poslušati srce ali glavo?
Vem, to je večno vprašanje. In tudi meni se je zgodilo, čeprav tega nisem pričakovala. S fantom sva skupaj devet let, bil je moj prvi resni fant, z ostalimi nisem zdržala dolgo. Vanj pa sem se noro zaljubila, bila sem v devetih nebesih. Na žalost je imel fant takrat ogromno težav sam s sabo in mi ni mogel dati tega, kar naj bi zaljubljen fant dal punci. Čustev mi ni vračal, jaz pa sem polna hrepenenja čakala, da se bo pobral in bom doživela vrnjeno strast. Vedela sem, da me ima rad, da mu pomenim veliko, vendar mu ni bilo toliko do mene kot ženske kot do simpatične (najboljše) prijateljice. Sčasoma se je fant res vzel k sebi, na življenje je začel gledati pozitivno, začel se je odpirati (čeprav je po naravi bolj tih in miren), začel mi je vračati čustva, sem njegov sonček, je nežen do mene, veliko sva potovala, imava veliko skupnih interesov, veva kaj pričakujeva drug od drugega, od življenja in ugotovila sva, da sva res dober team. Tudi nekaj strasti se je vrnilo, pripravljava se na skupno življenje, jaz (sem) se še vedno stopila vsakič, ko sem zaslišala njegov glas ali videla njegove oči. V glavnem, stvari so se umirile, izgledajo lepe, varne in sigurne.
Dokler nisem po enem letu srečala nekoga s katerim sva se prej poznala na živjo. In sva se srečevala na nekem tečaju. Bilo je prav neverjetno, kako sva se vsakič pogovarjala kot bi bila stara znanca. In potem sva si dopisovala po mailu, vsak dan, se srečevala na tečaju in vsak mail, vsako srečanje je bilo kot eksplozija. Ne vem kaj mi je bilo, ampak sva se tako noro ujela, vse je bilo tako domače in logično, vse je bilo prav in potem sva nekoč šla skupaj ven…Zunaj sva bila do jutra…In potem so se stvari samo še stopnjevale. Živela sem dvojno življenje. On se je najprej zaljubil vame, prepričan je, da sem tista prava. Za razliko od mojega fanta, govori o svojih čustvih. Pozoren je, nežen in razmišlja o toliko stvareh. In jaz se sploh nisem mogla upirati. Še preden sem se zavedela, sem večino časa razmišljala o njem in tudi jaz sem se zaljubila. Preveč. Zdi se mi, da me ni premamila samo strast, ki mi jo vrača, ampak se v njegovi družbi počutim tako lahko in vse je tako logično in enostavno. V bistvu si bereva misli, ne znam opisati, vendar je to neverjetno, kako se ujameva. Po nekaj tednih sem se odločila, da ostanem s fantom. To je bila najhujša noč v mojem življenju. Na njegovi rami sem se izjokala, iz naju so vrela čustva, naslednjih 24 ur je bilo eno samo tavanje, blodnje, na obeh straneh. Bilo je kot, da bi nekdo umrl. Potem sva sklenila, da se nekaj časa ne slišiva in ne vidiva, da jaz ugotovim, kaj točno želim.
In zdaj sem na razpotju, ko ne vem, kako naj se odločim. Nikoli nisem razumela ljudi, ki so bili že takoj prepričani, da je to to, vendar se mi zdi to, kar se mi je zgodilo, tako realno in sanjsko obenem. Fanta imam rada, vendar se bojim, da tiste močne strasti nikoli več ne bo. Je pa moj najboljši prijatelj, kar se mi zdi za skupno življenje zelo pomembno in vem, da bi se imela lepo, malo dolgočasno, umirjeno, a vseeno lepo. Po dolgih mukah sva prišla do svojega stanovanja in temu se res težko odrečem. Po drugi strani pa sem s tistim drugim druga jaz, takšna, ki je celo jaz ne poznam. Zdi se mi kot, da sem šele zdaj zagledala pravo sebe. Presenetila sem se, da znam biti takšna. On pa je, v nasprotju z mojim fantom, poln energije, tako kot sem bila jaz včasih. Bojim se, da bi v primeru, da se odločim zanj, naredila napako, saj zaljubljenost mine, potem pa bi ugotovila, da le nimava toliko skupnega. In tudi do skupne strehe nad glavo še nekaj časa nebi prišla, kar pa pri meni ne pride v poštev.
Po naravi sem zelo racionalna, zato se mi zdi, da sem se že odločila, čeprav sva si dala več časa za razmislek. A zdaj fanta že primerjam z drugim, ko sva skupaj in sem tudi že malo nestrpna do njega, ker se ne obnaša tako lahkotno, sproščeno in pozitivno kot tisti drugi. Seveda ne vemo, kaj nam bo življenje prineslo in katera odločitev bi bila prava. Pri vsaki od njih bi se spraševala ali sem ravnala prav. To, kar sem doživela pri tem drugem, nisem pričakovala niti v sanjah. Niti takrat, ko sem se v svojega fanta tako zaljubila. Pa se mi vseeno zdi, da gre tukaj za več kot naključje, preveč stvari se poklopi. Pa nisem niti malo vraževerna.
To sem napisala tudi vsem tistim, ki so prepričani, da se jim kaj takega ne more nikoli zgoditi, da so si končno uredili svoje življenje in da imajo začrtano pot. Vedno se zgodi, ko najmanj pričakuješ. Ljubezen je slepa in nikoli ne veš, kje te čaka.
Ne potrebujem nobenega obsojanja, le kakšen nasvet, misel ali vašo podobno izkušnjo v moj razmislek in pomoč pri odločitvi.
Hvala.
Bubica,
kdor napiše tako dolgo pismo z vsemi svojimi čustvi, to pomeni, da mu ni mar in da išče in bi rad našel tsto pravo. Seveda pa kdor dela dela tudi napake in nihče ne najde kar iz prve, se pravi če iskreno iščeš tudi kdaj zgrešiš. In bolj ko si opisovala bolj sem imel občutek, da bi rada….ampak ne veš kaj.
Si na razpotju in odločiti se boš morala, to ne pomeni iti nazaj, ampak samo naprej. Ali bo šla katera pot od njiju tudi vsporedno s tvojo, pa ti ne moreš vedeti. Veš v življenjeu naredimo ogromno napak, vendar če takrat ko smo jih počeli vemo,d a smo delali tako kot smo mislili da je 100% prav, nismo delali ničesar narobe, saj smo bili najbolj zvesti sami sebi.
In če vse skupaj spet ovijem, lahko rečem le to: Vprašaj se kaj bi ti od življenja rada in kaj sploh želiš. Šele takrat ko boš to ugotovila boš lahko odločala s kom želiš biti.
Bodi pa odkrita do sebe.
primož
Živjo!
Mogoče bi pa bilo dobro razmisliti o tretji možnosti, ki je ti ne omenjaš. To je pustiti sedanjega fanta in biti nekaj časa sama, se poglobiti vase in dobro razmisliti kaj si sploh želiš. To bi bilo tudi najbolj fer do tvojega fanta. Po moje gledaš preveč ozko na stvari. Razmišljaš ali naj ostaneš s sedanjim fantom, ali pa se naj podaš v novo zvezo. Pozabljaš, da predvsem potrebuješ čas zase. Moje mnenje je, da če se ne moremo odločiti med dvema potema, je najbolje, da gremo po tretji.:)
Čao,
S.
Hvala za vajini mnenji. V bistvu vem kaj bi rada, to pa je kombinacija obojega, kar mi oba nudita. Vsak zase mi data kaj, kar mi drugi ne more in obratno. Ker vem, da je to neizvedljivo in tudi nepošteno do enega in drugega in naporno zame, sem v dilemi ali obdržati nekaj, kar že imam in dobro poznam ali se podati na neko novo neznano pot, ki mi trenutno daje ogromno. Rada bi igrivost, sproščenost, temperament in energijo, ki mi jo daje eden in umirjeno varnost in odgovore na to, kaj me čaka čez nekaj let, kar mi daje drugi. Ker sem po naravi zelo družabna, živahna in energična, mi tisti drugi sledi in me dopolnjuje pri vsakem mojem dejanju, se odziva s še več energije in skupaj sva kot en velik vrtinec dogajanja. Moj fant pa je zelo umirjen in v vseh teh letih je umiril tudi mene, stvari se odvijajo počasi, na trenutke zaspano in predvidljivo. Tega sem se že navadila, čeprav me je na začetku to zelo dušilo, ker sem kar prekipevala od načrtov in domislic. Vendar me na koncu to ni več motilo pa tudi mislila sem, da sem se pač spremenila, ker se odrasla in so mi na prvih mestih drugačne prioritete kot pred desetimi leti. Zdaj pa se mi je zgodilo, da sem pri tem drugem kar zadihala. Kot bi se vsa tista umirjena jaz spet izrazila na tako spontan in pristen način. Ugotovila sem, da je vsa tista navdušenost v meni zaspala in se je zdaj zbudila. In to mi je všeč, da se počutim zdaj izpopolnjeno, da lahko izživim svoje male, nore, nagajive in spontane težnje in dejanja, ki so v meni že celo življenje.
Imata prav, da moram (še) razmisliti. V tem norem tempu življenja si ne vzamem(o) časa za temeljit razmislek. Četudi vem, da tudi po temeljitem razmisleku ne bom 100% prepričana ali je odločitev prava.
In vas sprašujem: koliko se da zanesti na intuicijo? Saj verjetno (predvsem ženske) sami veste, da včasih naredite kakšno stvar po pameti, občutek vam reče drugače, na koncu pa se izkaže, da bi mogli prisluhniti tistemu notranjemu glasu. V kolikšni meri vi poslušate intuicijo?
Pozdravček!
Je pač tako v življenju. Za nekaj se moraš odločiti – in nato nositi odgovornost za svojo odločitev. Če bi človek vedel v naprej kaj bo, bi se lažje odločil, kaj ne? Vendar žal ni tako… Poslušaj svoje srce. Ne glej na materalne dobrine. Te pridobiš in zgubiš večkrat v življenju. Vsak ima enkrat stanovanje ali pa avto. Imeti pravo ljubezen – te sreče pa nima vsak. Razmisli o tem! Želim ti, da se boš odločila tako, da ne boš nikoli obžalovala!
To je res težko vprašanje! V mladosti sem poslušala srce in je trajalo kar srečno 20 let. Ker se ljudje v življenju spreminjamo, nikoli ne veš ali bo vzajemna sreča trajna. Sicer pa ljudje nikoli nismo zadovoljni, vedno bi si želeli ravno tisto česar nimamo. Mislim, da ljudje, ki živijo z glavo, v življenju veliko zamudijo, tisti, ki pa slepo poslušajo srce, se tudi lahko zelo opečejo. Vendar v življenju nikoli ne veš kako se obrne, na materialne dobrine pa ni za računat. Razmisli kakšno življenje si želiš, mirno ali veselo? In ne delaj dolgoročnih planov, ker je življenje kot morje, vedno vzvalovano.
Draga lolita, nisem še uredila. Ravno včeraj je bil dan, ko naj bi se dokončno odločila. In sem se…že drugič in spet isto, za fanta, vendar se je spet vse zakompiciralo. Potem sem vse povedala fantu, ki je že prej sumil, kaj se dogaja z mano, ker sem mu večkrat omenila tistega drugega. Bilo je težko, biti na razpotju z osebo, ki jo imaš rad in s katero si se videl v prihodnosti. Nisem več vedela kaj čutim do njega. Skoraj sem že prekinila z njim, saj sem se malo pred tem pogovarjala z drugim…Zmenila sva se, da si vzamem malo časa za razmislek, da se ne slišiva. Potem se je spet oglasi tisti drugi, z vso svojo ljubeznijo…In tudi pri njemu bom končno dobila nekaj časa, za razmislek, do zdaj se tega nisva držala. Hudo mi je, težko, če bi vedela da bo tako, se nebi nikoli spuščala v to…A kaj ko nikoli ne veš, kje in kdaj te zadane…Mene je to ujelo čisto nepripravljeno. Ne funkcioniram več normalno. Ne morem delati, ne jem, sem neprespana, utrujena, vas čas mi je slabo…
draga lolita, če se ti zdi, da mi lahko daš kakšen pameten nasvet ali deliš svojo izkušnjo z mano, ti bom zelo hvaležna. moj naslov je: [email protected]
Ker tako res ne gre več naprej. Hvala.
Končno sem našla nekoga k je v isti dilemi kot sem sama že 3 mesece. S to razliko da je druga oseba, ki mi daje podobne občutke kot tebi, dober prijatel mojega dolgoletnega fanta. Tudi sam ima punco, vednar pa se v prihodnosti ne vidi z njo. Potreboval je kar nekaj poguma,da mi je priznal da sem jaz tista ki jo hoče. S tem pa je v meni sprožil vojno podobno tvoji. Če dovoliš, bi se tudi sama pogovorila s tabo preko maila.
Čakam na tvoj odgovor!!! Lep pozdrav
dragi nefertit in mojca!
seveda mi lahko pišeta. če ne drugega, bomo skupaj enake sotrpinke. včasih vsaj malo pomaga, če veš, da obstaja še nekdo, ki čuti enako kot ti, ki se mu majejo tla pod nogami, se mu sesuva vse, kar je gradil…
tudi jaz vama želim miren dan. jaz se trudim, vendar me je vse skupaj že tako psihično izčrpalo, da vsak dan komaj čakam, da zaspim, ker takrat ne boli. danes pa sem se odločila, da grem malo v družbo, čeprav tudi takrat boli…
upam, da se slišimo. pozdravček!
Bubica, Nefertit, Mojca!
Niste le ve v takšnih težavah, tu sam se nahajam v še večji agoniji.
Poslušati srce ali glavo? Odločiti se za resnično ljubezen ali za ženo, ki
je več ne ljubim in dva (odrasla) sinova? Pri meni je glas strca vedno
glasnejši, čeprav me nekateri iz okolice svarijo, da bom zaradi tega
propadel.
Dragi Štajerc!
Resnično sočustvujem s tabo in popolnoma mi je jasno kako se počutiš!
Ampak ti si že dal nekaj življanja skozi, če že imaš dva odrasla sinova in veš kakšno je življenje po toliko letih zakona, me tri pa predvidevam, da smo vse šele na začetku poti in moramo eno pot šele začeti. Dilema pa je vseeno enaka. Rekla bi ti, da poslušaj srce, če si resnično prepričan, da žene ne ljubiš več in če misliš, da bi pri drugi našel vse, kar si želiš. Želim ti veliko sreče pri tvoji odločitvi! Eno življenje imaš-eno in edino. Naredi si ga takega, da boš ti srečen in ne oziraj se na druge. Srečno!