Življenjska odločitev
Pozdravljeni
Kakršen koli nasvet bi mi zelo prav prišel.
Stara sem 31 let. S fantom sva skupaj že od mojega 17 leta, imava dva otroka. Problem je pa v tem , da čutim do njega samo to, da ga imam rada in ne prave ljubezni in poželenja.
Pred 5 leti, ko sva imela prvega otroka, sem spoznala nekoga drugega, vanj sem se zaljubila, takrat sem tudi prevarala mojega partnerja in mu vse povedala. Takrat sva šla narazen za kak mesec. Ker pa me je slaba vest preveč mučila, da sem ga zapustila, mu vzela otroka, ga prevarala, sem se vrnila k njemu nazaj. in na njegovo zahtevo popolnima prekinila stike s fantom, ki sem ga srčno ljubila. V začetku je bil moj partner vesel, da sva spet skupaj, kasneje pa se je izkazalo, da mi ne more odpustiti, kar se je kazalo v njegovem nezaupanju vame – nikamor nisem smela, nič mi ni verjel…, začel je postajati vse bolj zaprt vase, slabe volje. Kadar sem mu rekla, da imam vsega dovolj, je pa spet začel zatrjevati, da me ima rad, da mi bo spet zaupal.
Sedaj imava že drugega otroka, jaz pa sem kjub temu, da sem mojemu partnerju obljubila, da bom pretrgala vse stike z onim, v katerega sem bila zaljubljena po enem pogovoru z njim ugotovila, da ga še ljubim. Vendar ta veza ni mogoča, ker je tudi on že vezan.
Je pa v meni sprožilo nekaj, kar mi ne da miru in mi da jasno vedeti, da mojega partnerja ne ljubim, kot bi ga morala za skupno življenje, imam ga pa rada in ga nočem prizadeti.
Ne vem, kaj naj storim, naj vztrajam z njim ali grem živet sama drugam z otrokoma, kot si želim in ga že drugič “kaznujem”?
Aiken,
najbolj s takšnim početjem kaznuješ sama sebe. kajti vsi smo na nek način krivi za svojo kazen. Tako tudi on. Sam je želel in sam te prepričuje, da ostajaš pri njemu, če pa bi ga sedajle vprašal ali je srečen s teboj, pa bi verjetno rekel da ni. ampak bolj kot lastna sreča, je močnejši stran, da ne bom imel nikogar več ob sebi.
kar si naredili ni bilo prav, pa ne tisto o varanju, kakor tisto o nezvestobi. Sama sebi in njemu. In sedaj že ničkoliko let prenašata tegobo, pa čeprav oba vesta,d a ne gre. Eden se boji biti sam, drugemu je žal. premakneta pa se nikamor.
potreben bo skupen pogovor in najprej sprejetje situacije, potem pa odpiranje novega poglavja.
primož
Ljudje smo različni. Eni prisegajo na vztrajanje za vsako ceno, drugi verjamemo v to, da so možne boljše priložnosti oziroma, da je mogoče nekoč nekje najti nekoga ob katerem dobimo občutek, da si rečemo: to je to!
Ali si ob svojem fantu kdajkoli pomislila: to je to! Izgleda, da nisi. V tem hipu si stara ravno toliko, da je čas da življenje končno postaviš tako kot si želiš. Menim, da nekje okoli tridesetega ugotovimo kdo smo in kaj želimo oziroma, da je človek tedaj tisto kar je. Za otroke je ločevanje, preseljevanje in podobno res stres ampak ali ni vendar stres tudi odraščanje v skupnosti, kjer ni prave ljubezni. Kakšno sporočilo pa s tem daješ otrokoma?
Seveda ni najpametneje kar iz zveze v zvezo in očitno tudi ni možno, če je tvoj srčni izbranec (še) vezan. Ampak najbrž bi bilo vseeno bolje, da se odseliš, če obstaja ta možnost. Verjemem pa, da imaš rada svojega fanta ampak radi imamo več ljudi, radi imamo sorodnike, prijatelje, marsikoga – ljubili pa naj bi samo enega…
Draga Aiken,
Saj nisem verjela, ko sem prebrala. Kot bi brala svojo življenjsko zgodbo.
Pravzaprav nimam kaj dodati. Tudi sama se ubadam z enakimi dilemami. Niham med tem kaj je prav in kaj ne? Nimam moči, da bi odšla. Po drugi strani pa tudi nočem, ker ga imam pravzaprav rada, pa zaradi otroka, ker nam je lepo skupaj, pa vendar…ni fer do moža. Saj on vse ve, čuti, pa še vedno kar upa in upa, da bo spet tako kot je bilo nekoč. Je vredno vztrajati??? Kako smo lahko tako šibki, neiskreni, da se včasih sami sebi gnusimo???
Nič ti nisem pomagala, pa saj ti nihče drug ne more.
Srečno!
Že mogoče, da ima moža/fanta rada, poželenja pa ni več. In dvomim, da se lahko povrne.
Kriva si sama, ker si se podala v skakanje čez plot.
Nasvet bi bil enostaven – bežita vsak na svoje, če… ne bi bilo otrok, in oni so žal največja žrtev tvojega početja.
Če se odseliš, jih prikrajšaš za “normalno družinsko življenje”, če se ne, jih obsodiš na (kot že prej povedano od nekoga) odraščanje v nenormalnem ljubezenskem razmerju.
Ker verjamem, da ti življenje z novim ljubimcem čez nekaj let ne bi bilo nič drugačno kot ti je s svojim prvim partnerjem, ti svetujem čvrsto odločitev v sebi, da prekineš z ljubimcem, in malo več potrpljenja in žrtvovanja za družino.
Svojega prvega imaš kot praviš še vedno rada. Ljubimca pa si po določenem času skupnega življenja tudi ne bi več želela, rada ga pa tudi ne bi imela.
Torej, če tvoj prvi ni pijanec, hazarder, če te ne pretepa, če lepo skrbi za otroke, ne ga biksat in drži se ga! Življenje se lahko hitro maščuje…
Pozdravljena Aiken.
Se je kaj razbilo in so ti ostale črepinje? Ne vlači jih dan za dnem s seboj! Kajti vedno znova te bodo ranile in naposled ne boš mogla več živeti. Nekaterih črepinj se lahko znebiš, če jih položiš v božje roke. Nekatere lahko zlepiš, če resnično odpustiš. So pa črepinje, ki jih kljub vsej ljubezni ne moreš več sestaviti. Te pusti tam, kjer so.
Moj nasvet? Vzemi življenje v svoje roke! Samo ti si tista, ki ga lahko živiš. V takem stanju kot si, nisi poštena do NIKOGAR – do sebe, moža, »njega«, otrok. Lepo je, da misliš na otroke,vendar oni bodo prej ko slej odšli svojo pot in sploh ne bodo vedeli kaj se je dogajalo v duši njune matere. Prizadeti bodo v vsakem primeru, če ostaneš ali greš, zato poslušaj SEBE.
SREČNO!
LPS.
Hvala Violeta, Primož in Moški, nikoli še nisem iskala pomoči na tak način, pa vam moram priznati, da ste mi v veliko pomoč.
Lepo je vedeti, da so nekje ljudje , ki te ne obsojajo, ampak razumejo. Obdana sem namreč z ljudmi, ki mi “pomagajo” s tem, češ, da je moj partner dober človek, oče, naj bom srečna ker ne pije, me ne tepe, da je potrebno za to, če nekoga zapustiš imeti nek VEČJI razlog, kot ga imam jaz.
Ponudila se mi je možnost, da si nekje drugje uredim dom za mene in otroke in mogoče prav zato v zadnjem času mislim samo na to, kako bom šla.
Me pa bega tudi, oni drugi-priznam, ki pravi, da do mene kjub 5 letom še čuti ogromno, da pa sedanje partnerke nikoli ne bi mogel zapustiti?!!
Sama sem kljub temu, da ne bi mogla biti s tem drugim prepričana, da bi bila res veliko raje sama, ker imam občutek, da mi tako življenje pobere ogromno energije.
Ti, moraš narediti tako kot čutiš, dejsto pa je, da te tisti drugi ne ljubi tako zelo, kajti če bi te, ne bi okleval in zapustil ženo. Seveda mora pri tem dejanju tudi sprejeti vse kar pride zraven. s tem se ne reši odgovornosti, ki jo ima do otrok in žene. Ampak očitno je tudi njega strah. strahu pa v pomenu ljubezni ni.
primož
Lep pozdrav!
Lahko je obsojati, lahko je pometati pred tujim pragom, lahko je …. vse kar se tiče nekoga drugega. Ko pa se sam znajdeš v neki določeni situaciji, pa vidiš, da vse le ni tako enostavno.
Če bi bilo tako kot pravi Jaka, bi vsi ostali s prvo ljubeznijo in nikoli iskali česa lepšega, česa bolj izpolnjujočega. Če bi spoznali da ta prvi partner ni pravi in da niso srečni, bi se naj pač trudili in žrtvovali to svoje prekratko in edino življenje zanekaj kar nima smisla?
Mislim da ne …
Sonce 1 je zelo lepo opisal vso stvar … Aiken, pojdi za svojim srcem, uresniči tisto kar si resnično želiš, še je čas, da okusiš srečo.
Vso srečo ti želim pri odločitvi.
Če ne čutiš, kaj naj ti rečem? Žal mi je zate, da si se kljub vsemu odločila za še enega otroka… Si kdaj ob tvojem možu sploh čutila poželenje strast? Si želiš preživeti življenje z njim, sta se oba pripravljena potruditi? Potem si poiščita strokovno pomoč, družinsko terapijo. Začnita delati na odnosu, na zaupanju, na pogovoru, sploh vesta kaj je komu všeč?
Če te želje nimaš potem…, saj veš, kovček in čao… Preden pa zapreš vrata, pomisli, če si opravila vse. Če bo to beg zaradi lastnih vzorcev, te bo preganjalo vse življenje, tako kot te preganja tvoj ljubimec (V mislih mislim),
zato sem jaz tako močno skeptična, do tistih ljubavi, ki predrmajo zakonsko življenje, jaz osebno ne verjamem, da je to to, ampak bolj, da si dovolimo, da namesto nas nekdo drug nekaj premakne… ostalo pa storimo v mislih…!
Hvala za vse vaše nasvete, moram povedati, da se sedaj popolnoma zavedam, da je res potrebno, da grem skozi ta pekel ločevanja, in da začnem živeti sama. Pekel pravim zato, ker me moj partner , ko sem mu povedala v začetku sploh ni jemal resno, sedaj ko pa vidi, da res želim oditi, pa je strašno prizadet, očita mi, da sem mu uničila življenje, da sem njega uničila, da to delam nalašč, da si tega ni zaslužil da mu bom vzela otroke…
Tudi moje prigovarjanje, da bo otroke imel kadarkoli bo hotel in da je tako bolje nič ne pomaga.
Tako mi je težko za njega, smili se mi, ker si res ni zaslužil tega, pa še vseeno si najbolj na svetu želim iti stran. Res nisem verjela, da bo tako hudo !
ja zdej pa res več ne vem…
….narobe svet….
sem zelo razočaran nad razmišljanji nekaterih, ki še vedno verjamete v popolne partnerje in večne ljubezni, in še bolj razočaran nad tistimi, ki zagovarjate letanje s cveta na cvet celo življenje…
moje mnenje je tako (in očitno sem v manjšini)…v partnerstvu se je potrebno truditi, potrebno je marsikaj potrpeti in ni vedno lepo…ampak ravno to je bistvo zveze…V DOBREM IN ZLU… in zelo me žalosti to, da ste vsi zagovorniki samo v dobrem potem pa naprej…ni čudno da je toliko varanja, če ob vsakem problemu iščete zadovoljstvo drugje…
sedaj se bo kdo vpiknil v moje besede in rekel da zagovarjam prvo ljubezen…gre za to, da je potrebno delati iskreno in po načelu NE DELAJ DRUGEMU TISTEGA KAR NE ŽELIŠ DA DELA DRUG TEBI… in če bi vsi tako živeli bi lahko bili srečni…in forumi kot ke le-ta bi bili odvečni
tako pa vsi iščemo popolno ljubezen, ki nas bo vsak dan osrečevala in če slučajno pride do problema že dvomimo če je oseba prava….halooooo
sploh pa potem ko je vmes že poroka in otroci…je treba narediti VSEEEEE kar je v moči obeh da se situacija razreši in ne bežati od problemov, sploh pa ne k drugemu….
vem da sem dreknil v osje gnezdo s svojim mnenjem, ampak takšno pač je in nikoli ne bom zagovornik ločitev in razvez pri katerih vedno nekdo trpi….
popolno partnerstvo lahko najdemo le, če smo pripravljeni na zvezo gledati kot na življenje: so dobra in malo slabša obdobja, so vzponi in padci…
Starši niti ne razmišljamo, kako je otrokom, ko se ločujemo, vendar je res velik stres, ki jih spremlja vse življenje. Kaj pa pričakuješ, da bo po tolkih letih stalno vznemirljivo in napeto, saj iz strastne ljubezni se izrodi ljubezen, ki jo moraš negovati in se tudi ti truditi zato. Saj vsaka zaljubljenost preide v ljubezen, ko se dva resnično ljubita, spoštujeta imata rada, saj to je to, vendar strast mine povsod ne samo pri vaju, no, če se potrudita tudi ni treba, da mine. Zakaj vsi ljudje dajemo strast na prvo mesto, za vse drugo pa nas ne briga, pomalem smo vsi egoisti, saj na partnerja ne gledamo kaj šele na otroke, vsi bi bili radi srečni, kaj pa naredimo, da so drugi srečni.
Peace, imaš prav, ko bi večina ljudi tako razmišljala bi bil svet lepši in manj krvavečih srca, sploh pa malih, ki niti nevedo kaj se dogaja z njihovimi starši, vendar to občutijo za vse življenje, nosijo s seboj, kot vzorec, tistega kar preživljajo in doživijo. Saj strast ne more biti večna med dvema ali do konca življenja, strast preide v ljubezen, ki pa kvečjemu obstane z malimi pozornostmi, vsi bi samo jemali, dajal pa nebi nihče. Pa na tem forumu vsi dajajo plitva razmišljanja, če je tako, zakaj poroke, otroci itd., če ni nič sveto več na tem svetu………………..
Pojdi stran, ker ni več prave ljubezni s tvoje strani. Posledice boš sama najbolj čutila. On se bo kljub tragedijam, ki ti jih sedaj uprizarja kaj kmalu opomogel in začel novo življenje. In tudi ti boš sama svoje sreče kovač. Kako je najti ljubečega partnerja ženski z dvema otrokoma pa boš kmalu ugotovila. Saj za seks jih bo polno samo za resno zvezo pa ne. Nikar se ne izgovarjaj, da se ti partner smili! Zapustiti ga ne upaš, ker veš da se ne boš mogla več izgovarjati, da ti on kvari življenje! Želim ti pa, da bi bila ena tistih, ki jim ni bilo nikoli žal, da so zapustile partnerja. Samo takšne še nisem srečala.