dan izrekel že marsikaj. Pa ni hotel. Hotel je poljub v slovo. Jaz pač ne. A sem popustila, da bi me vendarle pustil pri miru. Kako grobo me je zagrabil za glavo, niti premakniti je nisem mogla, in mi pritisnil moker poljub z okusom po pivu.

Pa kako me je poslal domov na dolgo vožnjo, kadarkoli se je kdo od drugih ljudi spomnil, da ga potrebuje. peljala sem se domov in razišlajala, da bi se tako malo, zaletela v drog. Morda bi se vsaj potem v njem prebudil kanček slabe vesti in obžalovanja. Eh, ni imelo smisla. Obžalovanje? Najbrž ne, prej bi to v njem sprožilo pojav polne lune in opojnih substanc.

Vse sem prenesla. čakala in upala, obupana, a polna upanja, jezna, a vesela, ko je imel dober dan. Upala, da bo pozabil na drugo dekle pa na tisto s katere imenom me je poklical, pa na tisto, zaradi katere me je ničkolikokrat odslovil s telefona, češ, da ga kliče kolega, to je tista, kateri je pisal sms-e, ko sva ležala skupaj v posteji, meni pa lagal, da se gre neko nagradno igro. Tista, ki jo je skrivaj klical z wc-ja, ko sem ga jaz čakala v postelji.

Potem se je nekega dne vse obrnilo. Sama ne vem, zakaj, le sumim lahko. Bližalo se je novo leto, zmenjena sva bila, da ga preživiva pri njem. Kot nalašč mi je na pol poti crknil avto. Kot vsako normalno dekle, ki ima normalnega fanta, sem ga poklicala in prosila, naj me pride iskat. Le kaj bi lahko pričakovala v odgovor drugega, kot to, da mora do konca olupiti krompir, zaradi mene in mojega starega avta pač ne bo prekinjal kakršnegakoli protokola svoje družine. Pa čeprav lupljenja krompirja.
Znašla sem se sama, poklicala kolega, ki je pustil čakati družino na novo leto, da me je pripeljal nazaj domov, fant pa je uspel priti precej kasneje, medtem bi lahko olupil krompirja za dve vojski (za novo leto se je pač treba ustaviti na pivu, ne glede na to, kdo te čaka, kajne?) in vendarle nama je uspelo za novo leto biti skupaj.
Sledi preobrat.

Na sumu imam striptiz, ki sem mu ga uprizorila. Ravno nekje okoli polnoči ga je dobil, bil je navdušen, češ, da se mu to še ni zgodilo. In od tistega dne se je zdelo, kot da mu je vsak dan bolj mar.
Telefonske pogovore je prekinjal vse kasneje, stike s kvazi kolegicami je omejil na minimum, pravzaprav sčasoma odnehal z njimi. Pričel je upoštevati moje mnenje, se potruditi tudi zame, kadar sem kaj želela.

Ni šlo čez noč, a čutila sem, da vedno bolj postaja to, kar bi moral biti. Tudi luna ga je metala vse manj. kar tako, predvidevam, da zaradi trapastega striptiza (če bi bilo zaradi mene kot same, potem bi se pričel tuditi že prej, najbrž), se je čutenje obrnilo.

Zdaj sem jaz tista, ki ji je manj mar. pa čeprav nikoli ne bi zmogla biti tako brezsrčna, lahko trdim, da sem zdaj jaz tista, ki ne čutim tistega, kar bi morala.

Moj prag tolerance do njega in njegovega obnašanja je izginil, kot da ga ni več, ob vsakem najmanjšem prepiru sem izgubila živce, prekinjala telefonske pogovore brez “adijo”, stvari, ki bi jih morala razumeti, male napake, ki bi jih morala tolerirati, so zame postale samo povod za nov bes nanj. Ko razmišljam o njem, bi si morala misliti: moj dragi, pogrešam te ali kaj podobnega, na misel pa mi pridejo samo besede, kot so “egoističen prasec”, “mamin sinko”, “p****a zmešana”….

Ker sem vztrajala z njim ob tem, predvidevam, da nisem boljša od njega. Pred kratkim pa sem prekinila vso to dramo in ga poslala tja, kamor spada, nazaj v samsko življenje.
Ne prvič, že prej sem storila tako, a sem ga pogrešala in ni bilo več kot nekaj dni, ko sva bila spet skupaj. Škoda je bilo vreči stran nekaj takega, kot imava, mi je dejal. In prepičal me je.
Zdaj sem spet tam, ko ne vem, kaj je prav. Vem, da mu nisem odpustila, vem preveč o njem, da bi mu lahko zaupala in preveč sem navajena tega, da sama razkrivam njegove intimnosti, ki mi jih prikriva. Poznam vse njegove slabe strani, ko pomislim na fetiše, ki jih ima, se mi obrne želodec, ko pomislim egoizem, ki sem ga na začetku zamenjevala za strast, začutim blokado.

Pa vendar. Spremenil se je, čutim, da me ima zares rad, bi morda lahko zavrtela čas nazaj, tja, kjer se je vse začelo? zgodba bi bila popolnoma drugačna, če bi bil takšen, kot je zdaj. Trudi se, zares se trudi, da bi me obdržal. Veliko bolj od mene se trudi, kajti jaz se ne trudim več. Se mi zdi, da sem se dovolj. Pozna me, pozna tudi moje napake in jih tolerira. pozna moje težave in jih razume. Takšne narave so te težave, da bi jih velika večina označila za smešne in se obrnila stran. On se ni. Ko me objame čutim, da mu je mar. Ko me spremlja, kamor želim samo jaz, mu ni težko. Pravi, da gre rad.
Kakor čudno se že zdi, ob njem se mi je dvignila samozavest, ob njem sem pričela verjeti, da sem zaželena in lepa. Ker tako pravi, ker mu vidim v očeh in dejanjih, da tako tudi misli.

In zdaj, ko sem mu ponovno dejala, da ne moreva biti več skupaj, se sprašujem: je bilo prav? Pa ravno truditi se je začel, zares truditi.
In potem spet glas razuma: seveda je bilo prav, kaj pa, če se bo spet nehal truditi?
In: kdo bi bil lahko tako potrpežljiv z mojimi napakami, kot je bil on?
In: sal pol teh mojih napak in nestrpnosti ne bi bilo, če ne bi bil tak, kot je.
In tako naprej v neskončen dialog podzavesti, ki dokončnega odgovora nima.

Držim se čimdlje stran od telefona, da ne bi zavrtela njegove številke, a vendar ves čas pogledujem nanj, če ni morda njega premagala želja po pogovoru z menoj.
In razmišljam, koliko narobe bi bilo, če spet zavrtim njegovo številko. Da, narobe bi bilo, saj vem, da bi kaj kmalu v mojih mislih spet postal “egoistična rit”.
Čudim se sebi, saj sem se doslej zdela sama sebi nenasilna, ob njem pa me je včasih prijelo, da bi ga pošteno mahnila. Preden zaspim, sproščam jezo tako, da ga v mislih tepem.

Pa vendar, če pogledam moške, ki so pričenjali vezo v ne več najstniških letih, je zgodba pri vseh enaka. Kar nekaj jih poznam in vsakič opažam, da jim najprej ni bilo mar. Eden je prav tako povaljal bivšo, samo malo za hec, drugi je z njo vzporedno vzdrževal občasna srečanja, tretji je govoril, da bo prekinil, ker je brezveze vse skupaj, četrti si je vzel čas za punco le, ko mu je bilo dolgčas, živel pa je po starem. Vsem je skupno isto. Ni jim bilo mar, šele potem jim je postalo. Preživela pa je le veza tistih, ki so bili dovolj dobri igralci, da so prikrili začetno negotovost. Le njih njihove sedanje ženske niso nekam poslale. Ostale jih prej ali slej niso mogle več prenašati.

Sprašujem se, kako bi bilo, če bi bil moj boljši igralec. Bi bila v svoji nevednosti srečna z njim, kot je recimo tisto dekle, ki jo videvam s svojim fantom. Ona ne ve tistega, kar vem jaz. In srečna je.

In sprašujem se, kako bo z naslednjim, če naslednji kdaj bo. Mu bom zaupala, da mi ne laže v obraz? Ne, moje zaupanje si bodo ljudje najprej zaslužili, šele nato ga bodo imeli.
pa vendar, kakor sem opazila vzorec moških, ki pričenjajo na novo, si vendar prav nihče ne zasluži zaupanja. Obstajajo samo dobri in zanič igralci.
Izjeme? Nikar o izjemah. To je kot zadetek na lotu. kemija, izjema in kompatibilen značaj skupaj?
Pa ja, še na lotu bom prej zadela. Ko pa zadanem, si bom kupila detektor laži. In bolje za vas, da ga dobro prelisičite.

Kajti ob naslednjem, ki ga ne bo uspel prelisičiti, bo moj moto postal enak motu kvazi prijateljice bivšega fanta. Če varaš prvi, te manj prizadane, ko izveš, da si bil prevaran.

Se opravičujem glede romana. nekam moram dati čas in tipkanje mi je pomagalo pri zadrževanju od telefonskega klica. Premagujem odvisnost. Kdaj jo premaga tudi kak narkoman, torej jo bom tudi jaz. Pa čeprav najprej s premagovanjem vsakega dneva posebej.

Recite, da sem nora. Sem. A v tem norem svetu je najbolje tako. Moja dobra duša se je poslovila. Nisem več dobra, samo še nora. In od zdaj naprej boste vsi egoistični prasci, vse dokler ne boste dokazali, da niste. Pridne punčke naj kar čakajo na svoja nebesa.

Res je, napisala si cel roman in pri vsakem odstavku, bi ti lahko enkaj napisal, potem pa berem naprej.

In na koncu se sploh nisem želel več ubadati s tvojo zgodbo, ampak z vprašanjem, ali sploh veš kaj želiš v življenju?

KAkšne so tvoje želje, kaj je tvoj smisel? Trpinčiti sebe ali biti srečen, zadovoljen? Pisala si samo o razmerju, nič pa nisi napisala o sebi, kdo si, kaj si, kaj bi rada bila, ….

namesto, da se ukvarjaš s tem, kaj mu boš naredila in kako, ter ali ga boš poklicala ali ne, se ukvarjaj s tem kakšen je tvoj smisel življenja, začni delati na sebi.

To, da si egoistični…. to zagotovo ni to kar bi rada bila.

primož

Draga mrrr,
Vsak je nazadnje sam odgovoren za svoje življenje, za svoje početje, za svoje počutje in srečo, vsak si sam izbira tudi življenjskega partnerja.
Vem, da bo zvenelo obrabljeno, toda dokler se boš obremenjevala s početjem drugih, dokler boš poskušala spreminjati druge (predvsem partnerja) in upala, da se bodo vendarle enkrat spremenili – ne boš srečna. Sreča je. Obstaja, verjemi, in to zelo blizu. Ona je tukaj, v tebi. Moraš jo samo poiskati. Mogoče bo težko, mogoče ne. Vedi pa, da nekje globoko v tebi tiči in čaka. Zato ne odlašaj, začni takoj in videla boš, da se bodo stvari kmalu popolnoma spremenile. Ugotovi, spomni se, poišči tisto, kar te veseli, majhne radosti, tudi velike in si privošči. Tukaj si pomembna edino ti. Pozabi na ljudi, ki so ti prizadejali veliko gorjega, še bolje – odpusti jim in jih pusti naj gredo svojo pot. Tako boš naredila prostor za nove, zdrave, pozitivne ljudi in odnose. Dokler si polna jeze, prizadetosti in skrbi, nič novega, lepega in dobrega tudi ne more priti v tebe. Ti si poišči svojo pot in prepričana bodi, da se bo kmalu pojavil tudi moški, ki bo vreden svojega imena. Kajti, ne sodi vseh moških po nekaj izrojenih duš, ki si še imena človek ne zaslužijo. In, majhen nasvet: narkomani, pijanci (to so tudi tisti občasni, ki “samo parkrat na teden” zvrnejo kakšno preveč) in babjeki – se nikoli ne spremenijo. Lahko se pritajijo, lahko so en čas v redu, ampak slej ko prej pride na dan njihov pravi obraz. Teh se izogibaj. Verjemi, tukaj obstaja veliko dobrih ljudi, pravih moških, ki znajo spoštovati in ljubiti žensko.
Pa veliko sreče ti želim.

Sreč

Draga mrrr,

kljub temu, da moja zgodba ni tako radikalna kot tvoja, sem se nasla v parih stvareh, ki si jih napisala. Morda v tem, da nekje globoko mislis (ali si mislila), da si moras prisluziti ljubezen, da moras biti do konca dobra, potrpezljiva, se popolnoma truditi, da si bos zasluzila spostovanje, razumevanje, ukvarjanje s svojimi problemi. In potem naletis na nezrelega egoista, ki odigra svojih ocarljivih pet minut ali vec, odvisno od igralskega daru, in mu oproscas, odpuscas, razumes, tolazis… in ljubis, ljubis in ljubis, da ni ga vsa ta ljubezen enkrat dosegla, se ga dotaknila nekje v globokem delu njega, ki ga je ze davno pozabil ali pa ga sploh ni imel, prebudila njegovo bistvo. In s tem bistvom tudi ljubezen do tebe.

Potem pa nekega dne od vsega tega utajanja zalosti, trpljenja, jeze… custva zablokirajo in na plan stopi trdi racio. Panika na drugi strani. Kajti on te na nek nacin potrebuje. Ker ga je strah samote. Ker potrebuje svojo “zrtev”, saj mu to daje obcutek moci, ki je dejansko nima. In raztopi se kot med. Igra. Manipulacija. Morda sploh ne zavedna, zato, da bi te odbil nazaj. Ker je obstojece stanje zanj prav ugodno. Ampak ljudje se ne spremenijo kar tako. In sploh ne zaradi drugih. Ljudje se v bistvu po kosckih spreminjajo samo, ce sami tako hocejo in ce trdo delajo na tem.

Morda sem udarila cisto mimo. In za tebe to ne drzi. Ampak ce, bi jaz iskala resitev iz te zagate globoko v sebi. Poiskati v sebi ta vzorec, ki ti pravi, da moras garati zato, da bos vredna ljubezni, in ga razlomiti – vem, zveni preprosto, ampak ni. Delati na sebi. Na samozavesti, samospostovanju, ki ne bo vec dovoljevalo, da v imenu ljubezni kdo hodi po tebi. Mogoce ti bo pomagala pri tem kaksna knjiga kot. npr. “Zenske, ki prevec ljubijo”. Mogoce bos tam nasla kaksen namig. Ne vem.

Ampak ne zataji same sabe tako, da se obdas v trd skoljcni oklep in znotraj njega zgrizes samo sebe.

Vse dobro,

ViviLivi